Druga ameriška revolucija

»1. decembra 1955 se ga. Rosa Parks ni hotela premakniti, ko je avtobusni sprevodnik zahteval, da vstane in se pomakne nazaj. Ga. Parks je sedela na prvem sedežu v nerezerviranem delu. Vsi sedeži so bili zasedeni, in če bi ga. Parks ubogala ukaz avtobusnega sprevodnika, bi vstala in odstopila sedež belemu potniku, ki je pravkar vstopil v avtobus. Na tih, miren, dostojanstven način, tako značilen za žarečo osebnost ge. Parks, se ni hotela premakniti. Posledica je bila njena aretacija.« Rosi Parks je bilo vsega dovolj - in bila je »idealna za vlogo, ki ji jo je pripisala zgodovina«, pravi Martin Luther King v svoji sloviti Avtobiografiji, ki je zdaj - v prevodu Jedrt Maležič - izšla tudi pri nas.
Kingova Avtobiografija ima popoln timing. Iz več razlogov. Za začetek, k nam prihaja s prisego Baracka Obame, prvega ameriškega temnopoltega predsednika. Dalje, zaradi te knjige boste lažje razumeli, zakaj pravijo, da je Obama končal to, kar je King začel (in zakaj bi lahko rekli, da King Obami ni le sondiral terena, ampak ga je tudi izvolil!). Dalje, zaradi te knjige boste lažje razumeli, zakaj so črnci - in ne le črnci, se razume - ob Obamovi izvolitvi in inavguraciji jokali. Dalje, ta knjiga veliko pove o tem, kako je nastal Barack Obama. In končno, ta knjiga nudi vpogled v zakulisje gibanja za črnske državljanske pravice - v mašino, ki je spremenila Ameriko, v taktike in strategije Kingovega boja. Ne, Martin Luther King ni le molil. Niti le pridigal. Niti ni le govoril, ampak je tudi hodil, toda vsak njegov korak je bil mala mojstrovina gverilske logistike in vojaške natančnosti. »Odbor za strategijo je bistvenega pomena,« je dahnil King. Avtobiografija bi bila lahko zdaj, v času zatona kapitalizma, avtobiografija delavskega gibanja, če bi obstajalo.
Rosa Parks se je zoper »beli red« pregrešila v Montgomeryju, glavnem mestu južnjaške Alabame, nekdanji metropoli Konfederacije - južnih držav, ki so 90 let prej raje dobile državljansko vojno, kot pa da bi izgubile sužnje. No, leta 1955 se je začela druga državljanska vojna. Črnci so morali v južnih državah, v teh utrdbah najbolj direktnega rasizma in segregacije, na avtobusih sedeti zadaj - spredaj so kakopak sedeli belci. Če sedeži, rezervirani za belce, niso bili zasedeni, črnci niso smeli sesti nanje, ampak so morali stati poleg praznih sedežev. In če je bil avtobus poln, je moral črnec svoj sedež avtomatično odstopiti belcu. Če tega ni storil, so ga - zaradi nepokorščine segregacijski zakonodaji - aretirali. Ko je bilo tega dovolj Rosi Parks, je bilo tega dovolj tudi črncem. King in njegovi so takoj sklenili, da bodo organizirali totalni bojkot avtobusov - in tako so črnce pozvali, naj protestno bojkotirajo vse avtobuse. »Če delate, pojdite s taksijem, ali se komu pridružite, ali pojdite peš!« King ni vedel, kaj se bo zgodilo, toda naslednji dan se je izkazalo, da vsi avtobusi vozijo prazni - totalni bojkot je totalno uspel. Črnci so raje pešačili. Ali pa se vozili z osebnimi avtomobili in taksiji, pri čemer so jim črnski taksisti zaračunavali isto ceno kot avtobusi. Ustavil jih ni niti dež.
King je taktično predvidel vse potencialne ukrepe mestnih oblasti. Recimo: ker so pričakovali, da bodo mestne oblasti taksijem prepovedale obratovanje, so organizirali svoj lastni vozni park - iz vseh strani so prišli prostovoljci, ki so potem s svojimi avtomobili krožili po ulicah Montgomeryja in pobirali potnike. Voznike so sicer zaradi namišljenih prometnih prekrškov ustavljali, kaznovali in jim grozili z odvzemom vozniškega dovoljenja, toda ni pomagalo. V resnici ni nič pomagalo: niti množične aretacije, niti aretacija Martina Lutherja Kinga, niti bombardiranje njegovega župnišča, niti zastraševanja in nadlegovanja, niti že kar komična razsodba lokalnega sodišča, da je črnsko bojkotiranje avtobusov nezakonito. King je res vse predvidel: ko so mestne oblasti začele z množičnimi aretacijami, so začeli črnci kar sami prihajati, da bi jih aretirali, kar je situacijo pripeljalo do absurda. »Zgodovina je naši generaciji namenila nepopisno pomembno usodo - dopolniti proces demokratizacije.« Črnci so morali držati skupaj, če so hoteli, da bojkot uspe. Bojkot je moral uspeti, če so hoteli avtobusni promet dobesedno ustaviti in ogroziti poslovanje avtobusnih podjetij. In poslovanje avtobusnih podjetij so morali ogroziti, če so hoteli pri belcih ustvariti vtis, »da lahko to storimo znova«. Le pod tem pogojem se je namreč lahko ta protest iz izobraževalnega manevra prelevil v zakonodajni postopek: 13. novembra 1956 je Vrhovno sodišče razsodilo, da so državni in lokalni zakoni o segregaciji na avtobusih neustavni. Bojkot, ki naj bi trajal en dan, je trajal skoraj eno leto.
Toda v tem letu je Kingov gverilski blues dobil tudi bojno metodo - nenasilni odpor, ki ga je sformatiral pod vplivom Mahatme Gandhija in Thoreaujevega eseja O civilni neposlušnosti. Svojo »vojsko« je stalno pozival, naj se odpove vsakršnemu nasilju in orožju, celo zobotrebcem. Kar ni bila le gesta dobrega kristjana, ampak tudi gesta dobrega taktika, ki po eni strani ni hotel oponašati belskega nasilja, te »najslabše, najbolj surove in najbolj necivilizirane vrednote ameriškega življenja«, in ki je po drugi strani zelo dobro vedel, da nasilje in kaos odbijata prav tiste zmerne belce, pri katerih bi lahko dobili podporo, tiste zmerne belce, ki so bolj predani miru in redu kot pravičnosti, tiste zmerne belce, ki vedno rečejo, da se strinjajo s črnskimi cilji, ne pa s črnskimi metodami (nasilje, kaos), še toliko bolj, ker je ugotovil, da problem ni »brutalnost slabih ljudi, temveč molk dobrih ljudi«, ne torej »popolno nerazumevanje zlohotnih ljudi«, temveč »plitko razumevanje dobrohotnih ljudi«, ki so črncem vedno svetovali, naj s svojimi zahtevami počakajo na »primernejši letni čas«. King je hotel z nenasilnim odporom na svojo stran pridobiti te zmerne, dobrohotne, molčeče belce, ki ljubijo red in ki jih metode nasilnega odpora plašijo. »Tiste noči smo začeli gibanje, ki bo doseglo nacionalno priznanje.«

Pohod na Ameriko

Že leta 1946, pri sedemnajstih, je časopisu Atlanta Constitution pisal: »Želimo osnovne pravice in priložnosti ameriških državljanov in smo do njih upravičeni: do pravice, da si zaslužimo za življenje z delom, za katero smo primerni glede na usposobljenost in zmožnost; enakih priložnosti v izobraževanju, zdravstvu, pri razvedrilu in podobnih javnih službah; pravice do glasovanja; enakosti pred zakonom; nekaj te iste spoštljivosti in vzgoje, ki ju tudi sami prinašamo v vse medčloveške odnose.« S tem je povedal vse. Hočem reči, s tem je formuliral črnski »politični« program, ki ga je z leti prelevil v meso. King, baptistični pastor (najprej v Montgomeryju, Alabama, potem v Atlanti, Georgia), ki se je uprl tako črnskemu nacionalizmu kot verskemu fundamentalizmu, pa tudi »megli teološke abstrakcije« in »čustvenosti velikega dela črnske religije, vpitju in udarjanju z nogo ob tla«, je - podobno kot mnogo let kasneje Barack Obama - hitro ugotovil, da imajo v črnski skupnosti največjo politično moč prav cerkve. Črnci drugje politične opore niso imeli - obe veliki stranki sta jih izdali. Demokrati s tem, »ko so kapitulirali pred predsodki in nedemokratičnimi praksami nazadnjaške veje južnjaških dixiekratov«. Republikanci pa s tem, »ko so kapitulirali pred kričečo hinavščino desničarskih, nazadnjaških severnjakov«.
Tudi ameriškim predsednikom se ni nikamor mudilo. Eisenhower resda ni bil fan segregacije, obenem pa tudi ni hotel preveč pritiskati, češ da se bo z leti vse kar samo uredilo. Še celo Kennedy, »prijatelj državljanskih pravic«, je zelo taktiziral, pa četudi je volitve leta 1960 dobil prav po zaslugi črnskih glasov: ko so Kinga leta 1960 - pred volitvami - zaprli, je Kennedyja, predsedniškega kandidata, prek kanalov tihe diplomacije pozval, naj pripomore k njegovi izpustitvi, kar je Kennedy potem tudi taktično storil, vedoč, da si bo s tem kupil črnske glasove, ki so se tedaj - ironično! - nagibali k Nixonu. Kennedyja, ki ne bi nikoli dobil volitev, če mu ne bi dal King možnosti za »posredovanje« in če King črnski skupnosti potem ne bi dal jasno vedeti, da je pri njegovi izpustitvi »posredoval« Kennedy, je po atentatu nasledil Lyndon Johnson, ki se je rad skliceval na to, da za sprejem te ali one »zelo pomembne« zakonodaje nujno potrebuje južnjaški blok glasov, ki pa jih ne bo dobil, če bo forsiral zakonodajo o črnski volilni pravici.
Vsi skupaj so se itak bolj zgražali nad tem, kar so Sovjeti počeli v Budimpešti, kot pa nad tem, kar se je dogajalo v Montgomeryju ali pa leta 1961 v Albanyju. V tem mestu so King, gibanje in »Vozači za svobodo« s pravo ofenzivo nenasilja - z demonstracijami, sedenji, pomikanji in klečanji, prostovoljnimi aretacijami, nenazadnje gospodarskimi bojkoti, ki so lokalni biznis tako destabilizirali, da v Albanyju ni hotel nihče več vlagati - napadli segregacijo v šolah, parkih, knjižnicah, restavracijah, pri prehajanju meddržavnih meja itd. Niso dobili toliko, kot so pričakovali. In sicer prav zato, ker so izvedli preveč splošen napad na segregacijo in ker se niso »osredotočali le na specifične, simbolne cilje«, kot recimo v Montgomeryju. No, te napake niso več ponovili.
Leta 1963 so se raje preselili v Birmingham (Misisipi), »najbolj segregirano mesto v Ameriki«, kjer je guverner Wallace ob imenovanju prisegel »segregacije zdaj, segregacije jutri, segregacije za vedno«, kjer so mestne oblasti raje zaprle parke in razpustile bejzbolsko ekipo, kot pa da bi jih integrirale, in kjer je King, ki so ga stalno zapirali in ki je prvi poskus atentata doživel že leta 1958, ko ga je v Harlemu med podpisovanjem knjige Korak proti svobodi zabodla »fanica« (do aorte, heh, »če bi kihnil, bi umrl«), kljub stalnim grožnjam, pendrekom, policijskim psom in bombnim atentatom na črnske cerkve vodil vsejužnjaško kampanjo za uveljavljanje črnskih pravic - kampanjo, ki je bila tempirana na čas okoli velike noči, s čimer so skušali ohromiti drugo največje nakupovalno obdobje v letu in trgovce. Vrstili so se pohodi, v katere so - v imenu »dramatične nove razsežnosti« - vključili tudi šolarje in otroke, protestna sedenja in klečanja, demonstracije, bojkot trgovcev v središču mesta, ker pa so pričakovali množične aretacije, so denar za varščine zbrali že kar vnaprej, predvsem s pomočjo pop zvezdnika Harryja Belafonteja. Mestne oblasti so ponorele, toda: »4. maja so časopisi prikazovali slike na tleh ležečih žensk in policistov, ki se nagibajo nadnje z dvignjenimi pendreki, otrok, ki korakajo med gole čekane policijskih psov, strahotne sile vodnih cevi na pritisk, ki pometajo s telesi na cestah«. Šit, ne? Točno. In rezultat? Podpis sporazuma, ki je med drugim vključeval desegregacijo menz, stranišč, garderob in fontan za pitje ter nediskriminacijsko napredovanje in zaposlovanje črncev v vseh industrijskih panogah.
Zgodovinsko poletje 1963, ki se je začelo v Birminghamu, se je končalo avgusta s slovitim Pohodom na Washington, kjer se je zbralo 250.000 protestnikov in kjer so se črncem končno množično priključili tudi belci, oh, in milijoni TV-gledalcev, ki so »tisti žareči avgustovski dan« spremljali v neposrednem prenosu in ki so ugotovili, da stereotipi o črncih ne držijo. Leta 1964 je predsednik Johnson vendarle podpisal Zakon o državljanskih pravicah, ob koncu leta pa je King prejel Nobelovo nagrado za mir, toda poletje svobode se je najprej preselilo v Misisipi, kjer se je začel boj za registracijo črnskih volilcev, leta 1965 pa v alabamsko Selmo (Pohod iz Selme v Montgomery), kjer so črncem - tako kot praktično povsod na Jugu - sistematično preprečevali volilno registracijo (preizkus pismenosti, birokratsko zavlačevanje, noro počasni postopki, neskončno dolga preverjanja ipd.) in kjer je boj za črnsko volilno pravico - kljub grožnjam, bombam in umorom - prešel v sklepno fazo, tako da »korakanja k uresničitvi ameriškega sna« ni bilo več mogoče ustaviti. Predsednik Johnson je takoj zatem - tako rekoč sočasno, ko je v Los Angelesu gorel Watts - podpisal Zakon o volilnih pravicah, »enega od najveličastnejših zakonov v zgodovini Amerike«.

Med Bogom in Marxom

Martin Luther King je v svoji fanatični študentski »bralski« fazi žrl vse po vrsti, tako rekoč iste knjige kot Obama, tako Platona, Hegla in Nietzscheja kot pacifiste in liberalce, pa tudi Karla Marxa, in to zelo intenzivno, predvsem Kapital in Komunistični manifest - nič, skušal je razumeti »privlačnost komunizma za številne ljudi«. Pri Marxu in komunizmu ga je marsikaj motilo, recimo: »ni prostora za Boga«, cilj posvečuje vsa sredstva (tudi nasilje), podvrženost državi, omejenost svobode, svoboščin, pravic, tudi volilne pravice. Toda komunizem se mu je zdel v nekaterih točkah vendarle »poln izziva«, recimo kot »protest proti naporom neprivilegiranih«, kot sen o »brezrazredni družbi«, kot skrb za »socialno pravičnost«, kot prispevek k »rasti definitivnega samozavedanja v množicah« in kot izziv »socialni zavesti krščanskih cerkva«, še bolj pa mu je usta odprla Marxova teza, da je zgodovina sveta zgodovina razrednih bojev, ali kot je rekel sam, »boj med gospodarskimi razredi« oz. »boj med lastniki proizvodnih virov in delavci«, tako da se je začel še bolj zavedati »brezna, ki je zevalo med nepotrebnim bogastvom in zavrženo revščino«. Marx je preprosto predobro razčlenil »šibkosti tradicionalnega kapitalizma« in predobro razkril »nevarnost motiva profita kot edine podlage gospodarskega sistema«, da bi ga lahko ignoriral. In če bi King tedaj rekel, da je treba »bogastvo deliti«, bi rekel to, zaradi česar so Obamo že med predvolilno kampanjo razglašali za socialista in marksista. V resnici je nekaj takega rekel, ko je poudaril, da bo šla Amerika v pekel, »če ne uporabi svojih obširnih sredstev bogastva, da bi končala revščino«.
King je svoji ženi Corretti leta 1952 - pod vtisom Bellamyjevega utopičnega romana Obračanje nazaj, v katerem Američan zaspi v kapitalizmu in se zbudi v socializmu, ki funkcionira - pisal: »Predstavljam si, da že veš, da sem v svoji gospodarski teoriji veliko bolj socialističen kot kapitalističen. Pa vendar nisem tako proti kapitalizmu, da bi spregledal njegove relativne dosežke. Začel se je s plemenitim in visokim namenom, namreč da bi preprečil trgovske monopole plemičev, vendar je, kot večina človeških sistemov, postal žrtev prav tiste stvari, proti kateri se je upiral. Tako je danes kapitalizem že preživel svojo uporabnost. S seboj je prinesel sistem, ki množicam odvzema nujne potrebščine, da bi imenitnežem omogočil luksuz. Tako torej mislim, da ima Bellamy prav, ko vidi postopen zaton kapitalizma.« V romanu Obračanje nazaj kapitalizem kakopak zatone spontano, po mirni poti, nenasilno, evolucijsko, brez revolucije - in to je bil za Kinga edini sprejemljiv način, »kako se zgodi družbena sprememba«. Ne bi sicer mogli reči, da je King verjel, da bo v Ameriki kapitalizem na določeni točki zamenjal socializem, ampak da bo kapitalizem na določeni točki prešel v svojo socialistično fazo, da bo torej kapitalizem zavrgel »sistem, ki množicam odvzema nujne potrebščine, da bi imenitnežem omogočil luksuz«.
King, ki je zrasel v preziru do segregacije in vsega, kar pušča za sabo, je hitro prišel do »marksističnega« spoznanja: da je posledica rasne nepravičnosti ekonomska nepravičnost in »da revnega belca izkoriščajo prav toliko kot črnca«. V segregaciji je videl »brezno izkoriščanja« in »nadaljevanje nepravičnosti in neenakosti«, obenem pa poudarjal, da morajo pridigarja ob skrbi za človeške duše skrbeti »tudi slumi, ki te duše pogubijo, gospodarski pogoji, ki jih dušijo, in socialni pogoji, ki jih hromijo«. Veliko sklicevanja na Boga, Jezusa in evangelije je potreboval, da ne bi izgledal kot Marx. In narobe: Veliko sklicevanja na Boga, Jezusa in evangelije je potreboval, da bi lahko iz sebe potegnil Marxa, ki pa ga je potem prilagodil potrebam svojega boja in kontekstu Amerike, ker ni mogel mimo »dejstva, da je potrošnja blaga in storitev razlog za obstoj velike večine Američanov. Kadar so ljudje iz enega ali drugega razloga izključeni iz potrošniškega cikla, pride do nezadovoljstva in nemira«. Črnce - predvsem tiste, ki so živeli na Jugu - je odpeljal iz fevdalizma v kapitalizem, toda pazil, da ne bi izgledalo, da jih pelje v socializem.
King ni hotel skleniti zavezništva s statusom quo, kar so tedaj počeli drugi pastorji in druge cerkve, toda da bi lahko nekako upravičil svoj latentni, očitno nelagodni marksizem, je potreboval Mahatmo Gandhija. Ali bolje rečeno: v Gandhijevi doktrini nenasilnega odpora - »bolje je biti prejemnik nasilja kakor njegov povzročitelj« - je našel nekaj, s čimer je bilo mogoče racionalizirati vsa dejanja, vsako zahtevo po spremembi, vsako revolucijo. »Nenasilni odpor je eno najmočnejših orožij, ki je na voljo zatiranim ljudem v njihovem iskanju socialne pravičnosti.« Ameriki je lahko revolucijo prodal le zapakirano v gandhijevsko retoriko nenasilja, »dostojanstvenega družbenega ukrepanja«, v kateri je videl le upgrade in implementacijo Jezusovih naukov - zgodbo o revoluciji je zavil v retoriko evangelijev, da bi jo ljudje lažje razumeli in da bi se z njo lažje identificirali. Za razliko od levičarjev, ki so razsvetljensko verjeli, da so fakti pomembnejši od fantazij in da bodo fakti ljudem odprli oči, je verjel, da so fakti premalo, da so fantazije pomembnejše od faktov, da fantazije ljudem lajšajo dostop do faktov in resnice, da resnice ni brez dobre naracije in da ljudje, ki jih skušaš mobilizirati, nujno potrebujejo zgodbo, »dramatično zgodbo o komplicirani resnici«, kot bi rekel Stephen Duncombe, ali bolje rečeno - da vedno zmaga ta, ki zna povedati boljšo zgodbo, oz. ta, ki zna zgodbo povedati bolje kot drugi. »Tako kot realnost potrebuje fantazije, da jo naredijo zaželeno, tudi fantazije potrebujejo realnost, da jih naredi kredibilne.« Tako kot fantazije, pop, entertainment, mitomanija in spektakel izpolnjujejo želje in sanje, jih izpolnjuje tudi religija, ki jo je King - s kombiniranjem bibličnih prispodob o božjem ljudstvu, ljubezni do demokracije, svetlikanju pravičnosti in svitanju svobode, inspirativnih sloganov (»Moj sen je«, »Sto let pozneje«, »V Ameriki ne bo miru in ne spokoja, dokler«, »Korakajmo«, »Kako dolgo«, »Če bi bil kihnil« ipd.) in socialne revolucije - obrnil v progresivno smer.
Martin Luther King, rojen v letu zloma borze in začetka velike krize, je še korakal, ugotavljal, da so slumi v času hudega gospodarskega napredka le vir poceni presežnega dela in proizvod domačega kolonializma, in se čudil, da črnske fante pošiljajo v Vietnam, da bi zagotovili svoboščine, ki jih sami doma, recimo v Selmi ali Harlemu ali Wattsu, niso našli. Potem je odletel v Mephis. »In nekateri so začeli groziti ali govoriti o grožnjah, ki so bile izrečene, ali o tem, kaj bi mi utegnili storiti nekateri naši bolni beli bratje ... Toda zame to zdaj resnično ni pomembno, kajti bil sem na vrhu gore.« Kmalu zatem, 4. aprila 1968, so ga ubili. Prav je imel: če bi ga bilo nenehno strah, da bo umrl, ne bi mogel funkcionirati. In ko berete njegovo Avtobiografijo, imate občutek, da je bila izvolitev Baracka Obame potem le še formalnost.