Johnny Cash Remixed
2009, Compadre Records
Navkljub zavedanju o relativnosti svojega poznavanja glasbe in albumov moram priznati, da me je malo albumov pustilo tako zmedenega kot Johnny Cash Remixed (JCR). Po prvem poslušanju, ko je v uri in treh minutah izzvenel poldrugi ducat remiksov, je bil učinek vsekakor drugačen, kot je bil pri albumih remiksov Astorja Piazolle ali Nine Simone. Ta dva se kar solidno ali kar krepko naslanjata na elektronsko formo, če se spomnim albumov, ki so jih 'post mortem' posneli kakšni hiphoperji - kot Notorious B.I.G. -, pa je treba reči, da se man in black ne obrača v grobu. Vsaj pretirano ne, ker vse dobre zapuščine ne morejo uničiti slab(š)e izdaje, ki so namenjene ... čemu že? Vsaj delček ali dober del interesa lahko pripišemo priimku družinske dinastije, za katero kot izvršni producent albuma stoji Johnnyjev sin John Carter Cash, drugi pa je nedvomno vpliv, ki je ostal za eno največjih ameriških glasbenih ikon minulega stoletja. Potem ko je gospodu legendi tale planet namenil pet let posmrtnega mirovanja, zdaj znova prepeva iz remiksov. Dobesedno, saj so se (iz)malikovalci njegovega dela vendarle vzdržali rekonstrukcije bistva in so raje posegli v glasbo, besedila pa pustili pretežno nespremenjena oziroma v daljših obsegih kot ortodoksni elektronski remiksi, ki znajo od melodije ali besedila vzeti sempl oziroma vrstico in graditi na dinamiki repeticije. JCR je menda zbujal očitke o hereziji v country krogih še pred izidom. Deloma zato, ker v najbolj eksponiranem komadu albuma I Walk the Line - pa tudi na albumu vobče - sodeluje Snoop Dogg, ki ima s starejšim Cashem nedvomno precej več sorodnih življenjskih črt, kot bi mu jih kdo pripisal na prvi pogled. Kar sicer Snoopu glasbeno ni povsem uspelo, saj izmed remiksov prepričajo povsem drugi komadi, predvsem pa forma, ki je Johnnyju nikoli ne bi pripisovali: odlična psihedelika v komadih Port of Lonely Hearts in Belshazaar pa v uvodnem elektro poskočnem Get Rhythm, med še nekaj uspelimi pa prednjači odlično napumpana skladba Rock Island. Žal biseri zvodenijo med drugimi eksperimenti, ko na primer še kar uspele podlage Country Boy in Sugartime uničijo neadekvatni dodatni vokali ali pa vtis kvarijo kar abotni momenti kot pri Folsom Prison Bluesu.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Navkljub zavedanju o relativnosti svojega poznavanja glasbe in albumov moram priznati, da me je malo albumov pustilo tako zmedenega kot Johnny Cash Remixed (JCR). Po prvem poslušanju, ko je v uri in treh minutah izzvenel poldrugi ducat remiksov, je bil učinek vsekakor drugačen, kot je bil pri albumih remiksov Astorja Piazolle ali Nine Simone. Ta dva se kar solidno ali kar krepko naslanjata na elektronsko formo, če se spomnim albumov, ki so jih 'post mortem' posneli kakšni hiphoperji - kot Notorious B.I.G. -, pa je treba reči, da se man in black ne obrača v grobu. Vsaj pretirano ne, ker vse dobre zapuščine ne morejo uničiti slab(š)e izdaje, ki so namenjene ... čemu že? Vsaj delček ali dober del interesa lahko pripišemo priimku družinske dinastije, za katero kot izvršni producent albuma stoji Johnnyjev sin John Carter Cash, drugi pa je nedvomno vpliv, ki je ostal za eno največjih ameriških glasbenih ikon minulega stoletja. Potem ko je gospodu legendi tale planet namenil pet let posmrtnega mirovanja, zdaj znova prepeva iz remiksov. Dobesedno, saj so se (iz)malikovalci njegovega dela vendarle vzdržali rekonstrukcije bistva in so raje posegli v glasbo, besedila pa pustili pretežno nespremenjena oziroma v daljših obsegih kot ortodoksni elektronski remiksi, ki znajo od melodije ali besedila vzeti sempl oziroma vrstico in graditi na dinamiki repeticije. JCR je menda zbujal očitke o hereziji v country krogih še pred izidom. Deloma zato, ker v najbolj eksponiranem komadu albuma I Walk the Line - pa tudi na albumu vobče - sodeluje Snoop Dogg, ki ima s starejšim Cashem nedvomno precej več sorodnih življenjskih črt, kot bi mu jih kdo pripisal na prvi pogled. Kar sicer Snoopu glasbeno ni povsem uspelo, saj izmed remiksov prepričajo povsem drugi komadi, predvsem pa forma, ki je Johnnyju nikoli ne bi pripisovali: odlična psihedelika v komadih Port of Lonely Hearts in Belshazaar pa v uvodnem elektro poskočnem Get Rhythm, med še nekaj uspelimi pa prednjači odlično napumpana skladba Rock Island. Žal biseri zvodenijo med drugimi eksperimenti, ko na primer še kar uspele podlage Country Boy in Sugartime uničijo neadekvatni dodatni vokali ali pa vtis kvarijo kar abotni momenti kot pri Folsom Prison Bluesu.
Mož v črnem po petih letih posmrtnega mirovanja znova prepeva iz (raztrančiranih) remiksov.
© © American Recordings
Na albumu bodo poslušalci nedvomno našli več razlogov za očitke kot dobrih plati, glavna slabost pa je pomanjkanje rdeče glasbene niti. Morda bo uspešnejše katero izmed naslednjih oživljanj Casha, še posebej s kakšnimi bolj izprijenimi imeni, kot so pričujoči remikserji, saj Alabama 3, Mexican Institute of Sound in drugi s plošče JCR na svojih poljih - razen Snoopa - ne dosegajo pomena, kakršnega je imel Cash. Ali ki ga je čislal Cash v tistih sodobnikih, katerih komade je sam preigraval v devetdesetih letih. Edino, o čemer ne gre dvomiti, bodo nove reinkarnacije Johnnyja v prihajajočem času. Upajmo, da uspešnejše. Raztrančirano.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.