Ljubezen in drugi zločini

Ljubezen in drugi zločini je prvi celovečerni film srbskega režiserja Stefana Arsenijevića, ki je slovenskemu občinstvu znan kot avtor kratkega filma (A)torzija. Zanj je bil leta 2004 nominiran za oskarja. Uspeh omenjenega filma ga je katapultiral med vidnejše akterje sodobnega srbskega filma. Sodelovanje s slovenskim studiem Arkadena ja bilo zanj usodno, zato se je odločil, da bo tudi med snemanjem svojega prvega celovečerca sodeloval z istimi producenti. Ljubezen in drugi zločini je zgodba, umeščena v turobno okolje Novega Beograda, ki predstavlja metaforo brezizhodnosti in naveličanosti človeka v sodobni Srbiji. Takšni so tudi protagonisti filma: Anica je dekle v poznih tridesetih, ki se nenadoma odloči zapustiti dolgoletnega partnerja, ukrasti večjo vsoto denarja in pobegniti iz države, a ji to skoraj prepreči deset let mlajši Stanislav, ki ji nenadoma izpove ljubezen. Zgodba se godi v okolju velikega blokovskega naselja, spremljajo jo simbolični prizori, s katerimi poskuša avtor pričarati psihološke profile glavnih likov, ki se ves čas vrtijo v začaranem krogu sivega vsakdanjika, kriminala, preteklosti, neizpolnjenih priložnosti in nikoli pozabljenih ljubezni. Prek glavnih junakov nam predstavi družbeno sliko urbanega posameznika v sodobni Srbiji, vse skupaj pa dodatno začini z naborom igralcev, med katerimi še posebej izstopajo Anica Dobra, Vuk Kostić in veteranka jugoslovanskega filma Milena Dravić.

Sodite v skupino mlajših srbskih režiserjev, ki so odraščali v težkih razmerah postjugoslovanskega časa in predstavljajo sedanjost v Srbiji. Ljubezen in drugi zločini je vaš prvi celovečerec. Ste zadovoljni?

> Arsenijević: Kadar v javnosti promoviramo svoje filme, po navadi o njih povemo vse najboljše. Normalni, samokritični in razsodni ustvarjalci nikoli niso zadovoljni s tistim, kar naredijo. Izkušnja snemanja tega filma me je pripeljala do spoznanja, da je vedno mogoče delati boljše, kompleksneje. Realno oceno in kritiko filma pa vendarle iščem po festivalih, kjer je mogoče čutiti energijo občinstva, ki si ga je ogledalo, sklepati o njegovi kakovosti prek pogovorov z različnimi ljudmi ter primerjati njihovo individualno dojemanje zgodbe. Širša javnost je zame slišala že zaradi (A)torzije, ki smo jo posneli v Sloveniji. Ker se je moj profesionalni vzpon začel prav tu, se počutim kot del slovenske kinematografije. Ob prvem prihodu v Slovenijo sem poznal samo Jureta Košaka, producenta, ki me je povabil k sodelovanju. To je bilo moje prvo srečanje z vašo državo, saj moja generacija zaradi težke ekonomske situacije in sankcij ni imela veliko priložnosti za potovanja po tujini. V obdobju, ko bi lahko prvič užival sadove navidezne odraslosti, šel na morje s prijatelji - je nekdanja skupna država razpadla. In ravno v Sloveniji sem prišel do svojega uspeha z (A)torzijo, ki mi je v kratkem času odprla nešteto možnosti. S tem se mi je profesionalno življenje popolnoma spremenilo, enako kot dojemanje sveta - dojel sem, da se človek lahko počuti domače v različnih koncih sveta, kar je zelo dobro za duhovno, miselno širino.

Je uspeh (A)torzije pripeljal do vabila k sodelovanju v omnibusu Lost and Found (Najdeni predmeti)?

> Arsenijević: Po uspehu (A)torzije so mi vsi govorili, da je napočil čas za snemanje prvega celovečerca, a čutil sem, da moram prej ustvariti še kakšen manjši projekt. Tedaj sem prejel ponudbo za sodelovanje v omnibusu Najdeni predmeti - v njem sem s svojo epizodo sodeloval v celovečercu. Zaradi tega nimam občutka, da je Ljubezen in drugi zločini moj prvi celovečerni film. Do realizacije je pripeljal splet pozitivnih naključij. Nemški producent, ki je sodeloval pri omnibusu, mi je po otvoritvi berlinskega Foruma zaupal, da bi želel producirati moj samostojni dolgometražni film, pri tem pa mi je dejal, naj uporabim zgodbo s področja, ki ga dobro poznam. Ljubezen in drugi zločini je rezultat njegove spodbude in uspeha kratke zgodbe omnibusa.

Kako ste prišli do finančnih sredstev za ta film?

> Arsenijević: Prek tako imenovanega evropskega modela financiranja - država financira okoli pet filmov na leto, kar pokrije približno trideset odstotkov stroškov produkcije, potem pa se vstopa v različne koprodukcije. To mi je tudi omogočilo vnovično sodelovanje z nemškim producentom, slednjemu pa sem predlagal sodelovanje s studiem Arkadena. To govorim tudi zato, ker je pomemben ustvarjalni moment v filmu prispeval snemalec Simon Tanšek.

Mislite na simbolične prizore med novobeograjskimi stolpnicami?

> Arsenijević: Z uvajanjem takšnih prizorov sem skušal prikazati zelo osebno dojemanje kraja, v katerem sem odraščal. Pri tem sem potreboval objektivnega zunanjega opazovalca, ki me je opozoril na neverjetne vizualne detajle. Simon in Volker Schaffer sta mi pomagala pri izvedbi vizualnega koncepta in jezika. Znova sem odkrival kraj, v katerem živim celo življenje. Odkrivala sta vizure, ki so bile zame popolnoma nepričakovane, in detajle, ki jih prej nisem opazil. In seveda, postali smo prijatelji - to sodelovanje ni obogatilo samo filma, temveč tudi moje življenje.

Tudi Srdan Golubović je dogajanje svojega prvenca Absolutnih sto postavil v okolje Novega Beograda.

> Arsenijević: Tudi on je od tam. Tu je odraščala cela generacija mladih režiserjev, ki zato veliko snema med sivimi novobeograjskimi stolpnicami. Ogromni sivi bloki, pomešani z nenehno rastočimi hipermarketi, s komunistično ambicioznim načrtom Novega Beograda kot mesta prihodnosti, ki je zdaj videti kot nekakšen retro-futurizem - malo razpada, malo je pravljičen.

Ste vlogo Anice, ki jo igra Anica, napisali zanjo?

> Arsenijević: (Se zasmeji, op. p.) Nikakor. To je totalna laž!
> Dobra: Ni res! Jaz sem mu za to plačala ... (smeh)
> Arsenijević: Očitno je, od kod sem črpal navdih. Film je inspiriran z zgodbo iz resničnega življenja o ženski v poznih tridesetih letih, ki bi morala prenesti denar iz enega konca mesta v drugega. Vzela ga je, spakirala stvari in pobegnila iz države. To se je zares zgodilo. Konec koncev smo bili vsi kdaj v podobni situaciji, a si nismo upali reagirati na takšen način. To zgodbo sem nato umestil v časovni okvir enega dneva. Anica je ena izmed večjih igralskih zvezd v Srbiji, ni se bilo težko spomniti nanjo. Najino srečanje na tednu bavarskega filma v Beogradu me je spodbudilo k pisanju scenarija, Anica pa se mi je zdela idealna za to vlogo. Anica je tako postala glavno vodilo pisanja scenarija.
> Dobra: Nisem vedela, da Stefan piše scenarij. Takrat sem bila prenasičena s komercialnimi filmi, ki sem jih snemala v Nemčiji - potrebovala sem spremembo. Želela sem si drugačnega sodelovanja, četudi bi bilo to finančno tvegano, eksperimentalno ali nizkoproračunsko. Iz tega se je najprej porodilo sodelovanje s Srdanom Golubovićem. V Pasti (Klopka) mi je ponudil vlogo, ki je bila popolnoma drugačna od tistega, kar sem v tistem obdobju počela. Vlogo, ki sem jo potrebovala.

Takrat ste večinoma snemali televizijske projekte v Nemčiji.

> Dobra: Ja, to je bila nekakšna raven zgodbe in dramaturgije, od katere sem takrat hotela pobegniti. S Stefanom sva se srečala na snemanju Pasti, kjer je izrazil željo, da vzdržujeva stik. Ko sva se naslednjič srečala, je v rokah držal scenarij. To je bila čudovita impresija - na steno je zalepil mojo fotografijo z naslovnice in med opazovanjem tipkal tekst na računalniku. Si lahko predstavljate majhnega, mladega Stefana, kako tipka, opazuje sliko in razmišlja, kaj bi še lahko napisal ... S tem dejanjem mi je dal popolnoma novo dimenzijo. Hvaležna sem mu, da me je umestil v fiktivno zgodbo in mi omogočil sodelovanje pri scenariju. Dramaturške situacije, ki ne sodijo v vsakdanje, realno življenje mi pomenijo velik izziv.

Kaj vas je pritegnilo pri scenariju? Zdi se, da je poetika filma Ljubezen in drugi zločini bolj ženska kot moška, če se držim tega tradicionalističnega modela.

> Dobra: Moram priznati, da ne podpiram opredeljevanja filma ali zgodbe na moško in žensko, saj ga ne doživljam na takšen način. V scenarijih pa me zmeraj privlači več stvari. Že samo dejstvo, da sem dobila ponudbo, je vredno omembe, obstaja pa še drugačen vidik - Stefan je zagotovo nekdo, ki je del drugačne generacije kot sem jaz. Med nama je klasičen generacijski prepad - v poslušanju glasbe, v okusih, v stvareh, ki sva jih vsak posebej preživela. Scenarij sem dojela precej drugače, kot ga je on. Po prvem branju sem napisala seznam vprašanj, ki so razkrivala najina morebitna nestrinjanja in drugačne poglede, kar je Stefana spodbudilo k sodelovanju in rednim vajam z menoj in ostalimi igralci.
> Arsenijević: To je film, v katerem se najbolj dramatične in bistvene stvari dogajajo na emocionalni ravni, med replikami. In ker je ženska glavni lik, je tudi zgodba prepletena s svojevrstno subtilnostjo, ki bi jo lahko arhetipsko označili za žensko. Celotna ljubezenska zgodba se zgodi v enem dnevu, hkrati pa imamo v Aničinem in Stanislavovem odnosu toliko mikrosubtilnih sprememb, da je bilo temeljito poznavanje scenarija nujno za vse igralce.

Je situacija v filmu izraz brezizhodnosti, trenutne družbenopolitične situacije v Srbiji?

> Arsenijević: To zaprto okolje je seveda metafora Srbije, iz katere skuša Aničin lik pobegniti, hkrati pa sovpada z mojo lastno izkušnjo odraščanja v Novem Beogradu. Ljudje si Novi Beograd predstavljajo kot odtujeno naselje iz betona z nepreglednim številom oken, resnica pa je precej drugačna - odtujenost je utvara, ljudje se družijo in vedo drug o drugem več, kakor si mislimo. To sem hotel prenesti na film, kjer ima vsak protagonist nekakšne skrivnostne načrte. Hkrati sem se želel dotakniti aktualnega družbenopolitičnega stanja v državi, ki se giblje med dvema odločitvama: oditi ali ostati. Srbijo je v zadnjih desetih letih zapustilo več kot tristo tisoč ljudi, kar je skrb zbujajoč podatek.
> Dobra: V Beogradu vsakdo pozna koga, ki je zapustil državo - prijatelja, znanca, sorodnika. Na energijski ravni se čuti, kolikšno luknjo in izgubo to pomeni za Srbijo.

Film ima precej nenavadnih, celo nadrealističnih momentov, zelo realistično pa ste prikazali svoje dojemanje ljubezni...

> Arsenijević: V moji zgodbi predstavlja ljubezen nekaj neulovljivega, protislovnega, kompleksnega in požrtvovalnega. Zato sem vanjo vključil različne vidike ljubezni, ki sem jih poskušal prikazati čim bolj realistično. Med delom sem zelo hitro dojel, da mora biti film čim bolj odprt, torej da zastavlja vprašanja in ne daje odgovorov. Na tak način je popolnoma odvisen od gledalčevega dojemanja. Poleg tega pa s svojimi skromnimi življenjskimi izkušnjami nočem nikomur svetovati, kaj naj zaradi ljubezni stori.

Sodelovali ste s številnimi legendarnimi režiserji iz časa nekdanje države, sedaj pa sodelujete z mlajšo generacijo srbskih filmskih ustvarjalcev. Lahko primerjate Markovićev ali Karanovićev način ustvarjanja z Arsenijevićevim ali Golubovićevim?

> Dobra: V mlajših letih mi je veliko pomenilo sodelovati z izkušenimi in superiornimi ustvarjalci, sedaj pa je situacija obratna: danes so mlajši režiserji precej drznejši od starejše generacije, kar je najverjetneje posledica negotovosti, ki so nam jo prinesli tranzicijski časi. Mlajša generacija natančno ve, kar si želi, in to je zelo opazno v njihovih filmih. Poleg tega je senzibiliteta popolnoma drugačna, kot je bila pred dvajsetimi leti.

Po razpadu Jugoslavije vam je uspelo ustvariti uspešno igralsko kariero v Nemčiji ...

> Dobra: V tistem času je bilo v Srbiji premalo dela, ni bilo denarja, tako da sem začela igrati v različnih nemških produkcijah - s tem sem si ustvarila nekakšno vzporedno kariero. Nikoli se nisem omejevala na okolje. Mi pa Balkan in Beograd veliko pomenita, saj je to območje zaradi posledic divje tranzicije postalo gojišče svežih in drznih idej. Te težko najdemo v urejenih in ustaljenih državah, zato njihovi umetniki pogosto iščejo navdih pri nas.

V Turneji, zadnjem filmu Gorana Markovića, je eno izmed glavnih vlog odigrala Mira Furlan, nekdanji jugoslovanski seks simbol. Menite, da tudi vi sodite med seks simbole?

> Dobra: Verjetno je Stefanov smeh najboljši komentar na to vprašanje. Mislim, da je za seks simbol treba imeti več stvari: nekatere fizične lastnosti, talent ... lepe oči. Pomembno vlogo igrajo mediji, najpomembnejši pa so možgani osebe, ki želi biti del takšne zgodbe. Kot študentka igre sem težko prišla na film - dejali so mi, da nimam filmskega obraza, da imam komplicirani profil, da nisem simetrična. Takrat sem bila prepričana, da bom gledališka igralka in se nikoli ne bom ukvarjala s filmom. Ti pogledi so se spremenili. Danes snemam večinoma filme in se ne ukvarjam z vprašanjem svoje seksualnosti v javnosti. Mislim, da je dobra igralka lahko vse - Mirjana Karanović je v nekaterih vlogah izrazito seksi, v drugih pa je neprivlačna in grda. Pri tem je najpomembnejša karizma. Drugi estetski momenti so zgolj začasni in nimajo nikakršne vrednosti.