»Ta kriza je lekcija iz korupcije«

Kakšen vpliv ima trenutna finančna kriza na pojavnost korupcije?

> Ko gredo podjetja ali države skozi težke čase, smo ljudje dovzetnejši za zaznavanje koruptivnih ravnanj. V času gospodarske prosperitete pa se poveča toleranca do morebitnih zlorab. Ko gre vsem dobro, ljudje velikokrat izgubijo občutek za potrebe družbe kot celote. Šele ko se razmere poslabšajo, začnejo spet posvečati pozornost porabi svojega (davkoplačevalskega) denarja. Torej, v slabih časih ljudje opazijo več nepravilnosti, nikakor pa ni nujno, da se število nepravilnosti v resnici poveča.

Bi torej lahko rekli, da je gospodarska kriza priložnost za poostritev ukrepov za boj proti korupciji?

> Je priložnost. Ne toliko za uvajanje strožjih ukrepov, temveč za zagotovitev večje transparentnosti pri regulaciji finančnih trgov in doslednejšega uveljavljanja obstoječe zakonodaje s področja konflikta interesov ter nadzora vpliva denarja v politiki. Dobra lekcija iz prevelikega vpliva denarja na politiko, iz katere bi se morali učiti, je primer deregulacije finančnih trgov v ZDA. Leta 2004 se je pet predsednikov uprav največjih ameriških bank sestalo z vodstvom Komisije za finančne trge (Securities and Exchange comission) in jih prepričalo o ohlapnejših merilih regulacije v finančnem sektorju, ki so dovoljevala višje zneske kreditiranja ob nespremenjeni količini kapitala banke. Zdaj vidimo, kaj se je zgodilo zaradi nekritičnega kreditiranja, ki je sledilo tej odločitvi. Torej, obstaja neposredna povezava med dejavnostjo lobistov in denarjem, ki ga plačujejo, ter regulacijo trgov. Kriza je priložnost, da se zavemo pomena neodvisnih regulatorjev trga, ki morajo skrbeti za konkurenčnost trga, za to, da imajo vlagatelji vse potrebne informacije za premišljene investicije.

Omenili ste vpliv ameriških lobistov na regulacijo trgov in zakonodajo. Kako je s tem v Evropski uniji?

> EU se je v minulih letih trudila urediti vlogo in vpliv lobistov pri odločitvah Evropske komisije, vendar pa ji to ne uspeva najbolj. Po naših informacijah imajo lobisti v EU ravno toliko vpliva na sprejemanje zakonodaje in regulacijo trgov, kot ga imajo njihovi kolegi v ZDA. S tem se je treba soočiti in najboljši način za to je zagotovitev večje transparentnosti pri sprejemanju odločitev. Javnost je upravičena do razjasnitve razlogov za vsako odločitev, saj morajo biti ljudje obveščeni o tem, kakšne odločitve se sprejemajo v njihovem imenu.
Izpostavljate tudi »privatizacijo javnega delovanja«. Kaj razumete pod tem izrazom?
> Prav prevelik vpliv lobistov in industrije na ravnanje državnih ustanov. Te so last ljudstva. Državljani zgolj prepustijo možnost odločanja nekaterim politikom, posodijo jim moč in vpliv. Funkcionarji in javni uslužbenci nimajo pravice prilagajati svojega delovanja in odločitev najboljšemu ponudniku, oblikovati jih morajo premišljeno, v skladu z javnim interesom.

Ali menite, da je čas za razširitev tradicionalne definicije korupcije?

> Korupcijo smo tradicionalno definirali kot zlorabo javnega položaja za pridobitev zasebne koristi. Če pogledate v zakone večine zahodnih držav, boste videli, da je definicija korupcije še vedno omejena na podkupovanje javnih uslužbencev in funkcionarjev. Da imamo plačilo javnemu uslužbencu ali funkcionarju na eni in protiuslugo na drugi strani. To je ozka definicija, ki nikakor ne zajame celotnega spektra možnih zlorab javnega položaja. Na primer opuščanja nadzora nad finančnimi trgi pod vplivom bančnih lobijev. Temu pravimo zakonodajna korupcija, t. i. state capture, ki je tradicionalne raziskave o koruptivnosti posameznih držav ne zajamejo in je neredko sploh ne zaznamo. Obstajajo torej siva področja, na katera morajo biti civilna družba in mediji še posebej pozorni. Inštitut Svetovne banke je korupcijo na novo definiral ravno kot privatizacijo javnega delovanja, pri Transparency International pa korupcijo definiramo kot zlorabo zaupane moči odločanja z namenom pridobivanja zasebne koristi.

Kaj menite o problemu zaposlovanja v državni upravi, zavodih in državnih podjetjih prek poznanstev, ne pa na podlagi strokovnih meril?

> Na Irskem imamo podobne probleme kot pri vas v Sloveniji. Vladajoča stranka ima velik vpliv na imenovanja članov upravnih odborov državnih in poldržavnih ustanov. Tudi Irska je majhna država z majhnim številom prebivalcev. Delovanje politike je tradicionalno odvisno od osebnih poznanstev. Če torej kdo pozna koga, ki ima možnost odločanja, lahko to poznanstvo izrabi v svojo korist ali korist bližnjih. Naš nekdanji premier Bertie Ahern je bil obtožen sprejemanja podkupnin v zameno za usluge, na primer za imenovanje na določen položaj. Od svojih prijateljev naj bi prejemal darila, vendar se je zagovarjal, da nikomur od njih ni delal uslug zaradi tega, ker so mu dajali darila. Ko so ga vprašali, kako se je potem lahko zgodilo, da številni njegovi prijatelji zasedajo funkcije v vodstvih državnih podjetij in ustanov, pa je dejal, da jih ni imenoval zato, ker bi ga podkupili, temveč zato, ker so njegovi prijatelji. Taki primeri se pojavljajo povsod po svetu, zato je treba dati več moči nacionalnim parlamentom, ki naj nadzirajo tovrstne kadrovske poteze. Spet se lahko navežemo na finančno krizo. Če namreč regulatorji in nadzorniki trga niso izbrani na podlagi strokovnih meril, temveč na podlagi poznanstev, potem se postavljajo vprašanja o njihovi neodvisnosti.

So majhne države dovzetnejše za pojav korupcije?

> Za tako trditev ni dokazov. Finska, Danska, Islandija, ki so vse razmeroma majhne države, so po naših ra-ziskavah med najmanj koruptivnimi državami. Tudi Singapur, ki je mestna država. Povezave med velikostjo države in stopnjo korupcije torej ne moremo potegniti. Je pa res, da se lahko korupcija manifestira na več različnih načinov. Za manjše države je značilno predvsem to, da imajo večjo vlogo pri odločanju poznanstva, ne pa toliko denar. Nikakor pa ne moremo reči, da denar nima nikakršne vloge.

Menite, da bi morali biti vsi prihodki politikov javni?

> Vsekakor.

Kaj pa pri družinah politikov?

> Družine politikov in javnih funkcionarjev imajo velikokrat pomembno vlogo pri njihovih odločitvah. Zato ni dovolj zgolj razkritje politikovih prihodkov, saj se velikokrat zgodi, da so njegovi sorodniki tisti, ki si pridobijo korist, ali pa ima on korist prek sorodnikov. Ne morem reči, da bi bilo treba razkriti vse njihove podatke, zagotovo pa je to potrebno tam, kjer bi lahko prišlo do konflikta interesov. Poznamo kar nekaj primerov družinskega okoriščanja. Hči nekdanjega indonezijskega predsednika Suharta si je pridobila veliko bogastvo s poslovanjem z državnimi ustanovami. Potem je tu že omenjena afera z britanskim podjetjem BAS, ki naj bi podkupilo člana kraljeve družine, ne pa kralja samega. V zahodnih demokracijah ni nič drugače. Tveganje je enako kjerkoli, zato je potrebno zadostno razkritje relevantnih podatkov.

Kakšno je vaše mnenje glede korupcije na mednarodni ravni? Ali lahko država podkupi državo?

> Ta teden je Transparency International objavila poročilo, ki obravnava nagnjenost podjetij iz držav z visoko stopnjo izvoza k plačevanju podkupnin v državah, v katere svoje storitve ali izdelke izvažajo. Ugotovili smo, da so ruska, brazilska in mehiška podjetja najbolj nagnjena k podkupovanju v drugih državah. Podjetja iz Belgije, Avstralije in Kanade pa so na drugi strani tista, ki bodo najmanj verjetno ponujala podkupnine.

Pa finska podjetja?

> Finske ni na seznamu obravnavanih držav. Vem, na kaj mislite. Lahko me vprašate o zadevi Patria in vam bom rade volje povedal svoje splošno mnenje. Verjetno poznate enega najbolj odmevnih primerov podkupovanja v minulih letih, ki se je zgodil v Veliki Britaniji. Največje orožarsko podjetje British Aerospace Systems naj bi plačalo skoraj milijardo dolarjev enemu od članov savdske kraljeve družine v zameno za večmilijardna naročila. Preiskavo so ustavili, potem ko je generalni državni tožilec vladi sporočil, da bi bilo nadaljevanje preiskave v nasprotju z interesi države. Obstajala naj bi namreč nevarnost, da bo preiskava omejila dostop britanskih obveščevalcev do podatkov o dejavnostih Al Kaide. Za tako trditev obstaja zelo malo dokazov. Splošno bolj sprejeto mnenje je, da se je vlada ustrašila, da bi lahko nadaljevanje preiskave privedlo do prekinitve donosnega posla. Eden od argumentov britanske vlade je bil tudi ta, da savdska kraljeva družina je država, da je država njena last. Ali torej sploh lahko podkupimo voditelja neke države, če je država tako ali tako voditeljeva last? Naše mnenje pa je, da ste, ne glede na to, kdo ste, in ne glede na to, ali se imate za lastnika države, še vedno odgovorni za dobrobit svojih državljanov. Tako da gre v tem primeru za moralno sporen argument. Savdska kraljeva družina je odgovorna za dobrobit svojih državljanov. Če se je namreč zaradi podkupnin zgodilo, da je Savdska Arabija naročeno orožje preplačala, potem so na škodi drugi sektorji v državi, ki bi lahko denar porabili koristneje. Če želi biti britanska vlada vodilna v svetu v promociji demokratičnih vrednot, potem mora biti konsistentna v svojih ravnanjih. In v tem primeru ni bila. Nujno bi morali vnovič odpreti preiskavo.

Pri vprašanju glede podkupovanja držav sem imel v mislih predvsem dilemo, kdaj finančna pomoč ene države drugi postane podkupnina.

> Ključno je, da je taka pomoč porabljena za namen, za katerega je bila predvidena, torej v dobro državljanom, ne pa da konča na skritih računih švicarskih bank.

Zasebna podjetja iz držav, ki dajejo pomoč, so posledično mnogokrat favorizirana. Kje je meja med diplomacijo in korupcijo?

> Zagotoviti in uveljaviti je treba ustrezna varovala proti korupciji in za ustrezno porabo denarja. Parlamentu je treba dati vlogo pri odločanju o porabi denarja, vključiti je treba civilno družbo. Zdi se mi pomembno, da ne glede na to, kakšno korist imajo posamezna podjetja od državnih naročil, zagotovimo zadostno transparentnost postopka dodeljevanja poslov. Da ljudje vedo, kako se porablja njihov denar, drugič pa zato, da podjetja in investitorji z vsega sveta zaupajo v poštenost države. Če podjetja menijo, da so nekatera podjetja v državah, v katerih poslujejo, nepošteno favorizirana, se bodo iz teh držav umaknila.

Kako bi bil videti svet brez korupcije?

> Tega po mojem mnenju nikoli ne bomo vedeli. Lahko pa povem, da so države z najnižjo stopnjo korupcije tudi države, ki hkrati najbolje skrbijo za svoje državljane, in tiste, ki so najbolj konkurenčne na mednarodnem tržišču.

Poznate kakšen primer korupcije znotraj Transparency International?

> Leta 2004 smo zaradi poneverb razrešili vodjo naše kenijske podružnice. Na svetu ni organizacije, ki bi bila imuna. Tudi civilna družba je, tako kot drugi sektorji, izpostavljena možnosti korupcije.

Za konec - kakšno je torej vaše mnenje o primeru Patria?

> Učinkovito preganjanje korupcije je ključno za zaupanje v državne institucije in državo samo. Brez tega ljudje ne bodo hodili na volišča, podjetja pa se bodo umikala s tržišča. Blokiranje preiskave oziroma njeno neizvajanje pošilja napačno sporočilo tako državljanom kot mednarodnim investitorjem.