»Amerika želi, da smo ohromljeni«

As'ad AbuKhalil je eden najbolj kritičnih in najsodobnejših glasov Amerike. Ta pogovor smo stisnili nekam med njegova predavanja na univerzi in nastopom na ameriškem radiu. Govori tako hitro kot živi. Eden največjih strokovnjakov za Bližnji vzhod in orientalistični odnos Zahoda do tega dela sveta prezira savdsko televizijo Al Arabijo in je reden gost Al Džazire. V Libanonu rojeni ateist in sekularist je bil, ko je bil še otrok, goreč vernik. Potem sta ga obe babici opozorili, da ne moli pravilno. Ena je trdila, da suniti tako že ne bi molili, druga se je mrščila, da šiiti to počno drugače. Šolarju se je vse skupaj zdelo za malo in se je odločil, da bo raje bral Marxa in verjel v anarhizem. Doktorat je vpisal v Ameriki, deželi, kjer so vse, kar je kadarkoli bil in je, v nekem trenutku v zgodovini označili za terorizem. Knjige piše v arabščini in angleščini. Za zahodno publiko je napisal Zgodovinski slovar Libanona, Bin Laden, Islam in nova ameriška vojna proti terorizmu ter najnovejše delo Boj za Savdsko Arabijo, kraljevina, fundamentalizem in globalna sila. Jezen na poročanje večine medijev je začel leta 2003 urejati blog, kamor vsak dan po ves dan pripenja novice in komentarje o poročanju in dogodkih po svetu. Kmalu so njegovi zapisi postali eni najbolj priljubljenih v Ameriki. Njegova stališča so brezkompromisna. Pravi, da v svojih prepričanjih in mislih sledi izključno samemu sebi. Ko se zdi, da veš, kaj lahko pričakuješ, preseneti. Govori zoprne reči, a hkrati goji držo optimizma. Prezira levičarski obup nad stanjem sveta. Predava na kalifornijski državni univerzi Stanislaus in na univerzi v Berkeleyju. Prepoznavnost mu godi. Prav tako oznaka jezni Arabec, ki jo nosi njegov blog.

Za Obamo ste uporabili ime Bushama. Vaš odnos do njegove politike sprememb je zelo kritičen. Vseeno v njej vidite kaj pozitivnega?

> Ves svet si je želel spremembe in je čakal nanjo. Imamo inteligentnega, izobraženega in sposobnega človeka, ki vodi ZDA. Ampak ne gre samo za vprašanje sposobnosti. Lahko si sposoben voditelj imperija. Obama to je. Če ga hočemo primerjati z Bushem, ni dovolj, da primerjamo le njune osebnostne lastnosti. Postaviti moramo tudi resna, zoprna vprašanja, ali se bodo zgodile prave, vsebinske spremembe. Se bo končalo obdobje vojne, diktata in brezpogojne podpore Izraelu, v katerem smo živeli do zdaj? Za zdaj ni nobenih znakov, da bodo nastale resnične spremembe.

S kom, imate občutek, se Obama pogovarja? Obdal se je s Clintonovimi ljudmi. Zakaj v svoji ekipi nima niti enega Arabca?

> Mislim, da ne gre za vprašanje etnične pripadnosti. Bush je imel v svoji ekipi kar nekaj Arabcev, pa so ga podprli v njegovih vojnah. Gre za vprašanje prepričanj in političnih usmeritev, ki jih nekdo zagovarja. A morate se zavedati, da živim v državi, kjer je že sama beseda Arabec žaljivka.

Kakšen je danes položaj muslimanov v Ameriki?

> Položaj je slab. Najočitneje je bilo to med predsedniško kampanjo v zadnjih dveh letih. Barack Obama je bil tako rekoč obtožen, da je musliman. Namesto da bi ljudem povedal, da tudi če bi bil, s tem ne bi bilo nič narobe, je to od začetka zanikal, kot bi zanikal, da je kriminalec. Ni rekel: »Pa kaj, če sem musliman?« Trdil je: »Ne, nisem musliman! Verjemite mi, sem kristjan.« Predsodki do muslimanov ostajajo enaki. Muslimani so nagnjeni k nasilju, terorizmu in fanatizmu. Gre za to, da so po ameriških standardih drugačni, niso taki kot »mi«.

Pravite, da ste vi sami tisti drugi, ki živi v ZDA?

> Seveda. To trdim namerno, prav z namenom, da bi razbil stereotipe. Moja vloga je vloga »drugega«, ne glede na to, kje živim. Sem kot Žid, ki živi v nacistični Nemčiji, črnec v času južnoafriškega apartheida, disident v Savdski Arabiji ali pripadnik katerekoli manjšine na svetu, ki jo preganjajo. V tem smislu govorim kot drugi, da bi poskusil izpodbiti večinsko mnenje. Izziv za vse je, da ne glede na to, kje živimo, ne popustimo predsodkom okolja.

Pravite, da se od vsega začetka čutite povezanega s palestinskim bojem za obstanek. Kako to?

> Ne vidim, kako te lahko skrbi za človeštvo in človeškost sveta, ne da bi se zavzemal in boril za pravice Palestincev. Kar se je zgodilo zadnji mesec, to le še potrjuje. Leta in leta je celotno civilno prebivalstvo Gaze izpostavljeno zločinom, bombardira ga ena najrazvitejših vojsk na svetu. A vendar je podpora Palestincem zelo skromna, še posebej na Zahodu. Toda to me le še dodatno spodbuja in utrjuje v zagovarjanju pravic Palestincev.

Imate občutek, da se je v ZDA stopnja sprejemanja izraelskega nasilja v Gazi kakorkoli zmanjšala glede na podporo v preteklosti?

> Ne. Raziskave kažejo, da Američani še vedno podpirajo Izrael. Več kot 60 odstotkov Američanov je podpiralo izraelski napad na Gazo in samo 15 odstotkov jih je bilo na strani Palestincev.

Kaj naredi ta strpnost do nečloveškosti ljudem kot političnim bitjem?

> Še dodatno se poglablja prepad med Američani in Arabci. Dodatno se krepijo nesporazumi, hkrati pa se priliva olje na protiameriški ogenj v regiji. Kar se dogaja, bo pripeljalo do radikalizacije ljudi. A politike ne gre presojati na podlagi pragmatičnih nepriročnosti, do katerih pripelje. Šteje to, kaj povzroči ljudem. Kar se dogaja v Gazi, je primarno grozljivo zaradi strahovite cene, ki jo morajo plačati nedolžni ljudje tam.

Igra mednarodno pravo tu kakršnokoli vlogo?

> Mednarodno pravo je relevantno samo, ko ZDA želijo, da igra vlogo. Pri Izraelu je suspendirano, ker se Izraelu dovoli, da počne, kar želi. Mednarodno pravo ne more igrati vloge, dokler smo v obdobju imperijev. Dokler ZDA vztrajajo pri tem, da nadzorujejo svoj svetovni imperij, ne bodo dovolile uveljavitve mednarodnega prava. Hočejo biti zavarovane. Ne zdi se mi, da bi bilo tu smiselno pričakovati spremembe.

Kako si razlagate neodzivanje sveta ob dogodkih v Gazi?

> Amerika želi, da smo ohromljeni. Izrael in njegovi podporniki želijo, da se navadimo na to, da Palestince pobijajo. Izrael pobija Palestince od 20., 30. let prejšnjega stoletja.

In Palestincem zares ne kaže dobro.

> Sam sem pravzaprav optimističen. Verjamem, da bo Palestincem na dolgi rok uspelo doseči cilje. Sionizem je na ozemlju Palestine obsojen na propad. Ni načina, da bi uspel in se vzpostavil na dolgi rok. Izrael je v celoti utemeljen na tem, da si ljudi podreja s silo in da izvaja množično nasilje nad civilisti. To ne more ne trajati ne uspeti.

Ampak poslušamo le o ponovni obuditvi mirovnega procesa, ki očitno že ni bil uspešen. Kakšna bi bila po vašem lahko rešitev?

> V mirovnem procesu ni rešitve. Prišla bo navkljub mirovnemu procesu. Mirovni proces je izraz, ki so si ga izmislile ZDA, da omogočajo Izraelu, da počne, kar hoče. Da začenja vojne, da izvaja okupacijo, da napada. Resnični mir bo prišel, ko bo Palestincem uspelo v njihovih poskusih in bodo spremenili razmere na terenu. Takrat jim bo tudi uspelo doseči cilj, to je vrnitev beguncev in osvoboditev zasedenih ozemelj.

Imajo navadni ljudje v Palestini sploh koga na svoji strani?

> Mislim, da so sami sebi najboljši prijatelji. Njihova vztrajnost in odpor sta največ, kar lahko kdorkoli ima. Poglejte, koliko nasilja so preživeli. Kaj vse so preživeli, a vendar se niso vdali. To je njihovo najmočnejše orožje. In seveda imajo podporo drugih Arabcev, navkljub kolaboraciji arabskih vlad z Izraelom.

Obama je napovedal, da bo Pakistan in Afganistan obravnaval skupaj. Se vam to zdi pametna strategija?

> Odvisno, kaj bo dejansko naredil. Napovedal je, da bo povečal število ameriških vojakov v Afganistanu. To pomeni, da se bo povečalo število bomb, ki bodo padale na glave Afganistancev. Obljubil je tudi, da bo napadal tarče v Pakistanu, ne da bi o tem obvestil pakistansko vlado. Namerava torej kršiti suverenost dveh držav. Je to napredek? Če je, ne razumem, kakšen napredek naj bi to bil.

Kaj pa bi razumeli kot napredek v ameriški politiki do te regije?

> Naj gredo ven! Mislim, da bi morala biti najpomembnejša naloga Amerike, da se neha vmešavati v politiko drugih držav. S tem bi pomagala vsemu svetu. Premesti in zapre naj svoje vojaške baze. Vojska ZDA je danes prisotna v več kot 130 državah sveta. Najboljša politika bi bila, da se umakne z Bližnjega vzhoda, da pripelje svoje vojake nazaj domov, da neha podpirati in financirati nekatere najbolj zatiralske režime na svetu. Ne govorim samo o Izraelu, tudi o Savdski Arabiji, Egiptu, Jordaniji ...

Očitno se Zahod zelo boji, da bodo, če se umakne iz muslimanskega sveta, tam dobili oblast verski skrajneži, ki jim ni do demokratičnih načel. Je ta strah upravičen?

> Odvisno, kako definirate skrajneže. Savdska Arabija ima vlado, ki jo podpirajo ZDA. A to je ekstremistična, fundamentalistična vlada, ki podpira vahabizem. Egiptovska vlada je skrajna oblika zatiranja na Bližnjem vzhodu. Vlada, ki so jo v Iraku postavile ZDA, je ekstremistična, fundamentalistična proiranska vlada. Ekstremizem je že tam. Vendar ZDA uporabljajo besedo ekstremizem seveda le za tiste, ki se ne strinjajo z njimi.

V Iranu se spomladi obetajo volitve. Iranci sami pravijo, da imajo demokracijo z nekaterimi omejitvami - to se zdi zelo optimistično mnenje o tamkajšnjem režimu.

> Če primerjate iranski režim z demokracijo na Švedskem, se ureditev v Iranu vsekakor ne zdi demokratična. Če primerjate Iran s Savdsko Arabijo ali z Egiptom, pa ljudje z Bližnjega vzhoda menijo, da je Iran, kar zadeva demokratičnost, pred obema tema državama. V Savdski Arabiji ni volitev, v Egiptu so volitve, a so izidi znani leta vnaprej. V Iranu imajo volitve, niso popolnoma svobodne, a izidi niso znani vnaprej. Ljudje gredo na volišča ne vedoč, kdo bo zmagal. Seveda imajo številne težave. Vrhovni ajatola Hamenej ima nadzor nad celotnim političnim sistemom, ki je izrazito nedemokratičen. Hamenej odloča, kdo lahko kandidira in kdo ne. Ampak nobena od vlad na Bližnjem vzhodu ni demokratična. Glede tega moramo biti iskreni. Vse je sicer relativno. Morda je edina demokracija na Bližnjem vzhodu Ciper. Tam se demokracija potem konča.

Pa vidite, berete kje na Bližnjem vzhodu kaj, kar je videti kot korak v to smer?

> Ne gojim vere v demokracijo. Ko govorimo o regiji, kjer tretjina ali četrtina ljudi živi z manj kot dolarjem na dan, je zadnje vprašanje, ki se mi postavlja, kako zagotoviti, da bodo ti ljudje hodili na volitve vsakih štiri, pet ali šest let. Še posebej, če demokracija v regiji, denimo v Libanonu, pomeni priložnost za bogate, da kupijo podporo drugih ljudi. Bolj me zanima, kako imeti državni sistem ekonomskega nadzora, ki bi zagotovil socialno pravičnost, da bi se končali revščina in nepismenost in bi se zmanjšale razlike med dohodki prebivalstva.

A hkrati pravite, da Obama v zunanji politiki preveč poudarja ekonomijo. Prav to se zdi, je način, da diktaturi v Egiptu in Iranu ostajata na oblasti, ker subvencionirata osnovne življenjske dobrine?

> Ampak ekonomski sistem, ki ga želi Obama vpeljati v regijo, je privatizacija vseh institucij, da bi se izničila ekonomska vloga države v teh družbah. Doseči hočejo, kar se je zgodilo v vzhodni Evropi. Da države razširijo roke in noge in sprejmejo multinacionalne korporacije. Da bi bogataši v zahodnih državah zaslužili čim več na hrbtih revnega prebivalstva vzhodne ali srednje Evrope ali Bližnjega vzhoda. To je nekaj, kar imam ves čas v mislih. So stvari, ki so za ljudi zelo pomembne in niso povezane z demokracijo. Denimo osvoboditev Palestine. Mislim, da je zadnja stvar, o kateri gre razpravljati, ali naj imajo Palestinci volitve ali ne. Imeli so volitve, pa Zahodu sploh ni bilo mar. Ni upošteval ne volitev ne izidov teh volitev in Izrael je zaprl tretjino vseh, ki so bili izvoljeni v parlament. V času diktature Amerike in njenih zaveznikov v regiji, v času izraelskega nasilja nad Palestinci demokracija, kot nam je všeč, kot bi bila všeč meni, ni mogoča. Zato je pomembno, da premislimo, kateri so cilji, ki jih moramo doseči.