Dr. Mirjam Škrk, profesorica mednarodnega in pomorskega prava

Dr. Mirjam Škrk si je privoščila kratek oddih. Odkar je leta 1998 postala ustavna sodnica, se z že skoraj večnim vprašanjem morske meje med Slovenijo in Hrvaško ni ukvarjala. Pred tem pa je sodelovala pri skoraj vseh strokovnih forumih, ki so obstajali na to temo. Bila je članica pogajalske skupine, ki se je pogajala o nasledstvu nekdanje SFRJ, članica ekspertne skupine za pogajanja o državni meji med Slovenijo in Hrvaško, bila je arbiter Sodišča za spravo in arbitražo OVSE in (nadomestna) članica biroja tega sodišča, ki ga je ustanovil Robert Badinter. Škrkova, sicer predstojnica Katedre za mednarodno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani, se zdaj vrača. Nedavno je spet sedla v klopi slovenskega dela slovensko-hrvaške mešane skupine strokovnjakov, katerih namen je bil ugotoviti, ali vprašanje lahko reši kdo drug, denimo haaško sodišče.

V nekaterih mešanih podjetjih se Slovenci in Hrvatje zjutraj na sestanku najprej opravičijo drug drugemu za izjave, ki so jih politiki izrekli prejšnji dan. Kako se vi pozdravite s hrvaškimi kolegi pravniki?

> Ne, ne, sama na ta vprašanja gledam strogo poklicno. Ko sedimo za pogajalsko mizo, smo pač vsak na svoji strani. Poslušamo vsak svojega vodjo delegacije in se oglasimo takrat, ko se nam zdi primerno ali dobimo besedo. Ko pa je po zadnjih pogajanjih v Šmarjeških Toplicah sledilo neformalno kosilo, sem se prav razveselila ponovnega snidenja s kolegico Majo Seršić, s katero se že precej časa poznava in se dolgo nisva videli. Sedaj je prevzela Katedro za mednarodno pravo na Pravni fakulteti v Zagrebu, drugače pa je specialistka za varstvo morja. Kot mednarodna pravnica se ukvarja z varstvom okolja pred onesnaženjem. Dogovorili sva se za sodelovanje, ko se bo pokazala kakšna priložnost, denimo v različnih doktorskih komisijah. Akademik Vladimir Ibler mi je ravnokar poslal prisrčno pismo in zadnjo številko revije Adrias, ki je bila posvečena odnosom z Italijo po 2. svetovni vojni in v kateri imata poleg hrvaških kolegov prispevka tudi Dušan Nečak in Božo Repe. Menim, da se naši profesionalni odnosi niso skrhali.

Ibler in Bohte sta konec koncev pred desetletji zastopala Jugoslavijo na mednarodni konferenci, ko je nastajala konvencija OZN o pravu morja. Toda sedaj morate biti vsak na svoji strani. Kako potekajo pogajanja?

> Vsak najprej pove svoja stališča. Predsedujoči gostitelj ima prvi besedo. Potem mu odgovori vodja nasprotne delegacije, vmes se po potrebi oglašajo drugi člani. V glavnem gre za argumentiranje stališč, ki so seveda različna. V obeh delegacijah smo v glavnem sami eksperti. Vsaka pogajalska skupina ima pač neki mandat, določene okvire in manevrski prostor. Temeljnih izhodišč pa pogajalci na tej ravni ne morejo rešiti. Mislim, da bi morala na koncu ta vozel razvezati politika.

Enega od vozlov, to je vprašanje datuma, na katerega se bo upoštevalo dejansko stanje na terenu, ste razvezali. Je bilo to presenetljivo?

> Mislim, da ne. Pri datumu hrvaška stran ni imela drugih možnosti. Tako ostanejo še tri odprta vprašanja. In sicer, prvič, kaj se razmejuje, kopno in morje, ter v kakšnem obsegu; več ne bom povedala, to je en sklop odprtih vprašanj. Drugi sklop je vprašanje pravne podlage. Torej, ali se bo upoštevala pravičnost, kot je zapisana v 2. odstavku 38. člena statuta meddržavnega sodišča. In tretjič, forum. Tudi forum pravzaprav še ni določen. Hrvaška si seveda želi, da bi bilo to Meddržavno sodišče v Haagu.

Vprašanje Ljubljanske banke ni več aktualno? Ko je Slovenija želela arbitražno sodišče pri OVSE, je bilo to še v igri.

> Tega vam jaz ne morem povedati. To vedo politiki. Mandat naše, mešane komisije je zgolj preveriti možnost, ali je mogoče skleniti sporazum o predložitvi tega spora nekemu forumu.

Slovenski politiki imajo precejšnje težave pri razlagi, kaj je to sojenje po pravičnosti. Če smo odkriti, ali ni za nas pravičnost to, da želimo dobiti od Hrvaške nekaj več, kot nam po mednarodnem pravu pripada?

> Ne bom rekla, da želimo nekaj več. Slovenija želi dati temu sodnemu telesu večji manevrski prostor za iskanje rešitve, zlasti glede meje na morju. Pri meji na kopnem tega interesa nisem zasledila. In mislim, da je ta interes Slovenije povsem legitimen glede na vse okoliščine, v katerih smo. Ena izmed teh okoliščin je, denimo, dolžina slovenske obale. Moram reči, da se akademik Rudolf tukaj malo spreneveda, ko pravi, da ne ve, kaj je ta pravičnost. Sama niti ne bi želela govoriti o pravičnosti zunaj prava, kot smo jo kdaj opredelili v starejši literaturi. Rekla bi predvsem, da se s tem načelom da nekemu sodnemu telesu večji manevrski prostor oziroma se mu omogoči, da da nekaterim drugim okoliščinam večjo težo, kot je to sicer v praksi, zlasti haaškega meddržavnega sodišča.

Sam razumem pravičnost takole: vi se odpovejte delu teritorialnega morja, mi pa vam damo te vasice na južnem bregu Dragonje. Bo držalo?

> Vi sedaj že razmišljate politično, o paketu. Pravičnost pomeni, da mednarodno sodišče ne gleda vsakega mejnega kamna, ampak oceni tudi končni izid sodbe. Tukaj pa ima akademik Rudolf prav, ko trdi, da Meddržavno sodišče v Haagu, skupaj z vsemi znanimi arbitražnimi sodišči, kot je hamburško sodišče, še nikoli ni dobilo izrecnega pooblastila strank, naj sodi po pravičnosti. Sodne prakse glede tega nimamo. A s tem tvega tudi Slovenija. Zdi se mi, da javnost in naši politiki preveč govorijo o nekaterih, rekla bi, emocionalnih argumentih.

Na primer, če rečemo, da je Hrvaška dobila preveč cone B, in upamo, da bomo kakšen njen kos s tako imenovano pravičnostjo dobili nazaj? Dovolj bi bilo do Savudrije ...

> Lahko, da bom pri naslednjem odgovoru kritizirana, ampak tvegam. Kaj je zame emocionalna pravičnost? O emocionalni pravičnosti govorim zato, ker bi bila ta za sodišče morda preveč posredna, vprašanje pa je tudi, ali bi jo sodišče upoštevalo, čeprav gre za tehtne argumente. Govorimo o meji, ki je bila za Slovenijo določena po pariški mirovni pogodbi in ki je bila kasneje potrjena tudi z londonskim memorandumom. Takrat so se tako rekoč vsi Hrvatje znašli v Jugoslaviji, skoraj sto tisoč Slovencev pa je ostalo zunaj njenih meja. Skratka vsa slovenska manjšina.

Želite, da bi ta zgodovinski moment upošteval tudi arbiter?

> Ne jaz, vi ste to hoteli od mene. O drugih primerih ne bi več govorila, ker moram dejansko paziti na besede, saj sem članica ekspertne komisije in ne bi rada prejudicirala nekaterih vprašanj. Ampak nacionalni interes pa le moram na neki način braniti. V tem argumentu vidim en tak element pravičnosti. Seveda ostaja vprašanje, ali lahko po sedemdesetih ali šestdesetih letih takšno dejstvo še šteje kot argument za neko današnjo pravično mejo med Slovenijo in Hrvaško.

Zgodba s Hrvaško se je začela z blokado. Hrvaška naj bi z dokumenti, ki jih je predložila v pogajanja, prejudicirala mejo. Vi temu verjamete? Saj država meje enostransko ne more prejudicirati? Ali blokada ni bila zgolj izgovor?

> Mislim, da je slovenska vlada v tem primeru ravnala pravilno. Najprej sem bila celo presenečena, da se je enkrat za spremembo odzvala tako pogumno. Hrvaška je namreč dokumente predložila v okviru paketa, da bi postala država članica EU. Ti dokumenti pa bi s pristopno pogodbo postali del skupnega pravnega reda. Danes je to zemljevid, ki ga je Hrvaška dala kot neki izkaz svoje notranje zakonodaje, toda že jutri bi morala Slovenija ta zemljevid ratificirati v svojem parlamentu. Če bi bilo vse to res tako nedolžno, potem tudi ne vem, zakaj Hrvaška ni hotela dati izjave, da dokumentov ne bo uporabila pri morebitnem uveljavljanju svojih interesov v morebitnem sodnem sporu o meji.

Evropski poslanci menijo, da je slovenska blokada Hrvaške evropski škandal. Naše dejanje si razlagajo takole: Slovenija pač nima pravih argumentov in zato izsiljuje Hrvaško. Se motijo? Gre res za bilateralno vprašanje?

> Evropski poslanci so politiki. Toda vprašanje meje s Hrvaško bi bilo bilateralno, če Hrvaška ne bi dala dokumentov v paket, ki ga bo v obliki pristopne pogodbe ratificiralo vseh 27 držav članic EU. Hrvaška je bila tista, ki je iz bilateralnega vprašanja naredila evropsko vprašanje.

Bi torej morala Hrvaška do vstopa v EU spremeniti vso za Slovenijo sporno zakonodajo?

> Mislim, da bi morala Hrvaška predvsem svojo notranjo zakonodajo pisati z upoštevanjem vseh dogovorov, ki jih je sklenila s Slovenijo. Torej tako, da bi bilo jasno, da meje, kot so jih sami definirali, niso dokončne. Sredinska črta v Piranskem zalivu, ki vemo, da jo Hrvaška skuša uveljaviti zlasti po sporazumu Drnovšek-Račan od leta 2001, je denimo po mojem ena od takšnih pretiranih potez.

Ampak meja mora biti. Kot bi dejal Rudolf, če se na primer razlije nafta iz tankerja ...

> Če se razlije nafta, imajo danes države lahko dvostransko določeno vnaprejšnje načrtovanje kriznih situacij. To je že uveljavljena praksa držav, in ko se nafta razlije na nekem kritičnem območju, se sprožijo mehanizmi in vzpostavijo tehnične službe za reševanje, ne glede na to, ali je meja miljo gor ali dol. Skratka, mislim, da je to hrvaški izgovor. Tri države v Tržaškem zalivu so tako ali tako poleg sistema ločene plovbe v Anconi sklenile še dogovora o sistemu obveznega javljanja ladij v Jadranskem morju in o sodelovanju pri akcijah iskanja in reševanja v Severnem Jadranskem morju, kjer meje ne igrajo nobene vloge. Pristop je funkcionalen. Ampak upam, da bodo politiki na eni in drugi strani sposobni rešiti to vprašanje. Meja na morju med državama še nikoli ni bila določena. Lahko pogledate stare italijanske in jugoslovanske zemljevide. Meja se tako, kot jo sedaj riše Hrvaška, nikoli ni risala.

A mednarodno pomorsko pravo je eno izmed najbolj kodificiranih na svetu. Pravila, kako se rišejo meje na morju, so izredno natančna.

> Da, a le, ko so tudi geografske okoliščine brez odklonov. Na pamet bi rekla, da je 80 odstotkov vseh morskih meja na svetu vrisanih na podlagi dvostranskih sporazumov, ki bolj ali manj upoštevajo sredinsko črto ali črto enake razdalje. A predvsem zato, ker je to glede na dane geografske okoliščine sprejemljivo za obe državi.

Če se pomakneva naprej: bistvo spora je, da želimo v Sloveniji stik z odprtim morjem. To je ta naša zahteva in ta vso zgodbo zaplete, ker po standardnih pravilih mednarodnega prava do stika nismo upravičeni. Se strinjate?

> Da, ampak pravila mednarodnega prava je treba brati v celoti. Hrvaška se pač sklicuje na sredinsko črto. Mi pa se sklicujemo na isti člen konvencije, ki v nadaljevanju govori o tem, v katerih primerih črta sredine ne velja. Konvencija se sklicuje na zgodovinski naslov ali posebne okoliščine, ki upravičujejo še kakšno drugo razmejitev. Hrvaški pač ustreza dosledna uporaba pravila sredinske črte. Druga država, v tem primeru Slovenija, ki se sklicuje na posebne okoliščine in zgodovinski naslov, pa ima veliko težje delo pri argumentiranju.

Toda ali zgodovinski naslov in posebne okoliščine v konvenciji ne veljajo samo, če je obala celotnega zaliva pod suverenostjo ene države?

> To je hrvaška teza. Hrvaška teza je, da obala Piranskega zaliva, ki je od osamosvojitve obeh držav delno ozemlje Slovenije, delno Hrvaške, sploh ni več zaliv. Slovenska teza je nasprotna. Slovenska teza je, da je Piranski zaliv celovit in da bi moral ohraniti status notranjih morskih voda. Če govorimo o neki končni rešitvi, mislim, da je v interesu obeh držav, da Piranski zaliv ohrani ta status, tudi zaradi ekoloških razlogov. S tem tudi ne posegamo v nobene pravice tretjih držav. Italije takšna ureditev ne bi prizadela.

Poleg tega želi Slovenija stik z odprtim morjem.

> To je res. In tudi to je pogojeno z razlogi. Denimo s tem, da ima Slovenija svojo luko, pa tudi druge interese.

Slovenija lahko dejansko izbira le med dvema možnostma. Prva možnost je tako imenovani dimnik, ki ga je Slovenija dobila v sporazumu Drnovšek-Račan. Druga možnost je poseben režim svobodne plovbe, ki nam ga ponuja Hrvaška. Kaj je bistvena razlika med tema dvema možnostma. Ali, bolje, kaj bi Slovenija izgubila, če privoli v režim, kot ga Hrvaška ponuja sedaj.

> Mimogrede, Hrvaška se na kopnem že kar strinja s stanjem, ki je bilo določeno v sporazumu Drnovšek-Račan, na morju pa bi se rada pogajala, čeprav vemo, da je bil ta sporazum sprejet kot paket. V čem je torej bistvena razlika med obema možnostma? Dimnik je bil razglašen za odprto morje, to pomeni, da tam ni jurisdikcije nobene države. V njem bi veljalo pravilo pristojnosti države po ladjini zastavi za vse ladje, tudi za tuje. Čeprav je bil dimnik razmeroma majhen, v tisti vodni masi ne bi veljala niti hrvaška niti slovenska suverenost. Z drugimi besedami, v tej kompromisni rešitvi sta poskušali obe državi odprto morje pripeljati bliže k Sloveniji. Pri možnosti številka dve pa bi bilo to še vedno hrvaško teritorialno morje, kjer bi bila jurisdikcija nad tujimi ladjami hrvaška.

Ampak oni ponujajo režim, ki je identičen pravilom odprtega morja. V čem bi bila torej razlika?

> Ponujajo nam neke vrste tranzitni prehod, ki je uveljavljen za nekatere morske ožine. Podoben režim velja za prehod skozi Tirensko ožino, ki vodi iz Akabskega zaliva v Rdeče morje in je bil določen v mirovni pogodbi med Izraelom in Egiptom. Ta ureditev je vplivala na vsebino tranzitnega prehoda, ki se je potem kodificiral v konvenciji ZN o pomorskem mednarodnem pravu.

In ta režim ni dovolj za Slovenijo?

> Ne, ker gre še vedno za to, da bi slovenske ladje plule prek hrvaškega teritorialnega morja. Res je, da to ne bi smelo vplivati na režim plovbe trgovskih ladij, razen da bi bile lokalne kršitve pod jurisdikcijo Hrvaške, ampak recimo, da to ni bistvena razlika. Še vedno pa je razlika pri ribiških ladjah. Slovenski ribolov vedno zanemarjamo.

Toda Hrvaška ponuja tudi možnost ribolova.

> Na tem območju bi lahko lovili, če bi Hrvaška privolila v ribolovni del SOPS-a. Ta se sedaj ne izvaja. Ne izvršuje pa se zaradi Hrvaške in ne zaradi Slovenije. Če se prav spomnim, so se uprli hrvaški ribiči in zaradi njih je nato vlada v Zagrebu opustila izvedbo tega dela sporazuma.

Denimo, da Hrvaška uveljavi ribiški del SOPS-a. Lovili bi lahko, slovenske ladje bi lahko vozile noter in ven na odprto morje. Kaj bi nam manjkalo?

> Hrvaška bi lahko ustavljala ladje in preverjala, ali upoštevajo lokalne predpise glede varstva morja pred onesnaženjem. Čeprav je res, da v tem delu morja zaradi gostega prometa tako ali tako veljajo zelo strogi predpisi. In verjetno bi se z neko pogajalsko izvirnostjo dala odpraviti tudi ta ovira.

Je torej kompromis možen v tem režimu?

> Ne vem. Morda. To je vprašanje za politike. Še vedno bi bilo to sicer hrvaško teritorialno morje.

Hrvaška bi s tem režimom dovolila tudi prelet letal, polaganje kablov, raziskovanje ...

> Ne, svobode polaganja kablov pa ne bi dovolila. In tudi raziskovanja ne. Če izhajamo iz temeljne ureditve tranzitnega prehoda, potem je režim kablov v teritorialnem morju obalne države pod njeno suverenostjo.

Še eno težavo bi imeli: slovenske podmornice bi morale izpluti na površino.

> Hja, če bi dobili režim tranzitnega prehoda, to teoretično ne bi bilo treba. Ne bi se sicer rada spuščala v tehnične podrobnosti. Mislim, da je tam morje tako ali tako globoko le nekaj več kot 20 metrov.

Ali ni dejansko razlika glede tega, kaj utegne Slovenija izgubiti, če privoli v ponudbo Hrvaške, res simbolična? Je morda težava v tem, ker je bil dimnik določen kot državna meja, režim pa bi bil definiran zgolj v mednarodni pogodbi, ki jo je laže kršiti?

> Ne, tudi meja je določena z mednarodno pogodbo. Drugače ne gre. Tudi če pride do sodbe katerega koli mednarodnega sodišča, sodba ne more nadomestiti mednarodne pogodbe, ampak je lahko le obvezna podlaga za sklenitev mednarodne pogodbe.

Priznate, da se s sosedo prepiramo zaradi simbolike? Ali pa vidite še kaj, kar bi lahko škodilo slovenskim interesom?

> Vendarle je pomemben tudi ta občutek, da bi bila Slovenija s takšno rešitvijo, kot jo ponuja Hrvaška, odrezana od odprtega morja oziroma od tistega morja, ki je že zunaj državne suverenosti. Nadaljnje vprašanje pa seveda je, koliko je v Jadranu še sploh odprtega morja, kar položaj še dodatno zaplete. S tem, ko je Hrvaška razglasila svoja ribolovna območja, in seveda tudi Slovenija, se odprto morje vse bolj odmika proti Atlantiku. To je pač treba vedeti.

Zdi se mi, da niti v tem pogovoru nisva znala ugotoviti, kaj bi Slovenija dejansko izgubila, če ne bi dobila tako imenovanega izhoda. Kaj pa politiki? Menite, da se zavedajo teh težav?

> Politiki razmišljajo zdravorazumsko in je najbrž tudi prav, da tako razmišljajo. Morda so krivi tudi pregreti odnosi na eni strani, pa nepopustljivost Hrvaške. A ne glede na to, kako liberalen režim nam Hrvaška ponuja, vsekakor je to režim, ki pelje v slovensko morje prek hrvaške suverenosti.

V čem je razlika?

> To je lahko kar pomembna okoliščina glede na celotno situacijo.

Sprva je naša država v vseh uradnih dokumentih trdila, da smo geografsko omejena država. O tem ste pisali vi, o tem je pisal Iztok Simoniti. Pred nekaj leti pa so zgodbo naenkrat obrnili. Hkrati ste bili tudi vi, dotlej ugledni pravniki, zamenjani. Kaj se je zgodilo?

> Lahko povem le svoje osebno mnenje. Leta 1998 sem sama odšla na ustavno sodišče, naša takratna ekspertna skupina v tedanji sestavi je morda nekoliko kasneje nehala delati, v parafiranje sporazuma Drnovšek-Račan je šla neka druga skupina ekspertov. In res je, v tistem obdobju in po letu 2004 so se izhodišča Slovenije spremenila. O tem je pisala že Mojca Drčar - Murko. Zanimiv članek. Ni me sram priznati, da sem avtorica slovenskega pomorskega zakonika v členih, ki so se nanašali na slovensko suverenost, in da sem prej sodelovala pri zagovarjanju drugačnih stališč, ki so veljala v tistem prvotnem obdobju. To se pravi, ko smo še trdili, da je Slovenija geografsko prikrajšana država, ki ima pravico do neposrednega izhoda na odprto morje. A če natančno pogledamo definicijo geografsko prikrajšane države, se ta na izhod sploh ne nanaša. Pojem geografsko prikrajšane države se nanaša na to, ali ima takšna država lahko svojo izključno ekonomsko cono ali pa je nima oziroma ima tako majhno in tako revno, da velja za geografsko prikrajšano. Sama še vedno mislim, da je Slovenija geografsko prikrajšana država. Katera druga država pa bo geografsko prikrajšana, če ne Slovenija, z dobrimi 46 km vbočene morske obale na majhnem morskem območju, ki si ga delijo tri obalne države in kjer je ena meja postavljena že za vse večne čase?

A smo vseeno razglasili pravico do ekonomske cone.

> O razglasitvi slovenskega epikontinentalnega pasu in zaščitne ekološke cone imam svoje osebno mnenje. Za zdaj bom ostala pri tem.

Se z dejanjem parlamenta ne strinjate?

> Ne bom rekla, da se ne strinjam. Mislim pa, da bi bile tudi druge pravne možnosti ali možnosti odziva na kršitev bruseljskega dogovora iz leta 2004 v okviru EU med Italijo, Hrvaško in Slovenijo, kjer so se države dogovorile, da ne bodo enostransko razglašale con do dogovora z državami članicami EU. Hrvaška jo je nato razglasila oziroma, natančneje, poskušala ponovno uveljaviti. Sama bi na to odgovorila drugače.

Smo si z nenačelnostjo pljunili v lastno skledo?

> To ste rekli vi. Glede na to, da sem zdaj privolila v članstvo v tej ekspertni skupini, tega ne morem reči. Lahko pa ohranim svoje osebne poglede.

Slovenija je spremenila stališča vzporedno s tem, ko je najpomembnejši ekspert postal Miha Pogačnik. Presenetljivo, ali niste vi ali pa, denimo, gospod Bohte le večja avtoriteta, kar zadeva mednarodno pravo morja?

> Mislim, da moramo biti do kolega dr. Pogačnika korektni. Izbral ga je že dr. Drnovšek oziroma vlada takrat, ko so sestavljali ožjo skupino za pripravo sporazuma Drnovšek-Račan. Kaj je bil razlog za to? Eksperti, ki smo se do tedaj pogajali, smo zbrali zelo veliko gradiva. Od tedaj se je s tem gradivom morda kaj mešetarilo, pisala se je Bela knjiga, a kar zadeva nova dejstva, ni bilo več kaj dodajati. Morda je bil razlog za imenovanje dr. Pogačnika v tem, da je bilo treba izkoristiti pričakovano politično klimo med vladama. Tedaj je namreč Račan postal premier. Kolega dr. Pogačnik je začel poklicno pot na Pravni fakulteti v Ljubljani. Ko je bil še naš asistent, ga je profesor Bohte, ki je bil predsednik ekspertne skupine mednarodnih pravnikov, samoiniciativno predlagal, tako da se je Pogačnik na njegovo priporočilo lahko kot mlad asistent začel udeleževati sestankov ekspertov. Potem je sodeloval pri pripravi sporazuma Drnovšek-Račan in je od takrat ostal v tej igri.

So bili tudi takrat honorarji tako visoki?

> Glede honorarjev imam sama razčiščene račune. Do odhoda na ustavno sodišče sem imela z ministrstvom za zunanje zadeve sklenjeno pogodbo o svetovanju in sodelovanju. Moj honorar je znašal v tolarski protivrednosti približno tisoč nemških mark na mesec. Te pogodbe še danes hranim, če koga zanima. Za ta honorar sva oba s profesorjem Bohtetom delala v ekspertni skupini v zvezi s Hrvaško, bila sva člana skupine dr. Mirana Mejaka za pogajanja o sukcesiji, oba sva sodelovala tudi pri španskem kompromisu, skratka, na vseh ključnih problematičnih področjih smo delovali za ta denar.

Pogačnik je torej vsaj 16-krat večji ekspert v tem smislu, kot ste vi.

> Veste, kaj je, jaz se s tem ne obremenjujem.

Je denar relativna stvar?

> Treba je vprašati tudi tistega, ki je to plačal in ki je takšno pogodbo, o kateri se piše v medijih, na račun davkoplačevalcev z dr. Pogačnikom sklenil.

Smo torej prišli do zaključka, da bi bilo treba iskati rešitev slovensko-hrvaškega vprašanja v neke vrste dogovoru o mednarodnem režimu plovbe?

> Ta je že deloma dogovorjen s shemo ločene plovbe v Severnem Jadranu. Osebno zagovarjam stališče, da bi bilo treba to zgodbo o meji med državama, kakorkoli že, enkrat za vselej pripeljati do konca. Vprašanje je že tudi, komu na čast se prepiramo, komu koristi čas, pa tudi pravniki imamo radi stvari urejene. Če bi politiki na obeh straneh zmogli to, bi bil dogovor med državama gotovo optimalna rešitev. Dogovor je vedno optimalna rešitev.
Sedaj je na vrsti mediacija. Je mogoče, da mediator nazadnje sklene, da moramo spor rešiti pred drugim telesom, denimo pred haaškim sodiščem?
> To bi bilo zelo nenavadno. To tudi ni namen mediacije. Namen posrednikov je, da aktivno pomagajo najti rešitev, ki sicer za obe državi ni obvezujoča, ne pa, da odkažejo spor v reševanje nekomu tretjemu. V tej situaciji, ko vsi vemo, da se nad ravnijo naše ekspertne skupine Slovenija in Hrvaška ne pogovarjata, je po mojem mnenju mediacija šolski primer poskusa rešitve spora.

Eden izmed argumentov Hrvaške, zakaj Sloveniji ne želi dati dimnika do odprtega morja, je, da želi imeti morsko mejo z Italijo. Zakaj?

> Za to obstajajo zelo močni razlogi. Gre za osimsko pogodbo, ki je politično izredno pomembna pogodba med sedanjo Hrvaško, Italijo in Slovenijo. Z osimsko pogodbo nismo samo določili meje na morju oziroma potrdili sedanje meje na kopnem, ta določa tudi plačilo odškodnine za nekdanje prebivalce na Svobodnem tržaškem ozemlju, varstvo manjšin in tako naprej. Zato je bila v sporazumu Drnovšek-Račan upoštevana hrvaška zahteva, da se tisti dimnik potegne tako, da imajo oni v trikotniku nad dimnikom morsko mejo z Italijo.

Ste pravniki še lahko objektivni, če delujete kot eksperti, kjer ste prisiljeni braniti nacionalne interese in se podrejati politiki?

> Tudi eksperti imamo svoje meje. Tu, recimo, ne bom konkretnejša. V glavnem pa je naš spor s Hrvaško dejansko zapleten. Gre za dve novi državi. Gre za celo vrsto vprašanj, s katerimi se morda tudi pretirava. Kar trdijo hrvaški kolegi, češ da Slovenija krši mednarodno pravo, s tem se, denimo, ne morem strinjati. Tudi s kritiko sporazuma Drnovšek-Račan, ki so ga hrvaški kolegi takrat raztrgali, se ne strinjam. Mislim, da so tedaj ravnali kot politiki. Sporazum Drnovšek-Račan sem prvič videla, ko je bil že parafiran. Pri njem nisem sodelovala, sem ga pa potem kljub temu ocenila kot dobro in inovativno rešitev, ki bi lahko na lep odziv naletela tudi v mednarodni skupnosti kot pozitiven in zanimiv primer rešitve.

Kakšna bi bila optimalna rešitev?

> Zelo težko bi napovedala. Enkrat sem že odgovorila, da nisem vedeževalka. Zdi pa se mi, da bo to rešitev, s katero nobena stran ne bo zadovoljna.

Je pol leta zanjo dovolj?

> Če bo ta vlada zbrala energijo in moč ter bo vprašanje rešila do konca svojega mandata, mislim, da bi bil to kar velik uspeh.

Kdo je bolj nacionalističen, Hrvaška ali Slovenija?

> Na to pa težko odgovorim. Lahko le rečem, da ti dve državi nista izjemi. Smo v klubu vseh drugih držav, ki so glede vprašanj meje zelo občutljive, ker gre za enega glavnih atributov državne suverenosti.