5. 2. 2009 | Mladina 5
Marx ma vas rad!
Je bil Karl Marx mislec revolta, od katerega pričakujemo, da bo mislil namesto nas, ali mislec revolta, ki od nas terja, da mislimo namesto njega?
Če bi bil Marx živ: Birmingham, Velika Britanija
© BINARYAPE/FLICKR
Na Wall Streetu menda kroži citat iz Marxovega Kapitala, ki gre takole: »Lastniki kapitala bodo delavski razred spodbujali, da bo kupoval vedno več dragih dobrin, hiš in tehnologije, in ga silili, da bo jemal vedno več dragih kreditov, dokler ne bo njegov dolg postal nevzdržen. Neplačani dolg bo pripeljal do bankrota bank, ki jih bodo morali nacionalizirati, država pa bo morala kreniti na pot, ki jo bo nazadnje odpeljala v komunizem.« Težava je v tem, da Karl Marx tega ni nikoli napisal - niti v Kapitalu niti kje drugje.
Fasciniranost z navedenim pove dvoje: prvič, da ima Wall Street višje standarde kot Main Street, kjer bi zadoščal že citat iz Nostradamusa, in drugič, da si na Wall Streetu Marxa predstavljajo kot intelektualno različico Nostradamusa, kot pisca »izrekov«, »napovedi« in »prerokb«, kot misleca, ki je napovedoval prihodnost, kot kristalno kroglo z belo brado. Marx ni bil nič od tega, ampak luciden, sistematičen, skrajno pedanten analitik sodobne družbe, ki je prišla s kapitalizmom, zato je razbijanje in razkosavanje njegovih analiz na »izreke« in »napovedi« tako nesmiselno in trapasto, kot je nesmiselno in trapasto prepričanje, da so antični filozofi pisali »fragmente«. Ne, niso jih, ampak so od njihovih filozofskih del ostali le fragmenti, vse drugo pa se je izgubilo, tako da zdaj ne vemo, del česa so bili ti »fragmenti«. Pri Marxu to vemo. Njegov opus se ni izgubil. Ali bolje rečeno: Marx je preživel. Bolj ko je mrtev, bolj je živ. Bolj ko so ga ubijali, bolj živ je bil. In zdaj, ko so bili vsi prepričani, da je dokončno, definitivno, absolutno, totalno mrtev, se je spet prikazal - na Wall Streetu. In ne le tam.
Pa vendar - kakšno je že sporočilo zapisanega citata? Takole: kapitalizem je le zarota, s katero skušajo magnati svet odpeljati v komunizem. Mar to ne zveni konspirološko, v resnici tipično konspirološko? Mar to ne zveni kot »fragment« iz tistih teorij zarot, ki tako samozavestno krožijo po internetu in ki se, kot veste, vedno končajo pri raznoraznih finančnih institucijah in magnatskih bratovščinah, krinkah »novega svetovnega reda« ali pa »globalnega enovladja«, v katerem nas bodo terorizirali Big Brother, črni helikopterji in zunajzemeljska bitja, skrita v onem famoznem puščavskem hangarju ameriške vojske? Citat, ki ga pripisujejo Marxu, nam pove več o nas kot pa o Marxu - vse nam pove o ljudeh, ki so izgubili vpogled v celoto, v funkcioniranje sveta, družbenih procesov in politike, ki lahko mislijo le še v »fragmentih«, »izrekih« in »napovedih«, ki motnje v percepciji sveta, o kateri je toliko pisal Marx, ne dojamejo, ki so analitski um zamenjali s konspirološkim, zgodovino pa z »recepti«, in ki zdaj, tokrat pa res rečeno z Marxom, »boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine«. Marx je v Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta, objavljenem leta 1852, tudi opozoril, da »tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi«, toda zdaj sam pritiska na »možgane živih ljudi«, verjetno upajoč, da bodo pustili mrtvim, »da pokopljejo svoje mrtvake«, če se pač hočejo »dokopati do svoje lastne vsebine«, in da se bodo »otresli vse prazne vere v preteklost«.
Ne, Marx ni zapisal tistega, kar mu pripisujejo na Wall Streetu, je pa v Kapitalu (1867) zapisal tole: »Brž ko je proces preobrazbe dovolj globoko in široko razkrojil staro družbo, brž ko so se delavci preobrazili v proletarce, njihovi delovni pogoji pa v kapital, brž ko stoji kapitalistični produkcijski način na lastnih nogah, dobi nadaljnje podružbljanje dela in nadaljnja preobrazba zemlje in drugih produkcijskih sredstev ... novo formo. Tisti, ki ga je treba zdaj razlastiti, ni več delavec ..., marveč kapitalist, ki izkorišča veliko delavcev ... Ta ekspropriacija poteka z igro imanentnih zakonov kapitalistične produkcije same, s centralizacijo kapitalov. Vsak posamezen kapitalist pobije mnogo drugih ... Medtem ko se nenehno zmanjšuje število kapitalističnih magnatov, narašča množica bede, zatiranja, zasužnjevanja, degeneracije, izkoriščanja, pa tudi odpora delavskega razreda, ki je vedno številnejši in ki ga šola, združuje in organizira sam mehanizem kapitalističnega produkcijskega procesa. Kapitalistični monopol postane okov za produkcijski način, ki se je razcvetel skupaj z njim in pod njim. Centralizacija produkcijskih sredstev in podružbljanje dela dosežeta točko, ko ne moreta več prenašati kapitalistične lupine. Lupina se razbije. Kapitalistični privatni lastnini bije zadnja ura.«
No, v Prispevku h kritiki politične ekonomije (1859) je zapisal tole: »Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne produktivne sile družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi odnosi ali - in to je pravni izraz za isto stvar - z lastninskimi odnosi, v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se ti odnosi spremenijo v njihove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije ...«
In seveda, v Osemnajstem brumairu je zapisal tole: »Buržoazne revolucije, kakršne so bile revolucije 18. stoletja, drve hitreje od uspeha do uspeha, njihovi dramatični efekti prekašajo drug drugega, ljudje in stvari se zdijo vkovani v žareče briljante, ekstaza je duh, ki preveva sleherni dan; toda kratkotrajne so, kmalu dosežejo vrhunec in dolgotrajen maček se polasti družbe, preden se nauči trezno prisvajati rezultate svojega obdobja notranjega viharja in zagona. Nasprotno pa proletarske revolucije, kakršne so revolucije 19. stoletja, nepretrgoma kritizirajo same sebe, se neprenehoma ustavljajo v svojem lastnem toku, povračajo se k navidez doseženemu, da bi začele spet znova, rogajo se neusmiljeno temeljito polovičarstvu, šibkosti in klavrnosti svojih prvih začetkov, zdi se, da mečejo svojega nasprotnika le zato ob tla, da bi se napil iz zemlje novih moči in da bi nato še ogromnejši znova vstal proti njim, vedno znova se zgroze nad nedoločno ogromnostjo svojih lastnih ciljev, dokler ne pride do položaja, ki popolnoma onemogoča vrnitev in ko razmere same kličejo: Hic Rhodus, hic salta! Tu je roža, tu pleši!«
Vsi trije Marxovi citati nas sprašujejo isto: smo prišli do točke brez povratka? Smo si postavili nalogo, ki jo lahko rešimo? So produkcijski in lastninski odnosi postali dovolj velike spone? Se je kapitalistična lupina razbila? So razmere tako dozorele, da kar same kličejo: tu je roža, tu pleši! Kaj bomo zdaj, ko je kapitalizem, ki je zaposlenim, kot v Kulturi novega kapitalizma pravi Richard Sennett, priskrbel službe za vse življenje, skupaj z vsem potrebnim socialnim varstvom, kolapsnil, ko je novo bogastvo ekonomsko neenakost apokaliptično stopnjevalo, ko produciranje bogastva ni več produciranje svobode, ko so izkušnje in minulo delo brez vrednosti, ko zmagovalec pobere vse, ko nič ne traja (niti emocije niti lojalnost), ko so kratkoročni dobički iz prodaje delnic preglasili dolgoročne dobičke iz dividend in spodnesli ustaljeni družbeni red, ko se je oblast v korporacijah z direktorjev prenesla na delničarje, ko je kapital postal primitivno neučakan in ko je delovna sila postala začasna, mobilna, fleksibilna in kratkoročna? Kaj bomo torej zdaj, ko se, kot bi rekel Marx, »vse trdno in stalno razblinja«?
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.