Velika Slovenija

Kateri nacionalizem je primitivnejši, slovenski ali hrvaški? Žarko Puhovski, dolgoletni prvi vodja hrvaškega Helsinškega monitorja, sicer pa profesor politične filozofije na zagrebški filozofski fakulteti, ima o tem svojo teorijo. Hrvaški nacionalizem, tudi srbski ali bosanski, je bil na začetku seveda primitivnejši od slovenskega. »Hrvati so ubijali s puškami, enako Srbi in Bosanci. Takrat so Slovenci (izbrisane, op. a.) ubijali z računalniki,« pravi. Slovenija je zmeraj prehitevala za eno generacijo. Sedaj, z Marjanom Podobnikom, glavnim protagonistom Stranke slovenskega naroda, predvsem pa z bivšim prvim navijačem Viol, mariborskega navijaškega kluba, ki so ga za pogajanja s predsednikom vlade morali izpustiti iz zapora, pa naj bi slovenski nacionalizem padel pod »Šešljev nivo«. Edini način, da bi Hrvaška stopila vštric s Slovenijo bi bil, razmišlja Puhovski, da bi tudi njihovi Bad Blue Boys ustanovili politično stranko.
Puhovski ima prav. Če iz tedna v teden ugotavljamo, da so odnosi med nacijama na najnižji točki doslej, se lahko iz tedna v teden čudimo, kako globoka in neskončna je ta luknja, v katero padamo. Na neki način bi se morali zahvaliti Stranki slovenskega naroda, Marjanu Podobniku in njegovem zavodu, da so nam osvetlili pot naprej. Oni so tako rekoč avantgarda slovenske politike, tista črka »B«, ki jo je treba izreči po tem, ko je Slovenija rekla »A«. Tudi Pahorjev poskus, da bi z njimi dosegel deal, kaže, da je razlika med enimi in drugimi predvsem v načinu delovanja. Bivši navijači Viol delujejo rokohitrsko, stari politični mački pa z istimi cilji malce bolj preračunljivo in uglajeno.
Če jim kljub temu zaupamo, češ, saj morajo vedeti, kar počno, potem si poglejmo aktualni primer Franceta Bučarja. France Bučar, prvi predsednik slovenskega parlamenta, eden najuglednejših slovenskih državnikov, je viden predstavnik osamosvojitvenega establišmenta. Tudi on je za začetek pozval h blokadi Hrvaške pri vstopu v Evropsko unijo. A ker je rekel A, je pač moral reči še B. V svojem celovitem predlogu izhodišč za ozemeljsko razmejitev med državama sedaj predlaga mirovno konferenco, podobno, kot jo zahteva Zmago Jelinčič. Predstavljajmo si: Bučar, ki je nedavno napisal knjigo o bistvu slovenske državnosti, in Jelinčič sta si podala roke. Bučar predlaga popolno spremembo meje med državama in izvedbo referendumov na mešanih območjih tako, da bi o meji na krajevnih referendumih odločali avtohtoni prebivalci slovenskega ali italijanskega državljanstva in njihovi zakoniti potomci, »ki so imeli stalno bivališče na območju referenduma na dan uveljavitve pariške mirovne pogodbe iz leta 1947«. Večinoma torej Italijani ...
Produkciji slovenske zgodovinske krivice se pridružujejo novi in novi ugledneži. Boris Pahor, slovenski pisatelj iz Italije, je v govoru na Prešernovi proslavi v Portorožu ugotavljal, »da mora celotna občina Piran z delom Savudrije pripadati Sloveniji«. In pa, da »če primorski ljudje sami ne bomo znali braniti svoje suverenosti, nam je ne bo nihče poklonil. Tudi arbitraža ne, ker ta sodi na podlagi listin. S tistimi avtentičnimi pa lahko postrežemo samo mi«. Ker nacionalizmi potrebujejo drug drugega, ker drug od drugega napajajo, je reakcija že tukaj. Ta teden so se na slovenskih vikendih na otoku Krku pojavili napisi SLO. Akcija spominja na leta domovinske vojne, ko so v navalu etničnega sovraštva oskrunili hiše in vikende Srbov, ki so jih pred tem označili z ustreznimi napisi.

Zunaj nadzora

Seveda ima lahko vsak zanimive ideje. Toda vprašajmo se drugače: Kakšen pa je sploh »strateški« smisel takšnega javnega vzbujanja teritorialnih skomin? Zakaj je Bučar s tem nastopil v javnosti? Če je bil predlog mišljen resno ali konstruktivno, bi ga moral Bučar poslati priporočeno po pošti v kabinet predsednika vlade. Ali pa je hotel zgolj opozoriti nase? Sodelovati v vsesplošni histeriji ali v šovu, v katerem tudi predsednik vlade javnost opozarja, da mu hrvaški kolega Sanader ne dviguje telefona, in v katerem politični veljaki hvalijo »odločnost« Slovenije, ki »blokira« sosedo? Kakšen cilj so hoteli doseči v državnem svetu s sklepom, ki Hrvaški odreka pravico do Istre?
Te ideje bi v Evropski komisiji verjetno ocenili kot »balkanizacijo« EU. Na zahodu se je Bučarjevega predloga še najbolj razveselil Šešelj v Haagu.
V naravi nacionalizma je, da ga je težko nadzorovati, ko je enkrat ta destruktivni duh izpuščen iz steklenice, razmišlja v Sloveniji Rudi Rizman, ekspert za vprašanje nacionalizma. »Bolj me seveda skrbi nacionalizem, ki ga zaradi elektoralnega oportunizma že lep čas negujejo parlamentarne stranke in ki se počasi iz istih razlogov seli v stranke, ki so bile doslej imune pred njim,« pravi. Njegova opozorila so skrajno resna. Ker se soočamo z najhujšo ekonomsko krizo po izbruhu tiste iz tridesetih let prejšnjega stoletja, želi Rizman opozoriti, kakšno vlogo je nacionalizem, ali bolje, nacionalsocializem odigral takrat. Z drugimi besedami, Pahor si z javno blokado Hrvaške ne bi mogel zbrati zgodovinsko bolj neprimerne situacije. Globalne okoliščine, dodaja Rizman, so danes naravnost »napisane na kožo politikov, ki vidijo v nacionalizmu priložnosti, da osvojijo oblast«.Vzporedno s poglabljanjem sedanje gospodarske krize ne le v Sloveniji, temveč tudi drugod po Evropi, se bo repertoar ponudbe »kruha in iger« zgolj še povečeval, napoveduje.
Sklep, da gre pri slovensko-hrvaškem sporu zgolj za nacionalistično histerizacijo, je morda bližje resnici kot pa vsi trdni argumenti, ki jih slišimo na obeh straneh. Če si namreč argumente pogledamo bližje, se ti razblinijo. Tako imenovani »izhod na odprto morje«, denimo. Ali koga skrbi, da Antwerpen, tretje največje pristanišče na svetu, nima tako imenovanega izhoda na odprto morje? Še celo najuglednejši slovenski mednarodni pravniki ne vedo, katera konkretna pravica, od podvodnega polaganja kablov do posebnih pravice plovbe podmornic, upravičuje sklep, da je tako imenovani izhod na odprto morje življenjskega pomena za nacijo.
Rizman priznava, da je ravno značilnost nacionalizmov, da rešljive probleme predstavljajo kot nerešljive: »Kaj pa bi potem še ostalo nacionalistom, če bi bili problemi rešeni?« Nacionalisti za zastopanje države svoje storitve zelo drago zaračunajo, ne le svojim »strankam«, temveč kar celotni družbi. Če pa je država dovolj velika, kar širši mednarodni skupnosti. In če je slovensko-hrvaški spor posledica nacionalistične igre, potem je mogoče tudi predvideti vse posledice: nacionalizem veliko obljublja, je v bistvu opij, ki uporabnike zaslepi za determinante geopolitike in na koncu pripelje do zmanjšanja ali marginalizacije neke nacionalne države. To dokazujejo številni primeri iz zgodovine (Nemčija) kot tudi iz sedanjosti. Za primer daje Rizman lanski primer s Šaakasvilijevo Gruzijo.
Vzemimo za primer tezo, ki jo predlaga Puhovski: zanj je slovensko-hrvaški spor popolnoma izmišljen, brez vsakršne materialne podlage. Državi se dejansko prerekata o enem samem hektarju zemlje. In če sledimo Janezu Janši, ki se mu zdijo bistvene predvsem konkretne življenjske situacije konkretnih ljudi, dobimo na koncu le enega, ki se javno pritožuje: Joška Jorasa. »Nočem govoriti o krivcih, mene zanimajo ljudje,« v istem slogu nadaljuje Puhovski. »Ali ni potem bolj smiselno govoriti o problemu Ljubljanske banke, ki zadeva 100 tisoč ljudi? Zato trdim, da imamo opravka s histerizirano interpretacijo simbolov na obeh straneh. Prej bo prišlo do balkanizacije EU kot do evropeizacije Balkana.«
Seveda svojih fantazem v teh trenutkih ne podoživlja le Slovenija, temveč tudi Hrvaška. Sedaj, ko je odstotek srbskega prebivalstva na Hrvaškem padel s 14 na 4 odstotke, so se, tudi s srbskim podpredsednikom vlade, Srbi »udomačili«, razlaga Puhovski. Hrvaški nacionalizem je ostal brez materiala. V svojem recikliranju iščejo novega zunanjega sovražnika in Slovenci so več kot idealni. V Evropi je množica ozemeljskih sporov, ki so vsi večji od slovensko-hrvaškega. Poljska proti Danski zaradi morske meje na Baltiku. Irska proti Veliki Britaniji, Nizozemska proti Nemčiji, Velika Britanija proti Španiji, Švica proti Avstriji in Nemčiji, Francija proti Italiji, Andora proti Španiji, Španija proti Portugalski ... In tudi hrvaški teritorialni spori z Bosno, Srbijo in Črno goro so v vseh razsežnostih večji. A kljub temu se o »milimetrih zemlje« govori predvsem v slovenskem kontekstu. Treba je priznati, da razum ni na delu. »Mi imamo občutek, da se delajo Slovenci važne, ker so v EU,« komentira Puhovski. Ali kot bi dejal nek hrvaški stand-up komik: »Nam, Hrvatom, je prerekanje z neko Črno goro ali Bosno pod častjo.«

V rokah Angele Merkel

Vrnimo se k Rizmanovemu svarilu, da nacionalizmi v opitosti pogosto spregledajo geostrateško realnost, zaradi tega na koncu, kot nas uči zgodovina, potegnejo kratko. Ta tekst nastaja v trenutku, ko sicer še ni jasno, ali bo Hrvaška privolila v ponudbo Slovenije in Evropske komisije, da bi spor o meji med državama rešili z mediacijo, vsekakor pa je očitno, da bo Hrvaška mediacijo sprejela pod določenimi pogoji, kar torej pomeni, da se bodo pogovori o načinu reševanja spora nadaljevali. O tem pravzaprav priča tudi želja Slovenije, da se pogajalska konferenca Evropske unije in Hrvaške premakne v april ali maj. Kdo bo presekal gordijski vozel?
Obstaja precej enostaven odgovor. Kadar se v mednarodni skupnosti problemi internacionalizirajo, se vklopi znani mehanizem urejanja medsebojnih razmerij med političnimi entitetami, ki se imenuje ravnotežje moči. Poenostavljeno povedano: mednarodna skupnost v teh primerih vedno poišče troublemakerja oziroma prekucniško državo, ki v svojih zahtevah ali dejanjih spodkopava veljavni status quo in mu pristriže peruti. O tem sedaj pravzaprav teče boj za interpretacijo med Slovenijo in Hrvaško. Hrvaška trdi, da je to Slovenija, ker ne spoštuje mednarodnega prava, Slovenija pa želi dokazati, da je to Hrvaška, še sploh, če bo ta zavrnila ponudbo Evropske komisije o mediaciji.
Če se bo spor nadaljeval, bo odgovor na vprašanje, ali je Borut Pahor z »blokado« naše južne sosede naredil kapitalno napako ali pa najpametnejšo potezo v zadnjih letih, viden šele, ko se bodo do problema opredelile največje sile v Evropi. Morda komu vzbuja upanje, da je Pahorja že podprla Velika Britanija. A razlog ni bil v prepričljivosti slovenskih argumentov, temveč v tem, da je bila Velika Britanija že ob vključitvi Romunije in Bolgarije v EU kritična, da je prišlo do po njihovem mnenju prehitre širitve. Na drugi strani pa Sanader trdi, da je prepričal Pariz. Toda ali je koga začudilo, zakaj še niti eden in niti drugi ni obiskal Berlina, ki s svojo interesno sfero pokriva obe državi? Poskusi so verjetno že bili, a se očitno Nemčija zaveda svoje mediatorske vloge in se še ne želi opredeliti. Vse, kar je nazadnje na to temo rekla Angela Merkel, je, da je problem med Slovenijo in Hrvaško tako majhen, da ga bosta obe državi že sami rešili.
Lahko si predstavljamo, kakšen je učinek slovenske nacionalistične histerije, najrazličnejših idej o mirovnih konferencah, ki sedaj prihajajo iz ust najuglednejših slovenskih modrecev, na Angelo Merkel. Slovenski nacionalisti se sedaj vračajo v leto 1918. Če se bo nacionalna mobilizacija nadaljevala, bomo morda odkrili celo veliko Karantanijo. Ki pa, zgodovinsko gledano, dostopa do odprtega morja ni imela.