Potop finančnih gurujev
Tudi v Sloveniji se bo število zaposlenih v borznoposredniškem poslu moralo zmanjšati vsaj za tretjino
© Tomaž Lavrič
Avto: vsekakor ne korejec ali japonec. Lahko je nemec, nekakšen Sports Utility Vehicle, po možnosti Porsche Cayenne, čeprav je zadnje čase vse bolj priljubljen BMW X6. Inn so denimo tudi kavni avtomati. Digitalni seveda, kot na primer Bosch TCA 6801, ki ima vgrajen višinsko prilagodljiv sistem izteka kave, tako da lahko uporabnik izbere med dvema vrstama posod, med skodelicami za espresso in kozarci za latte macchiato. Za telo je še vedno prava izbira welness. V Ljubljani so slovensko elito presenetili z novo prestižno francosko linijo Germaine de Capuccini Spa Therapy, kozmetično kolekcijo, navdahnjeno z ritmom vesolja in morja. »Dva božanska tretmaja, biserni tretma in tretma z zlatom, poskrbita, da vaša lepota doživi izkušnjo novih občutkov in spoznanj,« preberemo v zadnji številki revije Zlati kapital, namenjeni slovenskim nouveau riche oziroma »tistim, ki imajo denar«, kot piše v predstavitvi.
Ugodni in mehki svet finančnih posrednikov, predvsem tistih, ki so v tako imenovanih »izvedenih finančnih inštrumentih« šli najdlje, se sedaj ruši. Napovedi o številu izgubljenih delovnih mest se zvišujejo iz meseca v mesec. Po zadnjih ocenah naj bi se do sredine leta 2009 svetovni finančni sektor skrčil za 20 odstotkov in nato še bolj, če bo kriza trajala tja globoko v leto 2010. Večina teh služb naj bi bila izgubljena »za vedno«, ugotavljajo v neki študiji o vplivu recesije na finančna središča v Veliki Britaniji. Šlo naj bi za »finančni ekvivalent drugi svetovni vojni«, so v začetku januarja izračunali v podjetju CTpartners, enem večjih, ki se ukvarjajo s kadrovskim menedžmentom.
Od začetka krize, ki ima rojstni dan v lanskem letu, ko je bankrotirala ameriška investicijska banka Lehman Brothers, se krizne razmere kažejo predvsem v združevanju ali podržavljanju institucij, ki so prej predstavljale kapitalizem v vsej njegovi esenci. Finančni sektor se tako polagoma seli v tradicionalne organizacijske oblike oziroma nazaj na razvojno stopnjo, na kateri je bil v 60. ali 70. letih. Šele sedaj, po večjih reorganizacijah, pa prihajajo na vrsto velika odpuščanja. Službe prvi izgubljajo tako imenovani matematični inženirji, v wallstreetskem žargonu imenovani »quants«, ki so se ukvarjali z eksotičnimi finančnimi produkti ali ki so se opirali na zapletene računalniške modele in tržne strategije, manj pa naj bi bili na udaru klasični bankirji in svetovalci. Svetovni komentatorji pravzaprav za njimi niti ne točijo solz.
Ali je komu žal, da jih je doletela taka usoda? Kulturo in življenjski slog prehitro obogatelih wallstreetskih borznih posrednikov, finančnih špekulantov ali brokerjev je sredi 80. let, v času reaganizma in thatcherizma, pronicljivo predstavil pisatelj Bret Ellis v knjigi Ameriški psiho. »Iznajdljiv sem. Ustvarjalen, mlad, brezobziren, visokomotiviran, visoko usposobljen. V bistvu hočem povedati, da si družba ne more privoščiti, da bi me izgubila. Premoženje predstavljam,« pravi protagonist knjige, newyorški japi Patrick Bateman. Bateman je v knjigi opisan kot izrezan model iz reklam za tako imenovani višji razred. Ne nosi kovčka, ampak Tumijev poslovni kovček iz telečjega usnja, ki ga je kupil pri D. F. Sandersu. Oblečen je v volneno in svileno obleko s šestimi gumbi Ermenegilda Zegna, bombažno srajco s francoskimi manšetami Ika Beharja, na ovratniku pa ima usnjene vogalnike Fratelli Rossetti. Kot da bi brali slovensko revijo Zlati kapital. Z eno razliko. Pisatelj v knjigi razkrije tudi intimno stran wallstreetskega borznega posrednika: Bateman se, ko pade mrak, prelevi v hladnokrvnega serijskega morilca. Kri ga ob tem seveda ne gane. Veliko bolj ga zaboli, ko se izkaže, da ima njegov kolega lično izdelano vizitko s posebno lepo pisavo in barvo ter celo emblem z (»moj bog!«) vodnim tiskom.
Slovenski finančni sektor k sreči, kot pripominjajo nekateri, še ni tako »razvit«. Ima pa drugo težavo: pred borznim zlomom je bila v Sloveniji gospodarska rast veliko večja, dobički so rasli veliko hitreje in bilo je veliko več novih zaposlitev. Iz zavoda za zaposlovanje so sporočili, da je bilo v zadnjih letih do 40 razpisov za prosta delovna mesta borznih posrednikov na leto, sedaj pa jih tako rekoč ni več. »Vsak tretji se je že ukvarjal z akvizitersko prodajo. Imela sem občutek, da vsi komercialisti v eni od večjih trgovskih družb popoldan prodajajo sklade KD,« pravi Ani Klemenčič iz gorenjske borzne družbe GBD. Zareza je tako veliko očitnejša.
Spomini na minula medena leta so seveda lepi. Poleg gradbeništva je bila največji profiter preminule gospodarske rasti v Sloveniji prav industrija finančnega posredništva. Menedžerji, borzni posredniki in najrazličnejši finančni svetovalci so doživljali ekstazo. Bili so pametni, karkoli so rekli. Finančni tokovi borznoposredniških hiš, denimo, so se početverili, dobički pa so zrasli za več kot desetkrat. Industrija razkošja, prodaja dragih terencev ali jaht je v Sloveniji doživljala razcvet. Dobiček borznoposredniške hiše Ilirika, katere lastnik je Igor Štemberger, je v štirih letih zrasel s 150 tisoč evrov na skoraj 3 milijone leta 2007. Dobiček Poteze, katere največji lastnik je Branko Drobnak, pa je s 171 tisoč evrov narasel na 1,6 milijona leta 2007. Temu vzorcu so sledile vse druge slovenske brokerske hiše. Skoraj vse po vrsti so v skladu z rastjo delnic promet početverile in število zaposlenih podvojile. Kot se danes spominja marsikdo, je vsak nasvet finančnih svetovalcev padel na plodna tla.
Razmere so bile tako rožnate, da je v nekem trenutku postal poklic borznega posrednika celo deficitaren. Borznoposredniške hiše so jih iskale in objavljale razpise, a jih je na trgu zmanjkalo. Za opravljanje poklica borznega posrednika potrebujete licenco, ki jo izda agencija za trg vrednostnih papirjev, da pa licenco dobite, morate opraviti izpit pri združenju članov borze. Damir Cavnik, sekretar združenja, pojasnjuje, da se je izpita, ki so ga organizirali lani, udeležilo kar 300 interesentov, agencija za trg vrednostnih papirjev pa je leta 2008 podelila kar 123 licenc za opravljanje dela. Od leta 2000 so v povprečju na leto sicer podelili »zgolj« 30 licenc za opravljanje borznoposredniških del. Razmere so sedaj zanje katastrofalne. Ta trenutek je v Sloveniji registriranih okrog 150 borznih posrednikov, ki služijo s preprodajo vrednostnih papirjev na borzi. Provizija večinoma ne gre njim, ampak borznim hišam. Teh jih je sedaj v Sloveniji 23. Bolj za šalo kot zares bi lahko ugotovili, da bi danes zahtevam slovenskega borznega trga lahko ugodili dve ali tri borzne hiše s skupaj 15 zaposlenimi, ne pa 23 z nekaj sto zaposlenimi.
Čeprav je bil še pred dvema letoma poklic brokerja deficitaren, zaradi česar so si zaposleni brokerji lahko izborili višje plače, pravi Cavnik, »je trenutno stanje precej drugačno«. Milo rečeno, seveda. Brokerski trg je skoraj popolnoma odvisen od velikosti trga na ljubljanski borzi. Promet, ki je na ljubljanski borzi še pred letom ali dvema znašal okrog 10 milijonov evrov na dan, je danes desetkrat manjši. »Vprašanje je, ali so borzni posredniki resnično obogateli. Oni le trgujejo. Mogoče je kdo, a večinoma ti ljudje ne vzdržijo dolgo v poslu, ker je precej stresno. Obogatijo stranke ali pa hiše, sam pa ne zaslužiš veliko, samo čir na želodcu dobiš,« dodaja Cavnik. Meni tudi, da bodo sedaj potrebna prestrukturiranja. Še bolj neposreden je Goran Spasenić, eden izmed bolj izkušenih slovenskih borznih posrednikov, ki deluje samostojno. Spasenić pravi, da bo po njegovem nujno odpuščanje. »Ker bo manj provizij, je vprašanje, koliko borznih posrednikov lahko hiše sploh še obdržijo. Nekaj odpuščanja verjetno bo, gotovo pa ne bo več novih zaposlitev,« meni.
Sicer se veliko ljudi danes naslaja nad izgubami nekaterih bogatejših. KD Group Matjaža Gantarja, ki bi ga lahko šteli med največje slovenske investicijske bankirje, je v enem letu izgubil približno 48 odstotkov ali 132 milijonov evrov. Stane Valant, ki se je hudo opekel pri Istrabenzu, jih je dobil še bolj. Borzna vrednost »njegovega« NFD Holdinga je v zadnjem letu strmoglavila za 48 odstotkov, borzna vrednost investicijskega sklada NFD pa za kar 66 odstotkov, to pomeni, da je iz teh dveh družb izpuhtelo več kot 436 milijonov evrov. Spasenić pravi, da »izgubam bogatejših sledijo odpuščanja revnejših. In konec koncev, zakaj bi se naslajal nad na primer Bavčarjevo usodo? Če malo karikiram: koliko svojega denarja pa je sploh vložil, da ga sedaj izgublja?«
Čeprav nekatere borznoposredniške hiše že poslujejo z izgubo, vala odpuščanj še ni. Klemenčičeva iz gorenjske borznoposredniške družbe, ki je prva po prometu na ljubljanski borzi med borznoposredniškimi družbami, pravi, da pri njih še ni razlogov za odpuščanje. Ravno nasprotno, tržni delež med konkurenti zadnji dve leti povečujejo. Toda kriza se vseeno pozna. »Danes nekdo kupi za 1000 evrov delnic, včasih jih je kupil za 10 tisoč. Tako zaslužiš zgolj desetino, delo pa je isto,« pravi. V dobičku tako ne plavajo. Sedanja kriza naj bi po njenem še najbolj udarila po manjših podjetjih in počistila z raznimi drugimi posredniki, saj bodo morali zapreti svojo popoldansko obrt.
Po vsej verjetnosti, pravi ekonomist dr. Bogomir Kovač, bo tudi slovenska finančna industrija morala po poti temeljitega prestrukturiranja - podobno, kot smo videli v ZDA, kjer so se nekatera investicijska podjetja združila, druga razbila. »V tej panogi ni tradicionalne sindikalne organiziranosti, zaradi tega je odziv lažji,« šaljivo dodaja Kovač. Nato pa se bo morala tudi v Sloveniji bistveno zmanjšati zaposlenost v tem sektorju. Ker gre za zasebna podjetja, pričakuje hitro reakcijo. »Mislim, da se bo število zaposlenih zmanjšalo za več kot polovico, gotovo pa za 30 odstotkov.« Konec koncev se je število zaposlenih v celotni dejavnosti posredništva pri trgovanju z vrednostnimi papirji v Sloveniji zaradi visokih rasti zadnja štiri leta povečalo kar za tretjino - veliko preveč, da bi vzdržali v sedanjih razmerah.
Slovenski menedžerji, ki se, denimo, radi primerjajo z »levom, kraljem živali«, so (bili) ravno tako cinični, kot je bil Bateman v sloviti Ellisovi knjigi, pravi Mirt Komel, asistent na Fakulteti za družbene vede, ki se v svojem psihološkem profilu slovenskih finančnih pomembnežev opira na raziskavo Fakultete za management v Kopru, v sklopu katere so intervjuvali sto vodilnih slovenskih menedžerjev. Novi slovenski družbeni razred, ki ga je na vrh potisnila plima zadnje gospodarske konjunkture, je na preseku starega »diskurza samoupravljanja in 'novega' (post)kapitalističnega diskurza, pri čemer je težava v tem, da igra po pravilih, ki si jih je sam izmislil, a jih je spotoma pozabil - skratka, da igra na slepo,« pravi Komel. Ta sloj se (je?) zaveda(l) svoje izjemne moči, svojega položaja v družbi in tako imenovane menedžerske revolucije. Še nedavno tako rekoč ni bilo institucije, ki bi si lahko privoščila ne imeti zaposlenega menedžerja. To je veljalo enako za politične stranke kot za novinarske hiše ali univerze, razmišlja Komel. A če se je svet s finančno krizo stresel v temeljih, sta se s tem v temeljih stresla tudi njihova vloga in ugled.
Ena izmed bolj znanih šal na njihov račun je tista o toasterju: »Draga, kupil sem toaster. Zraven so mi dali še banko.« Ali pa ta: »Kaj je to: dvanajst investicijskih bankirjev na dnu oceana?« Odgovor: »Optimističen začetek na borzi.« Moški gre k direktorju banke in pravi: »Rad bi odprl svoje malo podjetje.« Direktor mu odvrne: »Enostavno. Kupite eno veliko in čakajte.« In še moralni nauk krize, še ena izmed šal, ki zadnje mesece krožijo med brezdelnimi brokerji v ZDA in Evropi: če bi pred letom dni kupili za 1000 dolarjev delnic AIG-ja, Lehmana ali bank Fannie in Freddie, bi vam danes ostalo 55 dolarjev. Če pa bi 1000 dolarjev investirali v pivo, bi lahko pivo spili in pločevinke reciklirali za 200 dolarjev. Nauk: raje pijte in reciklirajte.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.