12. 3. 2009 | Mladina 10
Satanski stihi
Zakaj na smrt obsojeni postmodernistični roman Salmana Rushdieja zdaj, 20 let kasneje, izgleda kot ultimativni realistični roman
Slovenski prevod iz leta 2005
Štirje islamski skrajneži - trije moški in ženska - nad Londonom ugrabijo potniško letalo in pilota prisilijo k pristanku. Ker nihče ne ve, kaj storiti z njimi, ne pristanejo na mednarodnem letališču, ampak na velikanski pristajalni pisti, obdani z oklepnimi vozili in vojaškimi transporterji. Skrajneži so živčni, naelektreni, pripravljeni na streljanje in smrt. Paradirajo in se šopirijo. Skušajo se obnašati, kakor so videli, da se ugrabitelji obnašajo v filmih in TV serijah. Zahod tako prezirajo, da hočejo izgledati kot citat tipičnega zahodnega filma. Razen ženske, ki le molče tiktaka - živa bomba. Med ugrabljenci, ki naštevajo himalajske osemtisočake, da bi ostali budni, so vsemogoči tipi, tudi ameriški fundamentalist Dumsday, fanatični kreacionist, ki ne verjame, da je bil njegov praded šimpanz, in ki Charlesa Darwina krivi za »ameriško kulturo mamil«. Nič, »težka je usoda Američana v tujini, sploh če niti ne sumi, zakaj ga ne marajo«. A po drugi strani - kreacionist bi se zlahka pridružil džihadističnim ugrabiteljem. Imeli bi si kaj povedati. Prezirajo iste reči, le da z druge strani.
Jasno, kreacionist se nenehno napihuje. Za razliko od Džibrila Farište in Saladina Chamche, ki držita nizek profil. Ne brez razloga: oba sta indijska igralca muslimanskega rodu. Še več, zvezdnika. Džibril Farišta je kralj Bollywooda (in piratskih videokaset), legenda akcijsko-pustolovskih spektaklov, ki več kot Ramajani dolgujejo hongkonškemu fuju, pravo indijsko filmsko božanstvo, kar delno pride tudi od tega, da je v filmih preigral praktično vsa indijska božanstva, od Krišne do Guatame, toda sam se je ob tem povsem sekulariziral. Izgubil je vero v vero. Saladin Chamcha se je po drugi strani specializiral le za glasove, toda nehote - emigriral je v Britanijo, kjer se je asimiliral, pozahodnjačil in sekulariziral, se poročil s pnevmatično blondinko Pamelo Lovelace, ki je imela rdečelični glas stare Anglije, v kateri je tako želel prebivati, in postal »mož tisoč in enega glasu«, kralj vokalizacij (hej, glas je dal steklenici kečapa, zavitku čipsa s česnovim okusom, preprogam, pečenemu fižolu, zmrznjeni pesi in celo ameriškemu predsedniku), to pa zato, ker njegovega obraza niso niti hoteli niti potrebovali. Pač ni bil dovolj komercialen, ali natančneje - za zahodni okus je bil preveč rjav, preveč eksotičen, preveč etničen, preveč napačen. Saladin, ujetnik žolce privzetega jezika, ki je delal vse, da bi postal bel, ima vse razloge, da drži nizek profil: ugrabitelji, ne ravno multikulturalisti, namreč najprej likvidirajo muslimana, ki se je odrekel turbanu in bradi - ki se je torej pozahodnjačil in sekulariziral.
Ko letalo vendarle odleti, se med ugrabitelji, polnimi lastne smrti in za svoje dobro preveč neodločnimi, preveč paničnimi fatalisti, vname pretep, ki ga prekine stoična ugrabiteljica - žico, ki povezuje vse varovalke granat pod njeno obleko, potegne in stene se začnejo podirati. Letalo raznese nekje nad britansko obalo. »Mučeništvo je privilegij,« dahne. Džibril in Saladin padec z razstreljenega letala, s te himalajske višine, preživita - kot da nastopata v risanki. Wonderland! Vsi umirajo, da bi se lahko ponovno rodili.
Tak bi bil lahko zaplet kakega h''woodskega filma, ki bo štartal letos poleti - ali pa kakega internacionalnega bestsellerja, ki je bil objavljen lani. V resnici je to zaplet Satanskih stihov, famoznega romana, ki je izšel leta 1988, pobral nekaj nagrad, globalno pa zaslovel naslednje leto, ko ga je ajatola Homeini, iranski verski voditelj, obsodil na smrt. Fatwa, ki je doletela Salmana Rush-dieja, avtorja tega romana, sicer britanskega pisatelja indijskega rodu, je danes, natanko 20 let kasneje, še vedno v veljavi. Iran je namreč že pred leti sporočil, da fatwe žal ne more preklicati, pa četudi bi jo hotel. Iz preprostega razloga: prekliče jo lahko le ta, ki jo je izrekel. Izrekel pa jo je ajatola Homeini. Problem je kakopak v tem, da je ajatola Homeini ne more preklicati, ker je medtem že umrl. Fatwa torej ostaja. In Rushdie tudi. Ajatolo Homeinija je preživel, fatwe očitno ne bo - umrla bosta skupaj, saj veste, nekoč, ko bomo že vsi pozabili, zakaj je bila fatwa sploh izrečena, pa četudi so v Pakistanu medtem že posneli film, v katerem Rushdieja na koncu ubijejo.
Fatwa je bila napovedana kot vojna. Nekateri so padli smrtno zadeti, recimo Hitoši Igaraši, japonski prevajalec Satanskih stihov. Drugi so bili le ranjeni, recimo Ettore Capriolo, italijanski prevajalec, in William Nygaard, norveški založnik Satanskih stihov. Hja, prevajalci so trikrat premislili, preden so začeli prevajati ta »blasfemični« roman. In založniki so trikrat premislili, preden so ga založili. Na britanski založbi Viking Penguin, pri kateri je roman sploh izšel, je veljalo obsedno stanje. Vsi zaposleni so imeli občutek, da je bil nož izstreljen tudi proti njim. In ne moremo ravno reči, da jih je občutek varal: ajatola Homeini je rekel, da na smrt obsojen ni le Rushdie, rojen v Bombaju, in sicer leta 1947, ko se je muslimanski Pakistan odcepil od Indije in ko je Britanija izgubila svojo veliko kolonijo, ampak so na smrt obsojeni tudi vsi, ki so bili vpleteni v objavo te »blasfemije«. Vsem tistim, ki bi pri likvidaciji teh »blasfemov« izgubili življenje, je obljubil mučeništvo. Leta 1993 so islamski fundamentalisti v turškem Sivasu - v času velikega literarnega festivala - zažgali hotel, v katerem je zgorelo 37 umetnikov, častilcev poeta Pira Sultana Abdala, »prvega turškega socialista«, obešenega leta 1590: znoreli so, ker je bil med udeleženci tega festivala tudi Aziz Nesin, turški prevajalec Satanskih stihov. Pa sploh ni prevedel kompletnega romana, ampak le fragmente. Ne da ni v tem tudi nekaj malega ironije: mnogi so tedaj brali le fragmente Satanskih stihov, le fotokopirane strani, ki so krožile med muslimani ter sprožale bes, ogorčenje, proteste, nemire in kresovanja, začenši februarja 1989 v Pakistanu, kjer so fundamentalisti Satanske stihe obrnili proti vladi pozahodnjačene Benazir Buto. Stavim, da je tudi ajatola Homeini bral le fragmente. Če jih je sploh bral.
Samo pomislite: kaj če jih je bral? Pomeni, da je tudi sam grešil in da bi moral najprej ubiti sebe. In dalje: Satanski stihi so izšli v angleščini. Jih je Homeini bral v originalu, v angleščini? Nehajte: Homeini je bil čist kot solza, neomadeževan in neokužen z zahodom, zato se ni hotel mazati z angleščino, metajezikom zahoda, ki ga je tako preziral. Pomeni, da je moral Satanske stihe Homeiniju nekdo prevesti. Ker pa so bili prevajalci Satanskih stihov obsojeni na smrt, bi morali takoj za Homeinijem ubiti tudi tega, ki mu je Satanske stihe prevedel. Nič od tega se ni zgodilo. Čudno, ne. Je bil Homeini načelen človek? Če je bil, potem to lahko pomeni le, da mu Satanskih stihov niso prevedli in da jih sploh ni bral. Kar je tudi zelo verjetno. Ne brez razloga: Satanski stihi, ki so Rushdieja spremenili v celebrity in mu omogočili zvezdniško življenje (heh, stalna ogroženost, telesni stražarji, omejeno gibanje, izogibanje javnosti, druženje s sebi enakimi ipd.), namreč niso ravno lahek roman. Prej narobe: Satanski stihi so zelo težki. V vseh smislih.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.