23. 12. 2008 | Mladina 52
Dialog
V preteklih dneh sta bila Marcel Štefančič, jr.,in Sašo Hribar gosta številnih medijev. Ni čudno - ne zgodi se, da bi voditelja zamenjala oddaji. A o čem in kako se pogovarjata, če njunega pogovora ne usmerja novinar? O hladnem Dom Perignonu. O iskanju kondomov. O Sloveniji, ki je kvark. O majici s Chejem, ki se je boji Boško Šrot. O tem, kdo se prime za pištolo, ko postanejo politiki odločni. V kavarni Hotela Turist v Ljubljani. Opoldne.
© Borut Peterlin
Štefančič: Ni noro, kako vse žre ta Dimitrij Rupel? Vsi tuhtajo, kam bi ga poslali za posebnega odposlanca. Nekateri v Irak, drugi na Hrvaško. Jaz ne. Pustil bi ga tam, kjer je! Bolj ponižanega politika v Sloveniji trenutno ni. Namesto da bi dobival 5000 evrov plače kot ambasador, jih dobiva 1500. Namesto da bi bil ambasador, je uradnik. Namesto da bi kraljeval na Dunaju, ždi v Ljubljani. Namesto da bi se sprehajal po Dunaju, se lahko sprehaja le po parkirišču pred Maximarketom. Novoletno izvedbo Radetzkymarscha bo videl le na TV. To nas pripelje do največje ironije: ko smo zablokirali pristopna pogajanja Hrvaške, nas ni nihče podprl, Slovenija je ostala sama, vsa EU je proti njej - Rupel pa ima vse tiste telefonske številke!
Hribar: Govoril sem z nekom s slovenskega političnega vrha, ki Rupla ne mara, in mi je rekel takole: danes Žbogar lahko pokliče Sarkozyja ali Merklovo, toda čakal bo tako dolgo, kot če bi klical jaz. Vsi poslanci v Bruslju ne pridejo do kontaktov, ampak morajo čakati. Če pa kliče Rupel, pride na vrsto takoj. Zakaj? Ker v tujini nikoli ni predstavljal Slovenije, ampak sebe. Vse je gradil na prijateljstvu, ne na diplomaciji. Malo se je popapcalo, malo popričalo, malo pomuckalo in tako naprej. In to je zdaj treba izkoristiti tako, da spremeniš Ruplovo vlogo. Da kliče Rupel, ampak v imenu Slovenije. Da pokliče Merklovo in reče, Dom Perignon je hladen, kaviar je v kozarcu, a bova rekla kakšno o tem, kako dober je topli digestiv, jagodni izbor letnik 2002?
Štefančič: Prepozno. Nekdo s slovenskega političnega vrha mi je rekel, da je Slovenija trenutno v položaju ženske, ki začne v sedmem mesecu nosečnosti iskati kondom. Z diplomacijo bodo začeli, ko so že vsi proti nam.
Hribar: Mi smo tako majhni, da proti nam sploh ne moreš biti. Ne moreš biti proti osnovnemu delcu, ker ga ni. Ne moreš biti proti kvarku.
Štefančič: Ja, vse nas je zaobšlo - aids, ptičja gripa. Tako smo majhni, da nas bosta obšli še Hrvaška in EU.
Hribar: Si gledal Kacina, kaj je rekel? Srali so ga 18 let! Rupel je začetnik ideologije, ki jo je prevzela celotna slovenska zunanja politika. Rupel je začel nalezljivo bolezen, ko je rekel: naloga zunanje politike je, prvič, čakati in, drugič, trajati. On ni nikoli rekel, da obstaja časovni interval, v katerem se neki problem lahko reši. Rekel je: problemi s Hrvaško? Pa to se rešuje stoletja, to rešuje naslednja generacija!
Štefančič: Prevzel je logiko Vatikana, ki ima vedno ogromno časa. Lahko čaka 300 let, da se opraviči Judom. In 1000, da se opraviči muslimanom. Še dlje pa, da se opraviči žrtvam teopedofilije.
Hribar: Seveda, to je logika Vatikana. Čakati in trajati. Rupel je metafizično zapopadel svoje poslanstvo. Zakaj bi v nekem času nekaj naredil, če mu ni treba. In temu sledi pragmatizem: ta Rupel dobro živi, medtem ko traja in čaka. Dajmo, poskusimo še mi, so si rekli tudi drugi. In zdaj vsi trajajo in čakajo. Pahor ima zdaj problem: čakal ne bi, saj je šele prišel, rad bi pa trajal. Zato je za začetek k sebi vzel Rupla - ta mu bo pokazal, kako trajaš. Okoli sebe pa ima ljudi, ki že čakajo.
Štefančič: Se spomniš tiste velike debate o dogovarjanju v zvezi z incidenti na slovensko-hrvaški meji? Janša in Sanader? Ko gledam ta zadnji incident s Hrvaško, se vprašam, kdo se zdaj dogovarja. Če malce bolje pomisliš, incident zelo ustreza obema stranema. Incident je Pahorju omogočil, da je videti odločen. In omogočil je Sanaderju, da je spet videti odločen. Ne pozabi, kaj je nedavno rekel Pahor: vem, da sem v Sloveniji trenutno najbolj osovražen politik! Nič več: po incidentu je najbolj priljubljen slovenski politik. In Sanader? Mar ni hotel na Hrvaškem odpovedati božiča? Bil je najbolj osovražen hrvaški politik. Nič več. Po incidentu je najbolj priljubljen hrvaški politik. Le komu to ne bi zasmrdelo po dogovarjanju. Ni čudno, da je Janša tako omahoval.
Hribar: Znaki, da je bilo vse skupaj zrežirano, so se manifestirali že tedaj, ko je Janez Podobnik rekel, da so ga napadli in podrli hrvaški obmejni policisti. Toda v TV-sliki tega prizora je nekaj manjkalo: med trenutkom, ko je stal, in trenutkom, ko je ležal, ni bilo kadra. Nismo videli, kako je padal. Tega ni bilo. Kje so ti kadri?
Štefančič: Ti kadri vedno manjkajo. Tudi pri filmčku o atentatu na Kennedyja manjka nekaj kadrov.
Hribar: Takrat si še nisem upal reči, da je vpletena tudi nacionalka, vendar: ali ni kruto, da ni posnetka tega, kako Podobnik pada. In to je bil prvi indic, da je bilo vse dogovorjeno. Janša je človek, ki deluje po načelih čiste logike. S Sanaderjem se ni težko dogovoriti, samo pokažeš mu na uro, in če ga ura zanima, se zmeniš še za datum. Potrebuješ samo pravo uro.
Štefančič: Ko politik pokaže odločnost, kot jo je zdaj Pahor, najprej pomislim: šit, koliko nas bo to stalo? Koliko pri denarju in koliko pri svobodi? Čim politik postane odločen, se mu to pozna na višjih ratingih, hkrati pa to pomeni, da bodo nekaj prepovedali. Ali pa da bodo sprejeli neke zakone ter pakete ukrepov in iniciativ, za katere bodo potrebovali ogromno podizvajalcev. Odločnost je znak za juriš vseh mogočih parazitov.
Hribar: Filozofi se strinjajo, da je smisel bivanja število odločitev na časovno enoto. Zdi se mi, da je Pahor časovno enoto raztegnil v neskončnost in sprejel eno samo odločitev. Če nas bo ena sama odločitev drago stala in se bomo z njo veliko ukvarjali, potem se Pahorju ne bo več treba odločati. On je na začetku naredil vse. Bog se je na začetku odločil, da bo v sedmih dneh ustvaril Zemljo, toda Pahor je antipod boga: še preden je formalno prevzel oblast, je že sprejel svojo edino odločitev v življenju - odločil se je za odločnost. Zdaj je sprejel odločitev in to lahko vleče v neskončnost. Ničesar več mu ni treba storiti. Odločitev, sprejeta ta trenutek, pomeni, da mu ni treba sprejeti nobene odločitve več.
Štefančič: Zdaj, ob incidentu s Hrvaško, politiki poudarjajo: slovenska politika je enotna! In tega me je groza. Hej, jaz bi vendarle rad izvedel, kaj je bilo s tisto jebeno Patrio, kdo je skorumpiran, kdo je dobival podkupnine, kdo nas je nategoval. Če bo politika enotna, ne bom nikoli izvedel, kaj je bilo s Patrio. Čim je slovenska politika enotna, smo v riti.
Hribar: Ti se obremenjuješ s Patrio. Politika je presegla to zadevo. Vedeti moraš, da stvari, ki jih ne veš, ne bolijo. Zakaj bi sumil, zakaj bi teoretiziral o zarotah, zakaj bi se s tem obremenjeval? Politika te je tega rešila. Ne zanima me rešitev vprašanja Patrie. Kaj bo meni podatek, da se vrata Patrie ne zapirajo dobro. Veš, zakaj se ne? Ker ima Janša prste vmes. Zakaj ni pravilne konfiguracije? Me ne zanima. Ne potrebujem sadov svoje jeze - rad bi imel sadove svoje ljubezni, ne potrebujem politike.
Štefančič: In zato so tudi volitve postale tako nesmiselne: tisti, ki jih ne izvolimo, itak ostanejo. Poglej Rupla, ki pa ni edini. Nihče ne odpade. Tega ni bilo niti v komunizmu - tam so vsaj od časa do časa koga nagnali, izgnali, izključili, zaprli ali pa obesili.
Hribar: Tako je.
Štefančič: Kaj pa Boško Šrot? Vsi so jezni nanj, vsi bi mu naredili ne vem kaj, vsi hočejo, da propade. Toda to ne bi bilo najhuje. Veš, kaj bi bilo zanj najhuje? Da bi ga - ker živi v stresu - nenadoma ruknil infarkt ... da bi ga odpeljali na urgenco ... da bi ga vrgli na posteljo ... in da bi potem z motnimi, napol zaprtimi, nemočnimi očmi gledal, kako proti njemu koraka kirurg, ki ima na sebi majico, na kateri je Che Guevara.
Hribar: Boško Šrot je bil Che Guevara. Takrat je bil še podpoštenjak Toneta Turnška. Tega, kar je naredila Pivovarna Laško, niso mediji nikoli predstavili kot začetno in končno fazo slovenskega nacionalnega interesa. Največji dogodek v zgodovini slovenskega naroda je bilo nekaj drugega. Kateri dogodek je združil vse Slovence? Kdaj smo začeli v resnici razmišljati o nacionalnem interesu?
Štefančič: Nimam pojma.
Hribar: To je bil športni uspeh najmanjše obrtniške delavnice v Sloveniji, ki je takoj zatem postala simbol slovenskega nacionalnega interesa: to je bila uvrstitev nogometnega kluba Teatanic Maribor v ligo prvakov. Takrat so se po vseh medijih razpisali, da je to največji presežek slovenskega športa. Takrat so pisali, da je uboga obrtna delavnica Zvoneta Murglja v Mestinjah, ki naredi pet litrov pijače na mesec, postala najbolj znana blagovna znamka pijače v Evropi. In takrat se je začelo govoriti o nacionalnem interesu - in Pivovarna Laško je postala podstat nacionalnega interesa. Boško je takrat rekel: to je, za kar smo se borili! In samo eden je rekel, da v tem ne vidi nacionalnega interesa. Janez Drnovšek. Rekel je, jaz pa nikoli ne pijem pira, zame to ni nacionalni interes. Ne more Boška obiskati nekdo z majico Cheja Guevare, če pa je on takrat bil Che Guevara. Je bil to tudi zate največji športni dogodek v zgodovini Slovenije?
Štefančič: Zame je bil že leto prej, ko so Mariborčani izpadli v zadnjem krogu kvalifikacij. Ampak ko sva že ravno pri športu in biznismenih. Jaz bi prepovedal golf. Vsi biznismeni igrajo golf. Zakaj? Ker se tam vse zmenijo, kot pravijo. Med igranjem golfa sklepajo kupčije. Razumeš? Ko vidim dva slovenska biznismena, ki igrata golf, najprej pomislim, da gre za poskus oškodovanja družbenega premoženja. Kaj dela Kos na fuzbalu?
Hribar: To, kar si rekel: deluje s pozicije moči, denarja in oblasti. Midva pa delujeva na čisto drugi strani in se dobivava v Turistu ali pa v kakem kafiču. Tudi tam se rojevajo ideje in se dogajajo dogovori. Pač nimava afinitet, da bi igrala golf.
Štefančič: Midva hočeva samo spremeniti svet.
Hribar: Ampak ravno tako se dogovarjava v miljeju, ki je blizu najinemu proletarskemu odnosu do življenja. Na igrišče za golf ne moreva iz preprostega razloga: ne morem biti obremenjen z luknjo, ki je 150 metrov stran od mene. Začel bi se spraševati, zakaj je tam. Kakšen šport je to, da z enim samim zamahom dokažem, da sem športnik? In bilo bi me sram, da bi se vozil v naravo na golf, če grem pa lahko iz svoje hiše v Višnji Gori do Gorskega kotarja s palico in z žogico ter nabijam, ne da bi koga srečal, razen medveda.
Štefančič: Veš, kaj me vedno bega pri kapitalizmu? Kako jim vedno uspe ukrasti le toliko, da ljudje ne ponorijo, da ne zavzamejo tovarne ali pa je ne razstrelijo? Kako vedno vedo, kako daleč lahko gredo? Vedno ukradejo ravno toliko, da ne izbruhne revolucija. To me vedno spomni na aplavze: ljudje začnejo ploskati, potem pa vedno nehajo, in to hkrati, kot da bi vedeli, kdaj morajo nehati. Aplavz je izum kapitalizma, ne komunizma.
Hribar: Toda vedeti moraš, da je komunizem ravnal ravno obratno: ljudem je dal ravno toliko, da niso ponoreli. Zdaj vedno ukradejo ravno prav? Poglej, včasih sem statiral pri filmih. V času komunizma so razmišljali takole: mi imamo za en projekt 100 enot denarja. Ni bilo vmesnih členov, denar je nakazala televizija ali ministrstvo za kulturo. In režiser je rekel: če v dveh dneh vse posnamemo, nam od 100 ostane 50 enot. Kaj bomo naredili? Fino bi bilo dobiti statistke, da nam poživijo življenje, pa čakali bomo, da luno zakrije oblak. In lune oblak seveda ni zakril, a tik pred koncem, ko se je potrošil ves denar, jo je. Torej smo s časom, ki smo ga imeli, pospravili vse dobrine komunizma. Kapitalizem pa je prinesel vmesni člen v produkciji, ki reče: imamo 100 enot denarja, 70 enot damo v žep, potem pa ugotovimo, ali se da kaj narediti s 30 enotami.
Štefančič: Veliko prahu je dvignila izjava ministra Franceta Križaniča, da bo minimalno plačo dvignil na 1000 evrov. Mnogim se je to zdelo vprašljivo. Meni ne. Vprašljivo se mi je zdelo le to, da je to rekel minister za finance, ne pa kak sindikalni voditelj. Šefi sindikatov bi morali to že zdavnaj reči! In kaj počnejo sindikalisti? Zahtevajo, da se minimalna plača v Sloveniji zviša za 7 evrov! Ta sindikalni minimalizem delavce ubija.
Hribar: Križanič je s tem stavkom naredil pomemben zgodovinski obrat. Vsi vemo, da iz substance pri gospodarski rasti, kakršno imamo, tega ne moreš narediti. Lahko vzameš kulturi in zapreš deficitarne dejavnosti, pa plače ne boš zvišal za 500 evrov. Križanič je bil zelo pameten, saj bojo njegove besede kmalu brez pomena. Lahko bi rekel tudi 2000 ali 5000, saj pričakuje, da bo leta 2010 devalvacija dolarja tako močna, da bo valuta propadla in bo dolar s seboj potegnil evro, kjer se bodo vsak dan brisale ničle. Kar je rekel, je brezpredmetno, saj se nam bliža stečaj ZDA. Inflacija evra bo vsakodnevna, zato bo vseeno, ali boš dobil 500 ali 1000 evrov.
Štefančič: Glej, kaj počnejo z delavci: serijsko, brutalno jih odpuščajo. Brez milosti. A delavci ne stavkajo - in ne zavzamejo, ugrabijo ali razstrelijo tovarne. To me spominja na star komunistični vic o sindikatih, ki delavcem - namesto recimo ozimnice - delijo vrv za obešanje.
Hribar: Tudi mene to preseneča. Dokler se v Sloveniji temu ne bo reklo cosa nostra, naša stvar, se ne bo nič zgodilo. Poglej Grubeliča: ne da je nategnil tisoče Slovencev, ampak še tisoče Bosancev. Kaj se je zgodilo? Nič. Povsem mirno okopava svoj vrt in obrezuje drevje. V urejeni državi gre za to glava. V urejeni državi gre glava že za nekaj tisoč evrov, mi pa v stari Jugoslaviji nismo bili pripravljeni reagirati na tak način. Tudi Orionu, Sadarju in mnogim drugim se v resnici ni nič zgodilo.
Štefančič: To je sindrom smrtne kazni. Ko se v Sloveniji zgodi kak brutalen umor, vsi takoj histerično ponorijo - spomni se le Silva Pluta. Vsi bi ga po hitrem postopku obsodili na smrt. Težava je v tem, da smrtne kazni nimamo. Ko se potem čez kak mesec vse poleže, nihče več ne pogreša smrtne kazni. Toda pazi: če bi smrtno kazen takrat po hitrem postopku vpeljali, bi jo zelo hitro tudi izvršili. In sledila bi verižna reakcija: za vsak brutalen umor bi ljudje zahtevali smrtno kazen. Delavci bi morali iz tega potegniti nauk: zavzeti bi morali le eno tovarno - in delodajalci bi potem stalno živeli v strahu pred verižno reakcijo. Dvakrat bi premislili, preden bi koga odpustili.
Hribar: Mogoče razmišljajo kot Rupel: čakati in trajati. Mogoče v tovarnah pričakujejo, da se bo stvar sama uredila. Saj se je po vsaki krizi vedno vse uredilo. So rekli, da ne bo plač, pa so nazadnje vseeno bile. Vprašanje je bilo, kje se bo to vzelo. In najbrž tako še vedno razmišljajo. Ni še zakona ulice kot v Ameriki - ko so bili sindikalisti oboroženi in ko ni bilo heca. Kraljič je zadnjič na TV Omizju rekel: kaj jaz delam v strateškem svetu? Naj pride Semolič!
Štefančič: Vsi smo tudi občutljivi za vprašanja okolja. Vsi se bojimo podnebnih sprememb. Vsi pravijo, da so podnebne spremembe nekaj hudega in slabega. Ne nujno, pravim jaz. Povej, kaj bi raje: umrl za rakom ali za posledicami katastrofe, ki je posledica podnebnih sprememb? Jaz bi absolutno raje umrl za posledicami katastrofe, ki je posledica podnebnih sprememb. Podnebne spremembe so tako vsaj za nekaj dobre.
Hribar: Ni je hujše smrti, kot da se zadušiš zaradi posledic raka.
Štefančič: Bog nam daj meteor!
Hribar: Zakaj se dogajajo podnebne spremembe? Zame je verodostojen podatek, ki je povezan z evolucijo in dogodki, ki so spremenili obličje zemlje. Zadnji dogodek, ki je zdesetkal populacijo Homo sapiensa z 200.000 na 1500 ljudi, je bil izbruh vulkana na Sumatri, okrog 75.000 let pred našim štetjem. Takrat je prah za šest let prekril kompletno obličje zemlje. Kar 90 odstotkov živalstva in rastlinstva je šlo po gobe. Ljudje so se selili v Etiopijo in Tanzanijo. Evolucijsko nujno je, da se zgodijo podnebne spremembe. Tega ne moremo preprečiti.
Štefančič: Da so slovenske televizije obsedene s senzacijami, vemo vsi. Poročila se začenjajo s prometnimi nesrečami in z umori. Si opazil agonijo televizij, ko so morale poročila začeti s Hrvaško, ne pa s prometnimi nesrečami in z umori? Si opazil, kako so trpele? Kako jim je šlo to na živce! Kar je razumljivo: pri slovensko-hrvaškem incidentu ni še nihče umrl. Kar predstavljam si, kako je kak urednik cincal: hej, ne hitimo s tem incidentom - počakajmo, da kdo umre!
Hribar: Saj mi potrebujemo sosedske spore. V vsaki vasi so kmetje skregani zaradi meja med parcelami. In to nas izčrpava.
Štefančič: Še bolj čudno: televizije so obsedene s prometnimi nesrečami in z umori, a trupel ne pokažejo. Iz pietete, pravijo. Etični kodeks jim to prepoveduje! Hej, kje so trupla? Saj hočejo ratinge, ne? Kar me spomni na policaja, ki v filmu najprej brutalno pretepe črnca, potem pa mu - medtem ko ga tlači v avto - glavo nežno in uvidevno potisne dol, rekoč: pazite, da se z glavo ne boste butnili v rob vrat.
Hribar: Poročila sem delal v obeh sistemih. V starem se je izkazalo, da senzacija ne traja dovolj časa, saj slika stotih trupel naslednji dan ni več zanimiva. Ljudje se na to navadijo. Ko je Bush napovedal vojno proti terorizmu, je eden od demokratov rekel, da se bomo navadili na samomorilske napade. Tako kot smo se v Sloveniji na prometne nesreče.
Štefančič: Slovenci smo nacija, ki je obsedena s krvjo, z umori, s samomori. Toda ko posnamejo resničnostni šov, tega potem nikjer ni. Nobene krvi, nobenih umorov, nobenih samomorov. Kje je tu resničnost? Tega ne razumem. Zakaj niso resničnostni? Zakaj ne gredo do konca?
Hribar: Težava je v tem, da bodo šli. Vse je v pričakovanju. Imaš novo leto in drugo leto spet pričakuješ božič. Si v veselem pričakovanju. Koliko let je bilo krščanstvo v pričakovanju odrešenika? Tisoče let. Zdaj so v pričakovanju štirih jezdecev apokalipse, konca sveta. Mi smo pri resničnostnih šovih stalno v pričakovanju: kdaj bosta fukala pred kamero. In zato bodo resničnostni šovi šli naprej. Se spomniš Visoke pesmi? »In prsti mu rahlo čez prsi gredo.« Zakaj se ni takrat nihče zgražal? Ker so bili v pričakovanju. In kje se je končalo? Pri markizu de Sadu - pri Veselih zgodbah pregrehe.
Štefančič: Slovenci od časa do časa dobimo velikega morilca, ki nas obsede in potem se vsi ukvarjajo z njim: mediji, psihologi, sociologi, socialni delavci, antropologi, filozofi. Vsi ga skušajo osvetliti s čim več možnih aspektov. Osebno pogrešam malce več kompleksnosti. Ali, bolje rečeno, pogrešam vprašalnik, ki bi nam odgovoril na nekatera ključna vprašanja: je bil morilec za samostojno Slovenijo ali proti, je bil za vstop v EU ali proti, je bil za Nato ali proti, je hodil v cerkev ali ne, je imel vse zakramente ali ne, je bil za vojno s Hrvaško ali ne, je volil Türka ali Peterleta, je sploh volil, je bil za splav ali proti njemu, je imel podnebne spremembe za fakt ali mit? Pomembno je tudi okolje, v katerem je človek postal morilec, ne. In če hočemo vedeti, zakaj je kdo koga ubil, moramo imeti kompleksno sliko.
Hribar: Če bi vzel Metoda Trobca, bi bila anketa zelo jasna. Ti se sprašuješ na višji ravni, oni pa so se ukvarjali z izkustveno ravnjo: kakšna je bila peč, kakšen je bil izpust saj, s kakšnim orodjem je razkosal trupla. Rutinska vprašanja, ampak to je ljudi takrat zanimalo. Ko se nekdo vživi v vlogo morilca, dobi tako idejo. Rabiš peč, žago, če truplo zamrzneš, je manj krvi, lažje se žaga in razkosa, to lahko vržeš prašičem in tako dalje. Seveda me zanima, ali je bil Trobec veren, ali je bil za džamijo ali proti njej. Ne le da mu niso dali Proustovega vprašalnika, niso mu dali Marcelovega.
Štefančič: Po novem imamo tudi dosmrtno ječo. Toda bolj kot to, da imamo po novem dosmrtno ječo, me preseneča to, da so je vsi tako veseli. Kar ni le presenetljivo, ampak šokantno: zakaj bi morali biti veseli dosmrtne ječe? Lepo prosim: mar niso Slovenci patološko škrti? In tu imamo človeka, ki bo sedel do smrti. Na stroške države. Si Slovenci sploh predstavljajo, koliko to stane? In to v času krize. Dosmrtna kazen ni ravno recesijsko padalo. To je skupna investicija, od katere ne bomo imeli nič. Ljudje bi morali ponoreti, ne pa slaviti.
Hribar: Jaz to gledam z emocionalnega vidika. Ko je človek obsojen, ga ljudje gledajo s pozicije negativne energije, s sovraštvom. Privoščijo mu samo najhujše. Ko sovraštva ni več, se isti človek vpraša: a zdaj boš pa 50 let gnil na naše stroške? In potem ni več sovraštva do obsojenca, ampak do sistema.
Štefančič: Zakaj obsojenemu na smrt izpolnijo zadnjo željo - zakaj ima možnost, da si sam izbere zadnji obrok? Kaj hočejo s tem pokazati? Širino? Milost? Vzvišenost nad obsojencem in kaznivim dejanjem? Zakaj mu raje ne dajo možnosti, da si sam izbere način eksekucije? To bi bilo bolj primerno resničnostnosti časa. Na to vedno pomislim, ko sem na letalu in ko me stevardesa vpraša, kaj bom jedel, piščanca ali teletino.
Hribar: Ampak tudi pri eksekuciji z injekcijo, ki se mi zdi najbolj »humana«, se postavi vprašanje, ali se morda tik pred smrtjo trpljenje ne prevede v neskončnost. Ko namreč sanjamo, meritve možganskih impulzov pokažejo, da povečana aktivnost možganov traja zgolj nekaj sekund, človek pa o teh sanjah lahko govori dve uri. Kaj če se tik pred smrtjo zgodi nekaj podobnega in se eksekucija zvede na večno trpljenje?
Štefančič: Čas obstaja le zato, da se vse stvari ne zgodijo hkrati, in prostor obstaja le zato, da se ne bi vse stvari hkrati zgodile tebi.
Hribar: Si gledal znanstvenofantastični film, kjer usmrtijo tipa, ta pa se naslednji dan zbudi in ugotovi, da je eksekucija mimo. Toda njegov jaz še vedno trpi. Ko ga ponovno obsodijo, sta že dva, ki trpita. Imaš premico, na kateri je neskončno ljudi. Če ti stopiš gor, ali jih je več?
Štefančič: Si predstavljaš, da postaneš nesmrten, pa te obsodijo na dosmrtno ječo.
Hribar: Ne.
Štefančič: Mimogrede: zakaj na nacionalki v liftih ne vrtijo glasbe?
Hribar: Ker Pirkovič piše besedila, v glasbi, ki jo vrtijo v liftih, pa ni besedila. Hkrati v liftu ne moreš vrteti glasbe, če ne sprejemajo tega, kar v hišo prinašaš. Ti v hotel Ritz Carlton prineseš kovček, avto ti odpelje postrešček. Pri nas ti nihče ne odpelje avta, razen pajek. Že uvod je napačen. Na RTV ne pridem kot v Ritz Carlton, ampak s sabo prinesem svojo kreativnost, svoje ideje, a ko stopim skozi vrata, ugotovim, da mojih idej nihče ne mara. Niti zaželen nisem. Seveda potem tudi v liftu ni glasbe. To me spominja na paradoksalnost vodstva RTV. Zakaj je oddaja Hri-bar na sporedu tako pozno? Zanikam, da bi to delali zato, ker nas ne marajo. To delajo iz spoštovanja do nas ter do gledalk in gledalcev. Ugotovili so, da je hladna predjed pol pizde materine vredna, topla pa je še slabša. Glavna jed je katastrofa, zato naj bo vsaj posladek kvaliteten.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.