Leto, ko so rezali menedžerske plače

Z letom 2008 se končuje obdobje nerazumno visokih menedžerskih prejemkov, ki so bili posledica špekulacij na finančnem trgu in nerealno visoke rasti tečajev delnic na borzah, zaradi katere so bili letni donosi na kapital družb do 30-odstotni. Na te donose je bil vezan variabilni del plače menedžerjev, ki je sestavljal kar 80 odstotkov njihovih celotnih prejemkov. Pred dvajsetimi leti je bilo razmerje obratno, takrat je fiksni del plače znašal 80 odstotkov in le 20 odstotkov prejemkov menedžerjev je bilo odvisnih od uspešnosti poslovanja družb. To razmerje se je zadnja leta obrnilo tako, da je bilo kar 80 odstotkov menedžerskih prejemkov odvisnih od letne rasti tečaja delnic družb na borzi in od letne rasti dobička družb, za kar so menedžerji, ki so jih lastniki najeli in nastavili zgolj za krčenje stroškov in maksimiranje dobičkov, prejemali astronomske bonuse in druge nagrade predvsem kot spodbudo za čim korenitejše zmanjšanje števila zaposlenih in znižanje njihovih plač. Menedžerske plače zadnja leta zato niso bile določene na podlagi dolgoročne uspešnosti poslovanja in uspešnosti pri razvoju družb. Zadnje napovedi kažejo, da se z letom 2008 obdobje nerazumno visokih menedžerskih plač, dobičkov in donosnosti družb končuje, v ospredje pa spet prihajajo vlaganja v dolgoročni razvoj.

Manj bo zaslužil tudi Bavčar

Znižanje plač zaradi finančne krize napovedujejo tudi vodilni v nekaterih slovenskih podjetjih. V Gorenju je recimo nadzorni svet ob potrditvi gospodarskega načrta za leto 2009 predsedniku uprave Franju Bobincu, ki je lani imel 312 tisoč evrov plače, in preostalim članom uprave plače za prihodnje leto znižal za deset odstotkov. Znižanje plač je predlagala uprava Gorenja. Za znižanje plač upravi so se prav tako odločili v Heliosu, Alpini, IUV-ju in Kolektorju. Z nižjo plačo pa se bo v prihodnje moral, kot kaže, zadovoljiti tudi predsednik uprave Istrabenza Igor Bavčar, ki je lani uradno prejel 454 tisoč evrov plače, celotna uprava pa 1,37 milijona evrov. V družbi pravijo, da pripravljajo predlog za znižanje plač upravi.
Menedžerji, ki o znižanju plač še ne razmišljajo - med njimi je za zdaj tudi predsednik uprave Pivovarne Laško Boško Šrot, ki je lani s plačo uradno zaslužil 220 tisoč evrov - bodo zaradi vse bolj črnih napovedi o gospodarski rasti leta 2009 bržkone tudi prisiljeni oklestiti svoje mesečne prejemke.

Pa so šla letala

Tudi iz tujine, zlasti ZDA, zadnje tedne prihaja vse več informacij o zniževanju menedžerskih plač. Že so bili prisiljeni poklekniti predsedniki uprav največjih proizvajalcev avtomobilov v ZDA, ki so se še pred nedavnim v Washington po državno pomoč pripeljali vsak s svojim razkošnim zasebnim letalom. Predsedniki uprave Forda Alan Mulally, General Motorsa Rick Wagoner in Chryslerja Robert Nardelli bodo leta 2009 dobili samo dolar plače v zameno za 14 milijard dolarjev državne pomoči za podjetja, ki jih vodijo. Mulally je lani zaslužil 21 milijonov dolarjev, Wagoner pa 14,4 milijona dolarjev. Koliko je zaslužil Nardelli, ni znano, ker Chry-sler teh podatkov ne objavlja. Deset odstotkov nižje plače bodo zaradi krize v avtomobilski industriji dobili tudi menedžerji japonske Honde, sicer pa je na Japonskem v navadi, da menedžerjem porežejo plače, če se gospodarske razmere v podjetju poslabšajo.
Ustanovitelj in predsednik uprave družbe FedEx Fred Smith si je za leto 2009 znižal plačo za 20 odstotkov, drugi menedžerji v podjetju pa bodo zaslužili od 7,5 do 10 odstotkov manj kot doslej. Lloyd Blankfein, predsednik uprave banke Goldman-Sachs, je lani zaslužil 54 milijonov dolarjev, od tega je dobil 600 tisoč dolarjev čiste plače, preostalo so bile nagrade in drugi prihodki na podlagi poslovnih uspehov in dobička. Zaradi finančne krize bo Blankfein leta 2009 enako kot še šest vrhunskih menedžerjev banke dobil samo plačo, brez nagrad in drugih dodatkov. Sistem bonus-malus bo leta 2009 uvedla tudi švicarska banka UBS. To pomeni, da njeni vodilni ne bodo nagrajeni le za dobiček, ampak bodo »udeleženi« tudi pri izgubi. Predsednik uprave Peter Kurer in preostali menedžerji banke UBS že letos ne bodo dobili izplačanih nobenih bonusov, zato bodo izplačila na njihovih računih občutno nižja, kot so bila lani.
Od nemških menedžerjev sta že konec lanskega leta predsednik države Horst Köhler in kanclerka Angela Merkel zahtevala »več odgovornosti« pri določanju prejemkov. Predsednik je dejal, da »morajo vodilni v gospodarstvu dojeti, da njihovo ravnanje vpliva na povezanost nemške družbe. Naloga gospodarstvenikov je preprečiti odtujevanje v družbi, ki ga prinaša vse večje razslojevanje.« Köhler je nadzornike in delničarje družb pozval, naj poskrbijo, da »menedžerji pri predstavah o svoji plači ne bodo zgubili tal pod nogami«. Navadni ljudje imajo občutek, da je nekaj narobe, če se plače nekaterih močno povečajo, plače večine pa stagnirajo. Ugotovil je, da Nemčija potrebuje »kulturo zmernosti in zgleda ljudi na vodilnih položajih v naših podjetjih«. Angela Merkel pa je na kongresu svoje stranke dejala, da je dobro delo treba dobro plačati, ni pa razloga, da bi nekoga, ki je povsem odpovedal, zasuli z denarjem. Mislila je seveda na visoke odpravnine in nagrade, ki so jih pobirali menedžerji bank, ko so morali zaradi špekulacij na finančnem trgu oditi, ker so banke zašle v težave.

Zlati Ackermann

Vodilna nemška politika nista mogla najti pojasnila recimo za slabih 14 milijonov evrov, ki jih je lani prejel predsednik uprave Deutsche Bank Josef Ackermann. Tudi za povprečno plačo vodilnih 30 največjih nemških družb, katerih delnice kotirajo na borzi - ta znaša v povprečju 3,3 milijona evrov na leto - sta menila, da ni razumna. Izračunala sta, da bi povprečni Nemec toliko denarja, kot ga menedžerji zaslužijo v enem letu, zaslužil v več kot 100 letih ali treh življenjih. Angela Merkel pa bi morala biti kanclerka 20 let, da bi zaslužila toliko, kot je zadnja leta znašala povprečna letna plača nemškega menedžerja. Ob tem, ko so menedžerji pobirali milijonske plače, je bilo vse več zaposlenih prisiljenih delati za 5 evrov na uro ali manj, zaposleni so bili zgolj za določen čas ali prek agencij. Ti ljudje so zdaj prvi na vrsti, ko podjetja zaradi gospodarske krize odpuščajo zaposlene. A Ackermannov znesek 13,6 milijona evrov je šele 18. najvišji letni prejemek vodilnih menedžerjev v Evropi, »skromen« je tudi v primerjavi s plačami v ZDA, kjer so vodilni menedžerji do zdaj na leto v povprečju zaslužili 30 milijonov evrov. V Nemčiji se je letos spomladi razprava o previsokih menedžerskih plačah in prejemkih še dodatno razvnela, ko so zaradi suma utaje davkov prek Liechtensteina prijeli nekdanjega predsednika uprave nemške pošte Klausa Zumwinkla.
Junijska anketa je pokazala, da Nemci menedžerjem najboljših podjetij privoščijo največ desetkrat višjo plačo od povprečne delavske plače. Plače vodilnih menedžerjev 30 največjih nemških podjetij so se od leta 1988 do 2008 povečale kar za 650 odstotkov s 446 tisoč evrov na 3,3 milijona evrov povprečno na leto. V istem času so se plače vodilnih v podjetjih, katerih delnice ne kotirajo na borzi, samo podvojile, s 132 tisoč na 268 tisoč evrov v povprečju na leto.

Škandalozna družbena nadloga

Spomladi letos so se ob nedopustno visoke menedžerske plače obregnili tudi finančni ministri članic EU, ki imajo evro, potem ko so najprej leto dni svarili pred zviševanjem plač navadnih zaposlenih, da ne bi to dodatno vplivalo na višjo inflacijo. Visoke menedžerske plače in tako imenovana zlata padala (odpravnine, zavarovanja in druge bonitete) so finančne ministre zmotili šele pol leta po izbruhu ameriške finančne krize, ko so banke morale odpisovati vedno več slabih naložb, odslovljeni menedžerji pa so bili za svoje grehe nagrajeni z milijonskimi odpravninami. Predsednik evroskupine Jean-Claude Juncker je večkrat dejal, da so visoke menedžerske plače »precej škandalozne in družbena nadloga«. Po njegovih besedah ti prejemki ne bi smeli biti neobdavčeni, zato bi bilo treba zakonodajo ustrezno spremeniti.
Predsednik uprave banke Merrill Lynch Stanley O'Neal je recimo ob odhodu v pokoj odnesel s seboj zlati dežnik, težak 161,5 milijona dolarjev, čeprav je imela banka leta 2007 zaradi njegovih špekulativnih poslov za 7,8 milijarde dolarjev izgube. Predsednik uprave banke Citigroup Charles Prince je novembra 2007, ko je moral zapustiti položaj, odnesel 40 milijonov dolarjev, čeprav je morala banka leta 2007 zaradi njegovih zgrešenih odločitev odpisati za 17,4 milijarde dolarjev slabih naložb.
Še pred izbruhom ameriške finančne krize je švicarski mali podjetnik Thomas Minder začel zbirati podpise za razpis referenduma proti pohlepu menedžerjev. Da je pogoltnim menedžerjem treba zmanjšati apetite, se je odločil na podlagi podatkov švicarske fundacije za trajnostni razvoj Ethos, ki je objavila, da so se nagrade vodilnih menedžerjev v 20 največjih švicarskih podjetjih od leta 2005 do 2006 povečale za 17 odstotkov, zaposleni pa so lahko bili veseli, če so v istem času dobili za 2,5 odstotka višjo plačo. Sodu je izbil dno stečaj letalske družbe Swissair marca 2002. Predsednik uprave Mario Conti je ob nastopu funkcije prejel 12,5 milijona evrov, ko je letalska družba kmalu zatem šla v stečaj, pa mu ni bilo treba vrniti niti evra. Švicarje so razburili tudi menedžerji banke UBS. Čeprav je zaradi ameriške finančne krize že morala odpisati več kot 16 milijard evrov slabih naložb, so si za leto 2007 izplačali pet milijard evrov nagrad ali nič manj kot leto prej. Nekdanji predsednik uprave banke UBS Marcel Ospel si je v treh letih podvojil plačo na 15,6 milijonov evrov, to pomeni, da je na uro zaslužil 8500 evrov, to je 580-krat več, kot znaša minimalna plača v Švici. Za zdaj kaže, da Thomas Minder svoj predlog za referendum lahko za kar nekaj časa spravi v predal, ker so menedžerji že brez njega zaradi občutnega poslabšanja gospodarskih razmer, za katerega so večidel soodgovorni, sami prisiljeni ukrepati, odložiti svoja zlata padala in kljub velikim državnim konjunkturnim svežnjem iskati rešitve, da bodo podjetja, ki jih vodijo, dolgoročno preživela. Čas za rekordne dobičke in tekmovanje, kdo bo dosegel večjo donosnost na kapital in višjo ceno delnic, se je z letom 2008 iztekel.