Marissa Nadler: Little Hells
2009, Kemado
Melanholična, skozi prizmo besedil pogosto že kar mračnjaška glasba bostonske ustvarjalke pesmi, pevke in multiinstrumentalistke ne išče opore v aktualnih glasbenih usmeritvah. Ob izidu prvenca Ballads of Living and Dying leta 2004 se je morda še zdelo, da Nadlerjeva hodi nekje po obrobju takrat novonastalega folk revival krožka 'Nove čudne Amerike', z zadnjima dvema albumoma pa se potrjuje kot avtorica s povsem lastno vizijo. Bolj kot psihedelični folk, iz katerega navdih črpajo njeni sodobniki, jo zanima čustvena intenzivnost Leonarda Cohena ali Joni Mitchell. Opira se na tradicijo americane, bluesovske in country glasbe, nekje v podzavesti pa ji odmevajo tudi vzhodnoevropske hebrejske pesmi, ob katerih je odraščala. Glasbeno kariero je Nadlerjeva začela v rockovski formaciji, a je že kmalu sprevidela, da je energična glasba ne zanima, zato je pod vplivom so-undtracka za film Paris, Texas poprijela za bratovo akustično kitaro in se lotila intimnejšega pisanja pesmi. Zatopljena v prispodobe se skozi fascinacijo nad preteklostjo poskuša postaviti v neki drug čas in prostor, pri tem pa so ji v pomoč bržkone tudi njena slikarska žilica, študij arhaičnih umetniških tehnik in bujna domišljija. Verjetno je prav to (poleg filmov Tima Burtona in Terrenca Malicka) najpomembnejši vir njenega navdiha. Bolj kot plastičnost sodobnega življenja jo navdihujeta prah in rja, kar najbrž lahko razumemo kot alegorijo njene poetike, katere prevladujoče teme krojijo ljubezen, smrt in žalovanje.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.