Gospodje, se slišimo?

V Sloveniji so se razprave o previsokih in neupravičenih nagradah in plačilih za menedžerje zaostrile, ko je prišla v javnost informacija, da bo zdaj že nekdanji predsednik uprave NLB Marjan Kramar odnesel s seboj iz banke do enega milijona evrov nagrade za petletni mandat. Med Kramarjem in izpostavljanimi evropskimi bankirji sicer obstaja pomembna razlika: Kramar banke ni zapustil v predbankrotnem stanju. V Nemčiji so na pogoltne menedžerje, ki z milijonskimi nagradami zapuščajo banke pred bankrotom, začeli opozarjati že pred enim letom. Kanclerka Angela Merkel in predsednik Horst Köhler sta svoje kritike ravnokar spet ponovila. Pred kratkim je brezsramne menedžerje ostro kritiziral ameriški predsednik Barack Obama, Britanci pa so podpisovali peticijo proti izplačilu nagrad v bankah, ki so jih pred bankrotom reševali davkoplačevalci. Če pohlepne menedžerje kritizira voditelj države, ki je do zdaj najbolj podpirala bogato nagrajevanje vodilnih in kjer so družbe še pred nedavnim tekmovale med seboj, katera svoje vodilne bolje plača - je jasno, da so res povsem izgubili stik z realnim svetom.
Pravzaprav tudi pri nas še ni mogoče reči, da je kriza apetite menedžerjev potisnila na realna tla. Novi predsednik uprave NLB Draško Veselinovič, ki je na javni RTV potrdil neuradne informacije, da je banka imela v zadnjem četrtletju lani izgubo - takrat jo je še vodil Marjan Kramar - s pripombo, da ti podatki še niso revidirani, se je pri odgovoru na vprašanje, kakšna je njegova plača in ali mu je nadzorni svet dal v podpis aneks za uskladitev plače s priporočili vlade o znižanju plač vodilnim v državnih podjetjih, izvil z odgovorom, da »je treba spoštovati pogodbeni odnos med nadzornim svetom in vsakim posameznikom«. Pogodba je po njegovih besedah zaupne narave, nadzorni svet pa ga molčečnosti ni odvezal. Veselinovič trdi, da je njegova plača primerljiva s plačami vodilnih menedžerjev podobnih družb v Sloveniji, kot je NLB. Kakor ga je bilo mogoče razumeti, pa ima v pogodbi določbo, da mu v skladu s priporočili vlade pripada nagrada največ v višini dveh plač in odpravnina največ v višini šestih plač.
Po mnenju vlade menda plača Draška Veselinoviča ne bi smela preseči 10.100 evrov bruto na mesec, skupaj z nagrado pa ne bi smel dobiti več kot 11.800 evrov na mesec. In kakšne so plače primerljivih družb v Sloveniji? Predsednik uprave zavarovalnice Triglav Andrej Kocič, ki zdaj sicer pravi, da je pripravljen podpisati aneks za nižanje plače v skladu z vladnimi priporočili, je leta 2007 zaslužil 20 tisoč evrov na mesec in dobil še 94 tisoč evrov nagrade. Bojan Dremelj za vodenje Telekoma na mesec zasluži 18.500 evrov, Marko Kryžanowski za vodenje Petrola 16.400 evrov.

18 milijard dolarjev nagrad

Ker se tudi v tujini menedžerji nikakor nočejo odpovedati nesorazmernim plačam in nagradam, je Merklova že napovedala, da bo zahtevala razpravo o tem na zasedanju G20 v začetku aprila v Londonu. Tam bodo voditelji dvajsetih najbolj razvitih in najhitreje rastočih držav razpravljali o vzpostavitvi ustreznega nadzora nad finančnimi trgi na globalni ravni, ki bo onemogočil umetno ustvarjanje visoko rizičnih in nepreglednih finančnih produktov, zaradi katerih je prišlo do sedanje finančne krize in banke še vedno ne vedo, koliko imajo v bilancah naložb, ki so povsem brez vrednosti, ker so lažne. »Nerazumljivo je, da si bankirji sočasno, ko jih rešuje država, izplačujejo velikanske nagrade. Zaradi tega se je treba dogovoriti za mednarodni sistem, ki bo podlaga za izplačevanje nagrad, te pa morajo temeljiti na trajnostni uspešnosti poslovanja bank,« pravi Merklova. Barack Obama jo bo gotovo podprl, bolj zadržan utegne biti predsednik britanske vlade Gordon Brown, ki je finančnim mogotcem še vedno precej naklonjen, čeprav je Velika Britanija med državami, ki imajo zaradi njihovih mahinacij največ težav.
V ameriških bankah so si v letu 2008 kljub milijardni pomoči davkoplačevalcev izplačali za več kot 18 milijard dolarjev nagrad. Zaposleni je v povprečju dobil 112 tisoč dolarjev nagrade. »To je sramotno,« je vidno razburjen dejal predsednik Barack Obama, ko je izvedel za ta podatek. Čas je, da borza Wall Street v New Yorku pokaže odgovornost, je zahteval in nadaljeval, da je to »vrh neodgovornosti«. Napovedal je, da se bo sestal z bančniki in jim razložil, da ne nasprotuje nagradam, vendar zdaj za takšna izplačila ni primeren čas.

Citigroup bi letalo za 50 milijonov dolarjev

Ko je časopis New York Times objavil podatek o nagradah, ki je razjezil Obamo, je prišla v javnost še novica, da so si v banki Citigroup, ki je prejela od države 50 milijard dolarjev pomoči, nameravali kupiti novo letalo v vrednosti 50 milijonov dolarjev. Temu nakupu so se menedžerji Citigroup odpovedali zgolj zaradi pritiska javnosti. Menedžerji zavarovalniške skupine AIG, ki so prav tako spravili družbo na rob bankrota in so jo morali z milijardno injekcijo reševati davkoplačevalci, se ne nameravajo odpovedati nagradi za leto 2008 v višini 450 milijonov dolarjev. Banka Merril Lynch je svojim 696 menedžerjem konec leta 2008 razdelila nagrade v višini 1 milijon dolarjev, čeprav bi brez državne pomoči bankrotirala in je samo v zadnjem četrtletju ustvarila za 15 milijard dolarjev izgube. Vodilni največjih bank z Wall Streeta so morali kar sedem ur odgovarjati na neprijetna vprašanja na zasedanju odbora za finance v predstavniškem domu ameriškega kongresa. »Jasno nam je, da je celotna javnost jezna na našo panogo. Veliko ljudi verjame - v mnogih primerih upravičeno -, da je Wall Street izgubil občutek za javnost,« je med drugim priznal Lloyd Blankfein, prvi mož banke Goldman Sachs, poroča Spiegel.

23 tisoč podpisov Britancev

V Veliki Britaniji je nekdanji podpredsednik vlade John Prescott zbral več kot 23 tisoč podpisov jeznih delničarjev in varčevalcev za peticijo v kampanji proti izplačilu nagrad bančnikom v londonskem finančnem središču City. Ti si nameravajo kljub katastrofalnemu letu 2008 še vedno izplačati za 3,6 milijarde funtov nagrad. Royal Bank of Scotland (RBS), ki so jo britanski davkoplačevalci s podržavljenjem morali rešiti pred bankrotom, je nameravala »ključnim zaposlenim« razdeliti 1 milijardo funtov nagrad. Prescott je podpise prinesel na zasedanje odbora za finance v britanskem parlamentu, kjer so se morali zagovarjati britanski bankirji. Predsednik uprave RBS Philip Hampton zdaj priznava, da je potrebna korenita reforma sistema plačil in nagrajevanja, toda tudi dodaja, da mora nov sistem odražati dejanske razmere v podjetju. Prejšnji predsednik uprave Fred Goodwin je s svojimi zgrešenimi poslovnimi odločitvami pripomogel, da je RBS lansko poslovno leto končala z 28 milijardami funtov izgube. Vlada jo je v jeseni rešila pred bankrotom z dokapitalizacijo v višini 20 milijard funtov.
Prescott je s peticijo želel dokazati moč javnega mnenja, da lahko od tistega, »ki je prišel na beraško palico«, zahteva spremembe. »Bankirji so tisti, ki so nas privedli do te svinjarije,« je ogorčen Prescott. S peticijo je uspel, saj je v tem tednu finančni minister Alistair Darling že napovedal, da »so plačila znižali na zakonski minimum«, in izplačali jih bodo v več letih. Royal Bank of Scotland tako lahko za nagrade letos odšteje največ 340 milijonov funtov, pa še to le v delnicah, ne v denarju, pravi minister.
V Švici je nekdanji vodilni menedžer banke UBS Peter Wuffli vrnil 8 milijonov evrov nagrade, nekdanji predsednik uprave UBS Marcel Ospel pa se je konec novembra lani skupaj z dvema sodelavcema odpovedal izplačilu 22 milijonov evrov nagrade. Za navadne državljane in davkoplačevalce so to ogromni zneski, toda UBS, ki ji je država tudi morala pomagati, je lani imela kar 12 milijard evrov izgube. Švicarje še dodatno jezi, da si bodo sedanji vodilni menedžerji UBS kljub tej izgubi izplačali 1,4 milijarde evrov nagrad, ki jim pripadajo za leto 2008.

Wall Street se ne namerava vdati

Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz je v svoji februarski kolumni za Project Syndicate napisal, da so letos celo na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu ploskali predlogu, da bi morali menedžerji, ki so zavozili banke, svoje nagrade vrniti. So pa se nekateri ameriški finančniki še vedno skušali predstaviti kot žrtve. Stiglitz se seveda s tem ne strinja in pravi, da so nedvomno krivci. Po podatkih Spiegla so se nagrade za bankirje na Wall Streetu od leta 1985 do 2006 povečale za neverjetnih 1695 odstotkov z 1,9 na 34,1 milijarde dolarjev. Glavni menedžerji so z njimi zaslužili 10- ali 20-kratno vsoto svoje osnovne plače. Z Wall Streeta so Baracku Obami že sporočili, da se bonitetam ne bodo zlahka odpovedali. Časopis Wall Street Journal je objavil članek z naslovom Pohlep je dober, v katerem navaja, da so nagrade del finančnega posla. Če bi jih odpravili, bi to lahko ogrozilo vnovično gospodarsko rast. Očitno bi morala propasti še katera banka, da bi ugotovili, kako resna je v resnici kriza.