Ples moči

Aktualni premierov svetovalec Dimitrij Rupel, eden od idejnih tvorcev slovenske blokade vstopanja Hrvaške v EU, je pred dvema letoma na RTVS precej ilustrativno opisal bistvo slovensko-hrvaškega antagonizma: »Hrvati črtijo Kacina enako, kot črtijo mene, gospoda Podobnika in našega predsednika vlade. Oni imajo neko hrvaško nacionalistično politiko in vsi Slovenci so za njih enaki.« Ideja nam je vsem domača: Slovenija je kulturna, evropska država; tudi civilizirana. Na drugi strani schengenske meje pa v karanteni živijo Hrvatje, zastrupljeni z balkanskimi vojnami in nesposobni treznega razmisleka. Njihov nacionalizem, njihova nestrpnost naj bi bila med glavnimi vzroki za množenje napetosti med sosedama.
V enem izmed hramov slovenske demokracije, v državnem svetu, so omenjeni vidik medkulturnih odnosov med narodoma sedaj tudi formalno obeležili, ko so uradno predlagali, da se odločanje o pristopu Hrvaške k Natu prestavi na kasnejši čas, saj bi morali poslanci upoštevati tudi »odnos Hrvaške do tradicij NDH, saj v sodobni hrvaški državi niso na pravi način vrednoteni vsi aspekti nastanka, obstoja in propada omenjene tvorbe. Na nek način je NDH še danes konstitutiven del hrvaške nacionalne zavesti. Hrvaška nikomur ni izplačala vojne odškodnine niti se ni opravičila prizadetim državam in narodom«.
Tega uradnega sklepa po obliki in teži pravzaprav ni mogoče primerjati s predhodno izjavo hrvaškega predsednika Stipeta Mesića, namenjeni študentom, po kateri bi Slovenija brez hrvaških partizanov na morje gledala z oddaljenosti 20 kilometrov. Gre pač za uradni nacionalistični izbruh drugega doma slovenskega parlamenta, ki je nastal ob razmisleku o bistvu slovenskega nacionalnega interesa. Torej, o nekem zelo globokem vprašanju. Predsednik državnega sveta Blaž Kavčič nam je pojasnil, da so se svetniki ukvarjali s slovenskim nacionalnim interesom in z vprašanjem »prostega dostopa do odprtega morja«. Potem jih je večina ugotovila, da je bila izvirna napaka narejena, ko je Hrvaška dobila prevelik del cone B po II. svetovni vojni. Torej ozemlja, ki ga je prej okupirala fašistična NDH.
Zelo verjetno bi se večina uglednih slovenskih intelektualcev distancirala od omenjenega sklepa. Ne pa od blokade. Presenetljivo je, da ni v tem trenutku v državi nobenega pomembnejšega glasu, razen dveh slovenskih evroposlancev, ki bi si upal podvomiti o slovenski blokadi Hrvaške, ki je, kot nam je vsem znano, nastala ravno tako zaradi slovenskih »zgodovinskih«, ne pa toliko zaradi pravnih razlogov. Če vemo, da je blokado podprl in zahteval denimo tudi France Bučar na eni strani, na drugi strani pa Spomenka Hribar, je težko podvomiti o moralni upravičenosti slovenske odločitve. Zato pa toliko bolj bode v oči neverjetna enotnost v evropskem hramu demokracije, v evropskem parlamentu, kjer velika večina (uglednih) Evropejcev meni, da je Slovenija v vsej zgodovini institucij EU naredila nezaslišano in skrajno sporno potezo.
Jezni evropski poslanci
Čeprav so slovenski evroposlanci od slovenske vlade pred kratkim dobili tako imenovani non-paper, v katerem jih vlada podučuje, kaj naj mislijo in govorijo o slovensko-hrvaškem sporu, med drugim denimo tudi, da Hrvaška ni kredibilna partnerica, je kredibilnost v parlamentu na vsej črti izgubila ravno Slovenija. Na zadnjem glasovanju so dejansko vsi poslanci v zunanjepolitičnem odboru evropskega parlamenta glasovali za sklep, v katerem so pozdravili »neformalni dogovor z dne 25. avgusta 2007 med predsednikoma hrvaške in slovenske vlade o reševanju spora glede vprašanja meje pred Meddržavnim sodiščem v Haagu ter obe strani pozval, naj ta dogovor spoštujeta,« ter da »odbor globoko obžaluje, da so pridružitvena pogajanja blokirana zaradi bilateralnih vprašanj«.
Kje je Slovenija s svojimi »jasnimi in trdnimi« stališči, kot je na začetku ponavljal Borut Pahor, zavozila? Hannes Swoboda (Evropski socialisti), glavni poročevalec za Hrvaško, nam je dejal, da Slovenija njihovih src s svojimi »egoističnimi« stališči nikakor ni osvojila. Slovenija zanj deluje neprepričljivo, slovenski vladni predstavniki odpovedujejo že dogovorjene sestanke, na katerih naj bi pojasnili slovenske poglede. »Slovenska stran deluje absolutno pasivno. In mislim, da vem, zakaj. Sami veste, da vaša stališča v Evropi niso dobrodošla, zato nam jih niti ne želite zaupati. Naš vtis je, da ima glede meje na morju Hrvaška zelo dobre pravne argumente. Slovenija teh argumentov nima, zaradi tega si ne želi, da bi o tem odločalo sodišče.« Swoboda sodi, da je šla Slovenija predaleč pri hrvaški blokadi.
Še bolj ostra je nemška poslanka Doris Pack (iz Evropske ljudske stranke), ki se je, kot je znano, sprva tudi goreče zavzemala za vstop Slovenije v EU in ki je bila na začetku v evropskem parlamentu predsednica odbora za Jugoslavijo in njene naslednice. Danes, pravi, je nad Slovenijo, ki se obnaša kot Grčija do Makedonije, skrajno razočarana. »Tudi mi, Nemci bi lahko naše bilateralne probleme, denimo s Češko okrog Beneševih dekretov, prenesli na ramena drugih. Pa tega nismo storili. Vi ne želite sodišča, vi ne želite pravice, vi hočete iz tega procesa nekaj dobiti, ker imate priložnost, ker bodo morali Hrvatje popustiti, pa če imajo prav ali ne. To se mi zdi sramotno,« pravi Packova. »Takoj, ko pridete v EU, začnete drugim razlagati, kako je treba ravnati. Lahko le rečem, da sem jezna. Sedaj ste želeli v resolucijo o Hrvaški vstaviti celo vprašanje nepremičnin. Če pomislim, kako ste Slovenci reagirali, ko je to od vas zahtevala Italija! Saj ste vi rekli, da to nima ničesar z EU-pogajanji. Počnete vse tisto, kar niste hoteli, da bi se zgodilo vam. In to je šlo predaleč. Sedaj ste uporabili tudi Evropsko komisijo, da je predlagala mediacijo. Tudi od Evropske komisije se mi zdi sramotno, da je na to pristala. Čeprav nisem prepričana, da bo ta pot pripeljala do rešitve.«
Packova še pravi, da je bil v začetku decembra pri njej slovenski veleposlanik pri EU Igor Senčar, ki naj bi ji z navdušenjem sporočil veselo novico, da je Slovenija našla rešitev. »Dejal mi je, da je Slovenija naročila svojim pravnikom, naj oblikujejo protokol, ki bi ga Slovenija dodala k vsem hrvaškim kartam, s katerimi se ne strinja. Tako da bi Hrvaška lahko nadaljevala pogajanja.« Iz tega ni bilo nič. Če se je to res zgodilo, je v pravnem smislu očitno obstajala rešitev, pa se je Slovenija kljub njej odločila za blokado. Slovenska evroposlanka Mojca Drčar Murko (Skupina zavezništva liberalcev in demokratov za Evropo) tako opozarja, da se bo parlamentarni pritisk na Slovenijo v prihodnjih mesecih še okrepil. »Če bo med obravnavo poročila o napredku Hrvaške na plenarnem zasedanju Slovenija še vedno blokirala nadaljevanje pridružitvenih pogajanj, bodo nekateri poslanci, ki so doslej v svojih amandmajih le obžalovali blokado, uporabili močnejše besede in bodo ravnanje Slovenije obsodili. Verjetno je, da jih bo pri tem podprla večina poslancev.« Še bolj kot to pa jo muči, da si utegne Slovenija »za petdeset let« pokvariti odnose s sosedo Hrvaško.

Slovenske zahteve

Zaradi česa? Kaj Slovenija sploh hoče? »Tisto, kar je v srčiki problema, je po mojem mnenju dejstvo, da smo Slovenci pomorski narod, da smo vedno bili, da ga imamo, v svoji literaturi, v svojih srcih in da je dostop do odprtega morja nekaj, do česar imamo moralno pravico,« je nedavno v intervjuju za RTVS povzel bistvo Ivo Vajgl. Na prvi pogled je slovenska zahteva jasna. A se hitro zaplete.
»Dostopa do odprtega morja Slovenija ne potrebuje,« je denimo kratek odgovor hrvaškega akademika dr. Vladimirja Iblerja. Iblerja in njegovih stališč ne gre soditi po njegovi nacionalnosti, tudi za slovenske pravnike velja za največjo avtoriteto mednarodnega prava morja in mednarodnega prava v naši soseščini. Ibler je prepričan, da gre pri vsem skupaj za semantični problem, ki je posledica dejstva, da morje pač ni kopno. »Dostop do morja ima seveda tudi Avstrija, Madžarska ali Luksemburg. Slovenija dostopa ne potrebuje, ker ima svoje morje, notranje vode in pristanišča,« je odgovoril Ibler pred letom v intervjuju za Mladino. Kaj pa, če Slovenija želi izhod na odprto morje? Tudi tukaj se zaplete. »Vprašajte se, zakaj se v celotni konvenciji o pravu morja, v vseh njenih 320 členih, ki so jih pisale vse države sveta, ta beseda ne pojavi niti enkrat samkrat v zvezi z mednarodnopravnim režimom na morju? Nekaj takšnega, kot je izhod, v mednarodnem pravu morja ne obstaja. Tam obstaja svoboda plovbe.« Sicer pa ladje iz koprskega pristanišča po ureditvi Mednarodne pomorske organizacije pristanišče tako ali tako zapuščajo ob italijanski obali, po njenem teritorialnem morju.
Tudi Vajgl, kot predsednik zunanjepolitičnega odbora, bivši veleposlanik in zunanji minister, priznava, da njemu samemu ni prav jasno, kaj Slovenija sploh želi. Sprašuje se, ali na račun spora s Hrvaško ne pozabljamo na druge vitalne interese, kot je denimo slovenska manjšina na Koroškem. »Tudi sam sem večkrat dejal, da bi si želel strokovno utemeljeno mnenje, zakaj nam dostop do odprtega morja toliko pomeni. To željo sem tudi javno izrazil, pa tudi ko smo imeli sestanek pri zunanjem ministru. Mislim, da bi morali na to vprašanje zelo tehtno in hladnokrvno odgovoriti. A očitno ta stvar nekaj pomeni tudi Hrvatom, ki se o tem sploh nočejo pogovarjati. Potem se nehote vprašaš, ali ni ta zadeva več vredna.«
Poenostavljeno povedano so med koprskim pristaniščem in odprtim morjem v pogajanjih med Slovenijo in Hrvaško sedaj teoretično možni štirje režimi. V enem primeru gre za slovensko teritorialno morje, ki se stika z odprtim morjem. V drugem primeru je obratno: teritorialno morje pripada Hrvaški. V tretjem primeru gre za tako imenovani režim dimnika, kot je bil zapisan v sporazumu Drnovšek-Račan, v četrtem pa za posebni režim, ki ga Hrvaška ponuja Sloveniji.
V najhujšem scenariju bi imela Slovenija, kot geografsko prikrajšana država, pravico do neškodljivega prehoda čez hrvaško teritorialno morje. Pravica do neškodljivega prehoda bi npr. slovenskim ladjam omogočala, kot so zapisali v pojasnilu, ki smo ga dobili iz zunanjega ministrstva, zgolj prehod brez prekinitev in odlašanja, »ki ne posega v mir, red ali varnost« tretje države, torej Hrvaške. V tem primeru brez predhodnega dogovora na tem pasu, ki bi denimo meril 113 kvadratnih kilometrov, ne bi bil dovoljen »slovenski« ribolov, merjenje morja ali raziskovalna dejavnost. Poleg tega bi imela Hrvaška v tem kosu jadranskega morja pravico sprejemati zakonodajo, ki se nanaša na neškodljiv prehod, določila bi lahko plovne poti ipd. Ker bi Hrvaška izvrševala vse suverene pravice, Slovenija denimo ne bi mogla iskati nafte, omejena bi bila tudi pri letalskih preletih ali polaganju kablov. Pri dostopu do odprtega morja bi bila, skratka, Slovenija omejena z notranjimi predpisi Hrvaške, »kar bi strateško in gospodarsko gledano Slovenijo postavilo v občutno slabši položaj, kot ga je imela v času osamosvojitve«, pojasnjujejo na zunanjem ministrstvu.
Obratno bi veljalo, če bi ta kos morja postal slovensko teritorialno morje, kar sicer Sloveniji tudi v sporazumu Drnovšek-Račan ni uspelo. Po tem sporazumu je postal 113 kvadratnih kilometrov velik kos morja, imenovan tudi kot »dimnik«, odprto morje, na katerem sta se obe državi odpovedali izvrševanja suverenih pravic na morskem dnu in pripadajočem podzemlju pod morsko površino. Z drugimi besedami, niti Slovenija niti Hrvaška nafte ne bi iskali, ne bi se brigali za letala, ki prostor preletijo, za ribiče, ki bi v morju lovili, ali za raziskovalce, ki bi v morju pač nekaj merili. A kot je znano, je ta režim v hrvaški politiki predstavljal nacionalno izdajo.
Alternativa, ki jo Hrvaška ves čas ponuja Sloveniji, je nek poseben režim. V non-paperju, ki ga je Hrvaška poslala Sloveniji pred nekaj leti, je zapisano, da Hrvaška Sloveniji priznava plovno pot, ki je veliko liberalnejša od režima neškodljivega prehoda, kot tudi od tako imenovanega tranzitnega prehoda. Režim na tej plovni poti bi bil povsem enak, kot je režim na odprtem morju, in bi vključeval svobodo preleta letal in svobodo polaganja podmorskih kablov in cevovodov. Pravzaprav je vsaj na prvi pogled vidna le ena prepreka. V non-paperju piše, da bi morale »podmornice in druga podvodna prevozna sredstva po tej plovni poti pluti po površini in z razvito zastavo«. Tako se seveda postavi logično vprašanje, ali je treba postaviti kredibilnost Slovenije v EU pod vprašaj zato, ker želimo, da bi se lahko slovenske podmornice neopazno izmuznile na odprto morje. Še sploh, če vemo, da je edina slovenska podmornica, ki naj bi jo Sloveniji podarila Črna gora, končala kot razstavni eksponat v parku vojaške zgodovine v Pivki.
No, priznati je edino treba, da si je v omenjenem non-paperju Hrvaška obdržala skrajno pravico obalne države do začasne ustavitve plovbe zaradi varnostnih razlogov. V tem primeru denimo (člen 25. konvencije OZN) mora to veljati za vse tuje ladje, brez diskriminacije in začasno. Vendar pa je jasno, da je pomorska blokada neke države, ki bi jo v tem primeru Hrvaška morala narediti skupaj z Italijo, zgodovinsko izjemna, kot je bila denimo ameriška blokada Kube v šestdesetih.

Mediacija

Pravo morja je eden izmed najbolj reguliranih in kodificiranih delov mednarodnega prava, zato je izkušenj z različnimi razpadi in razcepitvami in odcepitvami priobalnih držav kar precej. Tako pa je tudi slovenskim ekspertom jasno, da na podlagi pravil, ki so se na tem območju uporabljala, odkar je denimo Avsto-Ogrska izgubila Benetke (1866), ko se je Avstrija spojila z Ogrsko (1867), ko je leta 1918 Italija svoje teritorialno morje razširila na Trst, Reko, Zadar in nekatere otoke ter ko so nato omenjena območja pripadla Jugoslaviji, Sloveniji teritorialni stik z odprtim morjem ne pripada. Verjetno je edino to, da bi mednarodno sodišče Sloveniji prisodilo dve tretjini površine Piranskega zaliva, v skladu z razmerjem med dolžino slovenske in hrvaške obale.
Ker so se bilateralni pogovori glede tega vprašanja že okrog leta 2000 izčrpali, Slovenija upa, da bi lahko neki posrednik v skladu s širšimi, političnimi principi vseeno naredil izjemo. Hrvaški omenjenih 113 kvadratnih kilometrov velik kos morja res ne pomeni veliko. Je pa vprašanje verjetno povezano z določitvijo bosanskega teritorialnega morja, kjer so v igri pomembni gospodarski interesi (predvsem gradnja plinskih terminalov). V zadnjih osmih ali devetih letih je zato v sporu s Slovenijo Hrvaška popustila le za centimeter. Spomnimo se, da je Zagreb sprva vztrajal, da bi moralo o sporu odločati Mednarodno sodišče za pomorsko pravo v Hamburgu. Slovenija je na drugi strani želela »paketni pristop«, po katerem bi vprašanje razširili na celotno meddržavno mejo, k temu pa bi morebiti dodali še problem varčevalcev nekdanje Ljubljanske banke ali krško nuklearko. Na koncu je Slovenija pristala na mednarodno sodišče v Haagu, a z upoštevanjem političnega načela pravičnosti.
Ko je ta teden rešitev problema ponudila Evropska komisija, se je pritisk na Hrvaško izjemno povečal. Blokada Hrvaške na poti v EU bo odpravljena, je namignil Samuel Žbogar, če bo Hrvaška privolila v reševanje vprašanja meje z mediacijo. »Mediacija bo iskala politično rešitev, ki ne bo upoštevala samo pravnih dejstev, ampak tudi zgodovinska dejstva, načelo pravičnosti, torej različne elemente, tako da se odločitev ne bo opirala samo na pravno dokumentacijo, ki bo predstavljena, ampak na širšo argumentacijo.« Kot pravi Žbogar, bi bilo mogoče dogovor o mediaciji doseči v nekaj tednih. V tem primeru bi Slovenija tudi popustila pri zahtevi po umiku spornih zemljevidov in dokumentov.
Mediacija je tako imenovani alternativni način reševanja sporov, v katerem dve državi pooblastita tretjo stran, da jima predlaga rešitev, ki je lahko tudi politična. V nasprotju z mednarodnim sodiščem ali mednarodno arbitražo rešitev, ki jo predlaga mediator, ni pravno obvezujoča, čeprav je lahko pritisk na tisto državo, ki rešitve nato ne sprejme, izjemen. Oziroma je, kot pravi dr. Milan Brglez s katedre za mednarodne odnose FDV, premosorazmeren z močjo ali z ugledom mediatorja.
Na začetku devetdesetih, ko so mednarodni posredniki tekali od ene razpadajoče države do druge in od enega mednarodnega konflikta do drugega, je bila mediacija na vrhuncu svoje popularnosti. Kot čudežni recept reševanja konfliktov so jo dojemali tudi teoretiki, ki so v tistem času napisali množico študij na to temo. V eni izmed njih so tudi ocenili statistično uspešnost mediacije. Ugotovili so, da je bilo med letoma 1945 in 1990 skupaj 241 mednarodnih konfliktov, kar 137 jih je nato prišlo na mizo mediatorja. Mediatorji so bili večinoma manj uspešni. 55 odstotkov vseh poskusov se je namreč končalo neuspešno, popolnoma uspešni pa so bili mediatorji v »zgolj« 7,8 odstotka primerih. Če k temu prištejemo še 16 odstotkov primerov, v katerih je bilo doseženo premirje, ali 20 odstotkov tistih primerov, v katerih je mediatorju uspelo spor deloma razrešiti, končni rezultat mediatorskega dela morda niti ni tako katastrofalen.
Kot je znano, naj bi glavno vlogo pri vsem prevzela dva znana ugledneža, ki sta se v preteklosti že spoprijela s težavami na Balkanu, Martti Ahtisaari in Robert Badinter. Predvsem Ahtisaari, bivši finski predsednik, je znan po svojem načrtu rešitve Kosova, za kar je lansko leto dobil tudi Nobelovo nagrado kot posebni odposlanec Združenih narodov, in sicer »za njegov pomemben trud, na različnih kontinentih in v več kot treh desetletjih dela pri reševanju mednarodnih konfliktov«, Badinter pa je v slovenskem scenariju rešitve nastopal že prej, pred več kot letom dni, ko je Slovenija predlagala, da se odprta vprašanja med Slovenijo in Hrvaško rešijo pred »njegovim« sodiščem OVSE za poravnavo in arbitražo.

Zmaga ali facesaving?

Predsednik Hrvaške Stipe Mesić, predvsem pa predsednik vlade Ivo Sanader za zdaj še nista dokončno odgovorila na omenjeni predlog Evropske komisije, ki ga je prva razkrila Slovenija. Toda Mesić in Sanader, ki sta doslej »jahala« na evropskem duhu reševanja spora in na očitkih o neevropskem obnašanju Slovenije, pravzaprav nimata druge možnosti, kot da v predlog Evropske komisije privolita. In po nekaterih informacijah naj bi hrvaški zunanji minister Gordan Jandroković to že storil. V tem primeru je torej mogoče govoriti o zmagi slovenske diplomacije, ki je izkoristila Evropsko unijo zato, da je Hrvaško prisilila v tako imenovano politično rešitev problema.
Drugo vprašanje pa je, ali bo Slovenija na ta način zares dobila tako imenovani »izhod« na odprto morje ali pa celovit Piranski zaliv, kajti tudi Ahtisaari in Badinter bosta morala upoštevati nekatere temeljne principe mednarodnega prava morja, kot je denimo ta, da morja od obale ne moreš ločiti (ratione territorii) in, da ne moreš z eno nogo stati na kopnem, v eni državi, z drugo pa v morju, v drugi državi, kar želi Slovenija sodeč po Memorandumu o Piranskem zalivu. Poleg tega je tudi mogoče, da Ahtisaari sklene, da je spor med Slovenijo in Hrvaško po svojem bistvu pravni, in zato obe državi napoti na mednarodno sodišče v Haag, kar želi Hrvaška.
Gotovo pa je nekaj drugega. Zatekanje k mediaciji je najpogosteje rešilna bilka, ki se je oprimejo politiki, ki so v notranji politiki zabredli pregloboko. Z drugimi besedami: mediator je tisti, ki prostovoljno sprejme, da postane »krivec« za nepopularno in »krivično« rešitev. S tem lahko politiki ohranijo svoj obraz, čeprav so v preteklosti sprejeli napačne odločitve, zaradi katerih so se odnosi med državama izrazito poslabšali.
Še vedno ni jasno, zakaj je tako imenovani izhod na odprto morje tako pomemben slovenski interes. Slovenija ima še več drugih pomembnih interesov. Denimo manjšine. Koroški Slovenci in tudi slovenska manjšina v Italiji imajo gotovo prav, ko se čutijo zapostavljene in ko opozarjajo, da je slovenska zunanja politika zamešala prioritete in zamenjala »vitalne« nacionalne interese za simbolični prestiž v tekmi s Hrvaško.