Reševanje Igorja Bavčarja

Z 918 milijoni evrov bi lahko Slovenija kupila 455 patrij ali pa bi za ta denar zgradili deset pediatričnih klinik. Vsak prebivalec Slovenije bi lahko dobil državno pomoč v višini 450 evrov ali pa nagrado: 10-dnevni dopust v Šarm el Šejku v Egiptu. 918 milijonov evrov si je težko predstavljati. Gre za skoraj šestino celotnega državnega proračuna Slovenije. Toliko pa znaša tudi dolg, ki ga je skupina Istrabenz, oziroma njen prvi mož Igor Bavčar, pridelala doslej. Večina tega denarja je kratko malo izpuhtela in vse bolj očitno postaja, da bo breme zgrmelo na ramena državnih bank, državnih podjetij, od tam naprej pa na ramena ljudi in malih podjetnikov, ki zaradi Istrabenza in podobnih zgodb ne bodo dobili npr. stanovanjskih posojil ali kreditov.

Pomagajmo tajkunom!

Ekonomist Maks Tajnikar, ki je sredi osemdesetih živel z Bavčarjem v istem bloku, v podobnem 27-kvadratnih metrov velikem stanovanju v Proletarski ulici v Ljubljani, upa, da država sedaj ne bo nudila prve pomoči. »Mislim, da je Istrabenz zrel za stečaj ali za prisilno poravnavo,« pravi. Državne banke ne smejo pomagati. »Če je podjetje v takšni situaciji, je prisilna poravnava edina smiselna stvar.« Bavčar oziroma njegov Maksima Holding, s katerim podjetje obvladuje, bi moral izgubiti svoje deleže. V vsakem drugem primeru, če bi se torej lastniška razmerja ohranila, bi to pomenilo, »da dobesedno pomagaš nekemu tajkunu«, pravi Tajnikar, znan po svoji domislici, da je ekonomska kriza prišla kot »božja mana« za Slovenijo, kjer so se nedavno rodili tajkuni.
Res je, bilo bi logično, da breme napačnih poslovnih odločitev pade na lastnike. V prvi vrsti torej na Bavčarja in njegov Maksima Holding. Toda 918 milijonov evrov težka tragedija je v tem trenutku že večja od njega samega in celotnega Istrabenza, vanjo pa je vključena cela vrsta paradržavnih podjetij. Kratkoročno denarja od Istrabenza, katerega kapital je danes vreden le še okrog 250 milijonov evrov, banke ne morejo izterjati. In če vemo, da gre pri tem predvsem za banke v državni lasti, v prvi vrsti NLB, ki ji država sedaj, ob pomanjkanju denarja, posoja denar, in če vemo, da je eden najpomembnejših lastnikov Istrabenza državni Petrol, postane jasno, da se posledice hočeš nočeš že selijo v nacionalno ekonomijo.
Vse bolj jasno postaja, da finančna kriza na koncu ne bo udarila po vrhovih največjih podjetij, ampak da bodo bremena prešla na banke in s tem na državo. Bodo na koncu banke prisiljene skoraj v neskončnost reprogramirati tudi dolg, ki je nastal ob menedžerskem prevzemu Istrabenza? Vojko Čok, bivši predsednik uprave Banke Koper, nam je dejal, da po njegovem mnenju banke skorajda nimajo druge možnosti, kot da nadaljujejo to igro, saj niso sposobne prevzeti propadajočih podjetij v svoje upravljanje. Isto poudarja tudi mikroekonomist Janez Prašnikar. »Dokler bo Pivovarna Laško lažje plačevala svoje obveznosti, če se ji obdobje odplačevanja kreditov podaljša, je seveda smiselno te kredite reprogramirati.« O zakonitosti menedžerskih prevzemov bi morala odločati sodišča, ne pa banke ali politika. »Pogovarjamo se denimo o tem, kako pomagati drobnemu gospodarstvu: ne moreš mu pomagati. Ker če ne boš pomagal velikim, bo drobno gospodarstvo še bolj na tleh,« pravi Prašnikar.
Ker se tudi ostala podjetja, ki so se zaradi razvoja v zadnjih letih zadolževala, sedaj borijo z dolgovi, je zgolj še vprašanje, s kako veliko pomočjo naj država intervenira. »Problem je v tem, da še vedno ne vemo, kako globoka je ta kriza. Mi smo vezani na nemško gospodarstvo. Sprva so govorili, da to ne bo prizadeto, ampak iz tedna v teden so te ocene slabše. Če se bo trend nadaljeval, bodo za Slovenijo prišli še hujši časi.« Kako globoka bo kriza, naj bi videli šele v aprilu in maju, ko bo sledil drugi paket naročil. Prvi, januarski, je bil za 20 do 30 odstotkov nižji od pričakovanj, pravi Prašnikar.
Državne banke »tajkunom« že pomagajo. Izvedeli smo - omenjeno informacijo nam je potrdil tudi Tone Turnšek, član nadzornega sveta v Pivovarni Union in Pivovarni Laško -, da je nedavno, okrog novega leta, Pivovarna Laško dobila posebno darilo: NLB ji je očitno zaradi težav s plačevanjem reprogramirala kredite, torej podaljšala rok njihovega odplačevanja. Zanimivo je, da so hkrati s tem iz javnosti izginile grožnje Laškega s prodajo Mercatorja. Tajnikarju se zdi odločitev banke neverjetna: »NLB servisira Šrota, množico majhnih podjetij, ki bi kapital res potrebovala, pa očitno ne. Saj si mora ravno zaradi tega država izmišljevati razne ukrepe, od SID banke naprej, ker NLB in NKBM tega ne delata. Pri tem pa z lahkoto financirajo menedžerske prevzeme. To je največja hinavščina te druščine,« pravi. Iz NLB in Pivovarne Laško odgovora na naše vprašanje, kako je mogoče, da banka navadnim smrtnikom s stanovanjskimi krediti teh ne »reprogramira«, Laškemu pa, nismo prejeli.

Krivci

Na koncu se lahko le še vprašamo, kdo je afero Istrabenz zakuhal in kako se je uspešno primorsko podjetje znašlo v takšni godlji.
Istrabenz je v višave potegnil njegov dolgoletni direktor Janko Kosmina. Ko se je Istrabenz kot bivši SOZD ločil od Petrola in izgubil polovico trga, je v boju za preživetje začel iskati strateškega partnerja. Sprva je bil v igri italijanski Agip, a je nato vlada - tako naj bi svetoval prav Igor Bavčar - zaradi političnih razlogov dovolila povezavo z avstrijskim OMV. Tako je nastalo skupno podjetje Istrabenz-OMV.
Ko se je Kosmina upokojil, je na vrh Istrabenza pripeljal prav Bavčarja. A ne zaradi njegovih menedžerskih sposobnosti, temveč zaradi političnega kapitala in osamosvojiteljskega ugleda. Tako vsaj trdi Kosmina. Okrog leta 2000 je na Primorskem rasel strah, da utegne avstrijski OMV povečati svojo vlogo v Istrabenzu in pomesti s slovenskim menedžmentom. Da kljub 50-odstotnemu lastništvu v skupnem podjetju ne bodo naskočili še vodstva, so se vse bolj ambiciozni Avstrijci obvezali le v džentelmenskem dogovoru med obema družbama. Bavčar, kot zgodovinska in tudi javno vplivna osebnost, pa se je Kosmini zdel dovolj velik garant, da do prevzema ne bo prišlo.
A je bila to očitno tudi napaka. Kajti namesto Avstrijcev je z menedžerskim naskokom na podjetje začel Bavčar sam, ko se je kljub negodovanju starega Istrabenzovega kadra (vključno s Kosmino) odločil za dokončno prodajo bencinskih črpalk za 95 milijonov evrov in ločitev obeh družb. Ta začetni kapital je bil nato uporabljen tudi za finančno zavarovanje družbe, s katerim se začne vsak menedžerski prevzem. Ko so iz Istrabenza namreč dokončno odšli Avstrijci, njihove deleže kupijo podjetja, ki kasneje sodelujejo tudi pri menedžerskem prevzemu. Podobno kot pri Pivovarni Laško Infond holding tudi Istrabenz v prvem koraku obvlada bivši PID Maxima holding. V začetku marca 2004 ta holding, v katerega so se stekali lastniški certifikati, verjetno z zaupanjem malih delničarjev v Novo Ljubljansko banko, NLB še obvladuje. Že naslednji mesec ga NLB »izpusti« iz rok k Istrabenzu, nato pa začne »Istrabenzova« Maxima sama kupovati Istrabenz. S takšnim navzkrižnim lastništvom ali z drugimi besedami, »s konsolidacijo lastništva«, se Istrabenzovo vodstvo zavaruje pred nepričakovanim prevzemom.

Lukoil in Rusi

A to je šele prvi del zgodbe. V resnične težave - kot je jasno danes - Istrabenz zabrede konec leta 2007, ko Bavčar v naglici izvede menedžerski prevzem, kar podjetju šele zares nakoplje megalomanske dolgove. Eno izmed najpomembnejših odgovorov na vprašanje, kako je nastal 918 milijonov evrov težki dolg, je, zakaj se je Bavčarju tako mudilo, da je podjetje spravil na rob preživetja? Tukaj pa se zgodba že zaplete. Očitno namreč postane, da za tragedijo »Istrabenz« nista v prvi vrsti kriva svetovna gospodarska kriza in strm padec delnic, ampak tudi poteze ali strategija nekaterih paradržavnih direktorjev, predvsem vodstva Petrola z Markom Kryžanovskim na čelu.
Indikativna za to je tudi zadnja izjava gospodarskega ministra Mateja Lahovnika, ki je s prstom pokazal na državne banke in Petrol. Ravno Petrol je namreč Lahovnika konec decembra povabil na sestanek predstavnikov Istrabenzovih lastnikov in bank upnic z željo, da bi našli rešitev za Istrabenz, morda tako, da bi država izdala poroštvo Istrabenzu, ali da bi ga priključili k Petrolu in tako prenesli dolgove na državo. Vendar je Lahovnik to idejo zavrnil. Dejal je, da so »nekatere sporne poslovne odločitve pripeljale družbo Petrol v položaj, ko je sama ujetnica svoje strateško nepremišljene naložbe v Istrabenz,« in pa, da če bi se podjetja, kot sta Petrol ali Istrabenz »več ukvarjala s svojo osnovno dejavnostjo in manj s konsolidacijo lastništva, bi bilo njihovo poslovanje precej boljše in jim ne bi bilo treba klicati na pomoč države«.
Kaj je torej dejansko pokopalo Istrabenz? Danes seveda vsi priznavajo, da je bila največja napaka vojna s Petrolom. V njej ni bilo zmagovalca, izgubili so dobesedno vsi. Petrol in Istrabenz sta se začela medsebojno prevzemati, kar je cene njunih delnic dvignilo v nebo. Mogoče je sicer trditi, da se je denar v tem boju preselil k občanom ali manjšim, slovenskim borznoposredniškim podjetjem, ki so Petrolove in Istrabenzove delnice prodajali po visokih cenah, toda statistika Banke Slovenije iz tistega časa kaže, da se večina tako dobljenega kapitala ni preselila v bančne depozite ali investicije, ampak enostavno v druge sklade, tudi v tujino, ki so bili tedaj popularni in ki so z ekonomsko krizo potonili. Z drugimi besedami, poskus menedžerskega prevzema in vojna med Petrolom in Istrabenzom sta dobesedno uničila državne milijone. Toda čeprav ta spopad poznamo iz sledi, ki jih je pustil na borzi, je o ozadju malo znanega. Kdo je sploh zakuhal ta spopad?
V slovenski javnosti o tem obstaja zanimiva anekdota, ki morda drži, morda pa ne, kaže pa na srž celotne stvari. Zgodba se vrača k dogovarjanju bivšega predsednika vlade Janeza Janše s predsednikom Lukoila o povezavi s Petrolom, gre pa nekako takole. Nekega dne je predsednik družbe Lukoil Vagit Alekperov prišel v Slovenijo na pogovore na Petrol. Očitno ne tako dobro informiran je mislil, da z vstopom v lastništvo Petrola Lukoil kupuje tudi nekaj, kar je veliko vrednejše od samih Petrolovih bencinskih črpalk: to pa so skladišča goriva ob Luki Koper. Tudi Djani Brečevič, vodja Inštituta za raziskave v energetiki, ekologiji in tehnologiji, nam je potrdil, kar smo pred tem slišali od dveh drugih virov, in sicer da je že po sami naravi Lukoil omenjena skladišča želel imeti, saj bi lahko le tako s tankerji dovažal svojo nafto, jo skladiščil in prodiral proti jugovzhodni Evropi.
A ne samo Lukoil, vsaka večja naftna družba bi bila zainteresirana za takšen vhod in izhod za oskrbo z naftnimi derivati na Jadranu, ki povezuje del srednje Evrope. In tudi Petrol je brez omenjenih skladišč brez vrednosti. Pri tem pa je pomembno vedeti naslednje: s temi skladišči upravlja podjetje Instalacija, d. o. o. Čeprav je edini uporabnik skladišč Petrol, je družba v resnici v 51-odstotni lasti Istrabenza, ki torej tudi določa ceno za storitve. Povedano drugače: morebitna povezava med Lukoilom in Petrolom, ki je bila nekaj časa v javnosti precej popularna, je vodila le prek Istrabenza. Bavčar je denimo FB Investicije, ključno podjetje, s katerim je na hitro izvedel menedžerski prevzem, kupil v času Petrolove prevzemne ponudbe za Istrabenz, s čimer je preprečil, da bi Istrabenz s sovražnim prevzemom padel v roke funkcionarjem in vladnim menedžerjem iz Petrola.

Pogubna strategija

Afera, vredna 918 milijonov evrov, debela za tri Patrie, tako ni le posledica Bavčarjevih apetitov, ampak tudi smelega načrta bivše vlade in Petrola pri povezovanju z Lukoilom. Če se Istrabenzovo vodstvo ne bi upiralo Petrolu in če bi načrt uspel, bi drugo največje podjetje spolzelo izpod državnega nadzora: v trenutku, ko je Petrol kupil deleže države (deleže Soda in Kada) v Istrabenzu, naj bi namreč dejansko prevzel Istrabenz pod svoj nadzor, s tem pa bi prišlo do »privatizacije«. Še na lanski majski skupščini Petrola je bila na mizi ideja, po kateri bi Petrol, povezan z Istrabenzom, prešel v enotirni sistem upravljanja, s katerim bi si sedanja ekipa za naslednjih šest let in ne glede na izid volitev zagotovila nadzor nad družbo in kupila čas za naslednje poteze. Seveda je pri tem tudi Bavčar računal na svoj kos pogače.
Poleg Bavčarja bi moral svoj delež krivde za veliko polomijo prevzeti tudi prvi mož Petrola Kryžanowski in eden izmed arhitektov načrta, sedanji predsednik Petrolovega nadzornega sveta Viktor Baraga. In pa banke, ki so neverjetno darežljivo poklanjale milijone. Zanimivo bo videti, ali bo Marjan Kramar, predsednik uprave NLB, preden ga bo s 1. februarjem na vrhu NLB nadomestil Draško Veselinovič, za svoje delo dobil nagrado in razrešnico.