Mesto po imenu Hamas

Da bo Izrael napadel Gazo, ki je - v nasprotju z Zahodnim bregom - pod nadzorom Hamasa, je bilo jasno od trenutka, ko je Hamas pred tremi leti dobil palestinske volitve in se iz »teroristične organizacije« na lepem prelevil v politično silo. Že ko je kazalo, da bo Hamas zmagal, je Izrael naredil vse, da bi volitve tako zmotil, da bi zmagal Fatah. Hamasovce so zapirali, volivce podkupovali, sponzorirali Fatah. Ko je kljub temu zmagal Hamas, je Izrael novo - Hamasovo - oblast v Gazi ignoriral in bojkotiral, medtem ko je mednarodna skupnost Hamas prepričevala, naj se obnaša kot Fatah. Ni šlo. Da je napad na Gazo neizbežen, so vedeli vsi. Presenetljivo je kvečjemu to, da Gaze niso napadli že prej. Toda timing je bil kljub temu idealen: prvič, do napada je prišlo med božično-novoletnimi počitnicami, ko zahodni voditelji tako apatično mirujejo, da jih iz hibernacije ne bi prebudila niti atomska bomba, in drugič, do napada je prišlo dober mesec pred izraelskimi volitvami, na katerih se bosta, kot pravi Tariq Ali, udarili »desnica in skrajna desnica«, predvsem premier Ehud Olmert, obrambni minister Ehud Barak, nekdanji premier Benjamin Netanjahu in zunanja ministrica Cipi Livni, ki zdaj - ne da bi skrivali izraelski ekspanzionizem - tekmujejo v tem, »kdo lahko zagotovi ultimativni Veliki Izrael«. Umik zato ne pride v poštev. Še več, vojno je treba dobiti - v nasprotnem primeru bo to slabo za predvolilne ratinge. Ne, Libanon, v katerem jim pred časom ni uspelo poraziti Hezbolaha, se ne sme ponoviti.
Izraelci so pred napadom na Gazo medijski trg najprej zasuli z vsemi propagandno-retoričnimi frazami, s katerimi so skušali vnaprej legitimirati svoje početje. Kar pomeni, da smo slišali vse fraze, ki jih je pred napadom na Irak izrekla Busheva administracija. Prvič, to, kar se bo zgodilo, je »vojna proti terorju«. Drugič, ta vojna bo trajala nedoločno dolgo (kajti Izrael ima »dolgoročne cilje«, kot je rekla ministrica Cipi Livni). Tretjič, Izrael ima pravico do samoobrambe (pred Hamasovimi raketiranji izraelskega ozemlja, ki so bili posledica izraelskega novembrskega napada na Gazo, kjer naj bi Hamas koval »zaroto«). Četrtič, to počnemo v imenu varnosti. Petič, to je vojna proti Hamasu. In šestič, Hamas se oborožuje. Jasno, pri tem so poskrbeli, da je Hamas zvenel kot Al Kaida. Nič posebnega torej: Palestinci so avtomatično krivi - Izraelci so avtomatično nedolžni. Kot običajno. Brez nians. Palestinci nimajo pravice do samo-obrambe. In nimajo človekovih pravic. To je kakopak retorika, ki je Irak prelevila v kalvarijo. V ground zero. Obenem pa destabilizirala kompletno regijo. Toda ta retorika je zdaj, po Bushevi zaslugi, legitimna - prerokba, ki vedno izpolni samo sebe. Bush je pokazal, da lahko pod krinko te retorike napadeš kogarkoli, še zlasti če je bistveno šibkejši od tebe. Je Irak ogrožal Ameriko? Nič bolj kot Gaza Izrael. Ali kot pravi Paul Craig Roberts, kolumnist CounterPuncha: »Palestinci toliko ogrožajo Izrael, kot so Judje iz varšavskega geta ogrožali nacistično državo.« Brezpogojna podpora Amerike je bila samoumevna, tako kot so bila samoumevna nasprotovanja premirju, h kateremu je pozivala EU: hej, vojne ne smemo prekiniti - Hamas bo premirje izkoristil za oboroževanje! Protivojne demonstracije po svetu niso pomagale - tudi pred invazijo na Irak niso.

Embargo

Vsi se še dobro spomnimo embarga, s katerim je mednarodna skupnost pod navdušenim vodstvom Amerike leta in leta mučila Irak. Blokada Iraka je povzročila pravo humanitarno katastrofo - zaradi pomanjkanja je umrlo na tisoče, okej, na stotisoče ljudi, tudi ogromno otrok. S popolno osamitvijo Iraka so skušali preprečiti, da bi se Irak oboroževal. Potem so si izmislili, da Irak razvija orožje za množično uničevanje - jedrsko orožje. Kar je bilo noro: kako naj država, ki so jo povsem ohromili, izčrpali in izstradali, razvija kaj takega, kot je atomska bomba? To igro je Izrael odpeljal v Gazo, ali natančneje: Gazo je zadnjih nekaj mesecev povsem blokiral. Gazo je odrezal od sveta, tako da ni mogla dihati. Niti živeti niti umreti. Blokiral jo je s kopnega, z morja in iz zraka. In ta nekajmesečna totalna blokada se je naložila na dve leti muhastega, samovoljnega izmenjavanja blokad in odpiranj. Rezultat te blokade poznamo: Gaza se je prelevila v ground zero, humanitarno katastrofo, wasteland. Zdravil, elektrike, hrane in goriva ni bilo, bolnišnice niso mogle normalno funkcionirati, voda je bila zapackana, otroci so bili podhranjeni in anemični, kruh so delali iz živalske krme, brezposelnost je rasla, ekonomija se je zlomila in tako dalje. Humanitarna pomoč, ki so jo pošiljale razne mednarodne organizacije, v Gazo ni mogla - blokada!
Prebivalci Gaze, ki veljajo za ene izmed najbolj revnih ljudi na svetu, so postali še najbolj paralizirani ljudje na svetu. Izrael jim je zaprl vodo, ugasnil luč in ustavil življenje. Kar je bilo tako, kot da bi jim napovedal totalno vojno. To, da so iz Gaze na izraelsko ozemlje - recimo na Aškelon, Sderot in Bir Ševo - izstreljevali doma narejene rakete (in da so otroci izraelske vojake obmetavali s kamenjem), ne preseneča. To, da je bilo »zadetkov« - in žrtev na izraelski strani - tako malo, pa govori o tem, kako obupana, kako amaterska in kako slabo organizirana so bila ta raketiranja. Res, streli iz obupa. Še bolje: kriki na pomoč. Signalne rakete: glejte, umiramo! Gazo so v tem času za silo reševali tajni, ilegalni podzemski tuneli, ki so jih skopali med Gazo in Egiptom in skozi katere je Hamas »švercal« osnovne stvari (hrano, zdravila, orožje ipd.), toda Izraelci so potem uničili - zbombardirali! - tudi te tunele. Nič, Gazo je bilo treba nepredušno in opresivno zapreti, osamiti, blokirati, zadušiti, obubožati.

Zamenjava režima

Tu se zastavi vprašanje: zakaj je bilo treba Gazo tako nepredušno, tako nečloveško, tako brutalno zapreti, osamiti, blokirati? Zakaj jo je bilo treba tako apokaliptično karantenizirati? Uradna verzija se je glasila tako kot pri Iraku. Kaj so že rekli pri Iraku? Aha: Irak je treba blokirati, da se ne bo oboroževal. Tudi Gazo so blokirali zato, da se Hamas ne bi mogel več oboroževati. Toda to je bila le dimna zavesa, le pretveza, le strateški blef. Tako kot pri Iraku. Kaj so skušali v resnici doseči z blokado Iraka? Tole: spontano zamenjavo režima. Ali bolje rečeno: Irak naj bi z embargom tako izčrpali, tako dehidrirali, tako izstradali in tako zlomili, da bi bilo življenje v njem neznosno in nevzdržno. Rezultat: ljudstvo bi ugotovilo, da mu Sadamov režim ni sposoben zagotoviti preživetja. Kaj naj bi sledilo po tem scenariju, lahko slutite: ljudstvo bi ponorelo, se uprlo in zrušilo Sadama Huseina in njegov režim. Ker se to ni in ni zgodilo, so sklenili, da bodo režim zamenjali od zunaj, na silo - z vojno, z invazijo.
Gaza je v tem smislu le repriza Iraka. Gazo so hoteli tako izčrpati in ohromiti, da bi življenje v njej postalo nevzdržno in da bi si Palestinci rekli: hej, Hamas nam ni več sposoben zagotoviti preživetja! Hamas nas ubija! Hamas nas pelje v kolektivni samomor! Izraelci so računali, da bodo Palestinci počili in obupali nad Hamasom, da bodo torej sami zamenjali »kompromitirani« režim. Od spodaj, kot se reče. In od znotraj, se razume. Ker pa se to ni zgodilo, so sklenili, da ga bodo zamenjali od zunaj, na silo - z vojno, z invazijo.

Obglavitev

Ko so Američani krenili nad Irak, so rekli, da je treba obglaviti iraški režim - in to je vse. Ko bomo obglavili iraški režim, ko bomo torej odstrelili Sadama Huseina, bosta v Iraku zasijali demokracija in svoboda! Vsega hudega bo konec! Happy end! Vse geopolitične napetosti, ki so se desetletja nalagale, komprimirale in kristalizirale v Iraku, so skušali odpraviti z likvidacijo Sadama Huseina. Kot se je izkazalo, to ni bilo le naivno, ampak noro. S podobno retoriko je zdaj Izrael krenil nad Gazo: obglaviti Hamas! Kot so poudarjali izraelski generali, so bile njihove tarče vodje Hamasa, »marked men«. In kaj bo potem, ko bodo obglavili Hamas? Za začetek, Hamas bo dobil nove glave. In dalje: ko so Američani obglavili Sadamov režim, se je Irak namesto v demokracijo - in »zgled Bližnjemu vzhodu« - prelevil v ground zero. Razlika je le v tem, da Izraelci ne pravijo, da bosta v Gazi po obglavitvi Hamasa zasijali demokracija in svoboda: ne, Gaza bo tudi po obglavitvi Hamasa ostala ground zero. To, kar že je.
Oh, in Izraelci so s svojimi famoznimi targeted assassinations obglavljali Hamas - ko so v stanovanjskem kompleksu, baziranem v begunskem taborišču Džabalija, z enotonsko bombo razstrelili Nizarja Rajana, vodjo Hamasa, »označenega moža«, so pobili tudi štiri njegove žene in enajst njegovih otrok. Tistim, ki so bili »označeni«, ni bilo pomoči. Tudi ostali vodje Hamasa so leteli v zrak - skupaj z vsemi, ki so bili tedaj, v času targeted assassination, v njihovi bližini. Obglavitev režima vedno pride s pokolom nedolžnih, s teroriziranjem civilistov. Dovolj je bilo, da ste prižgali TV-postajo Al Džazira, pa ste videli srhljive dimenzije »vojne proti terorju«. Solze in kri.

Kirurška operacija

Okej, vodje Hamasa so bili »označeni«. Kaj to pomeni: da so bili »označeni« tudi otroci, ženske, civilisti? Spomnimo se za hip iraške vojne: Američani so rekli, da bo napad na Irak le »kirurška operacija«. Da bodo torej ciljali le strateške, vojaške tarče in da imajo tako precizno, filigransko high-tech orožje, da teh »skrbno izbranih tarč« ne morejo zgrešiti. Z eno besedo: zadeli bodo le »označene« tarče - civilisti so varni! Niso bili. Padlo je več civilistov kot vojakov. Padlo je več civilnih kot vojaških objektov. Ne, to ni bila tragedija, ampak »kolateralna škoda«. In to »kolateralno škodo« so pripisovali dejstvu, da so se iraški vojaki - »označene« tarče! - skrivali za civilisti, da so strateške, vojaške objekte obdali s civilisti, z »živim ščitom«. Potem so svojo retoriko stopnjevali, rekoč: civilisti le hlinijo, da so civilisti - v resnici so vojaki, uporniki, teroristi, »povezani z Al Kaido«. Nemogoče jih je ločiti! Nikoli ne veš, kateri civilist je de facto terorist! Ergo: vsak civilist je bil potencialni terorist. In dalje, vsak mrtvi civilist je bil terorist: le zakaj bi ga sicer ubili?
Tudi Izraelci so šli nad Gazo z retoriko »kirurške operacije«. Izraelski generali so ponavljali, da bodo ciljali »kirurško«, le »označene« tarče, in da imajo tako precizno orožje, da ne morejo zgrešiti in pomotoma zadeti civilistov. Zgodilo se je ravno obratno: zadeli so bistveno več civilistov kot hamasovcev. Mrtvih je bilo kmalu več kot 600. In seveda, zadeli so stanovanjske hiše, bolnišnice, ambulante, lekarne, mošeje, policijske postaje, ministrstva, ribiške ladje, univerze, elektrarne, gasilske postaje, tunele, begunska taborišča. So bili vsi ti »objekti« označeni? In otroci, ki so bili v teh objektih ali pa v bližini - so bili »označeni«? Tistih pet sester, ki so jih zadeli med spanjem, tistih 15 policijskih kadetov, ki jih je razneslo med slovesnostjo, tistih 12 vernikov, ki so jih pobili med molitvijo, tista sedemčlanska družina, ki jo je raztrgalo v begunskem taborišču Šati - so bili »označeni« tako kot vodje Hamasa? Ni problema: tudi tu je retorika »kirurške operacije« hitro dobila dopolnilo. Izraelski generali so namreč oznanili, da so kot legitimne, označene tarče definirali »vse tarče, povezane s Hamasom,« oz. vso »teroristično infrastrukturo v Gazi«, kot je rekla Cipi Livni. Neki izraelski vojaški predstavnik pa je rekel: »Hamas ima veliko aspektov in zadeti skušamo celotni spekter, kajti vse je povezano in vse podpira protiizraelski teror.«
Pa smo spet tam: vsak civilist je potencialni hamasovec. Saj veste: nemogoče jih je ločiti! Nikoli ne veš, kateri civilist - ali pa kateri civilni objekt - je povezan s Hamasom! Absurdnost te retorike in kobajagi »diskriminiranega«, »kirurškega« napada na Gazo je lepo ujelo poročilo agencije Associated Press: »V tankem pasu, v katerem se stiska milijon in pol prebivalcev Gaze in ki je 25 milj dolg ter od 3 do 7 milj širok, vojaške tarče in civilisti prebivajo drug ob drugem.« Ali bolje rečeno: Gaza velja za enega izmed najbolj gosto naseljenih teritorijev. Samo pomislite, tu živi 1737 ljudi na kvadratni kilometer. Polovica je otrok. Vprašanje ni le, kako lahko Izrael živi s tem, da je Gazo spremenil v nekaj, kar mednarodni opazovalci, vključno z nekdanjim ameriškim predsednikom Jimmyjem Carterjem, izmenično imenujejo »geto«, »apartheid« in »koncentracijsko taborišče«, ampak kako je lahko mislil, da bo svet verjel zgodbi o tem, da je mogoče Gazo napasti »kirurško«, da jo je torej mogoče napasti tako, da zadeneš le »označene« tarče. Če to verjamejo sami Izraelci, potem lahko rečem le tole: zelo zapeljan in zelo indoktriniran moraš biti, da to verjameš, kajti ko greš nad Gazo, veš, v kaj greš. Veš, da boš pobijal tudi civiliste. Navsezadnje, dobro veš, da si Gazo formatiral tako, da »vojaške tarče in civilisti prebivajo drug ob drugem«.
Ko skleneš, da boš frontalno napadel Gazo, je tako, kot bi rekel: prebivalce Gaze bom kolektivno kaznoval! Toda ko to storiš, tvegaš, da ti ne bodo očitali le kršitev mednarodnega prava, ženevske konvencije in konvencije o človekovih pravicah, ampak tudi vojne zločine in zločine proti človeštvu. Izraelska vojska je prebivalce Gaze pred napadom »humano« svarila, naj se odmaknejo od hamasovcev in hamasovskih objektov, da jih ne bodo slučajno zadeli. Kar je bilo seveda absurdno: kam pa naj se umaknejo? Naj se skrijejo v bolnišnico? Ne morejo - to je objekt, povezan s Hamasom. Saj so ciljali tudi bolnišnice, ne? Naj se skrijejo v lekarne, mošeje ali policijske postaje? Ne morejo - tudi ti objekti so očitno povezani s Hamasom. Zakaj bi jih sicer bombardirali? Naj zbežijo iz Gaze? Ne morejo - meje so zaprte. Gaza je zapečatena. Še več, Gaza je nova tvorba v mitologiji »vojne proti terorju«: mesto-terorist. Nadaljevanje iraške Faludže. Američani so jo morali uničiti, da bi jo lahko »rešili«. Kot nekoč vietnamska mesta. Prebivalci Gaze se nimajo kam skriti, ker je vse - vsakdo in vsak kos infrastrukture - povezan s Hamasom, toda ironija je v tem, da s tem uradno in formalno ne bi smelo biti nič narobe: Hamas je bil namreč na palestinskih volitvah demokratično izvoljen.

Cake-walk

Ameriški generali so rekli, da bo napad na Irak le cake-walk, le sprehod - nekaj takega kot hoja po torti, kot rezanje torte. No problem! Skozi Irak se bomo sprehodili! Zdaj sicer vidimo, da se je njihov sprehod končal z apokaliptičnim kaosom, toda v nekem ciničnem smislu so se skozi Irak vendarle sprehodili. Za začetek: če ne bi vedeli, da se bodo skozi Irak sprehodili, na sprehod sploh ne bi šli. Če ne bi vedeli, da Irak kake resne vojske sploh nima (kaj šele orožja za množično uničevanje!), v Irak ne bi šli. Irak je bil namreč vojaško in tehnološko tako ohromljen, tako paraliziran, tako demoraliziran in tako predpotopno zastarel, da je lahko Amerika s svojo sofisticirano, superiorno, visoko tehnološko, visokobudžetno, state-of-the-art atomsko vojsko računala le na sprehod, na cake-walk. Ameriška vojska je napadla vojsko, ki ji ni nič mogla. Kar je bilo očitno. Že kar komično, okej, groteskno očitno.
Nič drugače ni zdaj v Gazi: Izrael, ki premore sofisticirano, visoko tehnološko, visokobudžetno, atomsko vojsko, je napadel »vojsko«, ki je ni. Če ne bi vedel, da se skozi Gazo lahko sprehodi, na sprehod sploh ne bi šel. Malo, nemočno, ohromljeno, stolčeno, deklasirano Gazo je lahko napadel zato, ker jo je lahko napadel. Ker v tem ni bilo kakega posebnega tveganja. Ker je vedel, da bo napadel vojsko, ki mu nič ne more. In ker je vedel, da Palestinci nimajo niti letal niti protiletalske obrambe. Kakšna vojna je to, če je na eni strani petstokrat več mrtvih kot na drugi? Okej, Izrael je vedel, da bo mednarodna skupnost izrazila apatično »zaskrbljenost«. Vedel je, da bo Zahod trivialno dahnil, naj vendarle malce pazijo na otroke in ženske. Vedel je, da bodo »zmerni« režimi Arabske lige igrali simpatikuse in raje pasivno, svetovljansko molčali. In vedel je, da bodo Združeni narodi predli o »kršitvi mednarodnega prava«, toda hej, Izrael dobro ve, da so Združeni narodi vse tja od ameriškega napada na Irak irelevantni, sploh pa - če je preživel vse tiste resolucije Združenih narodov, ki so obsodile okupacijo palestinskega ozemlja, vse nadaljnje ilegalne kolonizacije oz. aneksije palestinskega ozemlja na Zahodnem bregu in v okolici vzhodnega Jeruzalema ter vse kršitve človekovih pravic, potem bo preživel še eno, če bo že ravno do nje prišlo.
Izrael, ki tvega, da bo sprožil nove vale mučeniških palestinskih samomorilskih napadov, se je spodvil v pozo jeznega, histeričnega, maščevalnega, mesijanskega Američana, ki mu nihče nič ne more. Problem Gaze pač ni v tem, da je povezana s Hamasom, ampak v tem, da je postala Hamas. Hamas je v Gazi zgradil klinike, šole in socialne službe. Kot pravi Tariq Ali: »Voditelji in kadri Hamasa živijo skromno, med navadnimi ljudmi. Hamasu je široko ljudsko podporo zagotovilo reagiranje na vsakodnevne potrebe, ne pa dnevno recitiranje koranskih verzov.« In Izraelci lahko Gazo zdaj »rešijo« le tako, da jo uničijo. V ponedeljek so pobili tri svoje vojake: pomotoma. Toliko o preciznosti njihove vojne. No, če pa vprašate Busha, potem so to zametki novega Bližnjega vzhoda.

Hamas

Gotovo poznate zgodbo o tem, kako je Osamo bin Ladna ustvarila sama Amerika. Ko je Sovjetska zveza okupirala Afganistan, da bi ga ohranila kot svoj komunistični satelit, je začela Amerika s tajno diplomacijo - skrivaj je začela financirati in opremljati mudžahide, ki so se borili proti sovjetski okupaciji. Ali bolje rečeno, začela je spodbujati islamski fundamentalizem, džihadizem, v katerem je videla najbolj učinkovito orožje za destabilizacijo komunizma. Temu boju - tej islamistični, džihadski »vietnamizaciji« Afganistana - se je takoj pridružil tudi Osama bin Laden, ki je džihad potem, 11. septembra 2001, odpeljal »domov«, v New York.
Podobno je bilo s Hamasom, alias Islamskim odporniškim gibanjem: ustvaril ga je Izrael. In to dobesedno: podpiral ga je in celo financiral. Spočetka. Zakaj? Izrael je ugotovil, da lahko Palestince obvladuje le, če Hamas izigrava proti Arafatovi Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO), v kateri so se zlila Fatah in druga levičarska, nacionalistična, sekularna gibanja. Ne pozabite: Izrael je najprej mučila, živcirala in terorizirala prav PLO. Hja, PLO je bila terorist št. 1, Al Kaida sedemdesetih. Hamas, islamistično ozaljšan, je bil s PLO v stalnem konfliktu, v stalnem rivalstvu, zato ga je Izrael kot neke sorte protiutež toleriral in podpiral, v času prve intifade (1987), ko je Hamas končno dobil ime (in voditelja, šejka Ahmeda Jasina), nič manj. Džihadistični Hamas je bil najboljše orožje za destabilizacijo Arafata in PLO.
Potem se je vse obrnilo: PLO in Arafat sta postala bolj sprejemljiva od Hamasa. In tako je palestinski pogajalec postal Arafat. Da bi ga imeli pod kontrolo, so mu tu in tam navrgli kako koncesijo, recimo osvoboditev palestinskih zapornikov, mu priredili kako mirovno konferenco, recimo v mondenem Oslu (1993), ali pa mu obljubili palestinsko državo. V resnici so le čakali, da umre (no, zdaj ga nadomešča »kvizlinški« palestinski predsednik Mahmud Abas, parkiran na Zahodnem bregu). Ironično, eden izmed glavnih izraelskih očitkov Hamasu je, da izraelski državi ne priznava pravice do obstoja. Lepo prosim: ne le da Izrael ne priznava pravice do obstoja palestinski državi, ampak je naredil vse, da palestinska država sploh ne bi nastala.

Novi val mučenikov

Ko je Bush napadel Irak, so vsi svarili, da bo to imelo dve posledici: prvič, to bo okrepilo islamski fundamentalizem, ga še bolj radikaliziralo, povečalo članstvo v Al Kaidi ter ustvarilo nove Osame bin Ladne in nove generacije samomorilskih bombašev, in drugič, to bo ošibilo »zmerne« režime na Bližnjem vzhodu. Zdaj, ko je Bližnji vzhod zasut s srhljivimi posnetki iz Gaze, se bo vse to le še stopnjevalo: protizahodni, protiameriški resentiment se bo dodatno okrepil, islamski fundamentalizem se bo pokazal kot edina sprejemljiva alternativa, »zmerni« režimi na Bližnjem vzhodu pa bodo izgubili manevrski prostor, tako da bodo morali začeti džihadizaciji Bližnjega vzhoda še bolj popuščati. S tem bo redizajn Bližnjega vzhoda prignan do svojega logičnega zaključka. Ne do takega, o kakršnem sta sanjala Bush in Projekt za novo ameriško stoletje. Še več, niti Američanom tega rimejka Bushevega napada na Irak niso mogli več dobro prodati: kot kaže sondaža, ki jo je opravil Rasmussen, le 44 % Američanov podpira izraelski napad na Gazo - 41 % pa jih je proti. Okej, zdaj pa naj dvigne roko tisti Slovenec, ki se s tem napadom strinja?