5. 3. 2009 | Mladina 9
Spremenimo svet
Ne pustite se neoliberalcem spet prepričati, da sveta ni treba spreminjati, da se je treba vrniti le v prejšnje stanje in da je neenakost naravno stanje človeštva
Demonstracije v Ljubljani, 26. november 2005
© Borut Krajnc
Kaj nam bo dobiček, če pa nimamo nič od tega? Tako bi LDS lahko naslovila svojo avtobiografijo. Pomislite: ko je bila LDS na oblasti, je bila Slovenija stalno v dobičku. Nikoli nam ni bilo bolje. In kaj se je zgodilo? Ljudje - okej, volivci - so LDS vrgli na cesto. Rečeno v bolj tekoči slovenščini: ljudje so LDS odpustili. Dobiček ji na dolgi rok ni prinesel sreče. Le nesrečo. Celo katastrofo. Mhm: finančno katastrofo. Kaj ji bo dobiček? Toda tako - »Kaj nam bo dobiček, če pa nimamo nič od tega?« - bi lahko svojo avtobiografijo naslovila tudi SDS. Ne pozabite: Janez Janša je ves svoj prvi mandat glorificiral svojo gospodarsko rast. Ko je bila na oblasti SDS, je bila Slovenija v stalnem dobičku. Nikoli nam ni bilo bolje. Točno, rekel sem »ves svoj prvi mandat«, kajti drugega mandata ni bilo: ljudje - okej, spet volivci - so SDS vrgli na cesto. Odpustili so jo. Ne, dobiček tudi njej na dolgi rok ni prinesel sreče. Le nesrečo. Da bi bila poanta moralke o dobičku, od katerega nimaš nič, bolj jasna, je Janša potem kar vztrajal in dokazoval, da je Slovenijo pustil v dobičku - da je bil torej zaključni račun proračuna pozitiven in da Sloveniji ni šlo nikoli bolje kot pod njim. In kot smo videli, je celo novo vladno koalicijo prisilil, da je to priznala. Kar je slaba tolažba: ker je imel dobiček, je letel na cesto.
LDS in SDS sta na lastni koži izkusili, da je prosti trg, ki sta ga v vseh teh letih družno tolerirali, podpirali in gradili, krivičen in nečloveški: do teh, ki ustvarjajo dobiček, nima spoštovanja. Tudi do delavcev, pravih ustvarjalcev dobička, nima trg spoštovanja: vrgel jih je na cesto. Odpuščanj v Sloveniji ni ne konca ne kraja. Ista logika: kaj nam bo dobiček, če pa nimamo nič od tega? Kar vas pripelje do vprašanja: kaj je pokopalo LDS in SDS? Ironično, pri LDS in SDS je šlo ljudem na živce natanko to, kar jim gre zdaj na živce pri Direktorjih, šefih korporacij - aroganca, narcizem, volja do moči, grandomanija, sla po ekscesu, pohlep. To se je lepo videlo v ameriškem kongresu, kamor so pred časom po finančno injekcijo - po »socialno pomoč« - prišli Direktorji treh detroitskih avtomobilskih korporacij. Ne le mediji, ampak tudi sami kongresniki so se jim cinično posmehovali - na odprti sceni. Očitali so jim vse - od arogance do pohlepa. Kasneje so prišli drugi Direktorji, recimo bančniki. In ponovil se je isti scenarij.
Nedavno so se ponovno vrnili Direktorji treh detroitskih avtomobilskih korporacij in zaprosili za novo finančno injekcijo, hkrati pa razkrili, da bodo odpustili na desettisoče delavcev. Ergo: državni, javni, davkoplačevalski denar potrebujejo zato, da bi lahko odpustili delavce. Ali kot smo slišali tudi pri nas: delavce moramo najprej odpustiti, da bi jih lahko ponovno zaposlili! To je kakopak zelo popularen izrek neoliberalnega evangelija, ki ni brez intimne zveze z evangelijem ameriške vojske: mesto moramo uničiti, da bi ga rešili! To je ameriška vojska počela v Vietnamu - in to je počela v Iraku. Spomnite se le Faludže: morali so jo uničiti, da bi jo rešili. In natanko na tak način zdaj politika »rešuje« krizo: s »kreativno destrukcijo«, s subvencioniranjem in sponzoriranjem odpuščanja.
Naomi Klein je nedavno zapisala, da bi morali vse tiste, ki so svet zapeljali v to krizo, politike in direktorje, preprosto vreči na cesto. »Vsi naj grejo!« Protestniki pred newyorško borzo so imeli transparent z napisom: »Jump, you fuckers!« Vprašanje je le, koliko bi jih prišlo gledat, kako predsednika borze peljejo v zapor - leta 1938 jih je prišlo 6000. Toda ko so vsi tisti Direktorji in bančniki, ki so zamočili, prihajali po »socialno pomoč«, niso kazali nobenih znakov, da so voljni spokati. Prav narobe - nekateri so poudarjali, da so po novem voljni delati za dolar na leto. Ali pa na mesec. Vsi hočejo ostati. To, da se tem fuckerjem nič ne zgodi, je tipična poteza neoliberalnega evangelija: hej, tega, ki greši in zgreši, bo že trg kaznoval! In discipliniral! In sankcioniral! Tu ne potrebujemo sodišč in zaporov - trg je nad pravom.
Ne da je pri nas kaj drugače: nihče ne gre. Vsi ostajajo - le plače si bodo znižali. Ker je kriza. In ker smo »vsi« v tem. Nihče izmed teh apologetov prostega trga noče na trg - vsi hočejo ostati v naročju državnih paketov, »socialne pomoči«. Tudi Janez Janša bi verjetno delal za evro na leto. In Borut Pahor prav tako. Slovenski politiki - od Pahorja navzdol - so kar tekmovali v tem, kdo bo zase predlagal bolj junaško znižanje plače. Vsi glorificirajo trg, toda vsi se držijo javnega sektorja. Kar je spet tipična figura neoliberalnega evangelija: ko trg cveti, je treba vse dobičke privatizirati - ko se trg zlomi, je treba vse izgube podružbiti. Glejte, so rekli Direktorji detroitskih avtomobilskih gigantov, nismo se pripeljali z zasebnimi, korporativnimi letali. Glejte, pravijo slovenski politiki, ne vozimo se s falconom. Vidite, vsi smo v tem! Vsi smo na istem! Vsi se vozimo z avtomobili! Vsi pešačimo! Ni več neenakosti! Ni več arogance! Ni več pohlepa! Ni več ekscesa! Vsi smo fleksibilni! Zato ne javkajte, če vas odpustijo - to pomeni, da ste fleksibilni. Bodite veseli, da ste odpuščeni - to je vaš prispevek k demokraciji, k temu, da smo vsi na istem. Jasno, slogan »vsi smo v tem« - ali pa »vsi smo na istem«, oh, ali pa »biti moramo bolj fleksibilni« - je le perfidni neoliberalni izgovor za podružbljanje izgub. In država ta neoliberalni evangelij stimulira, ko dopušča, da se kriza podružblja. Le zakaj bi se upirali, le zakaj bi hodili na cesto, le zakaj bi postavljali barikade, če smo pa vsi na istem?
To, da je Janša ratifikacijo vstopa Hrvaške v Nato pogojeval s potrditvijo zaključnega računa proračuna, potemtakem s potrditvijo, da je Slovenijo pustil v plusu (in suverenosti), je bilo več kot ironično - že kar trendovsko. To je bilo v resnici tako trendovsko, da je bilo že kar kičasto, če pomislimo, da je s tem preigral le tisti veliki paradoks, ki ga trenutno izžareva Pahorjeva Slovenija. Na eni strani imamo vojno s Hrvaško: vojno za mejo, za ozemlje, za izhod na morje. Sporočilo je kot na dlani, vedno znova bučno podčrtano: niti pedi svojega ozemlja ne damo! Niti koščka, niti milimetra, niti miligrama svoje suverenosti ne damo! Kajti za to gre: za slovensko suverenost. Hrvaška ogroža našo suverenost. In tega ne bomo tolerirali. Ni šans! Blokirali jih bomo! Ne bomo jih spustili v Nato in EU! Priredili bomo referendum! Nacionalna suverenost je vse! In kaj imamo na drugi strani? Pahorja, ki pravi, da finančno-gospodarske krize ne bomo mogli sami rešiti, to pa zato, ker smo del globalnega sveta, del prostega trga. Država nič ne more. Nemočna je. Nesuverena. Suverenost je izgubila. Država ne obstaja več. Ne le da je odmrla, ampak je pustila, da jo je zamenjal prosti trg - in ji vzel suverenost. Populistična histerizacija slovensko-hrvaških odnosov in mejnikov slovenske suverenosti zato ne služi le prikrivanju razsežnosti finančno-gospodarske krize in anemičnega odzivanja nanjo, ampak tudi prikrivanju samega dejstva, da država de facto nima več nobene suverenosti in da delavci, kot bi rekla Marx in Engels, nimajo več domovine. Politika, ki je državo poročila s prostim trgom, zdaj nacijo prepričuje, da je suverena. Le da v EU ne more najti nikogar, ki bi hotel to potrditi.
In seveda: to, da se slovenska vlada tako anemično in neodločno odziva na krizo, je spet le citat neoliberalnega evangelija: vsi očitno skrivaj upajo in računajo, da se bo trg sam korigiral. Saj veste: trg je muhast, krize so stalne, toda vedno pridejo in grejo. V tej pretirani zadržanosti države lahko vidimo še eno tipično usedlino neoliberalnega evangelija: država noče preveč posegati na trg ali pa se mešati v gospodarstvo, heh, kot da bi država nasedla neoliberalni razlagi, ki pravi, da se ta kriza ni začela zato, ker je bil trg preveč prost in preveč dereguliran, ampak prav zato, ker ga država ni pustila pri miru, ker ga je preveč regulirala in ker se je vanj preveč vmešavala - krizo je povzročila država, ne pa neoliberalni trg! Kar se seveda ujema s friedmanovsko, neoliberalno razlago velike gospodarske krize iz tridesetih let: trg se je tedaj res znašel v krizi, toda kolaps je bil posledica tega, da je na trg posegla država - če bi država pustila trg pri miru, bi imeli le recesijo, ne pa tudi depresije. Zato je priporočljivo, da se država na zdajšnjo krizo odziva anemično, počasi in neodločno - saj veste, da ne bi slučajno delala panike ali pa širila strahu. Šele panika namreč ustvari krizo! Pred paniko ni krize. Vse je v psihologiji! Za državo je najbolje, da se dela, da ni nič. In Pahorjeva vlada v tem smislu dela vse, da neoliberalcev ne bi preveč užalila.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.