Veljko Njegovan

 |  Mladina 10  |  Kultura  |  Plošča

Morrissey: Years Of Refusal

2009, Decca

Zgodovina rock glasbe je polna kontroverznih osebnosti in dogodkov. Skoraj v vsakem izstopajočem glasbenem žanru imamo priložnost naleteti na kakšnega nerazumljenega, odvrženega, speštanega, ubogega individuuma, ki verjame, da je bilo njegovo/njeno spočetje velika napaka njegovih/njenih staršev, odraščanje pa nujna obsodba na dosmrtno trpljenje in skrajno nerazumevanje bližnje in daljne okolice. Če se osredotočimo na Veliko Britanijo, ne moremo mimo Manchestra, kjer se je v osemdesetih letih formirala izredno vplivna glasbena scena. In če lahko rečemo, da je bil prvi veliki manchestrski trpin Ian Curtis, ki je svoje trpljenje kronal s samomorom v rosnih letih, si sloves zagotovo največjega britanskega trpina, cinika ali neprilagojenca zasluži Steven Patrick Morrissey, saj mu je kljub vsem naštetim 'težavam' uspelo doživeti kar petdeset pomladi. Morrissey se že od zlatih časov skupine The Smiths v besedilih dotika različnih težav: od seksualnosti, ljubezni, pravic živali do izrazitih političnih nazorov in prepričanj, zaradi katerih je bil že od začetka kariere javno obsojan, najverjetneje zaradi precejšnje dvoumnosti, ironije in cinizma v svojih besedilih in izjavah.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Veljko Njegovan

 |  Mladina 10  |  Kultura  |  Plošča

Zgodovina rock glasbe je polna kontroverznih osebnosti in dogodkov. Skoraj v vsakem izstopajočem glasbenem žanru imamo priložnost naleteti na kakšnega nerazumljenega, odvrženega, speštanega, ubogega individuuma, ki verjame, da je bilo njegovo/njeno spočetje velika napaka njegovih/njenih staršev, odraščanje pa nujna obsodba na dosmrtno trpljenje in skrajno nerazumevanje bližnje in daljne okolice. Če se osredotočimo na Veliko Britanijo, ne moremo mimo Manchestra, kjer se je v osemdesetih letih formirala izredno vplivna glasbena scena. In če lahko rečemo, da je bil prvi veliki manchestrski trpin Ian Curtis, ki je svoje trpljenje kronal s samomorom v rosnih letih, si sloves zagotovo največjega britanskega trpina, cinika ali neprilagojenca zasluži Steven Patrick Morrissey, saj mu je kljub vsem naštetim 'težavam' uspelo doživeti kar petdeset pomladi. Morrissey se že od zlatih časov skupine The Smiths v besedilih dotika različnih težav: od seksualnosti, ljubezni, pravic živali do izrazitih političnih nazorov in prepričanj, zaradi katerih je bil že od začetka kariere javno obsojan, najverjetneje zaradi precejšnje dvoumnosti, ironije in cinizma v svojih besedilih in izjavah.

Samo nebesa vedo, zakaj je Morrissey (spet) tako prekleto nesrečen.© Virginmedia.com

Samo nebesa vedo, zakaj je Morrissey (spet) tako prekleto nesrečen.© Virginmedia.com
© © Virginmedia.com

Ko se ozremo na njegovo solistično, posmithovsko obdobje, ne moremo reči, da je v tem času izdal veliko zares dobrih albumov. Viva Hate je bil mojstrovina, na kateri se je ukvarjal z obsojanjem politike Margaret Thatcher in izražal dvoumna sporočila o rasizmu, v devetdesetih letih pa je izdal še dva omembe vredna ploščka: Your Arsenal in Vauxhall and I. Po sedemletnem premoru in bivanju v Los Angelesu se je vrnil z verjetno najboljšim izdelkom You Are The Quarry (2004), ki je pomenil veliko Mozerjevo vrnitev, svežo, odrezavo in politično-socialno-moralistično obsojanje razmer v Ameriki, v domovini in po svetu, pa tudi dvom o dogmah katoliške cerkve. Rockovsko trdnost in bazičnost te plošče je mogoče opaziti tudi na plošči Years of Refusal, kar je predvsem zasluga produkcije, dela Jerryja Finna, znanega producenta novega punk vala z zahodne ameriške obale. Na Ringleader of Tormentors (2006) je častil odsotnost do tedaj toliko opevanega celibata in aseksualnosti, tukaj pa se dotika ljubezenskih bolečin (I'm Throwing My Arms Around Paris), splošne nerazumljenosti, osamljenosti, razočaranja nad svetom, zaradi zavedanja o minljivosti in prihajajočega 50. rojstnega dne pa tudi intenzivnega razmišljanja o smrti (Mama, Lay Softly On A Riverbed). Zaradi že omenjene produkcije pod taktirko Jerryja Finna in sodelovanja dveh dolgoletnih kitaristov, Boza Boorerja in Alaina Whyta, album zveni precej surovo, z veliko distorziranih kitar in basov, ne prinaša pa ničesar razburljivega - razen še ene povprečne Mozerjeve plošče z veliko obupa, dvomov, negotovosti in nekaj izvrstnih vokalov. Ja, samo nebesa vedo, zakaj je Morrissey tako prekleto nesrečen ...

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.