Marx ma vas rad!

Na Wall Streetu menda kroži citat iz Marxovega Kapitala, ki gre takole: »Lastniki kapitala bodo delavski razred spodbujali, da bo kupoval vedno več dragih dobrin, hiš in tehnologije, in ga silili, da bo jemal vedno več dragih kreditov, dokler ne bo njegov dolg postal nevzdržen. Neplačani dolg bo pripeljal do bankrota bank, ki jih bodo morali nacionalizirati, država pa bo morala kreniti na pot, ki jo bo nazadnje odpeljala v komunizem.« Težava je v tem, da Karl Marx tega ni nikoli napisal - niti v Kapitalu niti kje drugje.
Fasciniranost z navedenim pove dvoje: prvič, da ima Wall Street višje standarde kot Main Street, kjer bi zadoščal že citat iz Nostradamusa, in drugič, da si na Wall Streetu Marxa predstavljajo kot intelektualno različico Nostradamusa, kot pisca »izrekov«, »napovedi« in »prerokb«, kot misleca, ki je napovedoval prihodnost, kot kristalno kroglo z belo brado. Marx ni bil nič od tega, ampak luciden, sistematičen, skrajno pedanten analitik sodobne družbe, ki je prišla s kapitalizmom, zato je razbijanje in razkosavanje njegovih analiz na »izreke« in »napovedi« tako nesmiselno in trapasto, kot je nesmiselno in trapasto prepričanje, da so antični filozofi pisali »fragmente«. Ne, niso jih, ampak so od njihovih filozofskih del ostali le fragmenti, vse drugo pa se je izgubilo, tako da zdaj ne vemo, del česa so bili ti »fragmenti«. Pri Marxu to vemo. Njegov opus se ni izgubil. Ali bolje rečeno: Marx je preživel. Bolj ko je mrtev, bolj je živ. Bolj ko so ga ubijali, bolj živ je bil. In zdaj, ko so bili vsi prepričani, da je dokončno, definitivno, absolutno, totalno mrtev, se je spet prikazal - na Wall Streetu. In ne le tam.
Pa vendar - kakšno je že sporočilo zapisanega citata? Takole: kapitalizem je le zarota, s katero skušajo magnati svet odpeljati v komunizem. Mar to ne zveni konspirološko, v resnici tipično konspirološko? Mar to ne zveni kot »fragment« iz tistih teorij zarot, ki tako samozavestno krožijo po internetu in ki se, kot veste, vedno končajo pri raznoraznih finančnih institucijah in magnatskih bratovščinah, krinkah »novega svetovnega reda« ali pa »globalnega enovladja«, v katerem nas bodo terorizirali Big Brother, črni helikopterji in zunajzemeljska bitja, skrita v onem famoznem puščavskem hangarju ameriške vojske? Citat, ki ga pripisujejo Marxu, nam pove več o nas kot pa o Marxu - vse nam pove o ljudeh, ki so izgubili vpogled v celoto, v funkcioniranje sveta, družbenih procesov in politike, ki lahko mislijo le še v »fragmentih«, »izrekih« in »napovedih«, ki motnje v percepciji sveta, o kateri je toliko pisal Marx, ne dojamejo, ki so analitski um zamenjali s konspirološkim, zgodovino pa z »recepti«, in ki zdaj, tokrat pa res rečeno z Marxom, »boječe zaklinjajo duhove preteklosti, naj jim služijo, izposojajo si njihova imena, bojna gesla in kostume, da bi v tej stari častitljivi preobleki in v tem izposojenem jeziku uprizorili nov prizor svetovne zgodovine«. Marx je v Osemnajstem brumairu Ludvika Bonaparta, objavljenem leta 1852, tudi opozoril, da »tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor mora na možganih živih ljudi«, toda zdaj sam pritiska na »možgane živih ljudi«, verjetno upajoč, da bodo pustili mrtvim, »da pokopljejo svoje mrtvake«, če se pač hočejo »dokopati do svoje lastne vsebine«, in da se bodo »otresli vse prazne vere v preteklost«.
Ne, Marx ni zapisal tistega, kar mu pripisujejo na Wall Streetu, je pa v Kapitalu (1867) zapisal tole: »Brž ko je proces preobrazbe dovolj globoko in široko razkrojil staro družbo, brž ko so se delavci preobrazili v proletarce, njihovi delovni pogoji pa v kapital, brž ko stoji kapitalistični produkcijski način na lastnih nogah, dobi nadaljnje podružbljanje dela in nadaljnja preobrazba zemlje in drugih produkcijskih sredstev ... novo formo. Tisti, ki ga je treba zdaj razlastiti, ni več delavec ..., marveč kapitalist, ki izkorišča veliko delavcev ... Ta ekspropriacija poteka z igro imanentnih zakonov kapitalistične produkcije same, s centralizacijo kapitalov. Vsak posamezen kapitalist pobije mnogo drugih ... Medtem ko se nenehno zmanjšuje število kapitalističnih magnatov, narašča množica bede, zatiranja, zasužnjevanja, degeneracije, izkoriščanja, pa tudi odpora delavskega razreda, ki je vedno številnejši in ki ga šola, združuje in organizira sam mehanizem kapitalističnega produkcijskega procesa. Kapitalistični monopol postane okov za produkcijski način, ki se je razcvetel skupaj z njim in pod njim. Centralizacija produkcijskih sredstev in podružbljanje dela dosežeta točko, ko ne moreta več prenašati kapitalistične lupine. Lupina se razbije. Kapitalistični privatni lastnini bije zadnja ura.«
No, v Prispevku h kritiki politične ekonomije (1859) je zapisal tole: »Ne določa zavest ljudi njihove biti, temveč narobe, njihova družbena bit določa njihovo zavest. Na določeni stopnji svojega razvoja prihajajo materialne produktivne sile družbe v nasprotje z obstoječimi produkcijskimi odnosi ali - in to je pravni izraz za isto stvar - z lastninskimi odnosi, v katerih so se doslej razvijale. Iz razvojnih oblik produktivnih sil se ti odnosi spremenijo v njihove spone. Tedaj nastopi razdobje socialne revolucije ...«
In seveda, v Osemnajstem brumairu je zapisal tole: »Buržoazne revolucije, kakršne so bile revolucije 18. stoletja, drve hitreje od uspeha do uspeha, njihovi dramatični efekti prekašajo drug drugega, ljudje in stvari se zdijo vkovani v žareče briljante, ekstaza je duh, ki preveva sleherni dan; toda kratkotrajne so, kmalu dosežejo vrhunec in dolgotrajen maček se polasti družbe, preden se nauči trezno prisvajati rezultate svojega obdobja notranjega viharja in zagona. Nasprotno pa proletarske revolucije, kakršne so revolucije 19. stoletja, nepretrgoma kritizirajo same sebe, se neprenehoma ustavljajo v svojem lastnem toku, povračajo se k navidez doseženemu, da bi začele spet znova, rogajo se neusmiljeno temeljito polovičarstvu, šibkosti in klavrnosti svojih prvih začetkov, zdi se, da mečejo svojega nasprotnika le zato ob tla, da bi se napil iz zemlje novih moči in da bi nato še ogromnejši znova vstal proti njim, vedno znova se zgroze nad nedoločno ogromnostjo svojih lastnih ciljev, dokler ne pride do položaja, ki popolnoma onemogoča vrnitev in ko razmere same kličejo: Hic Rhodus, hic salta! Tu je roža, tu pleši!«
Vsi trije Marxovi citati nas sprašujejo isto: smo prišli do točke brez povratka? Smo si postavili nalogo, ki jo lahko rešimo? So produkcijski in lastninski odnosi postali dovolj velike spone? Se je kapitalistična lupina razbila? So razmere tako dozorele, da kar same kličejo: tu je roža, tu pleši! Kaj bomo zdaj, ko je kapitalizem, ki je zaposlenim, kot v Kulturi novega kapitalizma pravi Richard Sennett, priskrbel službe za vse življenje, skupaj z vsem potrebnim socialnim varstvom, kolapsnil, ko je novo bogastvo ekonomsko neenakost apokaliptično stopnjevalo, ko produciranje bogastva ni več produciranje svobode, ko so izkušnje in minulo delo brez vrednosti, ko zmagovalec pobere vse, ko nič ne traja (niti emocije niti lojalnost), ko so kratkoročni dobički iz prodaje delnic preglasili dolgoročne dobičke iz dividend in spodnesli ustaljeni družbeni red, ko se je oblast v korporacijah z direktorjev prenesla na delničarje, ko je kapital postal primitivno neučakan in ko je delovna sila postala začasna, mobilna, fleksibilna in kratkoročna? Kaj bomo torej zdaj, ko se, kot bi rekel Marx, »vse trdno in stalno razblinja«?

Tu je roža, tu pleši!

Zasuk v kaj nas čaka? V radikalno demokracijo? Boljši kapitalizem? Socialni kapitalizem? Socializem znotraj kapitalizma? Revolucijo v času evolucije? Socializem kapitala? Kulturno revolucijo? Novo magno charto? Krepitev »skupnega«, ki ne bo niti zasebno niti javno? Generalni štrajk? Zapatizem? Črni blok? Venezuelo? Na Svetovnem forumu v brazilskem Belemu, ki so se ga udeležili številni voditelji latinskoameriških držav (tudi Hugo Chavez in Evo Morales) in okrog 100.000 »altermondialističnih« aktivistov (levo od centra in Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu), so napovedali »smrt kapitalizma« in prihod »socializma 21. stoletja«. Si bo novo utrlo pot v razmerah starega? Ali pa bo na mesto starega sistema stopila »asociacija (svobodnih proizvajalcev), v kateri je svoboden razvoj slehernega pogoj za svobodni razvoj vseh,« kot je pisal Marx. Pričakovanja so tako velika, da tokrat verjetno ne bodo mogli pustiti, da bi prosti trg korigiral samega sebe - in neenakosti še dodatno napihnil. Apologije kapitalizma namreč niso več tako samoumevne, kot so bile. In tudi alternative kapitalizmu so bolj samoumevne, kot so bile. Posesivni individualizem in privatizacija življenja sta preprosto preveč utrudljiva, kot pravi Antonio Negri v knjigi Zbogom, gospod Socializem.
Zato so povsem upravičeni strahovi nemške kanclerke Angele Merkel, ki pravi, da bodo ljudje še močneje zdvomili o pravilnosti, smiselnosti in upravičenosti kapitalizma, »če ne bomo ustvarili družbenega reda, v katerem ni takih kriz«, kajti zdaj vsi tuhtajo predvsem, kako bi tisto veliko neoliberalistično strast do deregulacije in prostega trga - tisto »slabo stran kapitalizma« - nekako umirili in zregulirali, našli »srednjo pot« in »ravnotežje«, se izognili »ekstremom«, preprečili, da bi ta filozofski komunizem, ki je v zraku, mutiral v politični komunizem, in rešili kapitalizem ter to potem razglasili za »novo paradigmo«, pa četudi bo za socialno pravičnost naredila toliko kot prejšnja in četudi bo to spet le novo »napredovanje zgodovine po slabi strani«, kot bi rekel Marx, ki je lepo pokazal, da »dobre strani« kapitalizma, ki jo zdaj vsi tako histerično iščejo, ni brez »slabe strani«, in da je »slaba stran« v sam kapitalizem vgrajena. Še huje: prav »slaba stran« je tista, ki poganja kapitalizem, navsezadnje, zgodovina - kot v Marxovi filozofiji pravi francoski marksist Etienne Balibar - ni ravno kaka humanistična, dobro vzgojena »epopeja prava«, temveč drama stalne državljanske vojne med razredi, spopadov interesov, nasilja kriz in cikličnih razdejanj. »Slaba« in »dobra stran« kapitalizma, ki mu v 150 letih ni uspelo pogruntati, kako bi umno in pravično razdelil vso tisto orjaško - zadnja leta res že povsem abstraktno in nenormalno gromozansko! - presežno vrednost (oh, in presežno izkoriščanje), sta neločljivi. »Če kapitalizem obdržiš, pomeni, da boš trpel njegovo kronično nestabilnost,« pravi Rick Wolff, ameriški ekonomist.
In tako kot se je ta ekscesni, pohlepni, »pozni« kapitalizem dramatično razsul, se je dramatično vrnil Karl Marx. Kot da je to dvoje povezano. Marx, ki doživlja »renesanso«, je »neizogibni stranski proizvod trenutne krize«, kot pravi Harold James, ameriški profesor zgodovine. Tu je roža, tu pleši! In Marx je nenadoma povsod, celo na naslovnicah najuglednejših ameriških revij (a la Time). Vsi ga citirajo, vsi se sklicujejo nanj, vsi ga preverjajo, vsi se ga spominjajo, vsi ga obujajo, vsi ga obuvajo, vsi ga kličejo na pomoč, vsi čakajo na njegove odgovore. Francoski predsednik Nicolas Sarkozy, ki se mu zdi, da »kapitalizem ne more preživeti brez etike«, se je fotografiral s Kapitalom, Oskar Lafontaine, vodja nemške Levice, je napovedal, da bo Marxa vključil v manifest svoje stranke, Peer Steinbrück, nemški finančni minister, pa je rekel, da »nekateri deli Marxove teorije res niso slabi«. Vau! Nemci so Marxa do sedaj skrivali in tajili in ignorirali in zasramovali, kot da je jebeni Hitler - in kot da je Kapital jebeni Mein Kampf. Ni čudno, da je nemški režiser Alexander Kluge napovedal, da bo ekraniziral Kapital. Če kdaj, potem zdaj. Portugalski pisatelj Jose Saramago, dobitnik Nobelove nagrade za književnost, pravi, da »Marx ni imel še nikoli bolj prav kot zdaj«.
Ni kaj, vsi so se vključili v to »postmodernizacijo« Marxa, v to veliko »reimaginacijo« Marxove misli, v iskanje izhoda iz kapitalizma. Hej, Marxu je prikimal celo sam anglikanski nadškof Rowan Williams iz Canterburyja, rekoč: »Sprijaznite se - Marx je imel o kapitalizmu delno prav.« Prav je imel, ko je - recimo v svojih klasičnih analizah blagovnega fetišizma - pokazal, »kako nebrzdani kapitalizem postaja neke sorte mitologija, ki realnost in moč pripisuje stvarem, ki so same brez življenja«. Oh, in nikar ne pozabite, da se je v »delnega marksista« prelevil tudi sam papež Benedikt XVI., in sicer že lani, ko je v svoji poslanici o »Upanju« rekel: »Marx je zelo natančno, četudi z neko pristranskostjo, opisal situacijo našega časa, hkrati pa je tudi zelo analitično naštel poti, ki vodijo do revolucije. Toda tu, pri zmagi revolucije, je postala očitna njegova temeljna napaka. Zelo natančno je pokazal, kako zrušiti sedanji družbeni red, ni pa rekel, kako naj stvari potekajo po tem.«
Razlog več, da je posthumni intervju z Marxom videti kot prvi veliki intervju novega milenija. Prodaja Kapitala v Nemčiji je dramatično poskočila. Vsi ga ponatiskujejo. Avtorskih pravic itak ni treba plačati - Marx je pač v javni domeni. Že davno. In kriza mu lepo pristoji. Vrača mu šarm. In seksapil. Kriza je priložnost in s krizo bo, kot pravi Guardian, najbolj profitiral prav Marx, »comeback kid trenutne ekonomske krize«. Na ameriških univerzah je spet big thing. V medijih je spet big story. Najpogostejša fraza je »Karl Marx is back«, najpogostejši naslov pa Rethinking Marx - ja, Marxa je treba še enkrat premisliti. Eric Hobsbawm, zadnji veliki zgodovinar marksist, to sunkovito, presenetljivo vrnitev Karla Marxa pripisuje dejstvu, da »globalizacija, ki je implicitna kapitalizmu, ne le uničuje dediščino in tradicijo, ampak je strašno nestabilna, hkrati pa deluje na podlagi serije kriz«, tako da imajo zdaj vsi občutek, da je napočil »konec te dobe«, navsezadnje, kapitalizem je bil tako rekoč povsod katastrofa. Tako kot smo rekli ne ekonomskemu režimu, ki je pripeljal do zloma borze, velike gospodarske krize, recesije, fašizma, vojne in holokavsta, smo zdaj rekli ne ekonomskemu režimu, ki je pripeljal do te krize, pravi Hobsbawm, ki pa v svojem radijskem intervjuju za BBC ne skriva, da stara dilema, »ali socializem ali prosti trg«, ne pride več v poštev. Še celo nemški nadškof Reinhard Marx, ki je sklenil, da svojo novo knjigo naslovi Das Kapital, se - kot poroča Time - sprašuje: »Kaj če je bil kapitalizem res le epizoda zgodovine, ki se bo končala, ker se bo sistem zaradi notranjih protislovij zrušil?« Ko je britanska kraljica Elizabeta slavnostno otvarjala novo stavbo slovite London School of Economics, jo je zanimalo le eno: kako to, da ni nihče predvidel te krize? Ekonomisti, ki so bili tam zbrani, bi ji morali odvrniti: a niste brali, kaj je Marx napisal v svoji kolumni?
»Kapitalizem, kot smo ga poznali, je na smrtni postelji,« pravi Bernd Debusmann, kolumnist Reutersa. »In tisti, ki so napovedovali, da staromodni, neomejeni sistem, ki ga promovira Amerika, ogroža svet, zdaj slavijo. Med njimi je tudi Karl Marx, čigar razmišljanje o bankah zveni te dni nenavadno sodobno.« The Socialist, glasilo socialistične stranke Anglije in Walesa, prav tako ne skriva svojega navdušenja: »Marx je imel prav!« Ideološki temelji kapitalizma - in z njimi kapitalizem - se rušijo. Tisti, ki so, kot recimo Francis Fukuyama, po padcu Berlinskega zidu in zlomu vzhodnoevropskega komunizma oznanjali »konec zgodovine« ter zmago neoliberalnega kapitalizma, ki prisega na prosti trg, in »zadnjega človeka«, pred katerim so le še večna sreča, večno zveličanje in večno višanje življenjske ravni (hja, prepirali se bomo le še o detajlih), so se zmotili: ne, kapitalistična produkcija, ki temelji na profitu, ne pa na potrebah, je tako protislovna, tako nestabilna in tako avtodestruktivna, da kljub noremu razmetavanju s krediti ne more trajati, še toliko bolj, ker so tudi finančni instrumenti, s katerimi se skuša rešiti, le »finančno orožje za množično uničenje«. Ergo: »Če delavci nočejo, da jih potegnejo v brezno brezposelnosti in revščine, naj objamejo politična orožja socializma in marksizma.«

Marx ni več vic!

Marx je torej popularen - kot že dolgo ne. Luciden - kot že dolgo ne. Vitalen - kot že dolgo ne. In tudi prav ima - kot že dolgo ne. Nadškof Reinhard Marx se nanj obrača z vprašanjem, ki mu ne da miru: »Kaj če smo ob koncu 20. stoletja, ko je kapitalistični Zahod v bitki dveh sistemov porazil komunistični Vzhod, prehitro zavrgli tebe in tvoje ekonomske teorije?« Drži, po padcu komunizma so Marxa takoj razglasili za mrtvega. Za truplo. Še več: Marx je postal vic. »Proletarci vseh dežel - oprostite!« Vse je na lepem obsedel antikomunizem. Patološki in fanatičen, podoben tistemu iz petdesetih in šestdesetih let, ko so se zahodni komunisti po razkritju Stalinovih zločinov množično in skesano spreobračali v antikomuniste in potem - kot recimo pisatelj Arthur Koestler - oznanjali: »Mi, bivši komunisti, smo edini ljudje, ki vemo, za kaj tu pravzaprav gre.« Isaac Deutscher jih je že leta 1950 v eseju Zavest bivših komunistov zabil, rekoč: »Od vseh ljudi prav bivši komunisti najmanj veste, za kaj tu pravzaprav gre!« »Bivši komunisti« so v prvi fazi rekli, da je komunizem zlorabila birokracija, v drugi fazi, da ga je zlorabil Stalin, v tretji, da ga je zlorabila ruska revolucija, v zadnji pa, da je komunizem najbolj zlorabil prav sam komunizem, ki je zlo že sam po sebi, in to »izvirno zlo«. Heh, »bivši komunist«, ki je prej verjel v nezmotljivost partije, je zdaj verjel v svojo nezmotljivost. Prej je nasedel »največji iluziji našega časa«, zdaj pa »največji streznitvi našega časa«. No, v sedemdesetih letih so se začeli - pod vplivom Solženicinove knjige Arhipelag gulag - od komunizma in Marxa množično in cinično odvračati francoski radikalci, junaki leta '68, ki so ponavljali, da je Marx mrtev in da je obenem tudi absolutno zlo, krivec za stalinizem, teror, čistke, vse perverzije komunizma in gulag.
Po padcu Berlinskega zidu se je vse to pomešalo. Tudi Leszek Kolakowski, poljski marksist in komunist, ki je po »deziluziji« emigriral na Zahod, se je prelevil v »bivšega komunista« in antikomunista. David Denby, ameriški filmski kritik, ki je poslušal njegova predavanja na Oxfordu, v Velikih knjigah pravi, da je rohnel, da je Marx kriv za stalinizem in vse katastrofe komunizma, da nam ne more več ničesar povedati, kaj šele pojasniti, da je mrtev kot Descartesova fizika in da so se vse njegove »prerokbe« izjalovile. Vau: prerokbe! Napovedi! In katere Marxove »napovedi« se niso uresničile? Recimo: vse hujša polarizacija družbenih razredov, izginjanje srednjega razreda, relativna in absolutna beda delavskega razreda, nagli padec profitov, odmiranje države in neizogibnost revolucije, je našteval Kolakowski. Ups? Mar se nam zdaj, 10 ali 20 let kasneje, ne zdi, da so se vse Marxove »napovedi« dejansko uresničile? Mar nismo soočeni z vse hujšo polarizacijo družbenih razredov, izginjanjem srednjega razreda, relativno in absolutno bedo delavskega razreda ter naglim padcem profitov? Mar ni neoliberalistična ideologija prostega trga državo tako rekoč prisilila, da je odmrla? In mar ne razmišljajo vsi o neizogibnosti radikalne spremembe, magari revolucije?
No, tedaj, ko je Kolakowski to govoril, se je antikomunizem lepo podal ideologiji prostega trga, ki je slavila. In to na ves glas. Zdelo se je pač, da je zmagal prosti trg. Vsega je bilo preveč, kapital je cvetel, ljudje - vsaj na Zahodu - so živeli udobno, pohlep je bil dober, kapitalizem je orgazmiral. In z njim ameriški ekonomist Milton Friedman, glavni ideolog in guru prostega trga, privatizacije vseh socialnih funkcij države in odmiranja države. Tako kot je socializem pod Stalinom postal »znanost«, je »znanost« pod Friedmanom postala ideologija prostega trga. Toda ne pozabite, Friedman je svoj ekonomski evangelij zgradil pod vplivom Friedricha A. Hayeka, britanskega ekonomista avstrijskega rodu. Če ošvrknete recimo njegovo Usodno domišljavost, izveste, da je kapitalizem proletariatu podaril življenje, da ljudje kapitalistom dolgujejo svoja življenja, da ljudje ne bi mogli obstajati, če ne bi bilo kapitalizma, da sindikati kapitalizem le ovirajo, da bi bili revni brez bogatih še revnejši, da je pojmovanje, po katerem so bogati revnim iztrgali tisto, kar naj bi jim pripadalo, absurdno, da je prosti trg proizvajalec prvovrstno moralnih rezultatov in da je ta ekonomski red nenadomestljiv.
Nič, ko je Hayek - sicer nobelovec kot Friedman - to pisal, je bil hudo domišljav. Antikomunizem, kopilot ideologije prostega trga, ki se je ves čas hranil z grozljivkami in s katastrofami stalinizma, je spregledal, da je kapitalizem vmes zbral toliko zločinov, da je zasenčil stalinizem. Tako kot človek ne more biti ponosen, da je živel v stalinizmu, tudi ne more biti ravno ponosen, da živi v kapitalizmu. Ali kot pravi Joseph Stiglitz, ameriški nobelovec: »So se tisti, ki so se pred desetimi leti zavzemali za deregulacijo, česa naučili? Ali pa se bodo zdaj preprosto zavzemali za kozmetične reforme - zgolj tolikšne, da bodo upravičile megabilijonske reševalne ukrepe, in nič več?«

Antikomunisti so svinje!

Francoski filozof Jean-Paul Sartre je nekoč rekel, da so antikomunisti svinje. Francoski filozof Alain Badiou, ki pravi, da je komunistična hipoteza inavgurirala politično modernost in da je še vedno pravilna (in da druge hipoteze, druge alternative kapitalizmu itak ni), zdaj to Sartrovo tezo v knjigi Kaj pomeni Sarkozy? obudi in nadgradi. Specifično: vsi, ki komunistično hipotezo zavračajo, se avtomatično, tako rekoč brez boja vdajo »tržni ekonomiji, parlamentarni demokraciji, torej obliki države, ki najbolj ustreza kapitalizmu, in neizogibnemu in 'naravnemu' karakterju najpošastnejših neenakosti«. Če zavračaš komunistično hipotezo, potem imaš razredno logiko, ki vključuje podrejanje ljudi, za nekaj nepremostljivega ..., potem imaš politično moč tistih, ki imajo v lasti bogastvo, za nekaj neizbežnega ... in potem imaš drugačno organizacijo kolektiva, humanizem in politiko emancipacije človeštva za nekaj nemogočega. Z eno besedo: če zavračaš komunistično hipotezo, potem »človeštvo reduciraš na animaličnost«. Kapitalistično ime za animaličnost pa je tekma - prosti trg. In zato so vsi antikomunisti svinje.
Temu, da so komunistične dežele najavtentičnejši komunizem izživele šele v zadnjih krčih komunizma, tik pred njegovim zlomom (Poljaki v času Solidarnosti, Slovenci v času družbenih gibanj ipd.), smo nekako pobegnili, toda temu, da »živimo v zgodovini komunistične hipoteze«, ne moremo pobegniti. In če nič drugega, imamo zdaj, ko z Marxom ponavljamo, da vprašanje svobode ni teoretično, ampak praktično, da so vladajoče misli vedno misli vladajočega razreda, da ljudje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, da je človek le skupek družbenih razmerij, da delo ni več svobodno izkazovanje življenja, da je kapital le avtomat, ki črpa presežno delo, da kapital sam proizvaja svoje lastne grobarje, da trenutni produkcijski način ni večen in da je treba svet spremeniti, ne pa ga le interpretirati, vsaj dober občutek, da je nekoč živel nekdo, ki je čutil in mislil kot mi danes in ki je, poln vere v prihodnost, računal na nas, upajoč, da ne bomo padli v noč, v kateri so vse krave črne, ali pa da ne bomo vzleteli šele, ko bo padla noč, ampak da bomo, kot bi rekel nemški filozof Gottfried Wilhelm Leibniz, zanosili s prihodnostjo.