Časopis kot javni zavod

Leta 2008 je v ZDA brez službe ostalo več kot 30.000 zaposlenih v medijski industriji, od tega jih je bila kar polovica zaposlena pri časopisih. Najmanj 25 časopisov je prenehalo izhajati. Sedanja gospodarska situacija ni prizadela le za tamkajšnje razmere majhnih časopisov, krepko je udarila tudi po največjih. Medijska hiša Tribune Company, ki ima v lasti dva od največjih ameriških časopisov, Los Angeles Times in Chicago Tribune, ter številne druge medije, je konec leta napovedala stečaj. Tretji največji politični tednik v ZDA US News & World Report je napovedal, da bo, tako kot so to v zadnjem letu storili številni regionalni časopisi, opustil tiskano izdajo in bo izhajal le še na spletu. Ključni razlog: število oglasov, ki so bili njegov ključni vir prihodkov, se je lani zmanjšalo za tretjino. Z bistveno nižjimi oglasnimi prihodki se je lani sicer soočala večina ameriških časopisov. Bolj kot v minulih letih pa je upadla tudi prodaja njihovih tiskanih edicij. Če so v preteklosti izgubljali po dva odstotka na leto, so lani skupno izgubili kar pet odstotkov prodane naklade.
Za ameriškimi časopisi je torej težko leto. A letošnje ne bo nič lažje. Celotna ameriška časopisna industrija, ki je povsem podvržena tržnim zakonitostim, se je z recesijo znašla v globoki krizi, v globlji, kot jo je povzročil pojav interneta in ostalih novih medijev. Zato ni presenetljivo, da se v ZDA v zadnjem času pospešeno, že kar aktivistično lotevajo iskanja odgovora na vprašanje, kako ohraniti in zaščititi tiste medije, ki ne le poročajo o dnevnem dogajanju, ampak poskušajo to dogajanje s poglobljenimi analizami in komentarji tudi razložiti. Nekateri rešitev vidijo v selitvi tovrstnega novinarstva na internet. V zadnjem času je vzklilo že nekaj spletnih strani, kot sta The Voice of San Diego ali ProPublica, kjer se sicer majhne ekipe ukvarjajo z resnim novinarstvom. Drugi rešitev vidijo v tem, da bi skušali časopisi v prihodnje svoje tiskane izdaje zavarovati s tem, da bi ustvarili več prihodkov s svojimi spletnimi stranmi. A že samo primer velikana, kot je New York Times, kaže, da njegova spletna stran za zdaj kljub odlični obiskanosti z oglasi zasluži le za plače 20 odstotkov zaposlenih.
Ker se trenutna računica nikakor ne izide, postajajo vse glasnejše tudi ideje, ki bi se v največji zagovornici liberalizma še nedavno zdele nepredstavljive. Eno izmed njih je konec januarja predstavil New York Times. Verjetno ne brez razloga, saj so tudi njegovi poslovni rezultati skrb zbujajoči, njegov lastnik pa je lani kot jamstvo za 225 milijonov dolarjev posojila zastavil prestižno stolpnico na Manhattnu.
Za kakšno idejo torej gre? Ugledna finančna menedžerja z univerze Yale, David Swensen in Michael Schmidt, sta nedavno napisala komentar, v katerem sta predlagala, da bi se ameriške časopisne družbe iz profitnih družb spremenile v neprofitne ustanove, ki bi se po vzoru univerz in kolidžev financirale z donacijami. Časopisi bi sicer še vedno skušali preživeti sami z naročninami na tiskane in spletne edicije. Če pa pri tem ne bi bili uspešni, bi jim manjkajoči del sredstev zagotovile donacije. S tem bi po mnenju Swensena in Schmidta časopise ohranili in celo okrepili, saj naj bi donacije zagotovile večjo avtonomijo in jih zaščitile pred ekonomskimi silami, ki jih zdaj pritiskajo k tlom. Da bi predlog zaživel, bi samo New York Times na leto potreboval 5 milijard dolarjev. Takšnih dobrodelnih akcij je zmožnih le malo fundacij in premožnih posameznikov v ZDA, zato avtorja »prosvetljene filantrope« pozivata, naj ukrepajo.
Medijska vrnitev Marxa
Čeprav je ideja napisana v ameriškem slogu, ne gre za kakšno posebno inovacijo. Razprave o tem, da mediji ne bi bili le profitna podjetja, podrejena oglasom in čim večji branosti oziroma gledanosti, temveč bi delovali tudi kot javno dobro, obstajajo, že odkar so se sploh pojavili tržno usmerjeni mediji. Le politika in kapital doslej nista imela veliko posluha zanje. Še več, tovrstne ideje so bile vse doslej zlasti v ZDA pogosto deležne ideoloških diskvalifikacij.
Kot kaže, so s tem, ko je izpuhtel denar, izpuhtele tudi ideološke diskvalifikacije. Nenadoma je postal aktualen še celo do nedavnega demonizirani Karl Marx s svojimi protikapitalističnimi idejami. In kaj ima Marx s pobudo o neprofitnih medijih? Pravzaprav veliko. Marx je v svojih razpravah o svobodi tiska in cenzuri na začetku 40. let 19. stoletja kot prvi pisal o ideji o neodvisnosti časopisov od profitniške logike kot bistvenem pogoju svobode tiska. »Za Marxa je bila prava svoboda tiska v tem, da tisk ni podjetje. Tisk kot 'govoreča zveza med ljudmi' in 'posrednik med vlado in vladanimi, med državo in civilno družbo' ne more biti svoboden, če je podrejen lastninski pravici in podjetniški svobodi,« pravi profesor komunikologije na Fakulteti za družbene vede in izredni član SAZU dr. Slavko Splichal. Te ideje so potem preživele vse do danes. Še zlasti živahne so bile ob koncu 19. in začetku 20. stoletja, ko je tudi tisk stopil v fazo industrializacije, a takrat niso zaživele, saj so bili časopisi že zelo donosni, njihovi lastniki pa politično dovolj vplivni, da so jih lahko preprečili. Ideje o socializaciji časopisov so se pozneje v Evropi vseeno uresničile. Sicer resda ne v časopisih, temveč v javnem radiu in nato še javni televiziji.
Gotovo ni naključje, da so si lastniki ameriških časopisov finančne podpore in olajšav zaželeli prav zdaj, ko se je na tisk poleg tehnološke revolucije zgrnila še finančno-gospodarska kriza in so doslej visoko donosna časopisna podjetja začela prinašati izgubo. Splichal pravi, da je očitno, da v ZDA zdaj z nevoščljivostjo gledajo na (evropske) javne RTV-postaje, ki niso neposredno odvisne od trga in jih ta hip svetovna kriza manj prizadeva. A njihove motive še vedno vidi kot profitno naravnane. »Radi bi dobili del proračunske finančne pogače po zgledu bank in avtomobilske industrije, ne da bi sprejeli kakršnekoli obveznosti, kot jih imajo javni mediji; še najmanj pa bi se bili seveda pripravljeni odpovedati lastništvu oz. lastniškim deležem, visokim plačam in bodočim dobičkom,« opozarja Splichal.
Krizni čas je lahko vseeno primeren tudi za radikalne spremembe, tudi za takšne, ki bi lahko prinesle socializacijo tiska. A spremembe ne bi smele biti omejene le na reševanje finančnih težav časopisnih lastnikov, ampak bi morale biti globlje. S tem se strinja tudi predstojnik katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede, dr. Marko Milosavljevič: »Še pred nekaj desetletji je imela večina velikih ameriških mest po več časopisov, potem pa so se procesi koncentracije tako zaostrili, da imajo mnoga mesta danes le po en dnevni časopis. In povsem možno je, da bodo tudi tega v prihodnjem letu izgubila. Propad pa ne grozi le časopisom; tudi nekatere glavne TV-postaje zadnje čase v osrednjem programskem času namesto oglasov predvajajo TV-prodajo, ki se prodaja po pavšalni ceni, ki je nekajkrat nižja od fiksnih tarif oglasov. Ideje o neprofitnih medijih se v tem kontekstu ne zdijo več presenetljive, ampak se zdijo kot del nujnega, kriznega razmisleka.«

Nujna razprava

Ameriški predlog o preoblikovanju medijev v neprofitne organizacije ni ostal neopažen tudi na naši strani Atlantika. Ne preseneča, da se je nanj odzval eden glavnih britanskih časnikov The Guardian, ki je kot eden redkih časopisov že desetletja v lasti neprofitnega sklada. Ta se je oktobra sicer preoblikoval v podjetje, a njegovi lastniki zagotavljajo, da bodo še naprej delovali po dosedanjih vzorcih, kar pomeni, da bodo ves dobiček vlagali nazaj v časopis, tudi za ceno njihovih ostalih projektov. The Guardian je svoj lastniški status doslej kljub nekaterim težavam dobro unovčil, in to v vseh pogledih. Je referenca, njegova podoba je bila razglašena za najboljšo v svetovnem merilu, pred leti je prvi na Otoku uvedel varuha pravic bralcev, njegova spletna stran je uspešnica, kot prvi v Veliki Britaniji je začel vzpostavljati digitalni arhiv, lani se je preselil v ekološko novogradnjo ... Kljub temu pa ostaja izjema - tudi v Veliki Britaniji. V ZDA medtem obstaja več tovrstnih časopisov, čeprav jih je vedno le peščica. Gre za bistveno manjše projekte, katerih lastnice so praviloma izobraževalne ustanove. Med najbolj znanimi sta floridski St. Petersburg Times in New Hampshire Union Leader, pa tudi Aniston Star, ki deluje v partnerstvu z lokalno univerzo.
In kako je torej The Guardian videl ameriško pobudo po neprofitnih medijih? Ocenil jo je kot vredno poskusa. Zmotila pa ga je podrobnost, ki sta jo avtorja predloga začuda označila le kot kolateralno škodo prehoda na novi sistem. V ZDA namreč za tiste organizacije, ki se preživljajo z donacijami, velja zakon, po katerem te ne smejo vplivati na zakonodajo in se ne smejo udeleževati kakršnih koli političnih aktivnosti. »Da bi se mediji odpovedali svoji pravici do politične aktivnosti, je seveda nesmiselno. Vidi se, da sta predlog napisala avtorja, ki se ukvarjata z menedžmentom in ne z mediji,« ugotavlja tudi Milosavljevič. No, The Guardian je Američanom že predlagal, naj zakon pač spremenijo.
Poleg tega sta avtorja vzroke krize in rešitve zanjo predstavila enostransko. Na to med drugim opozarja sociolog kulture in medijev dr. Jože Vogrinc, ki pravi, da sta avtorja pozabila omeniti denimo vpliv komercializacije in tabloidizacije »resnih« časnikov. Ali pa vpliv izključevanja radikalnejših stališč iz časnikov. Ali pa dejstvo, da so časniki deloma neposredno v lasti korporacij, ki imajo povsem jasne politične in ekonomske agende. A kljub temu predloga o preoblikovanju medijev v neprofitne organizacije ne gre prezreti. »Tisto, zaradi česar ga je nujno pohvaliti in komentirati, je, da sproža debato o nujnih spremembah. Prepričan sem namreč, da je takojšnje izboljšanje informiranja v družbi nujen (čeprav ne zadosten) pogoj, da družba lahko dobi dovolj resnih informacij, da sploh lahko vidi glavne razsežnosti problemov, razpravlja o njih in išče realne odgovore,« pravi Vogrinc. To naj ne bi bilo nujno le v ZDA, ampak tudi pri nas.

Le ideja ali prihodnost?

Težave, s katerimi se trenutno sooča časopisni trg v ZDA, res niso le njegove. Sedanja ekonomska situacija tudi evropskim medijem ne prizanaša. Ukinjanje tujih dopisništev, ukinjanje regionalnih časopisov, združevanje uredništev, odpuščanje zaposlenih in vpeljevanje drugih varčevalnih ukrepov so del vsakdana. Tudi Slovenija ni imuna na globalne trende. Tudi pri nas časopise bere vse manj ljudi, vse manj je tudi oglasov. Po podatkih Mediane so oglaševalci lani v oglaševanje sicer vložili 15,4 odstotka več kot predlanskim, a če je bila rast oglaševanja v začetku leta v povprečju 20-odstotna, je bila v zadnjih mesecih leta le še 2,7-odstotna.
Se torej tudi pri nas že pojavljajo ideje o preoblikovanju časopisov, zlasti informativnih, v javne ustanove? Te ideje so se pravzaprav v Evropi pojavljale še pred sedanjo gospodarsko-finančno krizo. Nemški filozof in sociolog Jürgen Habermas je že pred slabima dvema letoma opozoril na daljnosežne posledice globalnega trenda, v katerem »patriarhalne časopisne založnike« nadomeščajo finančni investitorji, ki jih ne zanima nič drugega kot profit. Tako kot nekoč Marx je tudi Habermas opozoril, da ima prepuščanje medijev trgu katastrofalne posledice, ki se najbolj očitno kažejo na področju kakovostnega političnega tiska. Sam je predlagal, da bi se kakovostni politični časopisi preoblikovali v javne ustanove po zgledu nemške televizijske mreže ZDF.
Nekaj podobnega zdaj v Sloveniji predlaga Vogrinc. Po njegovem mnenju bi morali začeti javno razpravo o prihodnosti informativnih medijev ter v njej ugotoviti, ali bi bilo z zakonodajo smiselno ločiti informativne medije od komercialnih. Poleg tega bi morali ugotoviti, ali bi bilo smiselno položaj informativnih medijev približati položaju javnih zavodov. Takšen status bi potrebovala vsaj Slovenska tiskovna agencija, ki je danes nekakšno »podjetje« v neposredni posesti vlade.
Če bo dejansko prišlo do razprave o prihodnosti informativnih medijev, zlasti časopisov, bo treba temeljito dodelati tudi predpise s področja neprofitnih zavodov. »Morda je manj pomembno, kdo sedi v svetih inštitucij, kot sta Karitas ali Rdeči križ, kjer imajo vsi enotno agendo. Pri medijih pa bi lahko nastal problem, kakršnega poznamo iz programskega sveta RTV Slovenija,« opozarja Milosavljevič. V razpravo se bo morala kljub zgodovinskemu strahu, ki je pri nas po eni strani prisoten zaradi dogajanj pred letom 1991, po drugi pa zaradi dogajanja v zadnjih letih, ko se je skušalo na medije vplivati s političnim, strankarskim interesom, vključiti tudi država. »Imamo namreč kopico dolgih, natančnih zakonov, a o ključnih stvareh v njih še vedno nimamo odgovorov, saj se je doslej praviloma razmišljalo le o tem, ali so v medijih enakomerno zastopani interesi političnih strank, nikogar pa ni zanimalo, ali so državljani kakovostno in vsestransko obveščeni.« Poziv državi gre zato v nadzornem, ne avtoritarnem smislu.