Satanski stihi

Štirje islamski skrajneži - trije moški in ženska - nad Londonom ugrabijo potniško letalo in pilota prisilijo k pristanku. Ker nihče ne ve, kaj storiti z njimi, ne pristanejo na mednarodnem letališču, ampak na velikanski pristajalni pisti, obdani z oklepnimi vozili in vojaškimi transporterji. Skrajneži so živčni, naelektreni, pripravljeni na streljanje in smrt. Paradirajo in se šopirijo. Skušajo se obnašati, kakor so videli, da se ugrabitelji obnašajo v filmih in TV serijah. Zahod tako prezirajo, da hočejo izgledati kot citat tipičnega zahodnega filma. Razen ženske, ki le molče tiktaka - živa bomba. Med ugrabljenci, ki naštevajo himalajske osemtisočake, da bi ostali budni, so vsemogoči tipi, tudi ameriški fundamentalist Dumsday, fanatični kreacionist, ki ne verjame, da je bil njegov praded šimpanz, in ki Charlesa Darwina krivi za »ameriško kulturo mamil«. Nič, »težka je usoda Američana v tujini, sploh če niti ne sumi, zakaj ga ne marajo«. A po drugi strani - kreacionist bi se zlahka pridružil džihadističnim ugrabiteljem. Imeli bi si kaj povedati. Prezirajo iste reči, le da z druge strani.
Jasno, kreacionist se nenehno napihuje. Za razliko od Džibrila Farište in Saladina Chamche, ki držita nizek profil. Ne brez razloga: oba sta indijska igralca muslimanskega rodu. Še več, zvezdnika. Džibril Farišta je kralj Bollywooda (in piratskih videokaset), legenda akcijsko-pustolovskih spektaklov, ki več kot Ramajani dolgujejo hongkonškemu fuju, pravo indijsko filmsko božanstvo, kar delno pride tudi od tega, da je v filmih preigral praktično vsa indijska božanstva, od Krišne do Guatame, toda sam se je ob tem povsem sekulariziral. Izgubil je vero v vero. Saladin Chamcha se je po drugi strani specializiral le za glasove, toda nehote - emigriral je v Britanijo, kjer se je asimiliral, pozahodnjačil in sekulariziral, se poročil s pnevmatično blondinko Pamelo Lovelace, ki je imela rdečelični glas stare Anglije, v kateri je tako želel prebivati, in postal »mož tisoč in enega glasu«, kralj vokalizacij (hej, glas je dal steklenici kečapa, zavitku čipsa s česnovim okusom, preprogam, pečenemu fižolu, zmrznjeni pesi in celo ameriškemu predsedniku), to pa zato, ker njegovega obraza niso niti hoteli niti potrebovali. Pač ni bil dovolj komercialen, ali natančneje - za zahodni okus je bil preveč rjav, preveč eksotičen, preveč etničen, preveč napačen. Saladin, ujetnik žolce privzetega jezika, ki je delal vse, da bi postal bel, ima vse razloge, da drži nizek profil: ugrabitelji, ne ravno multikulturalisti, namreč najprej likvidirajo muslimana, ki se je odrekel turbanu in bradi - ki se je torej pozahodnjačil in sekulariziral.
Ko letalo vendarle odleti, se med ugrabitelji, polnimi lastne smrti in za svoje dobro preveč neodločnimi, preveč paničnimi fatalisti, vname pretep, ki ga prekine stoična ugrabiteljica - žico, ki povezuje vse varovalke granat pod njeno obleko, potegne in stene se začnejo podirati. Letalo raznese nekje nad britansko obalo. »Mučeništvo je privilegij,« dahne. Džibril in Saladin padec z razstreljenega letala, s te himalajske višine, preživita - kot da nastopata v risanki. Wonderland! Vsi umirajo, da bi se lahko ponovno rodili.
Tak bi bil lahko zaplet kakega h''woodskega filma, ki bo štartal letos poleti - ali pa kakega internacionalnega bestsellerja, ki je bil objavljen lani. V resnici je to zaplet Satanskih stihov, famoznega romana, ki je izšel leta 1988, pobral nekaj nagrad, globalno pa zaslovel naslednje leto, ko ga je ajatola Homeini, iranski verski voditelj, obsodil na smrt. Fatwa, ki je doletela Salmana Rush-dieja, avtorja tega romana, sicer britanskega pisatelja indijskega rodu, je danes, natanko 20 let kasneje, še vedno v veljavi. Iran je namreč že pred leti sporočil, da fatwe žal ne more preklicati, pa četudi bi jo hotel. Iz preprostega razloga: prekliče jo lahko le ta, ki jo je izrekel. Izrekel pa jo je ajatola Homeini. Problem je kakopak v tem, da je ajatola Homeini ne more preklicati, ker je medtem že umrl. Fatwa torej ostaja. In Rushdie tudi. Ajatolo Homeinija je preživel, fatwe očitno ne bo - umrla bosta skupaj, saj veste, nekoč, ko bomo že vsi pozabili, zakaj je bila fatwa sploh izrečena, pa četudi so v Pakistanu medtem že posneli film, v katerem Rushdieja na koncu ubijejo.
Fatwa je bila napovedana kot vojna. Nekateri so padli smrtno zadeti, recimo Hitoši Igaraši, japonski prevajalec Satanskih stihov. Drugi so bili le ranjeni, recimo Ettore Capriolo, italijanski prevajalec, in William Nygaard, norveški založnik Satanskih stihov. Hja, prevajalci so trikrat premislili, preden so začeli prevajati ta »blasfemični« roman. In založniki so trikrat premislili, preden so ga založili. Na britanski založbi Viking Penguin, pri kateri je roman sploh izšel, je veljalo obsedno stanje. Vsi zaposleni so imeli občutek, da je bil nož izstreljen tudi proti njim. In ne moremo ravno reči, da jih je občutek varal: ajatola Homeini je rekel, da na smrt obsojen ni le Rushdie, rojen v Bombaju, in sicer leta 1947, ko se je muslimanski Pakistan odcepil od Indije in ko je Britanija izgubila svojo veliko kolonijo, ampak so na smrt obsojeni tudi vsi, ki so bili vpleteni v objavo te »blasfemije«. Vsem tistim, ki bi pri likvidaciji teh »blasfemov« izgubili življenje, je obljubil mučeništvo. Leta 1993 so islamski fundamentalisti v turškem Sivasu - v času velikega literarnega festivala - zažgali hotel, v katerem je zgorelo 37 umetnikov, častilcev poeta Pira Sultana Abdala, »prvega turškega socialista«, obešenega leta 1590: znoreli so, ker je bil med udeleženci tega festivala tudi Aziz Nesin, turški prevajalec Satanskih stihov. Pa sploh ni prevedel kompletnega romana, ampak le fragmente. Ne da ni v tem tudi nekaj malega ironije: mnogi so tedaj brali le fragmente Satanskih stihov, le fotokopirane strani, ki so krožile med muslimani ter sprožale bes, ogorčenje, proteste, nemire in kresovanja, začenši februarja 1989 v Pakistanu, kjer so fundamentalisti Satanske stihe obrnili proti vladi pozahodnjačene Benazir Buto. Stavim, da je tudi ajatola Homeini bral le fragmente. Če jih je sploh bral.
Samo pomislite: kaj če jih je bral? Pomeni, da je tudi sam grešil in da bi moral najprej ubiti sebe. In dalje: Satanski stihi so izšli v angleščini. Jih je Homeini bral v originalu, v angleščini? Nehajte: Homeini je bil čist kot solza, neomadeževan in neokužen z zahodom, zato se ni hotel mazati z angleščino, metajezikom zahoda, ki ga je tako preziral. Pomeni, da je moral Satanske stihe Homeiniju nekdo prevesti. Ker pa so bili prevajalci Satanskih stihov obsojeni na smrt, bi morali takoj za Homeinijem ubiti tudi tega, ki mu je Satanske stihe prevedel. Nič od tega se ni zgodilo. Čudno, ne. Je bil Homeini načelen človek? Če je bil, potem to lahko pomeni le, da mu Satanskih stihov niso prevedli in da jih sploh ni bral. Kar je tudi zelo verjetno. Ne brez razloga: Satanski stihi, ki so Rushdieja spremenili v celebrity in mu omogočili zvezdniško življenje (heh, stalna ogroženost, telesni stražarji, omejeno gibanje, izogibanje javnosti, druženje s sebi enakimi ipd.), namreč niso ravno lahek roman. Prej narobe: Satanski stihi so zelo težki. V vseh smislih.

Berite s Homeinijem!

Za začetek, Satanski stihi, ki jih je v slovenščino prevedel Jure Potokar, so špeh - 500 relativno gostih strani. Obenem pa so hudo meta. Ne le metafikcija, ampak metametametafikcija. Ne le barok, ampak literarni rokoko. Ne le fikcija-v-fikciji, ampak fikcija-v-fikciji-v-fikciji-v-fikciji. To je pač roman, ki nam daje stalno vedeti, da je le fikcija. Ki nam daje stalno vedeti, da beremo fikcijo. Ki nam daje stalno vedeti, da nam ne zaupa - da ne zaupa naši percepciji realnosti. Ki nam daje stalno vedeti, da se zaveda, da si lahko realnost predstavljamo le še kot fikcijo, da jo lahko jasno vidimo le skozi oči fikcije in da lahko o njej govorimo le še v jeziku fikcije - v jeziku filmov, TV serij, reklam, stripov, romanov, popkulture, džinglov, tračev, medijskega žlobudranja. Hja, Satanski stihi stalno svarijo: pazite, da ne boste zamešali realnosti in fikcije! Obenem pa nas imajo na sumu, da smo ju že zamešali. In da nam ni pomoči. Satanski stihi so roman o nas, ki beremo Satanske stihe. Že samo glede na tako ironično, tako samoironično in tako salamensko očitno metafikcijsko naturo Satanskih stihov, je presenetljivo, da jih je Homeini vzel tako smrtno resno. Kako se je prebil skozi Satanske stihe, če se sploh je, ni jasno. Tudi če bi jih bral le med vrsticami, bi kolapsnil.
V resnici je še huje: Satanskih stihov - podobno kot Uliksa - ne moreš brati brez vodiča ali pa tolmača. Točno, profesorjem literature je dal misliti - tako kot Joyce. Nikoli ne veš, kdo je kdo in kje je kdo. Recimo: junaki stalno padajo iz realnosti v sanje in iz sanj v realnost. In ko padejo v realnost, vam to nič ne pomaga. Pozabite: te realnosti ne morete prijeti, saj izgleda še bolj odbito, še bolj noro, še bolj fantastično in še bolj nadrealistično od sanj. Ko se junak zbudi, se ne zbudi v realnost, ampak v sanje. In to v postmodernistične sanje, prežgane z referencami, citati, aluzijami, asociacijami, podzgodbami, sanjskimi vizijami. Za nič se ne morete prijeti. Ko se junak premakne, nikoli ne veste, kje je točka A in kje je točka B. Nihče ne jamči, da točki A in B sploh obstajata. Junaki pa se itak množijo kot točke, ki jih ni. Toliko jih je, da zmedo le še povečajo. In da bi bila mera polna, stalno migrirajo in mutirajo, kot pošasti iz B grozljivk. Stalno se levijo, spreminjajo - Džibril v nadangela, Saladin v hudiča in Iaga. Bogovi v bike, ženske v pajke, možje v volkove, Mona Lisa v frisbi. Shakespeare v Ovida, Joyce v Gramscija, Dickens v Omarja Hajama. Očetje v producente, maoisti v čarobne svetilke, mistiki v igralce kriketa, poeti v teroriste, filmske zvezde v pare izpraznjenih čevljev. Ekonomija dela iz njih zveri, ki žrejo lastne repe. In da bi bilo vse še težje, imajo različni junaki enaka imena. Vsaka identiteta je le trenutna, začasna, prehodna. Nič ni fiksnega. Vsak junak hodi okrog v več kosih. In vsak izmed njih je križišče toliko referenc, da komaj živi. Zgodovini se zmeša, zato metamorfoze, mutacije, reinkarnacije in resurekcije - oh, in avatarji in plastične operacije - ne pomagajo. Junaki po vsaki metamorfozi, po vsaki mutaciji, po vsaki reinkarnaciji izgledajo še bolj smešno, še bolj absurdno, še bolj groteskno. Noč jih le utrudi. Satanski stihi so hrupni, bombastični, igrivi, montypythonski overdose tekstualne shizofrenije.
Razlog več, da je promet tako zgoščen kot v Petem elementu, le da tu po zraku letajo junaki, ki se drug od drugega stalno odbijajo - kot ricocheti. In tudi replike se odbijajo druga od druge. Non stop. Kot da ne bi videle druga skozi drugo. Čisti verbalni vertigo. Stavek se začne, še preden se prejšnji konča - in prejšnji se konča, ko se je naslednji že začel. Drug drugemu skačejo v besedo. Če ni to literarni ringelšpil, potem ne vem, kaj je. Ali kot je rekel Rushdie: »Zabavno je brati tekste, v katerih ne poznaš vseh besed. To je všeč celo otrokom.« Zato ni nič nenavadnega, če se stavek začne na vzhodu in konča na zahodu - ali če se začne v nacističnih lagerjih smrti in konča med otroškimi trupli s prerezanimi vratovi. Ali pa če se začne nekje v Blakovi Poroki nebes in pekla in konča nekje v Mahabharati. Ali pa če se začne nekje v 1001 noči in konča nekje v Joycovem Finneganovem bedenju. Ali pa če se začne nekje v Bagdadskem tatiču in konča nekje v Iztrebljevalcu. Ali pa če se začne v Hollywoodu in konča v Bollywoodu. Vmes se itak dotakne vseh ostalih klasik, miniklasik, popklasik, polklasik, postklasik, retroklasik, hip-hopa, hindi-popa in tudi povsem običajnega šunda, ki pa ugasnejo, še preden se dobro prižgejo. Nič ni dovolj resno, da bi trajalo. Nič ni tako pomembno, da ne bi bilo smešno. To je trebušni ples - okej, karneval, ki govori iz trebuha. Remiks sitkoma in fusion rocka, podoben staršema, ki naredita samomor, ko njuna hči dobi prvo menstruacijo, in svobodi, ki je le protivprašanje za svetnika in nacista, ki živita v istem času. Rushdie naredi vse, da bi bralca čim bolj dezorientiral. Satanski stihi - prepovedani, cenzurirani, sežigani, debatirani, prekleti in »posneti« s ptičje perspektive migranta - so roman, v katerem se tisti, ki mislijo, da imajo prav, totalno motijo. In bralec je vabljen, da se moti z njimi.
Vabilo, ki ga ajatola Homeini ni ravno objel. Kako se je prebil skozi vse to, res ne vem, toda na koncu - če je do tja prišel - definitivno ni vzdihnil: nič, v sanjah je vse mogoče! Ne, Homeini sanjam ni mogel pogledati skozi prste. Iz preprostega razloga: v sanjah padejo vse stvari na svoje mesto. In v Satanskih stihih se vse tiste »blasfemije« zgodijo prav v sanjah. Zato si živo predstavljam, kako je Homeiniju kak oproda šepnil: Rush-die namiguje, da je bil prerok Mohamed le poslovnež, ki si je besedilo Korana sproti izmišljal in ga prirejal potrebam svojega boja proti poganskim boginjam, in da mu je nekatere stihe popravljal hudič, ne da bi sam to sploh opazil! Še več: Rushdie namiguje, da se je romanje v Meko, ki ga je vodila epileptična Aješa, najmlajša in najljubša prerokova žena, končalo z množično utopitvijo! Homeinija, ki ni ravno slovel po smislu za humor, je to verjetno streslo - in živo si lahko predstavljate, kako ga je šele streslo, ko mu je oproda potem šepnil, da v Satanskih stihih nastopa tudi on sam, ajatola Homeini. Ni mu sicer ime Homeini, ampak Imam, kraj njegovega izgnanstva ni Pariz, ampak London, in v domovini ne načrtuje rušenja pozahodnjačenega šaha Pahlavija, ampak pozahodnjačene cesarice, toda povsem prepoznaven je, ko se v Londonu skriva za težkimi zavesami, da se ne bi okužil s tujino, zahodom in sekularnostjo, ko zgodovino razglaša za strup, ko Ameriki napoveduje smrt in ko ugotavlja, da je napredek le blodnja, kajti vse znanje je že zajeto v Koranu. Kot dahne nekdo: »Ni drugega boga, razen Boga. Kaj smo, če to zdaj opustimo? To nas slabi, postajamo absurdni. Prenehamo biti nevarni. Nihče nas ne bo nikoli več jemal resno.« Hja, ajatola Homeini izgleda smešno, komično. Toda nič bolj kot Grace Jones - ali pa Margaret Thatcher. Sreča je le, da sanje niso fotografije. Že tako so naslednji dan pospravljali razbitine.
Satanski stihi se danes, 20 let kasneje, berejo tako, kot da jih je Rushdie snel z včerajšnjih časopisnih naslovnic: kot kritika fundamentalizma, džihadskega fanatizma in zahodnega rasizma, kot upgrade Krištofa Kolumba, ki je skušal dokazati, da je Indija povsod, tako na vzhodu kot na zahodu, kot satira Britancev, ki ne dojamejo, da se je vsa njihova zgodovina dogajala na drugi strani morja, in Indijcev, ki se zahoda v sebi ne morejo znebiti, kot parodija filmov, televizije in reklam, ki so preglasili stare mite in religije, in kot hvalnica hibridne, nečiste, multikulturne, fluidne, mutantske, migrantske, disidentske identitete, ki je običajno tako zmedena kot bralec Satanskih stihov in ki običajno obtiči med sanjami in realnostjo, heh, kot Satanski stihi, ki so bili pred 11. septembrom 2001 postmoderni, po 11. septembru 2001 pa so končno postali moderni, ultimativni realistični roman, ki ga lahko dojame le bralec z nemogočo identiteto - le bralec, ki je ultimativni zahodnjak in obenem ultimativni vzhodnjak.