Nouriel Roubini
Ekonomistu Nourielu Roubiniju so se septembra 2006 smejali, ko je napovedal finančno krizo, zdaj pa je najbolj iskan sogovornik
Septembra 2006, leto prej, preden je počil ameriški nepremičninski balon, zaradi katerega je izbruhnila finančna kriza, in dve leti pred propadom banke Lehman Brothers, je profesor ekonomije na Newyorški univerzi Nouriel Roubini (50) skupino ekonomistov v Mednarodnem denarnem skladu (IMF) opozarjal, da »se kuha« kriza. »V prihodnjih mesecih in letih bodo ZDA prizadeli pok nepremičninskega balona, naftni šok, veliko zmanjšanje zaupanja potrošnikov in nazadnje globoka recesija,« jim je govoril septembra 2006. »Vse to se bo zgodilo,« je razlagal, »ker lastniki stanovanj ne bodo mogli odplačevati hipotekarnih posojil, ker so tveganja za ta slaba posojila v višini več bilijonov dolarjev razpršena po svetu in se finančni sistem približuje ustavitvi. To lahko pohabi ali uniči sklade hedge, investicijske banke in druge velike finančne institucije, kot sta Fannie Mae in Freddie Mac.« Obe banki je leto in pol kasneje, spomladi 2008, ameriška administracija z davkoplačevalskim denarjem komaj rešila pred bankrotom.
A namesto da bi ekonomisti, finančniki, gospodarstveniki in politiki leta 2006 opozorila Nouriela Roubinija vzeli resno in ukrepali, so se mu smejali. Prav zares. Posmehljivo so razlagali, ah, Roubini, on je večni pesimist. Ekonomist Anirvan Banerji mu je očital, da njegove napovedi ne temeljijo na nobenem matematičnem modelu, označil ga je za pretiranega pesimista. Roubinijeve napovedi je primerjal z uro, ki stoji, a kljub temu dvakrat na dan pravilno kaže čas. Ne, Roubini leta 2006 ni bil ne zaželen predavatelj ne iskan sogovornik. Povsem drugače je bilo že septembra 2007, ko je spet predaval v IMF. Napovedal je, da bo finančna kriza povzročila nesolventnost in bo vplivala na vse sektorje v finančnem sistemu. Nihče se ni več smejal in nihče ga ni zasmehoval.
Ekonomist IMF Prakash Loungani, ki ga je obakrat povabil v IMF, je pripomnil, da je Roubini leta 2006 zvenel kot blaznež, leta 2007 pa se je vrnil kot prerok. A tudi takrat njegovim napovedim niso verjeli vsi. In niti pol leta kasneje, v začetku leta 2008, še ne. Februarja lani je pač večina ekonomistov in finančnikov še vedno zatrjevala, da bodo ugledne investicijske družbe z Wall Streeta v New Yorku brez večjih težav prebrodile krizo. Nouriel Roubini je seveda vztrajal pri svojih napovedih. Napovedal je, da bo vsaj ena od teh uglednih družb šla k vragu, lahko pa jih »poči« tudi več. Le šest tednov kasneje se je njegova napoved uresničila - zrušila se je banka Bear Stearns. Če je ameriška država ne bi rešila, bi bankrotirala.
Šele ko so v enake težave zašle tudi druge investicijske banke in finančne družbe, je Nouriel Roubini postal iskan ekonomist in sogovornik. Postal je »jasnovidec«, ki je videl prihajati krizo. Povabili so ga, da je govoril pred ameriškim kongresom, prisluhnili so mu na gospodarskem forumu v Davosu. Letos se je tam komaj otepal politikov, ekonomistov, finančnikov, bankirjev in gospodarstvenikov, ki so iskali »čudežnega dečka«, ki bi jim znal povedati, kdaj bo kriza dosegla dno in kdaj je pričakovati vrnitev gospodarske konjunkture. Z njim zdaj želijo govoriti guvernerji centralnih bank, ministri za finance, predsedniki vlad in držav.
Roubini je torej med ekonomisti posebnež in tudi njegova življenjska pot je drugačna, netipična. Rodil se je leta 1959 v Istanbulu v Turčiji v iranski judovski družini. Ko je dopolnil dve leti, se je z družino preselil v Iran, preden je odšel v ZDA na univerzo Harvard, kjer je doktoriral, pa je živel še v Izraelu in Italiji. Tekoče govori štiri jezike (farsi, angleško, hebrejsko in italijansko). Ekonomist Jeffrey Sachs, ki ga dobro pozna z univerze, pravi, da ima nenavaden talent, ker obvlada matematiko in je hkrati sposoben intuitivno ugotoviti, kako delujejo ekonomske ustanove. Roubini sam zase pravi, da je »globalni nomad«, ker držav ni mogoče spoznavati prek računalnika, ampak je treba iti tja, da jih začutiš.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je poučeval na univerzi Yale in Newyorški univerzi, kjer je profesor še zdaj, hkrati pa je sodeloval z IMF, Svetovno banko, Zveznimi rezervami oziroma ameriško centralno banko in izraelsko centralno banko. Veliko časa je porabil za preučevanje zlomov na hitro rastočih trgih Azije in Latinske Amerike, kar mu je pomagalo pri napovedovanju sedanje gospodarske in finančne krize. »Hitro rastoče trge sem preučeval 20 let, to mi je pomagalo, da sem v ZDA videl enake znake, ki so pripeljali do krize. Videl sem velikanski kreditni balon,« razlaga.
Leta 1998 ga je takratni ameriški predsednik Bill Clinton povabil za ekonomskega svetovalca v Svet ekonomskih svetovalcev, nato je odšel na finančno ministrstvo za svetovalca Timothyja Geithnerja, ki je zdaj finančni minister v administraciji Baracka Obame. Na univerzi Yale je srečal ekonomista Roberta Shillerja, ki je napovedal pok tehnološkega balona v 90. letih prejšnjega stoletja.
Nouriel Roubini zase pravi, da po naravi ni pesimist, ni nekdo, ki prihodnost vidi črno. Sicer nerad, a vendarle prizna, da ga potencialna tveganja in šibkost skrbijo bolj kot večino drugih ljudi. Toda to je po njegovem prepričanju bolj realizem kot pesimizem. Drugače od Nobelovih nagrajencev Paula Krugmana in Josepha Stiglitza, ki pišeta za širše občinstvo, Roubini pravi, da »ostaja dosleden šolski ekonomist«. »Ko tehtam dokaze, se opiram na 20 let izkušenj pri uporabi modelov,« je povedal za New York Times. Robert Shiller ugotavlja, da Roubini stvari preprosto vidi drugače kot večina ekonomistov. V vse se poglobi.
»Sedanja kriza ni črni labod - je naključna posledica naključne razdelitve. Zame je bilo povsem logično, da se bo začela kriza. Ljudje so verjeli, da se lahko cene stanovanj vsako leto povečajo za 20 odstotkov. Če to ni balon, kaj je potem balon? Da to ugotoviš, ni treba biti genij,« je Nouriel Roubini januarja povedal za Guardian. Ljudje po njegovih besedah verjamejo v stvari, v katere ne bi smeli verjeti, in zaupajo ljudem, ki jim ne bi smeli zaupati.
Njegova napoved za leto 2009 je zelo črnogleda. Po najbolj črnem scenariju bodo majhna zahodnoevropska gospodarstva šla po poti Islandije in bankrotirala. »Če velika finančna institucija v Švici, na Nizozemskem, v Belgiji ali na Irskem zaide v težave, država nima dovolj denarja, da bi jo rešila,« pojasnjuje. Nasploh je finančni sistem nesolventen, je tehnično bankrotiral.
Veliko pričakuje od ameriškega predsednika Baracka Obame in njegovega moštva. Toda vlak z imenom recesija je že odpeljal s postaje. Tudi če bodo Obama in njegovi izvedenci vse naredili pravilno, bodo učinki njihovega dela vidni šele leta 2010. »Ko se bo zgodilo, bom prvi, ki bo rekel, da smo dosegli dno in da se lahko razmere samo še izboljšajo. Žal še nismo tam,« pravi. Še več, najhujše šele pride.
»Ko ljudi v Evropski centralni banki vprašaš, kaj je najhujše, kar se lahko zgodi, ti najprej odgovorijo, poglejmo, kaj pravi Roubini,« ve povedati Kenneth Rogoff, ekonomist z univerze Harvard, ki Roubinija pozna že dolgo.
Tudi Roubinijeva napoved za ZDA je neprijetna. Krizo bodo nekako prebrodile, a iz nje bodo izšle kot drugačna država, z drugačno vlogo v svetu. »Ko imaš proračunski primanjkljaj, si odvisen od prijaznosti tujcev. To utegne biti konec ameriškega imperija,« pojasnjuje Nouriel Roubini.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev
Preroški scenarij
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.