Spremenimo svet

Kaj nam bo dobiček, če pa nimamo nič od tega? Tako bi LDS lahko naslovila svojo avtobiografijo. Pomislite: ko je bila LDS na oblasti, je bila Slovenija stalno v dobičku. Nikoli nam ni bilo bolje. In kaj se je zgodilo? Ljudje - okej, volivci - so LDS vrgli na cesto. Rečeno v bolj tekoči slovenščini: ljudje so LDS odpustili. Dobiček ji na dolgi rok ni prinesel sreče. Le nesrečo. Celo katastrofo. Mhm: finančno katastrofo. Kaj ji bo dobiček? Toda tako - »Kaj nam bo dobiček, če pa nimamo nič od tega?« - bi lahko svojo avtobiografijo naslovila tudi SDS. Ne pozabite: Janez Janša je ves svoj prvi mandat glorificiral svojo gospodarsko rast. Ko je bila na oblasti SDS, je bila Slovenija v stalnem dobičku. Nikoli nam ni bilo bolje. Točno, rekel sem »ves svoj prvi mandat«, kajti drugega mandata ni bilo: ljudje - okej, spet volivci - so SDS vrgli na cesto. Odpustili so jo. Ne, dobiček tudi njej na dolgi rok ni prinesel sreče. Le nesrečo. Da bi bila poanta moralke o dobičku, od katerega nimaš nič, bolj jasna, je Janša potem kar vztrajal in dokazoval, da je Slovenijo pustil v dobičku - da je bil torej zaključni račun proračuna pozitiven in da Sloveniji ni šlo nikoli bolje kot pod njim. In kot smo videli, je celo novo vladno koalicijo prisilil, da je to priznala. Kar je slaba tolažba: ker je imel dobiček, je letel na cesto.
LDS in SDS sta na lastni koži izkusili, da je prosti trg, ki sta ga v vseh teh letih družno tolerirali, podpirali in gradili, krivičen in nečloveški: do teh, ki ustvarjajo dobiček, nima spoštovanja. Tudi do delavcev, pravih ustvarjalcev dobička, nima trg spoštovanja: vrgel jih je na cesto. Odpuščanj v Sloveniji ni ne konca ne kraja. Ista logika: kaj nam bo dobiček, če pa nimamo nič od tega? Kar vas pripelje do vprašanja: kaj je pokopalo LDS in SDS? Ironično, pri LDS in SDS je šlo ljudem na živce natanko to, kar jim gre zdaj na živce pri Direktorjih, šefih korporacij - aroganca, narcizem, volja do moči, grandomanija, sla po ekscesu, pohlep. To se je lepo videlo v ameriškem kongresu, kamor so pred časom po finančno injekcijo - po »socialno pomoč« - prišli Direktorji treh detroitskih avtomobilskih korporacij. Ne le mediji, ampak tudi sami kongresniki so se jim cinično posmehovali - na odprti sceni. Očitali so jim vse - od arogance do pohlepa. Kasneje so prišli drugi Direktorji, recimo bančniki. In ponovil se je isti scenarij.
Nedavno so se ponovno vrnili Direktorji treh detroitskih avtomobilskih korporacij in zaprosili za novo finančno injekcijo, hkrati pa razkrili, da bodo odpustili na desettisoče delavcev. Ergo: državni, javni, davkoplačevalski denar potrebujejo zato, da bi lahko odpustili delavce. Ali kot smo slišali tudi pri nas: delavce moramo najprej odpustiti, da bi jih lahko ponovno zaposlili! To je kakopak zelo popularen izrek neoliberalnega evangelija, ki ni brez intimne zveze z evangelijem ameriške vojske: mesto moramo uničiti, da bi ga rešili! To je ameriška vojska počela v Vietnamu - in to je počela v Iraku. Spomnite se le Faludže: morali so jo uničiti, da bi jo rešili. In natanko na tak način zdaj politika »rešuje« krizo: s »kreativno destrukcijo«, s subvencioniranjem in sponzoriranjem odpuščanja.
Naomi Klein je nedavno zapisala, da bi morali vse tiste, ki so svet zapeljali v to krizo, politike in direktorje, preprosto vreči na cesto. »Vsi naj grejo!« Protestniki pred newyorško borzo so imeli transparent z napisom: »Jump, you fuckers!« Vprašanje je le, koliko bi jih prišlo gledat, kako predsednika borze peljejo v zapor - leta 1938 jih je prišlo 6000. Toda ko so vsi tisti Direktorji in bančniki, ki so zamočili, prihajali po »socialno pomoč«, niso kazali nobenih znakov, da so voljni spokati. Prav narobe - nekateri so poudarjali, da so po novem voljni delati za dolar na leto. Ali pa na mesec. Vsi hočejo ostati. To, da se tem fuckerjem nič ne zgodi, je tipična poteza neoliberalnega evangelija: hej, tega, ki greši in zgreši, bo že trg kaznoval! In discipliniral! In sankcioniral! Tu ne potrebujemo sodišč in zaporov - trg je nad pravom.
Ne da je pri nas kaj drugače: nihče ne gre. Vsi ostajajo - le plače si bodo znižali. Ker je kriza. In ker smo »vsi« v tem. Nihče izmed teh apologetov prostega trga noče na trg - vsi hočejo ostati v naročju državnih paketov, »socialne pomoči«. Tudi Janez Janša bi verjetno delal za evro na leto. In Borut Pahor prav tako. Slovenski politiki - od Pahorja navzdol - so kar tekmovali v tem, kdo bo zase predlagal bolj junaško znižanje plače. Vsi glorificirajo trg, toda vsi se držijo javnega sektorja. Kar je spet tipična figura neoliberalnega evangelija: ko trg cveti, je treba vse dobičke privatizirati - ko se trg zlomi, je treba vse izgube podružbiti. Glejte, so rekli Direktorji detroitskih avtomobilskih gigantov, nismo se pripeljali z zasebnimi, korporativnimi letali. Glejte, pravijo slovenski politiki, ne vozimo se s falconom. Vidite, vsi smo v tem! Vsi smo na istem! Vsi se vozimo z avtomobili! Vsi pešačimo! Ni več neenakosti! Ni več arogance! Ni več pohlepa! Ni več ekscesa! Vsi smo fleksibilni! Zato ne javkajte, če vas odpustijo - to pomeni, da ste fleksibilni. Bodite veseli, da ste odpuščeni - to je vaš prispevek k demokraciji, k temu, da smo vsi na istem. Jasno, slogan »vsi smo v tem« - ali pa »vsi smo na istem«, oh, ali pa »biti moramo bolj fleksibilni« - je le perfidni neoliberalni izgovor za podružbljanje izgub. In država ta neoliberalni evangelij stimulira, ko dopušča, da se kriza podružblja. Le zakaj bi se upirali, le zakaj bi hodili na cesto, le zakaj bi postavljali barikade, če smo pa vsi na istem?
To, da je Janša ratifikacijo vstopa Hrvaške v Nato pogojeval s potrditvijo zaključnega računa proračuna, potemtakem s potrditvijo, da je Slovenijo pustil v plusu (in suverenosti), je bilo več kot ironično - že kar trendovsko. To je bilo v resnici tako trendovsko, da je bilo že kar kičasto, če pomislimo, da je s tem preigral le tisti veliki paradoks, ki ga trenutno izžareva Pahorjeva Slovenija. Na eni strani imamo vojno s Hrvaško: vojno za mejo, za ozemlje, za izhod na morje. Sporočilo je kot na dlani, vedno znova bučno podčrtano: niti pedi svojega ozemlja ne damo! Niti koščka, niti milimetra, niti miligrama svoje suverenosti ne damo! Kajti za to gre: za slovensko suverenost. Hrvaška ogroža našo suverenost. In tega ne bomo tolerirali. Ni šans! Blokirali jih bomo! Ne bomo jih spustili v Nato in EU! Priredili bomo referendum! Nacionalna suverenost je vse! In kaj imamo na drugi strani? Pahorja, ki pravi, da finančno-gospodarske krize ne bomo mogli sami rešiti, to pa zato, ker smo del globalnega sveta, del prostega trga. Država nič ne more. Nemočna je. Nesuverena. Suverenost je izgubila. Država ne obstaja več. Ne le da je odmrla, ampak je pustila, da jo je zamenjal prosti trg - in ji vzel suverenost. Populistična histerizacija slovensko-hrvaških odnosov in mejnikov slovenske suverenosti zato ne služi le prikrivanju razsežnosti finančno-gospodarske krize in anemičnega odzivanja nanjo, ampak tudi prikrivanju samega dejstva, da država de facto nima več nobene suverenosti in da delavci, kot bi rekla Marx in Engels, nimajo več domovine. Politika, ki je državo poročila s prostim trgom, zdaj nacijo prepričuje, da je suverena. Le da v EU ne more najti nikogar, ki bi hotel to potrditi.
In seveda: to, da se slovenska vlada tako anemično in neodločno odziva na krizo, je spet le citat neoliberalnega evangelija: vsi očitno skrivaj upajo in računajo, da se bo trg sam korigiral. Saj veste: trg je muhast, krize so stalne, toda vedno pridejo in grejo. V tej pretirani zadržanosti države lahko vidimo še eno tipično usedlino neoliberalnega evangelija: država noče preveč posegati na trg ali pa se mešati v gospodarstvo, heh, kot da bi država nasedla neoliberalni razlagi, ki pravi, da se ta kriza ni začela zato, ker je bil trg preveč prost in preveč dereguliran, ampak prav zato, ker ga država ni pustila pri miru, ker ga je preveč regulirala in ker se je vanj preveč vmešavala - krizo je povzročila država, ne pa neoliberalni trg! Kar se seveda ujema s friedmanovsko, neoliberalno razlago velike gospodarske krize iz tridesetih let: trg se je tedaj res znašel v krizi, toda kolaps je bil posledica tega, da je na trg posegla država - če bi država pustila trg pri miru, bi imeli le recesijo, ne pa tudi depresije. Zato je priporočljivo, da se država na zdajšnjo krizo odziva anemično, počasi in neodločno - saj veste, da ne bi slučajno delala panike ali pa širila strahu. Šele panika namreč ustvari krizo! Pred paniko ni krize. Vse je v psihologiji! Za državo je najbolje, da se dela, da ni nič. In Pahorjeva vlada v tem smislu dela vse, da neoliberalcev ne bi preveč užalila.

Idealna družba

Zdaj, ko lahko Slovenija in Hrvaška, državi, ki ju je utopil trg, svojo nacionalno suverenost izražata le še tako, da druga drugi ne popustita niti za milimeter in da druga drugo držita v večnem šahu, je prav, da se spomnimo, kaj je sredi 18. stoletja zapisal Voltaire: »Želeti veličino svoje dežele pomeni želeti slabo njenim sosedam. Jasno je, da neka dežela ne more dobiti, ne da bi druga izgubila.« Voltaire je lepo anticipiral bistvo slovensko-hrvaških odnosov, toda njegova izjava je bila tudi dobra sopotnica časa, ko sta se rojevala koncepta nacionalne države in trga. Oba koncepta sta prišla v paketu. Kot namreč v knjigi Ekonomski liberalizem pravi Pierre Rosanvallon, so v 18. stoletju vsi dežurni misleci - od Montesquieuja do Huma, od Hobbesa do Rousseauja, od Helvetiusa do Smitha - iskali družbeni red, ki bi bil emancipiran od morale, religije in politike. Ker so imeli dovolj absolutistov, despotov, kraljev in cerkvene nadoblasti, ki so vladali v 17. stoletju, mahali z božjimi zakoni in ovirali individualno svobodo, so skušali mesto oblasti sekularizirati in izprazniti, zato so iskali čim bolj brezoseben in čim bolj objektiven način družbene regulacije, »sredstvo za bolj sproščeno soočanje posameznikov in blažitev strasti v njihovih medsebojnih odnosih, za ukrotitev virtualnega nasilja v razmerjih moči«, »orodje izenačevanja tako družbenih razredov kakor nacij«, »orodje miru«, potemtakem nekaj, kar bi zagotavljalo civilni mir, ustvarjalo družbo brez središča in varovalo zasebno lastnino, nekaj, kar bi družbena razmerja in samo oblast povsem depersonaliziralo.
Z eno besedo: vzpostaviti so hoteli »oblast nevidne roke, ki je po naravi nevtralna, ker ni poosebljena«. In to nevidno roko - to magično, nevtralno, brezosebno, objektivno orodje, tega depersonaliziranega regulatorja družbe - so našli v trgu. Ali bolje rečeno: v trgu so videli »alternativen politični model«, »tip organizacije in odločanja, ki je krepko ločen od sleherne oblike avtoritete«. Kako najlažje zrušiš despota? Tako, da ga vržeš na trg. Logično. Ne le da so v trgu videli nekaj, kar je nad moralo, religijo in politiko, ampak so samo družbo razumeli kot trg - torej ekonomsko, ne politično. Trg se jim je zdel politično superiornejši od sleherne druge organizacije družbe, to pa zato, ker ne temelji na ukazovanju in ker je neoseben - brez čustev in brez strasti. Trg ne nagovarja naše človečnosti, ampak naš egoizem in naše interese, je tedaj opozoril Adam Smith, filozof, ki je mutiral v ekonomista. Če se hočemo izogniti militantnim strastem, je treba odnose med ljudmi razumeti kot odnose med tržnimi vrednostmi, za kar poskrbi trg, ki je vrhovni regulator in organizator družbe, ne pa politika ali pravo. Razlog več, da so hoteli državo omejiti: nihče ne sme posegati v naravni red družbe. Naravni red družbe pa je trg. Tudi demokracijo so izenačili s trgom, s tržno družbo, kar pomeni, da sta trg in predstavniška demokracija postala del iste revolucije, ki je 18. stoletje poenostavila in ustvarila moderno družbo. Iz trga in volitev sta nastali nevidni roki demokracije: v obeh primerih dobimo le, če drugi izgubijo. Ko politik po porazu ali zmagi reče »Volivci imajo vedno prav«, je tako, kot bi rekel: Trg ima vedno prav.
Razlog več, da je Smith v trgu videl »občudovanja vredno skladnost med interesom in pravičnostjo«. V predkapitalističnem 18. stoletju je bil trg nekaj novega, še ne preizkušenega, utopičnega, zato je mogoče ekonomsko ideologijo 18. stoletja, kot pravi Rosanvallon, »misliti le v kontekstu, ki še ne sluti kapitalizma«. Trg je bil nadarjen otrok - in ko je odrasel, je izpolnil vsa pričakovanja in vse obljube, tudi tisto, ki jo je že v prvi polovici 18. stoletja formuliral francoski ekonomist Bernard Mandeville: »Vse ljudi je treba imeti za sleparje. Njihovo lakomnost je treba narediti nenasitno, njihovo stremuštvo čezmerno, vse njihove slabe strani pa dobičko-nosne za javnost.« Da bi trg v svojih zrelih letih res izpolnil vsa pričakovanja, je zadnjih nekaj desetletij agresivno skrbel neoliberalizem, ki nas je zdaj potopil v krizo. No, pred tem nas je neoliberalizem zapeljal v družbo, v kateri vse ureja trg, v kateri je trg edini režiser usode človeštva, v kateri se mora realnost prilagajati trgu, ne pa trg realnosti, v kateri realnosti zunaj trga ni, v kateri imata profit in pohlep prednost pred skupnim dobrim, v kateri je vse - znanje, sposobnost, svoboda, možnost izbire, priložnost ipd. - le aspekt trga, v kateri so socialne funkcije države skrčene ali pa privatizirane, v kateri so človekove pravice in državljanske svoboščine zreducirane na pravico do »svobodnega« konzumiranja, v kateri o vsem odloča »nevidna roka«, v kateri je politika vse bolj irelevantna in depolitizirana in v kateri sta se trg in demokracija tako prekrila, da demokracije zunaj trga ni.
Neoliberalizem, ki v trgu vidi edini pravi izraz demokracije, je oznanjal privatizacijo vsega. Rezultat: vpliv javnosti se je zmanjšal na minimum, javni prostor pa se je sprivatiziral do skrajnosti. Kje je tu svoboda? Če ni več javnega prostora in če je vse zasebno, potem ni več prostora za svobodo in demokracijo. Hej, prostor izražanja svobode in demokracije je javni, ne pa zasebni prostor! Ne, au contraire, pravi neoliberalizem: privatizacija je edini pravi izraz in dokaz svobode. Če trg ni svoboden, potem tudi ljudje niso svobodni - če država posega na trg, če torej trgu »ukazuje«, je to nasilje. Pomeni, da ni svobode. In pika. Neoliberalna ideologija samo sebe prikazuje kot večno in univerzalno, kot nezmotljivo in nevprašljivo, kot neizogibno in samoevidentno, kot Znanost in Resnico, tako rekoč teološko, praktično kot izraz božje volje, pravi Panayota Gounari: ni več nerešenih vprašanj, vsa vprašanja že imajo odgovore, vse je že odločeno, alternative ni, vsak boj je odveč. Komu ali čemu pa naj se sploh upremo? Trgu? Nehajte - trg je vendar brezoseben in nevtralen, ne. Navsezadnje, trg deluje tako, »da se zvečine niti ne zavedamo, da deluje«, je zapisal Milton Friedman, veliki ideolog neoliberalizma, ki je rad poudaril, da je trg edini angel, ki lahko organizira našo družbo.
Problem je v tem, da se tega »nevidnega« in »angelskega« delovanja trga še zlasti zadnje čase zelo dobro zavedamo. Rezultat tega »nevidnega« delovanja trga je namreč povsem očiten: smrt socialne države, paraliziranost demokracije, finančna kriza, hud prepad med bogatimi in revnimi, divja brezposelnost, odvratna neenakost in pandemična revščina. Tudi vprašanje, ki se ob tem postavlja, je očitno: kako lahko taka Znanost, kot je neoliberalizem, oziroma kako lahko prosti trg, ki je utelešenje Uma, ustvari take katastrofe? Kako lahko trg, ki je znanstveno voden, ustvarja tako socialno nepravičnost in tako neenakost? Tu je veliki trik neoliberalne ideologije, s katerim nas hecajo tudi zdaj: kdor je reven ali odpuščen, je sam kriv, da je reven ali odpuščen. Zakaj? Ker je trg idealna družba, ki vsem ljudem daje enake možnosti. Za neoliberalizem so pač vsi socialni problemi zasebni, individualni: sami ste krivi, če ste revni! Zakaj pa niste usode vzeli v svoje roke? Zakaj niste izkoristili priložnosti? Zakaj ste računali na državo?
To, da je nekdo reven, nima nobene zveze s tem, da je že v sam koncept prostega trga vgrajena neenakost, da je ustvarjanje neenakosti sistemsko, da ljudje že v izhodišču nimajo enakih možnosti in enakih priložnosti, da je neenakost vgrajena prav v sistem, ki ustvarja priložnosti, da je torej sama priložnost, ki jo tako mistično slavijo neoliberalci, dejansko produkt neenakosti, ne pa enakosti ali »enakih možnosti«. Neoliberalizem, ki vse prave pogoje svobode in enakosti, recimo brezplačno šolanje ali pa brezplačno socialno zavarovanje, prikazuje kot nekaj, kar ovira svobodo, ima neenakost za normalno in najbolj naravno stanje človeštva. Ja, neoliberalci, tipični ujetniki »samote svojega srca«, predejo o »enakih možnostih za vse«, pa četudi dejstva - že stoletja! - kažejo drugače. In ker za vse obstajajo »enake možnosti«, ne potrebujemo niti revolucije, niti države, niti zgodovine. Zgodovine je konec. Večje, boljše in bolj moralne enakosti ni. Še več, nekateri neoliberalci zdaj z lunatičnim, povsem zgrešenim sklicevanjem na Charlesa Darwina celo »dokazujejo«, da je družbena neenakost biološko pogojena, ker da je evolucija človeka oblikovala tako, da mu najbolj ustreza življenje v hierarhični družbi.

Trg ali gulag

Kako so nam lahko to prodali? Če hočete vedeti, kako smo padli v vse to, je dovolj, da se spomnite vseh tistih litanij o tem, da moramo naš trg odpreti, da moramo nanj spustiti tuje investicije, transnacionalke in globalne finančnike, da ga moramo deregulirati in osvoboditi, da moramo sprejeti zakonodajo, ki bo prijazna do trga, da moramo vse sprivatizirati, da moramo korporacijam znižati davke, da moramo vpliv države drastično omejiti, da moramo državo umakniti iz gospodarstva. Če tega ne storimo, potem smo navadni idioti, zarukanci, primitivci, balkanci. Kaj si bodo drugi mislili o nas? Prosti trg še ni dovolj prost! Imeli smo občutek krivde. Privatizacija poteka prepočasi! Nerodno nam je bilo. Zato smo ta evangelij sprejeli. Nismo hoteli biti odurni primitivci, ki so z eno nogo še vedno v komunizmu. Hja, neoliberalizem nam je odprl oči - vrata pekla smo odprli sami.
Toda neoliberalizem, ki bi se moral po vseh zakonih gravitacije cvreti v peklu, nas zdaj panično svari, da imamo le dve možnosti: trg ali gulag. Trg ali totalitarizem. Vrnitev v prejšnje stanje, status quo ante, ali fašizem. To strašenje lahko lepo opazujete v Ameriki: ko je Barack Obama napovedal finančni načrt, zametek New Deala, s katerim naj bi stimuliral oživitev ameriškega gospodarstva, ustvaril nova delovna mesta, Američane pa rešil pred izgubo stanovanj in socialnega zavarovanja, osebnimi bankroti in izselitvami, so začeli neoliberalci - v povezavi z neokonservativci in krščanskimi fundamentalisti, svojimi koalicijskimi »brati« - takoj vreščati, da v resnici sploh ne gre za krizo, »kakršne še nismo videli« (pa četudi je admiral Dennis Blair, direktor Nacionalne obveščevalne službe, izračunal, da kriza Ameriko ogroža bolj kot Al Kajda), da Obama le širi paniko in s tem sam ustvarja depresijo, celo katastrofo (to pa zato, da bi imel izgovor za zapravljanje, obdavčevanje bogatih, reguliranje trga in ekspanzijo pravice do zdravstvenega zavarovanja, kot pravi Dick Morris, trobilo neoliberalne desnice), da je z dodatno obdavčitvijo napovedal vojno investitorjem, podjetnikom, malim podjetjem in velikim korporacijam, da Amerika tone v socializem in fašizem, da gre za ugrabitev ameriškega načina življenja, tiransko uničevanje ameriške ekonomije in rop generacije, da je pred njimi največja ekspanzija vlade v zgodovini, da je to neameriško in protiameriško, da vse to ogroža svobodo (bogatih, heh), da bogastva ne moreš povečevati tako, da ga deliš, da je bil Rooseveltov New Deal katastrofa in da je krizo le še podaljšal, da je Amerika na poti v hlapčevstvo in da so Združene države Amerike po novem Socialistične države Amerike.
Nekateri južnjaški guvernerji, recimo Bobby Jindal (Louisiana), so celo rekli, da denarja, s katerim naj bi pomagali brezposelnim, ne bodo vzeli. Država ne more biti varuška. To vodi v propad! Kar je tipična neoliberalna gesta: vsakdo naj se znajde sam! Če si brezposeln, si sam kriv! Ni brezplačnega kosila! Vse drugo je socializem! Kakšni boni za prehrano neki: to ekonomije ne stimulira! In ko je zunanja ministrica Hillary Clinton na azijski turneji komunistično Kitajsko, ki dokazuje, da je trg bolj združljiv z enopartijsko diktaturo kot pa s parlamentarno demokracijo, pozvala, naj še naprej kupuje ameriški dolg, so postali neoliberalci tako histerični, da so pritrdili celo Leninu, ki je rekel, da so kapitalisti komunistom pripravljeni prodati vrv, s katero bodo ti obesili kapitaliste. A po drugi strani: to so isti tipi, ki trdijo, da so za krizo krivi mali ljudje, ki so jemali hipotekarne kredite, ki jih potem niso mogli odplačati, mali ljudje, ki so imeli prevelike oči in ki so živeli prek svojih zmožnosti. In hej, če so mali ljudje res »krivi« za krizo, potem so se obnašali sistemu primerno: kapitalizem temelji pač na kroženju dolgov, ki niso nikoli odplačani. Sploh pa: kot da so mali ljudje vse tiste gigante - vse tiste bankirje, direktorje in hipotekarje - prisilili, da so jim odobrili kredite. In kot da vsi tisti bankirji, investitorji in direktorji niso živeli prek svojih zmožnosti. Celo revija Time, nikoli prav posebej kontroverzna, je nedavno konzumente uvrstila med 25 najhujših krivcev za krizo.
To, da neoliberalci tako panično vreščijo in kričijo, je znak, da je ameriški predsednik Obama že na pravi poti. Za začetek, neoliberalci, ki so patološko nagnjeni k temu, da vse po vrsti zmerjajo s komunisti, se sami obnašajo natanko kot komunisti: komunisti so radi rekli, da je treba za vzpostavitev komunistične družbe žrtvovati generacijo ali dve - tudi neoliberalci so za vzpostavitev prostega trga ali pa za ponovni zagon prostega trga, do kakršnega navadno pride po taki krizi, voljni žrtvovati generacijo ali dve. Toliko o terorju, ki ga neoliberalci tako radi očitajo komunizmu, Leninu ali pa francoski revoluciji. Tako, kot se jim zdi kapitalizem nujni pogoj za svobodo, se jim zdi neenakost nujni pogoj za gospodarsko rast. Bolj ko se povečuje neenakost, bolj sije svoboda. Neenakost je dokaz, da trg, ta mistični angel, res funkcionira in da je res svoboden. Če neenakost ni dovolj velika, pomeni, da trg ni dovolj svoboden in da živimo v komunizmu!
In trg potrebuje svobodo, tisto absolutno svobodo, v kateri delavec prodaja svoje delo. Le v absolutni svobodi lahko delavec prodaja svoje delo. Le v absolutni svobodi lahko delavec svoj čas prodaja kapitalu. Ljudi je treba v svobodo prisiliti. Da gre pri tej svobodi dejansko za »svobodo kapitala«, ne pa za svobodo posameznika, je Marx poudaril že v Bedi filozofije. Da to drži, da ima torej primat »svoboda kapitala« in da so državljanske svoboščine nekaj drugotnega, pa najlepše potrjuje ameriška ustava, ki ni, kot v Primitivni Ameriki pravi Paul Smith, nič drugega kot ekonomska listina. Zaščitila je interese ekonomske elite, svobodo kapitala - pravice in svoboščine posameznika so namreč očetje ameriške nacije opredelili šele v Listini o državljanskih pravicah (Bill of Rights), kar seveda pomeni, da so bile državljanske pravice nekaj, kar jim je kapnilo šele naknadno.
Naloga države v tem smislu je le, da varuje zasebno lastnino in da omogoča svobodno kroženje kapitala. Kaj se zgodi, ko se svobodno kroženje prekine le za en dan, smo videli 11. septembra 2001, ko je padel Svetovni trgovinski center, simbol svobodnega kroženja kapitala. Ni čudno, da so bušiji vpili: Napadena je bila svoboda! Država, ki ovira svobodno kroženje kapitala (npr. Irak, Iran, Sirija, Severna Koreja, Kuba, Venezuela ipd.), velja za malopridno, teroristično, za »sovražnico svobode« - hja, za rogue state. Treba jo je osvoboditi in deblokirati, da bo lahko sprejemala le odločitve, ki izhajajo iz ekonomije. Kar se ujema z dobro staro krilatico Johana Huizinge, da je v Ameriki »vsako politično ali kulturno vprašanje vedno ekonomsko«. In zdaj smo tam. Moralno jasnost premore le prosti trg, le svobodno kroženje kapitala, le kapitalistični fundamentalizem.

Neoliberalni fašizem

Razlog več, da neoliberalcev ne motijo kršitve državljanskih pravic, ampak le kršitve ekonomskih, lastninskih pravic (»interesov«), in da jih ne moti reševanje nesolventnih korporacij in bank, ampak reševanje brezposelnih in ogroženih, pač tistih, ki s svojo »nepodjetnostjo«, »nesamozadostnostjo«, »nekompetitivnostjo«, »nesposobnostjo«, »nefleksibilnostjo« ali socialno »odvisnostjo« od države spodkopavajo svobodo. In ko smo že ravno pri nesolventnih bankah, ki tako vznemirjajo javno razpravo: če bi bili neoliberalci načelni, potem bi morali zahtevati likvidacijo teh bank ali, bolje rečeno, zahtevati bi morali, da te banke prepustijo prostemu trgu, ki naj jih potem ubije ali reši. Toda ne: za neoliberalce, ki skušajo realnost vedno prirediti svoji ideologiji, je kriza priložnost za podružbljanje izgub, zato je »začasna« nacionalizacija bank neoliberalna nujnost. Kar je čudno, če pomislimo, da je Ronald Reagan, veliki neoliberalni komunikator, famozno rekel: »Država v času krize ni rešitev, ampak problem.«
Neoliberalci v debato o nesolventnih bankah vletavajo z različnimi dimnimi zavesami, toda zlahka so prepoznavni. Prepoznate jih po tem, da nacionalizaciji nesolventnih bank, ki jo priporočajo največji guruji sodobne ekonomije (Nouriel Roubini, Joseph Stiglitz ipd.), bodisi odločno nasprotujejo ali pa jo odločno podpirajo, toda pod pogojem, da bo nacionalizacija bank le »začasna« - pod pogojem, da se te banke po reorganizaciji, detoksikaciji oziroma rehabilitaciji, ki jo bo zagotovil davkoplačevalski denar, takoj sprivatizirajo, da jih torej kot »zdrave« banke vrnejo oziroma prodajo zasebnemu sektorju. Jasno, potem bo vse uredil trg, še toliko bolj, če bodo te »zdrave« banke kupili tisti delničarski »bloki«, tista finančna oligarhija, tisti »masters of the universe«, ki so jih »zastrupili«. In nikjer ne piše, da jih ne bodo, kajti neoliberalni evangelij vedno pride v paketu z nasvetom, ki ga, kot pravi Pierre-Noel Giraud v knjigi Neenakost v svetu, dajejo revnim državam: »Da bi vsi obogateli, je treba najprej pustiti, da nekaj družin neznansko obogati.«
Oboji, tisti neoliberalci, ki nacionalizaciji bank nasprotujejo, in oni, ki jo podpirajo, se bojijo istega: da bo država banke obdržala. Da se bo torej pojavil »tiran« (kot Hitler v tridesetih, pravijo), ki bank potem ne bo hotel vrniti zasebnemu sektorju. Kar bi bila katastrofa: saj veste, zasebni sektor je boljši menedžer od države! Aja? Mar nismo prav zdajle sredi katastrofe, ki dokazuje ravno nasprotno - da je zasebni sektor zelo slab menedžer. Toda to, da bi država banke obdržala, bi bil tudi konec svobode, še huje - fašizem! Za neoliberalce je fašizem vse, kar ovira svobodo trga (socialna država, solidarnost, skupno dobro, javno šolstvo, univerzalno zdravstveno zavarovanje, reguliranje trga, antikapitalizem ipd.). Problem je le v tem, da v fašizmu že živimo: kapitalizem je, kot pravi avstralski profesor Phil Graham, že dolgo korporativizem v smislu Mussolinijeve definicije fašizma. Korporacije so postale države. Sloviti Mussolinijev slogan - »Vse je v Državi, nič ni zunaj Države, nič ni proti Državi« - je dobil novo preobleko: Vse je na Trgu, nič ni zunaj Trga, nič ni proti Trgu! Če parafraziramo to, kar je Michael Gold nekoč pisal poetu Ezri Poundu: ko začne kapitalizem trohneti, zaudarja po fašizmu.
Benjamin R. Barber, avtor bestsellerja Jihad vs. McWorld, pravi, da smo sredi »boja za dušo kapitalizma«, da nas vsi silijo nazaj, v prejšnje stanje, v status quo ante, ki bo vključeval tudi vse defekte, ki so nas pripeljali v krizo, in da vsega tega noče nihče resno premisliti. Ali bolje rečeno, nihče noče resno premisliti smiselnosti »dominantne vloge trga v naši družbi« - vsi nas ponovno silijo v nakupovanje, trošenje, češ da je to rešitev. Vsi hočejo, da še naprej služimo trgu, ne pa nasprotno - da bi trg služil nam. Zakaj bi bil individualizem pomembnejši od skupnosti? In zakaj bi bila priložnost pomembnejša od enakosti? Prosti trg je bil utopija, ki je spodletela. Ko so ga v 18. stoletju »lansirali«, še ni bil preizkušen - zdaj je. In zgodovinski sistemi, kakršen je trg, imajo omejeno življenjsko dobo, kot v Uvodu v analizo svetovnih sistemov pravi Immanuel Wallerstein: »Ker sedanji sistem ne more več ustrezno delovati znotraj meril, ki jih je sam postavil, je odločitev o izhodu oziroma odločitev o prihodnjem sistemu (ali sistemih), ki ga je treba vzpostaviti, nujna.« Radikalni časi zahtevajo pač radikalne odgovore. Čas je, da vsi skupaj poskusimo nekaj, česar nismo še nikoli - demokracijo. Za začetek. Ekonomisti so svet samo različno interpretirali - gre pa za to, da ga spremenimo.