Rupert Murdoch

Michael Wolff, sicer kolumnist revije Vanity Fair, v knjigi Človek, ki je kupil novice (The Man Who Owns The News), ki je v Veliki Britaniji izšla zadnji teden leta 2008, skuša ponuditi skico nedvomno velikega negativca na svetovnem medijskem trgu in - zaradi njegovega razumevanja medijev - tudi v politiki, s katero hodi z roko v roki. Čeprav to ni prva knjiga o Murdochu, izstopa po tem, da je imel Wolff neomejen dostop do medijskega mogotca, pa tudi do njegovih sodelavcev in sorodnikov. Avtorju knjige je Murdoch namenil približno 50 ur, v tem času sta posnela skoraj 120 intervjujev, svojim otrokom pa je ukazal, naj si tudi oni vzamejo čas za Wolffa. Seveda so ga, kot pravega vodjo dinastije, ubogali, čeprav z veliko nejevolje. Čas za Wolffa si je po ukazu Murdochove zadnje žene, skoraj 40 let mlajše Kitajke Wendi Deng, vzel tudi nekdanji britanski premier Tony Blair. To, da nihče, niti Murdoch niti njegovi sodelavci v družbi News Corporation, ni zahteval pregleda knjige pred izidom, namiguje, da je Wolff morda bližje Murdochovemu bistvu kot številni dokumentarci in informativne oddaje, posvečene domnevno največjemu negativcu na globalnem medijskem trgu. Hkrati pa se postavlja vprašanje, ali ni popolna svoboda pri pisanju biografije tako vplivnega človeka piarovski trik. Konec koncev se zdi, da Wolff z opisom Murdochovih slabosti starega mogotca skuša rešiti odgovornosti. Kljub temu ostaja negativec: Murdoch je kriv za to, da je ob ameriški invaziji na Irak vseh 175 njegovih časopisov podprlo vojno proti terorizmu, hkrati pa jih je večina zamolčala, da so po svetu potekale protivojne demonstracije. Murdoch je tisti, ki je s televizijsko mrežo Fox News poskrbel za Bushev vzpon in za kritje vseh njegovih laži in napak. In to je samo izkupiček zadnjih nekaj let. Je glavni promotor konservativcev, nasprotnik sindikatov in kapitan trenda tabloidizacije vseh medijskih formatov.
Zato nekoliko preseneča, da Wolff v knjigi ugotavlja, da Murdoch ni ideolog. Da gre za oportunistično matematiko tega, kdo komu dolguje dovolj, da se ga splača podpreti. Kajti Murdochova skrajno desničarska prepričanja občasno zbledijo, njegove izjave niso vedno skladne s politiko njegovih medijev. Zato je logično vprašanje, kaj se sploh plete po Murdochovi glavi in od kod je prišel.
Čeprav Rupert Murdoch igra outsiderja, ki se skuša vključiti v ameriško družbo, izvira iz najuglednejše družine v Avstraliji. Ko je pri devetnajstih prvič obiskal New York, je nedeljo preživel z družino Sulzberger, ki je lastnica velikega deleža New York Timesa, na tem potovanju pa sta z očetom sirom Keithom Murdochom v Beli hiši obiskala tudi takratnega predsednika Trumana. Ko je leta 1952 sir Keith Murdoch, direktor avstralskega Heralda in Weekly Timesa, umrl, je svojemu sinu zapustil časnik Adelaide News in velik delež v časopisni hiši Queensland Newspapers. Rupert se je vrgel v družinski posel z vso samozavestjo in energijo, čeprav ni imel niti pravih izkušenj niti sposobnosti. In to v času, ko so časopisi živeli še od prodanih izvodov, ne od oglaševalcev. Danes ima njegova družba News Corporation v lasti filmski studio, časopisne hiše, satelitska omrežja, televizijske kanale, nekaj revij, spletnih strani, dve založniški hiši in polovico avstralazijske ragbijske lige. Rupert Murdoch je najdlje najmočnejši in najvplivnejši človek našega časa. Čeprav je nedavno Jon Stuart v svoji oddaji avtorju knjige dejal, da gre za moč vpliva, saj Murdoch nima svoje vojske, je Wolff pomenljivo odgovoril: »Tega ne vemo. Murdoch je morda odgovoren za začetek marsikatere vojne, ki se ne bi mogla začeti brez njegove podpore in s tem podpore njegovih medijev, na katere seveda izjemno vpliva.«
Veliki imperiji se navadno gradijo na strukturni prednosti: monopolu, finančni strategiji, tehnologiji, dobri ideji, genialnem marketingu. Murdoch nima ničesar. Wolff ugotavlja, da je verjetno vse, kar ima, čudaška neizprosnost, povezana s čistim oportunizmom.

Naskok na svetovni medijski trg

Murdoch je »napad« na Združeno kraljestvo začel leta 1968. Prva žrtev je bil senzacionalistični časnik News of The World, s čimer se je Murdoch postavil na britanski zemljevid, vendar je bil šele prevzem tabloida Sun poteza, ki je iz njega naredila velikega igralca. S televizijskimi oglasi, s katerimi je napovedoval Pussy Week (teden reportaž o britanskih mačkah), se je pozicioniral kot delavski antipod zastarelega Mirrorja. Z uvedbo razgaljenih deklet na tretji strani je sicer razjezil mamo, ki bo februarja letos dopolnila 100 let, a hkrati pokazal, da ga britanska etika ne zanima. Murdoch je postal arhetip vulgarnosti in kralj tabloidov. Čeprav je zagrizen kritik monarhije, je njegov Sun največje dobičke koval s članki o princesi Diani in njeni smrti. Časnik News of the World je prav te dni objavil ksenofobne izjave princa Harryja o njegovem pakistanskem kolegu.
A Murdoch ni znan le po za poslovneža ne povsem razumnih nakupih, ampak tudi po nenavadnih prigodah. Leta 1969 so na primer skušali ugrabiti Murdochovo ženo Anno. Medtem ko sta zakonca Murdoch za božične praznike odpotovala v Avstralijo, sta svojega rolls-roycea posodila Alicku McKayu, enemu od Murdochovih zaposlenih. Ko je šla njegova žena s sposojenim avtom po nakupih, so jo ugrabili in zahtevali zanjo milijon funtov. Izkazalo se je, da so McKayevo ženo zamenjali za Murdochovo. Ena od zahtev ugrabiteljev je namreč bila, da v News of the World in Sunu objavijo, da omenjena časopisa ne bosta več »kvarila morale britanskih otrok z objavljanjem svinjarij«.
Zdi se, da je Murdoch o globalnem medijskem trgu razmišljal, še preden je takšno poimenovanje sploh prišlo v rabo. Z nakupom New York Magazina in kasneje še New York Posta je svoj imperij razširil še v Združene države Amerike. Čeprav je s Postom ustvaril približno 50 milijonov izgube na leto, ga je obdržal. Neracionalno. Vendar Murdoch obožuje časopise in vse nadaljnje naložbe v televizijske in satelitske mreže so bile zgolj način, da je zaslužil dovolj, da si je lahko privoščil še kakšen časopis več. Če je ta le bil na voljo in si ga je tisti trenutek lahko privoščil. V osemdesetih letih je kupil britanska Times in Sunday Times. Leta 1984 je zapravil 350 milijonov dolarjev za nakup specializiranih avstralskih časopisov, kot sta na primer Aviation Daily in Hotel and Travel Index. Ko je kupil še deleže podjetij, ki jih je nekoč imel v lasti njegov oče, je imel v rokah skoraj 60 odstotkov avstralskega časopisnega trga. Njegove poteze so ekonomisti označevali za poslovno slabe, saj si je z nakupi nakopal ogromen dolg.
Leta 1987 je bil osmi najbogatejši Američan po Forbesovi lestvici. Leta 2008 je bil stodeveti.
Leta 1989 je kupil britanski satelitski sistem Sky Television, še preden so imeli Britanci svoje satelitske krožnike. Leta 1996 je kupil ameriško televizijsko mrežo Fox, da bi tekmoval s Tedom Turnerjem in z njegovim CNN-om. Novičarski kanal Fox News je postal najočitnejši primer tabloidizacije ameriških medijev, s katero je politika postala spektakel, besedna zveza »fair and balanced« (pošteno in uravnoteženo) pa vrhunec novinarskega cinizma. Televizijski tabloid si je kmalu nakopal dokumentarec: Outfoxed - Murdochova vojna z novinarstvom. Dokumentarec je razkril, da na Fox News vsak dan dobijo sporočilo »z vrha« z glavnimi smernicami, kako poročati in seveda o katerih temah. Foxovi komentatorji so vsi po vrsti konservativci in še tisti, ki so predstavljeni kot liberalni, prej ali slej popustijo bevskanju debatnih nasprotnikov in priznajo poraz.
Murdochovi mediji brezsramno podpirajo »svoje« politike. V Veliki Britaniji je Sun navijal za Margaret Thatcher, v ZDA je Fox navijal za Busha mlajšega. A zdi se, da se je po poroki s Kitajko Wendi Deng tudi Murdoch omehčal. Podprl je Obamo, družil se je z Bonom in s Tonyjem Blairom. Ko je Wolff slednjega vprašal, ali obstaja možnost, da bi delal za Murdochovo družbo News Corporation, kot je leta 2006 zapisal Independent, je Blair zardel.
Murdoch obvlada umetnost govoric o družinah, ki imajo v lasti medije. To je njegova specialiteta in tudi edina tema, ki ga zanima. Wolff je zapisal, da mu je v enem izmed pogovorov namignil, da naj bi Michael Bloomberg kupoval New York Times. Že naslednji dan je govorica postala novica v njegovih medijih in kmalu tudi v drugih.
Ko je kupoval Wall Street Journal, so bili njegova glavna obsesija člani družine Bancroft, ki mu časopisa nikakor niso hoteli prodati, zato je proces trajal več kot desetletje. Nakup mu je po neskončnih pogajanjih končno uspel, seveda z obljubo, da ne bo posegal v uredniško politiko. Podobno kot ob nakupu londonskega Timesa. A pri obeh mu je v manj kot letu uspelo zamenjati odgovornega urednika.
Njegovo »sodelovanje« z uredništvi je eden od novinarjev New York Posta opisal takole: »Murdoch se kar naenkrat znajde v uredništvu, skoraj nihče ga ne opazi. Prikrade se za hrbet prvemu novinarju, ki ga vidi, in čaka, da se bo ta obrnil. 'Kje sedi Richard?' je vse, kar reče. Ko najde pravega, mu pod nos pomoli vabilo na otvoritev razstave draguljev Ivanke Trump in reče: 'Naredi mi uslugo. Vsak dan jo vidim v telovadnici in niti približno ni videti tako kot na sliki, ki si jo zadnjič objavil.' In odide.«

Rupert

A čeprav je sodeč po zapisih medijev, ki niso v lasti družbe News Corporation, Rupert Murdoch poosebljenje zla in preračunljivosti, Wolffovi opisi namigujejo, da medijski mogotec niti ne ve točno, kaj počne, da je skrajno neartikuliran in zato tudi nezmožen razlage svojega početja. Nima potrpljenja za pogovore o preteklosti in njegov spomin za datume je obupen, saj se včasih zmoti za desetletja. Nima besednega zaklada, s katerim bi lahko opisal svoj značaj ali motivacijo. Ne končuje stavkov, njegovo govorjenje je najbolj podobno momljanju v nizkem tonu, njegov avstralski naglas je še vedno izrazit. Pogosto med pogovorom zapade v stanje zasanjanosti, v katerem ali tehta besede ali pa drema. Prijateljev nima. Poleg dela ga ne zanima nič: niti kultura, niti knjige, niti filmi, kaj šele šport. Urednik londonskega Timesa Harry Evans je leta 1984 o njem dejal: »Zdi se preskromen, da bi bil tajkun, in premalo artikuliran, da bi bil novinar.« Ljudje, ki delajo zanj, mu sledijo. Zelo previden je, da medtem ne bi vzgojil kakšnega potencialnega partnerja.
Deluje po zelo preprostih načelih: brez političnega vpliva ne moreš uspeti. Politični vpliv je lažje dobiti prek novoustanovljenih skupin kot prek uveljavljenih, saj te zelo malo prepustijo outsiderjem. Novi ljudje te potrebujejo bolj kot tisti, ki moč že imajo. Tvoja moč in vpliv pri veljakih se bosta povečala, če veljaki zmagajo. Veljaki nazadnje vedno zmagajo. Na splošno so konservativci uporabnejši pri poslih, vendar je vsaka politična frakcija, ki ti kaj dolguje, boljša kot tista, ki ti ne.
Je verjetno edini človek v Hollywoodu, ki ga filmi ne zanimajo, čeprav je kupil Twentieth Century Fox. Čeprav je bil odgovoren za nastanek Titanica, mu je bolj pri srcu Home alone (in vsa njegova nadaljevanja), saj mu je omogočil vračilo nekaterih dolgov. Komaj zmore uporabo mobilnega telefona, ne zna uporabljati elektronske pošte, a vendarle je kupil portal za spletno socialno mreženje MySpace. Vlaga v azijske trge in dandanes mu marsikdo pripisuje sodelovanje s kitajskimi oblastmi, saj je za kitajski trg ustvaril MySpace, ki upošteva kitajske zakone in cenzurira svoje uporabnike.
Njegovi sodelavci verjamejo, da vidi, kaj se skriva za naslednjim ovinkom, in mu zato brezpogojno zaupajo. Prav tako pod nobenim pogojem ne priznajo, da je »stari« že malce naglušen in morda ne več v najboljši formi, da bi upravljal tako veliko podjetje. V njihovih glavah je Murdoch nesmrten in pravi spektakel bo, ko bo treba prepustiti posle nasledniku, ki bo nadaljeval Murdochov imperij.
Spoznajte Murdochove
Ko so leta 2001 odkrili, da ima Murdoch raka na prostati, so se bolj kot kadarkoli prej začele širiti govorice o njegovem morebitnem nasledniku. Ker Rupert v svojem svetu potuje sam, njegov naslednik še danes ni znan, ni pa dvoma, da si želi, da bi ga nasledil kateri od otrok, saj je zanj News Corporation kljub svoji velikosti v bistvu nadaljevanje družinskih poslov. Čeprav je skušal otroke že v rosnih letih vpeljati v svoj svet, so si vsi želeli zlesti iz očetove sence in so mu zato pobegnili.
Najmlajša otroka, hčeri iz zakona z Wendi Deng, ki je od njega mlajša 39 let, sta stari sedem in pet let. Chloe in Grace tekoče govorita mandarinščino. Za naslednici sta premladi, predvsem pa po Murdochovi ločitvi od druge žene Anne Torv nista upravičeni do nadzornega deleža v podjetju.
Najstarejša hči Prudence iz prvega zakona s Patricio Brooker je tako rekoč outsider. Časopisi so jo označili kot »pozabljeno hčer«, saj je Murdoch večkrat govoril o svojih treh otrocih (takrat je imel štiri). Je popolnoma izključena iz očetovega podjetja in tudi njegov najlucidnejši kritik. »Oče si barva lase nad umivalnikom, da ga ne bi nihče videl. Halo? Samo odprite časopis ali prižgite TV in si oglejte to oranžno barvo!« Je edina, ki se očeta ne boji, mnogi pravijo, da ga obravnava bolj kot moža. Ko mu očita grdo barvo las, ji on zabrusi nazaj, da ona potrebuje facelifting.
Iz zakona z Anno Torv ima Murdoch tri otroke, najstarejša je Elizabeth, rojena 10 let za Prudence. Je uspešna lastnica podjetja za televizijske licence v Veliki Britaniji in poročena z Matthewom Freudom, legendarnim piarovcem iz Londona in pravnukom Sigmunda Freuda. Ko je rodila sina Samsona Murdocha Freuda, je bilo slišati kar nekaj šal na račun mešanja Murdochovih in Freudovih genov.
Starejši sin Lachlan je bil dolgo kandidat za prevzem očetovega mesta. Z ženo Saro sta v Avstraliji vsaj tako znana kot princ William v Veliki Britaniji. Oče ga je pri rosnih dvaindvajsetih letih iz New Yorka poslal nazaj v Avstralijo, kjer je prevzel Queensland Newspapers, a kasneje je Lachlan odstopil in zapustil očetovo ladjo.
Za njim se je začel vzpenjati mlajši brat James, ki je kariero začel z glasbeno založbo Rawkus Records, za katero je snemal tudi Eminem. Je edini, ki še ni zapustil očeta, zato je trenutno najverjetnejši naslednik. Čeprav bi marsikdo pričakoval, da se bodo otroci grebli za očetov položaj, jih je Murdoch skoraj vse uspešno odtujil. Očitno nihče noče biti naslednji Rupert.