Streljali na leteče mercedese

Slovenski vojaki so se nedavno z raketnimi sistemi Roland udeležili bojnega streljanja na vojaškem poligonu v Grčiji, na Kreti. Oktobra 2008 so se vaje zveze Nato poleg njih udeležili še pripadniki madžarske in nemške vojske. Slovenski vojaki so na »približno pet kilometrov oddaljene tarče s sistemom Roland izstrelili 15 raket in uspešno uničili devet ciljev,« smo prebrali v reviji Slovenska vojska. Cilji so bili pomanjšani modeli pravih letal, tako imenovane leteče tarče. Ker je leteče tarče prispevala Nemčija, je kmalu po uspešno opravljeni vaji slovenskemu obrambnemu ministrstvu izstavila še račun. Samo račun za uničene tarče EADS, brez vseh drugih stroškov uporabe poligona, je znašal 601.990 evrov.

Cena varnosti

Več kot pol milijona evrov za nekaj eksplozij v zraku? Predstavljajmo si: vsak uspešen zadetek našega rolanda, je stal približno toliko, kot je kabinet predsednika republike plačal za »sporni« let v Sarajevo. A Danilo Türk se je za strošek nazadnje opravičil, vojska pa se za svoje izdatke navadno ne opravičuje. Predvsem zato, ker naj varnosti ne bi bilo mogoče »meriti«, kot pravijo strokovnjaki za obrambo. Toda tokrat smo imeli srečo. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali si je Slovenska vojska na Kreti le privoščila malce predrago zabavo, smo v okolici Ptuja naleteli na majhno slovensko podjetje z imenom Aviotech, ki je med drugim specializirano prav za izdelovanje letečih tarč. Aviotechovi modeli, plod slovenskega znanja, pa stanejo zgolj 6 tisoč evrov, to je desetkrat manj od nemških, ki stanejo od 60 do 80 tisoč evrov. Zakaj je torej slovenska vojska raje streljala na kot žafran drage tuje tarče?
Obširen odgovor, ki smo ga prejeli z ministrstva za obrambo, na prvi pogled pojasni odločitev. Vajo je pač organizirala prijateljska Natova sila, Nemčija, pri tem pa je ponudila tudi svoje tarče, katerih značilnosti so ustrezale pravilom, ki jih je določilo združenje uporabnikov vadišča na Kreti. Med drugim so denimo z obrambnega ministrstva odgovorili, da slovenske tarče nimajo »varnostnega certifikata« in »certifikata o primernosti«. Poleg tega so vojaki na Kreti izvajali »taktično bojno streljanje«, pri katerem so se morale tarče sprva umakniti 60 kilometrov stran. Nemške leteče tarče na reaktivni pogon so to zmogle, slovenski RVML-ji ali radijsko vodljivi modeli letal pa ne, ker jih poganja propelerski pogon. Čeprav so zadnji tipi teh letal že precej sofisticirani, se zmorejo umakniti največ 10 kilometrov od operaterja.
A če je bil namen vojaške vaje predvsem urjenje v resničnem, bojnem streljanju, se postavlja vprašanje, zakaj so slovenski vojaki sploh šli na Kreto. Zakaj se niso izurili v Sloveniji, na Baču denimo, na slovenskih tarčah? Dejstvo je namreč, da so slovenski vojaki na Kreti z zastarelimi sistemi Roland s kratkim dosegom streljali na leteče »mercedese SLK«, če karikiramo. Rakete, ki ji izstreljujejo rolandi, imajo doseg največ okrog 6,3 kilometra, dosežejo višino 3 kilometre in letijo s hitrostjo 1,5 maha. S takšnimi predpotopnimi raketami tudi druge članice Nata ne streljajo na mercedese. Nekatere članice Nata imajo v uporabi veliko boljše raketne sisteme. Sistem Crotale proizvajalca Thales Air Defence ima denimo doseg 20 kilometrov, seže 5 kilometrov v višino in doseže hitrost 3,5 maha. Veliko boljši od slovenskega rolanda je tudi sistem Rapier ali pa sistem z imenom Sea Wolf. Z vsemi naštetimi sistemi, kot smo se pozanimali, članice Nata streljajo na cenejše tarče s propelerskim pogonom, ki so podobne slovenskim tarčam, takšnim, kot jih izdeluje Aviotech. Slovenski vojaki bi se lahko torej prav tako dobro usposabljali tudi na slovenskih modelih. Zakaj se niso?

“Tarče so nevarne!”

Tukaj se začno uradna pojasnila zapletati. »Zaradi neizpolnjevanja osnovnih varnostnih meril letalske stroke sistema nikoli niso uvedli v operativno uporabo Slovenske vojske,« odgovarjajo z obrambnega ministrstva precej ostro, kot da so slovenski modeli letečih tarč tako površno zgrajeni, da so celo nevarni za življenje ljudi, saj ne izpolnjujejo niti osnovnih varnostnih meril. Takšen odgovor obrambnega ministrstva bi morda celo zadostoval, če ne bi vedeli, da slovenske RVML-je vojska za izvedbo usposabljanja zračne obrambe in za bojna streljanja uporablja že vse od leta 1992. Pravzaprav je RVML-je vojska celo naročila in ob prevzetju tudi podpisala, da ustrezajo vsem zahtevam. Stotnik Mirko Artenjak, ki je nosilec projekta daljinsko vodenih letal - tarč v Slovenski vojski že od začetka, v vseh dosedanjih člankih o projektu, objavljenih v reviji Slovenska vojska, posebnih pripomb ni imel. Paradoksov je še več. Prvič, čeprav RVML-ji menda ne izpolnjujejo osnovnih varnostnih meril, je vojska letos modele nameravala uporabiti tudi za usposabljanje s patriami, katerih bodoče posadke bi se morale 8 ur na leto uriti v zračni obrambi. Drugič: pred časom so se slovenski vojaki na bojno streljanje s slovenskimi RVML-ji odpravili na makedonski poligon Krivolak. In končno: obrambno ministrstvo je zavrnilo razvoj še boljših slovenskih tarč na reaktivni pogon.
Vprašajmo se torej ponovno. Katerih »osnovnih varnostnih meril letalske stroke« slovenski radijsko vodeni modeli letal ne izpolnjujejo? Obrambno ministrstvo se je tokrat zavilo v molk. Na večkratne prošnje, naj odgovorijo na navedeno vprašanje, odziva ni bilo. Morda zato, ker so slovenski vojaki na Kreti streljali na kot žafran drage »nemške« tarče zgolj zaradi nekakšne zavezniške solidarnosti ali pa preizkusa organizacijske komplementarnosti z madžarsko in nemško vojsko? Čeprav je to z vidika trošenja javnega denarja nesprejemljivo, primer ni edini. Leta 1999 je Slovenska vojska na Kreti raje streljala na angleške leteče modele MK 15 kot pa na slovenske RVML-je, čeprav slovenski modeli po letnih sposobnostih angleške modele prekašajo, hkrati pa so cenejši.
V primerjavi z največjimi obrambnimi posli bi lahko nekaj sto tisoč evrov vredne eksplozije v zraku hitro spregledali. Toda ob tem se lahko spomnimo na obljube politikov. S tem, ko se je Slovenija vključila v Nato, se je zaradi solidarnostnega načela zavezala, da bo povečala izdatke za obrambo. Ob vstopu so politiki in vojaški strokovnjaki trdili, da bo vstop v zavezništvo oživil obrambno industrijo, ki jo je zdesetkal razpad nekdanje Jugoslavije. Zatem je nastal načrt, kako bi lahko s porabo obrambnega denarja podpirali slovenske raziskave in razvoj. Glede na to bi pravzaprav obrambno ministrstvo moralo spodbujati slovensko obrambno industrijo.
Obramboslovec Erik Kopač s Fakultete za družbene vede pravi, da so vojaške vaje postale svojevrsten posel. Ponekod poligone tržijo celo podjetja, ki delujejo znotraj posameznih vojsk. Zaradi tega Nemčiji, ki ima v najemu poligon Namfi na Kreti, nikakor ni do tega, da bi uporabniki vadišča, denimo Slovenska vojska, privarčevali s streljanjem na svoje tarče. »Nemčija ponuja celovito storitev in bi gotovo začela komplicirati, če bi hotela Slovenska vojska na poligon pripeljati svoje tarče. A če si pripravljen in trd pogajalec, sem prepričan, da bi bilo to mogoče. Po vsej verjetnosti bi se bilo mogoče dogovoriti,« meni Kopač.

Elbit namesto obrtnika

Matjaž Praprotnik, lastnik podjetja Aviotech, ki so ga pojasnila obrambnega ministrstva, češ da njegovi izdelki ne izpolnjujejo meril letalske stroke, seveda prizadela, je dejal, da iz drugih držav, kamor je izvozil svoja letala, takšnih pritožb ni dobil. Sklepa, da na obrambnem ministrstvu iščejo zgolj izgovore, o razlogih v ozadju pa ne želi špekulirati. Argumentov preprosto ne more razumeti. Nekaj podobnega, pravi, se mu je zgodilo tudi pri razvoju domačih elektronskih komponent za helikopterje Cougar.
Ko je Slovenija kupila štiri helikopterje Cougar, se je obrambno ministrstvo s podjetjem Eurocopter dogovorilo za protidobave, razlaga Praprotnik. V okviru sekcije podjetij za obrambno industrijo pri gospodarski zbornici je bilo podjetje Aviotech izbrano za dobavo elektronskih zemljevidov. V tem primeru gre za neke vrste »navigacijske naprave« za helikopterje, ki pa so seveda precej večje od garminov. Uporabljajo specialne karte v merilu 1 : 25.000 ali več, imajo pa še nekatere druge zmožnosti, kot denimo, da lahko podatke o letu helikopterja pošiljajo zemeljski postaji. Podjetje Aviotech, je dejal Praprotnik, je testno različico helikopterskega GPS-ja tudi naredilo. Za to je porabilo okrog 200 tisoč evrov razvojnega denarja. V začetku leta 2004 je bil sistem na brniškem letališču uspešno preizkušen in Slovenija je skorajda postavila na noge podjetje, ki bi bilo sposobno izdelovati visokotehnološke, navigacijske naprave za helikopterje in letala.
Nato pa se je zapletlo. Zvonko Kremljak, takratni vodja direktorata za logistiko na obrambnem ministrstvu, je Aviotechu poslal dopis, s katerim je podjetje obvestil, da naprava »po mnenju proizvajalca in dobavitelja helikopterjev Eurocopter and EADS Company ne izpolnjuje pogojev«. Zaradi takšnega mnenja proizvajalca naj bi vgraditev slovenskega navigacijskega sistema v helikopterje imela »negativne posledice pri uveljavljanju garancij in podobno«. Kaj je dejansko narobe s slovenskim sistemom, ni bilo nikoli pojasnjeno. Na obrambnem ministrstvu so potrdili, da so nato v helikopterje Cougar vgradili navigacijske sisteme izraelskega proizvajalca Elbit, ki se pogosto pojavlja kot dobavitelj orožja za Slovenijo. Za nakup tega sistema naj bi bilo obrambno ministrstvo plačalo približno 2,5 milijona evrov. A kot je ministrstvo pred tem opozarjal Praprotnik, so kupili desetletje star sistem brez slovenskih digitalnih kart po višji ceni in ne da bi vojska sistem sploh videla ali ga preizkusila.
Zgodba spominja na nakup Elbitovih oborožitvenih postaj za patrie. Čeprav izraelski sistem ni bil sposoben prenašanja podatkov zemeljski postaji, čeprav je imel vgrajen zgolj 1 GB pomnilnika, zaradi česar nanj ni mogoče naložiti zemljevida vse države, se je obrambno ministrstvo odločilo za nakup Elbitovega sistema, ki ga je teže vzdrževati ali nadgrajevati. Obrambno ministrstvo je celo zavrnilo Praprotnikov predlog, da bi oba sistema, slovenskega in izraelskega, primerjali in preizkusili. Praprotnik odločitve ne razume. »Sam enostavno ne razumem. Leta 2002 smo projekt elektronskih zemljevidov v našem podjetju samostojno razvili. Leta 2003 je obrambno ministrstvo naročilo študijo izvedljivosti uporabe elektronskih zemljevidov v vojski. Nato je obrambno ministrstvo leta 2004 naročilo razvoj elektronskih zemljevidov v okviru ciljnih raziskovalnih programov. Istega leta pa, kot strela iz jasnega, je ministrstvo onemogočilo nadaljnji razvoj in teste elektronskih zemljevidov za potrebe plovil,« razlaga Praprotnik. Zdi pa se mu zanimivo, da ga je obrambno ministrstvo »črtalo« s seznama dobaviteljev dan za tem, ko je v Slovenijo pripotoval komercialni predstavnik Elbita, s katerim se je tudi seznanil.
Kopač sicer ne pozna zapletov pri nabavi navigacijskih sistemov za vojaške helikopterje. A če bi bila pogodba o nakupu helikopterjev napisana dovolj dobro, si »Francozi«, pravi, ne bi mogli nazadnje premisliti in iz protidobav črtati slovensko podjetje, ne da bi plačali pogodbene kazni za to. Razen seveda, če so se iz neznanih razlogov na obrambnem ministrstvu sami na račun slovenskega podjetnika odločili za izraelski Elbit, ki za izvoz gotovo ne ponuja svojih najboljših izdelkov. Izraelski Elbit je sicer znan iz številnih drugih orožarskih zgodb v Sloveniji, konec koncev tudi iz primera patria, kjer so bile izplačane provizije. Pogosto so prav provizije razlog, zaradi katerega veliko orožarskih zgodb ni prav logičnih.