Up svobode

V torek, 20. januarja, bo Barack Obama prisegel kot 44. ameriški predsednik in obenem kot prvi temnopolti ameriški predsednik. Prisegel naj bi s polnim imenom, kot Barack Hussein Obama. Vsaj tako so rekli. A ko smo deset dni prej gledali generalko, je njegov dubler, »President-elect Obama«, 26-letni narednik Derrick Brooks, ki je tako dobil svojih warholskih »15 minut slave«, prisegel kot Barack H. Obama. Kar je presenetilo le redke. Mnogi so namreč napovedovali, da se bo Obama na inavguraciji svojemu srednjemu imenu Hussein raje izognil.
Kot radi poudarjajo konservativci, zveni ime Hussein preveč neameriško, celo protiameriško - zadnjega Husseina so ne nazadnje obesili v Iraku! Plus: konservativni, prorepublikanski, antiliberalni komentatorji so med predvolilno kampanjo zelo radi poudarjali Obamovo srednje ime, Hussein, ali natančneje, zelo radi so ga izgovarjali s polnim imenom - Barack Hussein Obama. S čimer so hoteli običajno poudariti, da Obama ni pravi Američan in da je v resnici prikriti musliman, magari islamistični infiltriranec, »mandžurski kandidat«.
Ameriška desnica je pač naredila vse, da bi njegovo ime kompromitirala, odtujila, islamizirala, deamerikanizirala. Razlog več, da zdaj, tik pred inavguracijo, stalno poudarja, da Obama gotovo ne bo prisegel kot Barack Hussein Obama, češ da na tak slavnostni, zgodovinski dan ne bo hotel vznemirjati in polarizirati Amerike. V resnici si je desnica želela prav to: da Obama ne bi prisegel kot Barack Hussein Obama. Ne brez razloga. Desnica je v tem videla priložnost za nadaljevanje svoje ofenzive: glejte, kakšen je - svoje pravo ime skriva! Vidite, sram ga je svojih korenin! Nekaj nam prikriva! Da ga ni slučajno sram tudi tega, da je Američan? S tem bi desnica izpolnila svojo veliko prerokbo: da je Obama lažni Američan.
Problem je kakopak v tem, da je Obama že decembra napovedal, da bo prisegel kot Barack Hussein Obama. Po eni strani zato, ker so s svojimi polnimi imeni prisegli tudi prejšnji ameriški predsedniki, po drugi strani pa zato, da bi popravil ameriški imidž v svetu, da bi Ameriki - predvsem na Bližnjem vzhodu - vrnil katastrofalno izgubljeni in pogubljeni ugled. Kaj torej? So hoteli z generalko le zmesti desnico? Je bil ta »Barack H. Obama« petting pred orgazmičnim, katarzičnim »Barackom Husseinom Obamo«, ki bo izgovorjen na inavguraciji? Je bil »Barack H. Obama« le generalka za »Baracka Husseina Obamo«? Le sondiranje terena? No, če bo Obama v torek vendarle prisegel kot Barack Hussein Obama, kar je zelo verjetno, bo imelo to precej večji naboj, kot ga lahko nese in prebavi desnica. Samo pomislite: če bo Obama prisegel kot Barack Hussein Obama, bo tisti »Hussein« zazvenel kot skrivno, katarzično opravičilo vsem tistim, ki so padli med ameriško invazijo na Irak, vsem tistim, ki so padli med ameriško okupacijo Iraka, vsem tistim, ki so bili mučeni v Abu Grajbu in Guantanamu.
Obama bo lahko literarno, multietnično, multinacionalno, geopolitično bogastvo svojega imena izkoristil za to, da bo skrivaj storil tisto, česar javno morda ne bo mogel nikoli storiti - opravičil se bo Iračanom, Bližnjemu vzhodu in muslimanom širom po svetu. In svet je pripravljen na to sporočilo. Bush je Ameriko tako zblamiral, da jo lahko odreši le črnec. Inavguracija Baracka Husseina Obame bo spravna slovesnost - morda največja tajna spravna slovesnost vseh časov. Obama bo skrivaj pomežiknil svetu in muslimanom, upajoč, da bodo razumeli, kaj hoče reči - in da bodo to razumeli tudi kasneje, ne glede na to, kaj bo počel. Vsakič, ko ga bodo pogledali, bodo vedeli, kaj v resnici misli, pa četudi tega ne bo rekel. Barack Obama je trademark - Barack Hussein Obama pa je zamolčana zgodovina Amerike, njen talilni lonec. Ali bolje rečeno: v imenu Barack Hussein Obama so spravljena vsa protislovja in vse napetosti sodobne Amerike. To, kar bo zamolčal, bo imelo večji učinek kot to, kar bo rekel. Ta svet je preveč nor in preveč kompliciran, da bi ameriški predsednik lahko povedal, kaj v resnici misli. In čuti. To, da bo Obama »oklican« ob molitvi karizmatičnega, kontroverznega, konservativnega, kreacionističnega pastorja Ricka Warrena, ki je proti istospolnim porokam, ki je homoseksualnost primerjal s pedofilijo in incestom, abortus pa s holokavstom, je navidez alarmantno, toda de facto Obami in njegovemu »tajnemu« sporočilu nudi dobro kritje - hja, ob sebi potrebuje »pravega Američana«, da njegovo skrivno opravičilo žrtvam Busheve Amerike ne bi bilo preveč očitno in šokantno. Sporočilo (pastor Warren), ki tvega, da bo skrilo »pravo« sporočilo (opravičilo), pa je obenem razlog, zakaj Obama ni le remiks Martina Lutherja Kinga in Johna F. Kennedyja, ampak precej bolj spominja na Humphreyja Bogarta - v Casablanci. Saj veste: »Of all the gin joints, in all the towns, in all the world, she walks into mine.« Naj vam pojasnim, zakaj.

Pot v Casablanco

Na spletni strani AlterNet so liberalni blogosferi, ki jo obiskuje, rekli, naj v stotih besedah izpiše to, kar pričakuje od Obame. Specifično: kaj naj naredi v prvih stotih dneh. Na net je v trenutku butnila množica stobesednic, ki so dale jasno vedeti, da liberalci od Obame pričakujejo veliko, tako rekoč vse, in da je Obama ta, ki so ga čakali. Ljudje tako pričakujejo, da bo ustavo spoštoval in ščitil, ne pa je zvijal in prirejal svojim interesom, da bo služil Ameriki, ne pa svoji partiji, da bo diplomatski in ozemljen, ne pa unilateralen, da bo apokaliptiko preglasil z demokracijo, da bo v Ameriko vrnil odgovornost, da bo pregnal strah, ki se je zažrl v ljudi, da ne bo grozil drugače mislečim, da bo raje spoštovan kot strahospoštovan, da bo sočuten, ne pa aroganten, da se bo uprl lobistom in temnim centrom moči, ki ga bodo silili v laganje in blef, da bo Američanom vrnil vero v pravno državo, državne inštitucije in vlado, da bo restavriral habeas corpus, da bo znižal obrambni budžet in denar raje namenil šolstvu, izobraževanju in znanosti, da bo utrjeval pravičnost in svobodo, da bo naelektril in rešil ekonomijo, da bo znižal brezposelnost, da bo dal Američanom zdravstveno zavarovanje, da bo lansiral »New Deal«, da bo otroke pripravil na globalizacijo, da bo umno trošil, da bo Ameriko vrnil Ameriki, da bo Ameriko rešil iz korporativnega daveža, da bo znižal deficite, da ne bo ignoriral klimatskih sprememb, da bo zmanjšal emisije toplogrednih plinov in subvencioniral avtomobile na alternativni pogon, da bo gejem omogočil, da jim v vojski ne bo več treba skrivati, da so geji, da bo iz spolne vzgoje umaknil imperativ »spolne abstinence«, da bo končal vojno proti drogam, ki je de facto vojna proti ljudem, da bo napovedal vojno lakoti, revščini in ignoranci, da bo moderniziral infrastrukturo, da bo Ameriko ponovno spremenil v idejo, ki bo osvajala svet, da jo bo odrešil stanja in sranja »večne vojne«, da bo odslovil najemniške vojske, da bo iz Amerike in Američanov potegnil najboljše, da bo prepovedal mučenje, da bo spodbujal jedrsko razoroževanje, da bo demontiral »Bushevo doktrino« in v boju proti terorizmu sodeloval s celim svetom, da bo zaprl Guantanamo, da bo ameriško vojsko umaknil iz Iraka in da bo imenoval komisijo, ki bo preučila vojne zločine Georgea Busha. V nasprotnem primeru izraz »in pravica za vse« nima smisla.
Z eno besedo: od Obame pričakujejo, da bo progresiven. Da bo uveljavljal progresivno politiko in progresivne vrednote. Da torej ne bo storil tega, kar običajno storijo liberalni, progresivni politiki, recimo ameriški demokrati, ko enkrat pridejo na oblast, v Belo hišo - premaknejo se v center. V politični mainstream. Ali bolje rečeno: uravnotežijo se. Progresivne, preveč očitno liberalne robove si amputirajo. Vse, kar bi jih kompromitiralo ali odtujilo glavnemu toku, odvržejo in zatajijo ali pa zapakirajo v retoriko, ki je sprejemljiva tudi za bolj konservativni del volilnega telesa. Obama, ki je prišel v najbolj mučnem obdobju demokratske stranke, je za mnoge veliki progresivni up - celo največji do sedaj. Amerika ni še nikoli izvolila tako progresivnega predsednika. Vprašanje je le: ali bo vzdržal? Ali bo vztrajal v svoji progresivnosti? Ali bo Ameriko spremenil v progresivno državo? Bo izpolnil vsa tista velika pričakovanja? Problem je v tem, da Obama ni bil nikoli politični radikalec - njegov liberalizem ni bil nikoli izzivalen, šokanten ali pa kontroverzen. Prej narobe, njegova politika je temeljila na zatajevanju progresivnosti, na izogibanju konfliktom in kontroverznosti, toda pri ameriških liberalcih, ki zdaj v njem vidijo odrešitelja, motivatorja in inspiratorja, je ustvaril vtis progresivnosti - hja, s tem, kar se je zbralo v njegovem imenu in njegovi koži, jim je pomežiknil. Vedno so vedeli, kaj hoče reči, ne da bi to rekel. Vedno so vedeli, kaj misli, pa četudi tega ni rekel. Ironično rečeno: da bi bil progresiven, mu sploh ni bilo treba biti progresiven.
Obama je preprosto izkoristil vse, kar mu nudi neverjetna kompleksnost njegove identitete. Ne pozabite, da je sin črnca in belke, Kenijca in punce iz Kansasa, prvega afriškega študenta na University of Hawaii, ki je hitro zbežal, blodil, menjal žene (4), spočenjal otroke (9) in kmalu umrl, in pustolovske, občutljive kulturne antropologinje, progresivne »sekularne humanistke« (s pogledom Združenih narodov). Dalje, ne pozabite, da je rasel tako v obubožanem tretjem svetu (Indonezija), kamor sta se preselila z mamo, kot na eksotičnem, tropskem, kolonialnem robu prvega sveta (Havaji), kjer sta ga vzgajala dedek in babica, kjer je hodil na privatno, relativno elitno, pretežno belsko šolo in kjer je žuriral, surfal, športal, pecal, pil, kadil in prijateljeval, pretežno z belci. Dalje, ne pozabite, da je bil najprej črnec, ki je postal belec, potem - v tinejdžerskih letih, v času vse hujše rasne in identitetne zmedenosti - pa sklenil, da bo postal črnec, in začel vsrkavati potentno jezo afro-ameriške izkušnje, brati Jamesa Baldwina, Ralpha Ellisona, Richarda Wrighta in Langstona Hughesa, imitirati črnske govorne idiome in vedenjske stereotipe, kaditi marihuano, snifati kokain in si puščati afro pričesko. Iz ust mu je stalno štrlel čik, iz žepa pa glavnik.
Izgledati je hotel črno, urbano. In ne pozabite, da je tak potem odšel v Los Angeles, kjer ga je mama vpisala na Occidental, ležerni predmestni kolidž, ki so ga obiskovali pretežno belci. Iz strahu, da mu ne bi kdo očital, da se je prodal, se je obdajal s politično angažiranimi črnci, pa tudi s tujimi študenti, marksisti, punk poeti in feministkami, debatiral o vseh glavnih topikah dneva (neokolonializem, dekolonizacija, evrocentrizem ipd.), navijal stereo ter se upiral apartheidu in buržoaznim vrednotam. In končno, ne pozabite, da se je leta 1985 - po študiju na univerzi Columbia - za tri leta potopil v chicaški South Side, v črnsko skupnost, ki jo je skušal - pod vplivom Saula Alinskega, ki je priporočal »direktno akcijo« - aktivistično motivirati, inspirirati, politizirati in organizirati, ob tem pa ugotovil, da imajo največjo politično moč v tej skupnosti pastorji, ki delajo drug proti drugemu in vsak zase. Sklenil je, da jih združi in osredotoči na skupne projekte, kar pa mu ni uspelo. Nekateri pastorji in veljaki črnske skupnosti so ga razglasili za »marioneto belcev«, za črnca, ki se je asimiliral v belsko elito in podlegel belskim centrom moči. To, da se je tri leta kasneje vpisal na Harvard, ki je veljal za belsko trdnjavo (okej, in trdnjavo liberalizma), in postal urednik Harvard Law Review, najvplivnejše pravne revije, in to, da so začeli njegovo politično kariero, njegov pohod skozi senat Illinoisa, podpirati belski veljaki, magnati in filantropi (a la magnatski dinastiji Pritzger in Crown), ki da so ga prelevili v tajni »projekt Obama«, s katerim naj bi osvojili oblast, je te očitke le še podkrepilo in jih prelevilo v stalnico njegove politične kariere.
Obama, ki je šel skozi vse nianse črnske identitete (»colored«, »Negro«, »black«, »African American«, »person of color«), je imel problem: prvič, črncem se je zdel premalo črn, premalo »avtentičen«, drugič, zategnjeni belci, ki so mu na cesti besno hupali, v njem niso prepoznali belca, in tretjič, belski intelektualci so ga uporabljali kot Rorschachov test svoje lastne rasne zmedenosti. In tako kot je kmalu ugotovil, da v politiki ne bo preživel kot agnostik (zato je pustil, da ga je Jeremiah Wright, karizmatični, bombastični, kontroverzni, liberalni, afrocentrični pastor, iniciral v svojo kongregacijo), je tudi kmalu ugotovil, da v politiki ne bo preživel niti kot »militantni« črnec niti kot »črni« belec, ampak kot kalejdoskop, v katerem povsem mirno in spravljeno sobivajo vse ameriške identitete. Formatirati se je skušal tako, da bi lahko v njem vsakdo videl, kar bi hotel - kot platno, na katero bi se lahko hkrati projicirali vsi filmi. Ko je prišel v črnsko skupnost, je govoril po črnsko, kolokvialno, v kadencah, ko je prišel v liberalno belsko skupnost, je poudarjal, da je hodil na Harvard, ko pa je prišel v konservativno belsko skupnost, je opozarjal, da je bila njegova babica republikanka - in seveda, Biblije ni pozabil omeniti. Če je bilo treba, je igral golf - ali pa poker. Nič, povezan je hotel biti s tistimi, ki delijo karte.
Opustil je militantno retoriko, ideoloških topik, ki bi ljudi polarizirale ali bodle, se je izogibal, v ničemer ni skušal biti kontroverzen, bombastičen, ofenziven ali preveč »partizanski«, kaj šele šokanten, svoj liberalizem je znižal na sobno jakost, rob svoje progresivnosti je spodvil, skušal je biti sprejemljiv in nevtralen. Še to, da kadi, je spretno skrival - vse do izvolitve. Zapeljeval je s svojim šifriranim zatajevanjem progresivnosti, z neverjetno kristalno urejenostjo svoje komplicirane identitete, ki je medla in paralizirala rasno zmedene nasprotnike. Kar je druge zmedlo, je njega izkristaliziralo. Toda zapeljeval je vse - republikanci so si želeli, da bi bil njihov, medtem ko so demokrati na nekem shodu leta 2006 ugotovili to, kar je bilo jasno že 10 let prej: »Najprej smo naročili Rolling Stonese, pa smo jih odpovedali, ko smo izvedeli, da pride Barack Obama.«
In tako se je prebijal: od kandidature za senat Illinoisa do kandidature za Belo hišo ... od trenutka, ko so mu svetovalci rekli, naj volilcev ne izziva, do trenutka, ko so mu po 11. septembru 2001 rekli, da s takim imenom zdaj v politiki ne bo daleč prišel ... od trenutka, ko je ugotovil, da je izvoljiv v skupnostih, v katerih ob črnskih potrebuje tudi določeno število belsko-liberalnih glasov, do trenutka, ko je ob koncu oktobra 2002 na nekem shodu - za razliko od vseh tedanjih demokratskih prvakov - ostro nasprotoval ameriški invaziji na Irak ... od trenutka, ko je sklenil, da bo kandidiral proti prvemu črncu, do trenutka, ko je spoznal, da je treba govore, začinjene z evangelijem o združevanju, enotnosti, humanosti in socialni pravičnosti, recitirati kot kombinacijo pridige in soula ... od trenutka, ko je izumil svoj mistični nasmeh, do trenutka, ko je - po vložitvi svoje kandidature za ameriški senat - sklenil, da bo svoje govore še bolj »humaniziral« (= nevtraliziral, deideologiziral, zmehčal) ... od trenutka, ko je - leta 1995, pri triintridesetih! - objavil svoje prve memoare, Dreams from My Father, do trenutka, ko so ti memoari - leta 2004, po njegovem slovitem, »inspirativnem«, filigransko zapakiranem, rockzvezdniškem govoru, s katerim je naelektril predvolilno konvencijo demokratske stranke v Bostonu in 15.000 novinarjev, po njegovi martinlutherkingovski himni ameriškemu snu (»Mi smo ena nacija!«) - končno postali bestseler.

Yes, we can!

No, ko je leta 2003 napovedal kandidaturo za ameriški senat, mu je Emil Jones, demokratski predsednik lokalnega senata (Illinois), omogočil, da je v slabih dveh letih v senatu vložil več kot 800 predlogov zakonov, od katerih jih je Rod Blagojevich, danes inkriminirani guverner Illinoisa, potem parafiral in uzakonil skoraj 300. Nič takega ni storil, na kar bi se lahko med predvolilno kampanjo skliceval, zato si je hotel na hitro ustvariti dosje, na katerega bi se lahko skliceval. In res, ko je potem prišel med ženske, je lahko rekel, da je skozi spravil zakone, ki ščitijo njih, ko je prišel med liberalce, je lahko rekel, da je skozi spravil zakone, ki širijo zdravstveno zavarovanje, ko je prišel med črnce, je lahko - v kadencah - rekel, da je skozi spravil zakone, ki revnim nudijo davčne olajšave, in ko je prišel med konservativce, je lahko rekel, da je skozi spravil zakone, ki krepijo družinske vrednote, fiskalno odgovornost in moč prostega trga.
Negativne kampanje niso bile potrebne. Le zakaj bi bile? Obama je vedno le pustil, da so se njegovi protikandidati - praktično v vseh predvolilnih dirkah! - izločili sami, da so torej odpadli kar sami, bolj ali manj zaradi kakega prikritega preteklega madeža. Če se ni izkazalo, da so pretepali svoje žene, se je izkazalo, da so svoje žene vodili v seksualne klube in jih silili v prostituiranje. Včasih so v garaži kakega protikandidata našli žensko truplo - ali pa so v arhivu našli fotografijo, na kateri se rokuje s kakim afriškim diktatorjem. Protikandidati - običajno magnati z blaznimi štabi in drago logistiko - so padali kar sami. Kot domine. V hipu, ko se je pojavil Obama, resnice o sebi niso več mogli skriti. Obamova identiteta je delovala kot vest: dovolj je bilo, da se je pojavil, pa so ljudje ostale politike - njegove protikandidate - ugledali v pravi luči. Dovolj je bilo, da se je pojavil, pa so krinke padle. »Nihče ni bil sposoben lansirati zgodbe, ki bi ga pokopala,« pravi Mark Blumenthal, strateg enega izmed njegovih »nesrečnih« protikandidatov. Toda trik je bil preprost, kot pravi Obamov biograf David Mendell: »Noben kandidat si ni hotel z napadi nanj odtujiti pomembnega črnskega volilnega bloka, kajti Obama je v afro-ameriški skupnosti zelo hitro veljal za simbol ponosa.« Ergo: Obame niso mogli napasti, ne da bi s tem pokopali sebe. Ne, ničesar v Obami niso mogli napasti. V njem so se pač zlili vsi ameriški volilni bloki - vsi razredi, vse rase, vse kulture, vse politike. Čim si ga napadel, si izgubil. Niso ga mogli zadeti. Ko so ciljali njega, so zadeli sebe.
Ko je Obama leta 1999 kandidiral za ameriški kongres, je nekdo na ulici ustrelil sina kongresnika Bobbyja Rusha, njegovega protikandidata na primarnih volitvah. Rush je s tem - s smrtjo sina, pogrebom, žalovanjem itd. - dobil predvolilni kapital, s katerim Obama ni mogel tekmovati. Ali bolje rečeno: njegov manevrski prostor se je tako zmanjšal, da ni nič mogel. Sredi predvolilne kampanje mu je bilo jasno, da bo te volitve izgubil in da se bo moral po drugi strani pred svojimi volilci kljub temu do konca kampanje delati, da je vse okej. V svoji drugi avtobiografiji, Audacity of Hope, je to situacijo opisal s temle stavkom: »Vsako jutro sem se zbudil z nelagodnim občutkom, vedoč, da se bom moral cel dan smejati in se rokovati ter se pretvarjati, da gre vse po načrtu.« In prav ta stavek je popolna metafora njegove politike - politike njegovega zatajevanja progresivnosti. Smejal se bo in se rokoval in se delal, da je vse okej in da gre vse po načrtu, toda nikoli ne bo mogel povedati, koga ali kaj zares ljubi. To bo moral v tem norem, kompliciranem svetu zatajiti, s čimer pa bo izpolnil vsa pričakovanja. Kot Humphrey Bogart v Casablanci.