Slovenska prestolnica investicij

Kaj bo z univerzijado, največjim mednarodnim športnim tekmovanjem študentov, ki bi morala biti leta 2013 v Mariboru, še vedno ni jasno. Organizatorji bi morali svetovni študentski športni zvezi do konca lanskega junija plačati pristojbino v višini treh milijonov evrov in glede na dogovore s prejšnjo, Janševo vlado, naj bi jih zagotovila država. A postopek se je zaradi zaključka predsedovanja EU, volitev in oblikovanja nove vlade zavlekel. Vprašanje pa je, ali bo sedanja, Pahorjeva vlada v plačilo kavcije sploh privolila. Ne le zato, ker je ta velik strošek, temveč tudi zato, ker je minister za šolstvo in šport Igor Lukšič organizatorje opozoril, da so njihovi načrti, po katerih bi za potrebe univerzijade prekopali ves Maribor z okolico in za to z investicijami vred odšteli okoli 300 milijonov evrov, pretirani. Po njegovem bi jih morali v času vsesplošnega varčevanja postaviti na realnejša tla. Svetovna študentska športna zveza je rok za plačilo pristojbine sicer podaljšala, nekoliko je omilila tudi merila glede vrste športnih prireditev, zato naj vsaj gradnja skakalnice ne bi bila več »nujna«, poleg tega pa so zanimanje za prevzem univerzijade že izrazila druga mesta.
A univerzijada ni edini mednarodni projekt ogromnih razsežnosti, ki se v prihodnjih letih obeta Mariboru. Leto pred univerzijado, leta 2012, bo Maribor nosilec projekta Evropska prestolnica kulture (EPK), ta pa, drugače od univerzijade, ki je v športnem vrednostnem sistemu vendarle tretjerazredni dogodek, velja za enega največjih in najpomembnejših kulturnih projektov na ravni EU. Slovenija bo ta celoletni projekt čez tri leta skupaj s portugalskim mestom Guimaraes gostila prvič. Ker se v Mariboru zdaj zapleta s pripravo univerzijade, se mnogi sprašujejo, ali ni morda ogrožena tudi izvedba drugega projekta. Organizatorji in drugi poznavalci razmer namige odločno zavračajo, češ da projektov nikakor ne gre metati v isti koš. Projekt, ki so ga krajše poimenovali EPK 2012, naj bi potekal na povsem drugačni ravni in vsakršen preplah naj bi bil odveč.
Vprašanje pa je, ali to drži ali so v Mariboru le pretirano pomirjujoči. Nekateri so prepričani, da pri pripravi predvidenih investicij prihaja do velikih zamud, spet drugi menijo, da naj bi organizatorji zanemarjali vplive gospodarske krize na ta megalomanski projekt. Kritik je toliko, da se je vredno vprašati, kaj se pravzaprav dogaja.

Skrčeni program

Maribor je za favorita pri izbiranju prvega slovenskega mesta, ki bo postalo kulturna prestolnica Evrope, obveljal leta 2007. Takrat je posebna mednarodna ocenjevalna komisija njegovo prijavo med štirimi prispelimi izbrala za najboljšo. Čeprav so nekateri člani komisije pozneje povedali, da so pričakovali oster boj za kandidaturo med Ljubljano in Mariborom, so našemu drugemu največjemu mestu podelili bistveno več točk. Odločitev komisije je podprl tedanji minister za kulturo Vasko Simoniti, maja 2007 pa je to storila še vlada.
V Ljubljani, kjer so po svojem prepričanju pripravili realnejšo kandidaturo, so razglasitev takoj pospremili z mnenjem, da jih je Maribor premagal izključno zaradi spora med Janševo vlado in ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem. Vlada pa je navajala trditev ocenjevalne komisije, da je Maribor izbrala zato, ker naj bi ta izbira regiji prinesla največ dolgoročnih in trajnih učinkov. Všeč so ji bili kreativen, inovativen in celovit pristop, močno izražena evropska dimenzija in temeljni koncept, ki kulturo razume kot generator razvoja.
In kakšen projekt je prijavil Maribor? Nemški Essen, ki bo evropska kulturna prestolnica leta 2010, je v projekt vključil celotno regijo Porurje, Maribor pa je šel pri svoji kandidaturi, ki so jo pripravili v Kulturno-izobraževalnem društvu Kibla, še korak dlje: vanjo je vključil pol države oziroma celotno manj razvito »vzhodno kohezivno regijo«. Partnerstvo z mestnimi občinami Murska Sobota, Ptuj, Slovenj Gradec, Velenje in Novo mesto so utemeljili z zgodovinskimi, kulturnimi, etnografskimi, naravnimi in gospodarskimi razlogi, v kandidaturi pa so se tako poleg mariborskih kulturnih in infrastrukturnih projektov, kot so širitev Umetnostne galerije Maribor, gradnja muzeja socializma, obnova trgov in gradnja dveh mostov, znašli tudi geografsko tako oddaljeni projekti, kot je denimo Rock Otočec. Organizatorji so obsežnost projekta pojasnili s tem, da bodo s skupnimi močmi lažje izpeljali projekt EPK 2012. Lažje pa bi izpeljali tudi velike regijske projekte, ki bi jih začeli pripravljati vzporedno. Med njimi naj bi bili celo takšni zalogaji, kot sta nacionalna širokopasovna mreža in gradnja bloka 6 Termoelektrarne Šoštanj. Z razvojnega vidika je bil projekt skorajda obsežnejši od predloga Resolucije o nacionalnih razvojih projektih, ki ga je pred leti za obdobje 2007-2023 predlagala Janševa vlada, ocenjevalna komisija pa se je ob tem vprašala, koliko ga bo mogoče uresničiti. Mariborčane je zato opozorila, naj izboljšajo in dopolnijo finančni načrt, naj natančneje opredelijo finančne vire, saj bi tako ambiciozen načrt potreboval velik delež zasebnega kapitala, cilje in trajnostne dosežke, pa tudi, naj izostrijo fokus, da bi se izognili razpršenosti programa.
Maribor je moral nato še skozi postopke na ravni EU. A dokončne potrditve vse do danes še ni dočakal. Da se je postopek zavlekel krepko v letošnje leto, je deloma krivo spreminjanje pravil, povezanih s kandidaturo za evropsko prestolnico kulture, deloma pa projekt Mariborčanov. Guimaraes in Maribor sta kot zadnji mesti kandidaturi še lahko oddala po starih predpisih, ki so bili veliko bolj razvojno naravnani in na stopnji kandidature še niso bili nujni popolnoma izdelani izvedbeni programi. Bruseljska ocenjevalna komisija pa je sklenila upoštevati nova merila, zato je zahtevala konkretnejše načrte, tudi finančne. Maribora tako na prvi predstavitvi v Bruslju, ki je bila aprila lani, ni spustila skozi sito. Zahtevala je konkretnejše in bolj strnjene podatke, ki jih bo povezovala rdeča nit. Na ponovni predstavitvi novembra, kjer so kandidaturo strnili v 16 programskih sklopov, v katerih so se bolj osredotočili na Maribor kot nosilca kandidature in manj na partnerska mesta in razvojne načrte, pa je projekt dobil zeleno luč. Maja naj bi ga na predlog Evropske komisije še dokončno potrdil svet ministrov EU, po zagotovilih organizatorjev pa naj bi bila to le še formalnost.

Zadržanost države

Prav zato, ker naj bi bil postopek na ravni EU le formalnost, nekateri kritiki opozarjajo, da je nenavadno, da se Mariborčani projekta doslej še niso lotili z vso vnemo. To naj bi veljalo predvsem za velike investicijske projekte, pri katerih bi bilo smiselno, če ne celo nujno dolgotrajne postopke za pridobitev sredstev iz evropskih strukturnih skladov sprožiti že lani. V Mariboru očitke zavračajo, češ da se nekateri projekti že financirajo iz evropskih sredstev, denimo Lutkovno gledališče, knjižnica in Naskov dvorec, da so projekti za Minoritsko cerkev in Žički dvor že narejeni, nekatere pa naj bi izdelali, ko naj bi jim država zagotovila sredstva za izdelavo projektne dokumentacije. Kot kaže, se torej v Mariboru precej zanašajo na državno pomoč, še več, župan Franc Kangler je nekajkrat dejal, da bi moral biti EPK 2012 v celoti financiran iz državnega proračuna, ker gre za projekt nacionalnega pomena. A kot pravijo na ministrstvu, so takšna pričakovanja nerealna.
Res je sicer, da sodelovanja med mestom in vlado vse do nedavnega sploh ni bilo. Vse kaže, da je prejšnja vlada projekt podpirala le na deklarativni ravni, saj njen kulturni minister projekta EPK 2012, čeprav je med našimi najpomembnejšimi kulturnimi projekti, presenetljivo ni uvrstil niti v proračun za leto 2008 niti v predlog proračuna za leto 2009. Sedanja ekipa na ministrstvu pravi, da zdaj z rebalansom proračuna za leto 2009 to napako popravlja in da bo ministrstvo pri projektu sodelovalo. Tudi podžupan Mestne občine Maribor Andrej Verlič pravi, da je razlika v medsebojnem dialogu očitna: »Država je v tem primeru pokazala bistveno več razumevanja kot v primeru univerzijade in z ministrstvom za kulturo smo v zadnjem času vzpostavili odlično sodelovanje.« A kljub boljšemu komuniciranju se ne zdi ravno verjetno, da bi državna sredstva v Maribor prišla samoumevno. Najverjetneje bo financiranje v okviru neposrednih proračunskih postavk kot javnih razpisov odvisno predvsem od tega, kako kakovosten program bodo pripravili organizatorji.
V Mariboru zdaj načrtujejo, da bodo iz državnih in evropskih sredstev za pripravo, organizacijo in izvedbo kulturnega programa EPK 2012 zbrali okoli 26 milijonov evrov. Potrebovali pa naj bi jih 57 milijonov. Manjkajoča sredstva naj bi zbrali iz proračunov partnerskih mest, vstopnin, od sponzorjev in iz nagrade EU v višini 1,5 milijona evrov, res pa je, da jim pomembnega deleža proračuna doslej formalno še ni uspelo zagotoviti. Veliko večja uganka je, ali bo Mariborčanom uspelo zbrati sredstva za predvidene investicije, sploh tiste, ki se jih doslej še niso lotili. Za vse bi potrebovali 143 milijonov evrov, od tega bi jih v Maribor vložili 80 milijonov. Kdo jih bo zagotovil in koliko, za zdaj ni jasno. Glede na to, da so do projekta EPK 2012 le še tri leta, je tudi vprašanje, ali bo izvedba nekaterih še nezačetih projektov v tem času sploh fizično mogoča ali pa se bo prestavila na poznejše obdobje.

Osamosvojitev Maribora?

Za zdaj tudi še ni jasno, katera institucija bo vodila ta 200-milijonski projekt. Mariborski župan je pred formalno potrditvijo Maribora v EU za to pooblastil začasni sekretariat, ki mu predseduje direktor Narodnega doma Vladimir Rukavina. Takšna izbira je razumljiva, saj ima Rukavina, ki je organizator Festivala Lent, izkušnje z velikimi dogodki. Hkrati pa je bil deležen številnih kritik, ker je bil član komisije, ki je Simonitiju prva predlagala Maribor, in tudi zato, ker bosta dva »njegova« dogodka, poleg Festivala Lent še Festival Maribor, pomembna dogodka v okviru EPK 2012. Rukavina je bil še dodatnih kritik deležen konec lanskega leta, ko je mariborska občina Festivalu Maribor iz postavke EPK 2012 odobrila izredno pomoč za pokritje minusa v višini 390.000 evrov. Oba, občina in Rukavina, sta kljub temu vse očitke o dogovorih pod mizo in netransparentnosti označila za neupravičene.
Rukavina pravi, da se je začasni sekretariat lotil vseh bistvenih predpisanih nalog - zagovora v Bruslju in usklajevanja predinvesticijskih dejavnosti ter statusnega urejanja bodoče organizacije, odgovorne za EPK 2012. Ta naj bi zaživela konec marca ali aprila, ni pa še znano, ali kot javni zavod ali kot javno podjetje. Rukavina za zdaj delo sekretariata ocenjuje kot korektno, eden od članov tega organa, Peter Tomaž Dobrila, sicer svetovalec v Kibli, pa pravi, da so se doslej sestali le 2,5-krat in da so člani slabo obveščeni o dogajanju.
Ni presenetljivo, da je ekipa Kible med najostrejšimi kritiki skupine, ki za zdaj vodi projekt EPK 2012. Mariborska občina jo je namreč skoraj povsem odrezala od projekta, ker naj ne bi bilo primerno, da projekt vodi institucija, ki bo pozneje tudi sama sodelovala pri njem. »Zanimivo pa je, da se številni producenti še vedno obračajo na nas in opozarjajo, da se bo iztekel rok za prijavo na evropske razpise. A mi pač nimamo več mandata, da bi jim kakor koli pomagali,« pravi Dobrila. V Kibli danes mestnim oblastem očitajo predvsem nezadostno aktivnost. »Dela bi se morali lotiti že takoj, ko je vlada Maribor izbrala za kulturno prestolnico. Lotiti bi se morali investicij, pridobivanja sredstev, zbrati sposobne ljudi. Zdaj pa se dve leti ni zgodilo nič in vprašanje je, kako bo letos. Naslednje leto so že tako ali tako volitve in tistemu, ki bo izvoljen, bo nato ostalo le eno leto za izpeljavo projekta,« opozarja predsednica Kible Aleksandra Kostič.
Projekt bo takrat zagotovo drugačen od tistega, ki so ga predlagali. Nekatere partnerske občine, ki so v kandidaturi nastopile skupaj z Mariborom, opozarjajo, da se je komunikacija z nosilcem kandidature po potrditvi v Bruslju ohladila. V Murski Soboti pravijo, da sodelovanja že nekaj časa ni, ker je mariborska občina povsem opustila usklajevanje in obveščanje partnerskih mest. Dodajajo, da se morajo zato »zanašati na podatke, objavljene v medijih«, in da bi bil partnerski projekt zaradi tega lahko ogrožen. Maja Hostnik, vodja projekta pri Mestni občini Velenje, pa pravi, da bi bilo sodelovanje lahko korektnejše in intenzivnejše, a sami čakajo, da bosta projekt dokončno potrdili Evropska komisija in EU. Dobrila meni, da se je komunikacija s partnerskimi mesti verjetno ohladila zato, ker so v Mariboru nasvet Bruslja, naj pri kandidaturi bolj poudarijo svoje mesto, razumeli tako, da bi bilo partnerska mesta najbolje skoraj povsem odrezati od projekta. »Projekt so zlokalizirali,« je prepričan. Podpredsednik Kible Dejan Pestotnik pa dodaja, da bi morali organizatorji bistveno več pozornosti nameniti obveščanju javnosti, in to ne le na ravni partnerskih občin, temveč tudi na ravni lokalnega prebivalstva. »Če tega ni, je logično, da se ljudje sprašujejo, zakaj potrebujemo tak megalomanski projekt, če bomo pa zdaj zdaj vsi na cesti,« pravi Pestotnik.

Krizni časi

Ker so se gospodarske razmere od leta 2007 do danes res bistveno spremenile, se mnogi sprašujejo, ali bi morali zaradi tega tudi projekt EPK 2012 prilagoditi novim razmeram. A oba, mariborski podžupan in vodja začasnega sekretariata, zatrjujeta, da projekt zaradi krize nikakor ni ogrožen. Nasprotno, lotili naj bi se ga še bolj vneto. »Po naših podatkih so vse predvidene investicije izvedljive, rok za izdelavo projektov je zgodnja jesen,« pravi Rukavina. Ker pa pravkar nastaja tim 14 strokovnjakov za investicije, je prepričan, »da bodo tudi investicije spravili pod streho, še posebej v času recesije«. Prav to naj bi bil namreč čas, ko država najbolj potrebuje investicije.
A krize ne gre podcenjevati. V Vilni, ki je projekt evropske prestolnice kulture skupaj z Linzem pripravila letos, je litovska vlada prav zaradi globalnega gospodarsko-finančnega dogajanja proračun za kulturne prireditve z dosedanjih 12 milijonov evrov že zmanjšala na le sedem milijonov evrov. Organizatorji so bili zato prisiljeni odpovedati nekatere dogodke, zdaj pa skušajo zbrati dva milijona evrov, s katerimi bodo lahko izpeljali vsaj okleščeni program. Velik udarec za Vilno je bila tudi napoved stečaja nacionalnega letalskega prevoznika FlyLAL-a, s katerim so imeli organizatorji sklenjeno sponzorsko pogodbo v vrednosti 1,3 milijona evrov.
Kritike, ki trenutno z vseh strani letijo na organizatorje projekta EPK 2012, so zato po svojem bistvu dobronamerne. Da bi se pospešeno lotili projekta v vseh njegovih razsežnostih. Predvsem pa zato, da se projekt ne bi iztekel tako, kot se je leta 1997 v Ljubljani iztekel Evropski mesec kulture, mlajši brat sedanjega projekta, ki so ga takrat ob pomoči EU pripravljale njene nečlanice, danes pa ga ni več. Kritiki so ob izteku meseca kulture sicer menili, da je bil to krasen dogodek in dobra priložnost za promocijo. A mnogim je v spominu najbolj ostal po knjigi o Ljubljani, ki je posebej poudarila - kako nepričakovano - predvsem podobo takratnega ljubljanskega župana Dimitrija Rupla. Tistega Rupla, ki je projekt Evropskega meseca kulture pred tem izpulil iz rok alternativnih umetniških ustvarjalcev, ki so želeli dogodek pripraviti na Metelkovi, in ga prepustil visoki kulturi. V 53 dneh se je zvrstilo 250 kulturnih prireditev, ki so stale 570 milijonov tolarjev, dogodki so bili slabo obiskani, dosegli pa so neznatno mednarodno odmevnost.