Pravi šok za Evropo

Ruski plin spet priteka, krize je, kot kaže, vsaj za nekaj časa konec. Kako ste dogajanje videli vi?

> Očitno je šlo za politični spor in ne samo za poslovnega, saj so imeli glavno besedo v pogajanjih politiki. Vprašanja cene zemeljskega plina in cene tranzita, še posebej pa vprašanje tehnološkega plina za pogon kompresorjev, so povsem komercialna, so pa seveda zelo primerna, če jih hoče katera od vpletenih strani izkoristiti v politične namene.

Krizo nam je uspelo preživeti brez kakšnih posebnih prask ...

> To, da je bila Slovenija med manj prizadetimi državami, ni nobeno naključje. To je posledica prizadevanj na podlagi odločitve o nujni diverzifikaciji dobav med letoma 1985 in 1992. Toliko časa so namreč potekali pogajanja in priprave Slovenije za dobavo alžirskega plina in njegovem transportu prek Tunizije, pod morjem do Italije in nato do Gorice. Pri tej ključni dolgoročni odločitvi politika ni igrala nobene pozitivne vloge. Tedanja oblast v Beogradu je projekt prej blokirala kot pospeševala, predvsem zaradi klirinške neuravnoteženosti menjave med tedanjo Sovjetsko zvezo in SFRJ, saj bi poslovanje z Alžirijo to razmerje še poslabšalo. Slovenske oblasti so nas le občasno sramežljivo potrepljale po rami, resnici na ljubo pa pri energetiki niti niso igrale posebne vloge. Takratni direktor podjetja Petrol-Zemeljski plin - od leta 1995 se imenuje Geoplin - inž. Vinko Wernig je s svojo vizijo in vztrajnostjo tako rekoč na svojo odgovornost dobesedno izsilil realizacijo projekta. V vsej obširni dokumentaciji o pripravah na izvedbo projekta ne obstaja niti en dokument z okroglim, uradniškim žigom. Vsekakor pa se moramo za nemoteno oskrbo zahvaliti tudi usposobljenosti plinovodnega sistema. Še posebej pomembno je, da imamo na razpolago lastno kompresorsko postajo v Kidričevem. Seveda pa tudi to brez resnično vrhunske ekipe strokovnjakov na Geoplinu ne bi bilo dovolj.

Bi potrebovali kakšno nadgradnjo obstoječe transportne infrastrukture?

> Geoplin že gradi dodatno kompresorsko postajo v Ajdovščini, ki bo omogočila povečanje tlaka plina, ki doteka z italijanske strani.

Kaj pa nove plinovodne povezave? Jih res tako nujno potrebujemo?

> Ko govorimo o novih plinovodnih projektih, je treba predvsem vedeti, da je v Sloveniji tako rekoč vsa pomembna industrija že priključena na zemeljski plin in so tu možnosti rasti majhne. Nekaj več je sicer potenciala v široki potrošnji, vendar so zaradi velikih stroškov pri gradnji plinovodnih priključkov, kar je posledica nizke gostote poseljenosti, tudi tu možnosti omejene. Realno možnost za bistveno povečanje porabe bi pomenila le morebitna gradnja večje plinske termoelektrarne, ki pa je v Sloveniji očitno še dolgo ne bo, čeprav so v zadnjih dveh desetletjih take elektrarne po Evropi rasle kot gobe po dežju in prav vse poslujejo z dobičkom. Lahko smo optimistični in tako elektrarno predvidimo, vendar pa to še vedno pomeni zgolj dodatne pol milijarde kubičnih metrov plina ob trenutni letni porabi 1,2 milijarde. Taka dodatna količina pa za katerikoli plinovodni projekt, ki bi prečkal Slovenijo, nikakor ni ključna. Predvidene kapacitete so namreč več kot desetkrat večje.

Možnosti za nove povezave imamo namreč na mizi kar nekaj ...

> Veliki plinovodni projekti so nas v preteklosti, ko smo bili še del SFRJ, obšli. Ko se je gradila povezava med Rusijo in Italijo, bi bila najbolj smiselna prav pot prek Slovenije, vendar pa so jo zato, da so se izognili Jugoslaviji, raje potegnili skozi Avstrijo. Danes so razmere drugačne. Geostrateški položaj Slovenije postaja zelo zanimiv za nove plinovodne povezave.

Najbolj izpostavljena je v tem trenutku možnost, da bi eden od krakov ruskega plinovoda Južni tok potekal čez Slovenijo. Kako smiseln se vam zdi ta projekt s slovenskega stališča?

> Slovenija bi si s tem povečala odvisnost od ruskega plina. Kje je tu garancija, da Gazprom na predvideni trasi južnega toka ne bo naletel na novo »Ukrajino«?

Zdi se, da se vlada bolj nagiba v smeri alternativnega projekta Nabucco, po katerem naj bi plin večinoma pritekal iz držav ob Kaspijskem morju.

> Glede tega projekta so mnenja bolj ali manj usklajena. Problematične so pogodbe, ki jih ruski Gazprom sklepa z dobavitelji z območja kaspijske regije, ki naj bi Nabuccu zagotavljala plin. Pozitivno za Slovenijo pa je v tem primeru dejstvo, da bi plin iz tega vira lahko dobivali prek obstoječih plinovodnih povezav, saj njegova trasa ne bi potekala čez Slovenijo, temveč naravnost do Baumgartna v Avstriji, s katerim pa že imamo ustrezno plinovodno povezavo.

Bi ta plinovod po vašem mnenju pomenil ustrezno diverzifikacijo dobave plina?

> Pravo diverzifikacijo v smislu nabavnih virov pomenijo terminali za utekočinjen zemeljski plin (LNG-terminali), saj je plin s posebnimi tankerji lahko dobavljen iz različnih, tudi bolj oddaljenih dežel. Prav tako bo z nadaljnjim razvojem trga z LNG vse več možnosti tudi za »spot« nakupe plina, kot je to redna praksa pri nafti.

Tudi pri LNG-terminalih se Sloveniji ponuja več možnosti. Katera od njih vam je najbliže?

> Terminala v Tržaškem zalivu naj bi bila namenjena predvsem oskrbi italijanskih plinskih termoelektrarn. Gotovo pa iz teh virov ne bi bil problem dobiti nekaj plina tudi za Slovenijo. Zelo verjetno tudi v tem primeru prek obstoječih plinovodnih povezav prek Gorice. Je pa seveda za Slovenijo zelo sporna ekološka plat projektov. Glede terminala, ki naj bi stal v Kopru, menim, da je to zgodba, ki pravzaprav še ni niti dobro začeta. Po meni znanih podatkih gre tu za projekt, pri katerem ni poznan niti investitor niti realno tržišče, še manj nabavni vir. Znana je le tehnologija, ki jo ponujajo za gradnjo terminala. Za Slovenijo je zagotovo najrealnejši in najugodnejši projekt LNG-terminal na Krku. Projekt, ki ga pripravlja konzorcij šestih plinskih družb - nemška Eon - Ruhrgas in RWE, francoski Total, avstrijski OMV, hrvaška INA, verjetno s še dvema hrvaškima družbama, z enim odstotkom pa sodeluje tudi naš Geoplin. Na resnost njihovih namenov kaže dejstvo, da konzorcij že več kot eno leto v Zagrebu zaposluje 10 strokovnjakov, ki delajo izključno pri tem projektu. Projekt je že odobrila hrvaška vlada, pa tudi lokalna skupnost na Krku. Za Slovenijo je še posebej zanimiv tudi zaradi tega, ker bi v primeru njegove realizacije čez slovensko ozemlje do Avstrije in Italije lahko na leto teklo med 6 in 10 milijard kubičnih metrov plina. Geoplin namreč pri tem ne bi bil zgolj operater in vzdrževalec tranzitnih plinovodov, temveč tudi njihov 100-odstotni investitor in lastnik. Že znani kupci plina so pripravljeni z Geoplinom podpisati dolgoročne pogodbe o zakupu zmogljivosti.

Kakšne so možnosti za realizacijo več velikih projektov, ki bi potekali prek Slovenije?

> Pri odločanju o projektih je pomembno, da slovenski prostorski koridorji, ki bi bili primerni za umestitev tako velikih plinovodov, enostavno ne dopuščajo umestitve dveh takih projektov. Ne smemo spregledati, da Gazprom napoveduje spremembo v predvidenem poteku plinovoda čez slovensko ozemlje. Iz Slovenije naj bi namreč izstopil pri Ratečah, v Avstrijo, in ne bi tekel naravnost v Italijo, kot je bilo predvideno doslej. To pa je tudi glavna predvidena trasa plinovoda s Krka proti srednji Evropi. Zanimivo pri Južnem toku je tudi to, da se Italija kot potencialni kupec in država, ki naj bi bila končni cilj plinovoda skozi Slovenijo, sploh ne omenja. Sporazum med Gazpromom in italijansko družbo ENI govori o gradnji in financiranju izgradnje plinovoda, še zdaleč pa Italije ne zavezuje k nakupu dodatnih količin zemeljskega plina od Gazproma, od katerega naša soseda že zdaj kupuje nekaj več kot 30 odstotkov plina za svoje potrebe. Konec lanskega leta je bila v eni od strokovnih revij objavljena analiza italijanskega trga zemeljskega plina, ki navaja celo vrsto potencialnih projektov plinovodnih povezav in LNG-terminalov, ki skupaj daleč presegajo italijanske potrebe. Južnega toka sploh ni med njimi. Prepričan sem, da bodo pristojni pred podpisom sporazuma o zagotovitvi koridorja za Južni tok, ki bi za vedno zaprl pot drugim velikim projektom, preverili, kam je plin namenjen, in predvsem, kdo ga v resnici namerava odkupovati.

Ob plinski krizi so se pojavili tudi pozivi, da bi morala Slovenija razmisliti o graditvi lastnih skladišč za zemeljski plin. Je to po vašem mnenju smiselno?

> Najprej bi rad povedal, da skladišča plina niso nikakršni železni rezervoarji, kot jih redno prikazujejo naši mediji, temveč izkoriščena podzemna plinska polja, v katera poleti vtiskajo presežke načrpanega plina, ki jih praviloma nato pozimi porabijo. Lastno skladišče ima lahko prednost pred najetim le v primeru, če je cenejše ali pa bolj fleksibilno. Ne eno ne drugo v primeru potencialnega skladišča na območju Lendave ni realno. Geoplin je že pred leti tudi na tem območju izvedel vrsto poizkusnih vrtin in raziskav, nazadnje v okviru partnerske pogodbe s priznanimi strokovnjaki iz Gaz de Francea, ter ugotovil, da so podzemne strukture problematične z vidika varnosti zalog, hkrati pa locirane zelo globoko in zato ekonomsko prezahtevne. Skladišče v Lendavi bi bilo bistveno dražje od zdajšnjih rešitev, glede na manjšo velikost pa tudi neprimerno manj fleksibilno, kot je npr. skladišče v avstrijskem Baumgartnu, od koder smo lahko v času redukcije ruskega plina dobivali občutno večje količine plina na uro, kot pa so zapisane v pogodbi.

Aktualen je tudi predlog za graditev skladišča za zemeljski plin v Senovem.

> To skladišče pa je z ekonomskega in tehničnega vidika povsem nesmiselno. Prvotna ocena stroškov graditve objekta, ki pa je danes že povsem nerealna, je bila med 60 in 70 milijoni evrov. Delovna kapaciteta pa bi znašala le okoli 16 milijonov kubičnih metrov, kar zadošča za slabo tridnevno oskrbo Slovenije. Skladišče je bilo sicer predvideno predvsem za oskrbovanje plinske termoelektrarne v Brestanici, ki pa bi s tem postala prva tovrstna elektrarna s tako majhno kapaciteto, ki bi imela lastno skladišče plina. Poleg tega pa je tudi struktura tal na območju povsem neustrezna. Projekt je lep primer vmešavanja politike v stroko za poskus zadovoljevanja lokalnih interesov.

Torej smo lahko z zdajšnjim stanjem, ko imamo zakupljen prostor v skladiščih v Avstriji in na Hrvaškem, povsem zadovoljni?

> Skladišče v Avstriji s stališča oskrbe Slovenije s plinom funkcionira povsem enako, kot bi delovalo naše lastno slovensko skladišče. Hrvaško skladišče ima določeno slabost, in sicer to, da iz njega ni omogočen povratni tok plina v Slovenijo. Geoplin tam skladiščen plin nadomešča z odvzemom ustrezne količine plina, ki jo prek Slovenije tranzitira za hrvaško INO.

Je po vašem mnenju Evropa v preteklosti naredila strateško napako, s tem ko je dopustila, da smo sploh postali tako zelo odvisni od ruskega plina?

> Rusija je bila vse do pred kratkim izjemno zanesljiv partner. To, kar se je dogajalo nedavno, je bil pravi šok za Evropo. Ne zdi se mi primerno kritizirati odločitev iz preteklosti. Sprejete so bile na podlagi dobrih izkušenj, ki jih je Evropa imela z Rusijo.