29. 1. 2009 | Mladina 4
Druga ameriška revolucija
Kaj če je bil Martin Luther King marksist - in kaj nam to pove o Baracku Obami?
Knjiga, ki je izšla pri založbi Sanje
»1. decembra 1955 se ga. Rosa Parks ni hotela premakniti, ko je avtobusni sprevodnik zahteval, da vstane in se pomakne nazaj. Ga. Parks je sedela na prvem sedežu v nerezerviranem delu. Vsi sedeži so bili zasedeni, in če bi ga. Parks ubogala ukaz avtobusnega sprevodnika, bi vstala in odstopila sedež belemu potniku, ki je pravkar vstopil v avtobus. Na tih, miren, dostojanstven način, tako značilen za žarečo osebnost ge. Parks, se ni hotela premakniti. Posledica je bila njena aretacija.« Rosi Parks je bilo vsega dovolj - in bila je »idealna za vlogo, ki ji jo je pripisala zgodovina«, pravi Martin Luther King v svoji sloviti Avtobiografiji, ki je zdaj - v prevodu Jedrt Maležič - izšla tudi pri nas.
Kingova Avtobiografija ima popoln timing. Iz več razlogov. Za začetek, k nam prihaja s prisego Baracka Obame, prvega ameriškega temnopoltega predsednika. Dalje, zaradi te knjige boste lažje razumeli, zakaj pravijo, da je Obama končal to, kar je King začel (in zakaj bi lahko rekli, da King Obami ni le sondiral terena, ampak ga je tudi izvolil!). Dalje, zaradi te knjige boste lažje razumeli, zakaj so črnci - in ne le črnci, se razume - ob Obamovi izvolitvi in inavguraciji jokali. Dalje, ta knjiga veliko pove o tem, kako je nastal Barack Obama. In končno, ta knjiga nudi vpogled v zakulisje gibanja za črnske državljanske pravice - v mašino, ki je spremenila Ameriko, v taktike in strategije Kingovega boja. Ne, Martin Luther King ni le molil. Niti le pridigal. Niti ni le govoril, ampak je tudi hodil, toda vsak njegov korak je bil mala mojstrovina gverilske logistike in vojaške natančnosti. »Odbor za strategijo je bistvenega pomena,« je dahnil King. Avtobiografija bi bila lahko zdaj, v času zatona kapitalizma, avtobiografija delavskega gibanja, če bi obstajalo.
Rosa Parks se je zoper »beli red« pregrešila v Montgomeryju, glavnem mestu južnjaške Alabame, nekdanji metropoli Konfederacije - južnih držav, ki so 90 let prej raje dobile državljansko vojno, kot pa da bi izgubile sužnje. No, leta 1955 se je začela druga državljanska vojna. Črnci so morali v južnih državah, v teh utrdbah najbolj direktnega rasizma in segregacije, na avtobusih sedeti zadaj - spredaj so kakopak sedeli belci. Če sedeži, rezervirani za belce, niso bili zasedeni, črnci niso smeli sesti nanje, ampak so morali stati poleg praznih sedežev. In če je bil avtobus poln, je moral črnec svoj sedež avtomatično odstopiti belcu. Če tega ni storil, so ga - zaradi nepokorščine segregacijski zakonodaji - aretirali. Ko je bilo tega dovolj Rosi Parks, je bilo tega dovolj tudi črncem. King in njegovi so takoj sklenili, da bodo organizirali totalni bojkot avtobusov - in tako so črnce pozvali, naj protestno bojkotirajo vse avtobuse. »Če delate, pojdite s taksijem, ali se komu pridružite, ali pojdite peš!« King ni vedel, kaj se bo zgodilo, toda naslednji dan se je izkazalo, da vsi avtobusi vozijo prazni - totalni bojkot je totalno uspel. Črnci so raje pešačili. Ali pa se vozili z osebnimi avtomobili in taksiji, pri čemer so jim črnski taksisti zaračunavali isto ceno kot avtobusi. Ustavil jih ni niti dež.
King je taktično predvidel vse potencialne ukrepe mestnih oblasti. Recimo: ker so pričakovali, da bodo mestne oblasti taksijem prepovedale obratovanje, so organizirali svoj lastni vozni park - iz vseh strani so prišli prostovoljci, ki so potem s svojimi avtomobili krožili po ulicah Montgomeryja in pobirali potnike. Voznike so sicer zaradi namišljenih prometnih prekrškov ustavljali, kaznovali in jim grozili z odvzemom vozniškega dovoljenja, toda ni pomagalo. V resnici ni nič pomagalo: niti množične aretacije, niti aretacija Martina Lutherja Kinga, niti bombardiranje njegovega župnišča, niti zastraševanja in nadlegovanja, niti že kar komična razsodba lokalnega sodišča, da je črnsko bojkotiranje avtobusov nezakonito. King je res vse predvidel: ko so mestne oblasti začele z množičnimi aretacijami, so začeli črnci kar sami prihajati, da bi jih aretirali, kar je situacijo pripeljalo do absurda. »Zgodovina je naši generaciji namenila nepopisno pomembno usodo - dopolniti proces demokratizacije.« Črnci so morali držati skupaj, če so hoteli, da bojkot uspe. Bojkot je moral uspeti, če so hoteli avtobusni promet dobesedno ustaviti in ogroziti poslovanje avtobusnih podjetij. In poslovanje avtobusnih podjetij so morali ogroziti, če so hoteli pri belcih ustvariti vtis, »da lahko to storimo znova«. Le pod tem pogojem se je namreč lahko ta protest iz izobraževalnega manevra prelevil v zakonodajni postopek: 13. novembra 1956 je Vrhovno sodišče razsodilo, da so državni in lokalni zakoni o segregaciji na avtobusih neustavni. Bojkot, ki naj bi trajal en dan, je trajal skoraj eno leto.
Toda v tem letu je Kingov gverilski blues dobil tudi bojno metodo - nenasilni odpor, ki ga je sformatiral pod vplivom Mahatme Gandhija in Thoreaujevega eseja O civilni neposlušnosti. Svojo »vojsko« je stalno pozival, naj se odpove vsakršnemu nasilju in orožju, celo zobotrebcem. Kar ni bila le gesta dobrega kristjana, ampak tudi gesta dobrega taktika, ki po eni strani ni hotel oponašati belskega nasilja, te »najslabše, najbolj surove in najbolj necivilizirane vrednote ameriškega življenja«, in ki je po drugi strani zelo dobro vedel, da nasilje in kaos odbijata prav tiste zmerne belce, pri katerih bi lahko dobili podporo, tiste zmerne belce, ki so bolj predani miru in redu kot pravičnosti, tiste zmerne belce, ki vedno rečejo, da se strinjajo s črnskimi cilji, ne pa s črnskimi metodami (nasilje, kaos), še toliko bolj, ker je ugotovil, da problem ni »brutalnost slabih ljudi, temveč molk dobrih ljudi«, ne torej »popolno nerazumevanje zlohotnih ljudi«, temveč »plitko razumevanje dobrohotnih ljudi«, ki so črncem vedno svetovali, naj s svojimi zahtevami počakajo na »primernejši letni čas«. King je hotel z nenasilnim odporom na svojo stran pridobiti te zmerne, dobrohotne, molčeče belce, ki ljubijo red in ki jih metode nasilnega odpora plašijo. »Tiste noči smo začeli gibanje, ki bo doseglo nacionalno priznanje.«
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.