Smo ga rezali na debelo, bomo piskali bolj tanko

Ko je Borut Pahor konec novembra s parlamentarnega govorniškega odra ljudstvo prvič nagovoril v vlogi predsednika vlade, je, kot že tolikokrat v predvolilni kampanji, obljubil predvsem znoj, kri in solze. Poleg omenjanja zloveščih razmer, v katerih naj bi se zaradi poslabšanega makroekonomskega položaja znašla Slovenija, pa je Pahor tedaj razpravljal še o krivdi in odgovornosti. Za gospodarsko krizo, zaradi katere danes ljudje dan za dnem izgubljajo službe, naj slovenska politika ne bi bila odgovorna. Natančneje, za nastale razmere naj vlada Janeza Janše ne bi bila odgovorna. To je Pahor kasneje še večkrat ponovil. Trdil je, da naj bi se vsi zavedali, da so krizo povzročile okoliščine, na katere »mi« nismo mogli vplivati. Prav to naj bi novo koalicijo razbremenilo »neke nevarnosti, da bi se kregali med seboj, kdo je za kaj kriv in kdo ne. Situacija v svetu je pač takšna, kot je, v Sloveniji jo moramo sprejeti kot izziv in kot reprezentanca odigrati svojo vlogo ter ljudem, ki so nam zaupali mandat, enemu v eni, drugemu v drugi vlogi, odigrati v skladu z njihovimi pričakovanji,« je dejal Pahor.

Izpraznjena blagajna

Ima Pahor prav? Ob vprašanju, koliko je kdo kriv za težke razmere, se je v javnosti vnela razprava o tako imenovani izpraznjeni blagajni. Glavni udeleženec te zgodbe je bil seveda intelektualec Vlado Miheljak, ki je v eni od svojih kolumn zapisal, da Pahorju ne bo enostavno. Janša naj bi bil od Toneta Ropa prevzel ekonomsko stabilno in javnofinančno urejeno državo, ki je tik pred tem vstopila v EU, sam pa naj bi bil za seboj pustil precejšnje opustošenje: »... izpraznjeno državno blagajno, zapravljene prihodke za ceste, razmetavanje državnega denarja za predvolilne golaže.« Vprašanje je očitno precej pomembno in bo verjetno ostalo na mizi tudi v bližnji prihodnosti, sicer Janša proti Miheljaku ne bi bil napovedal tožbe, podobno, kot se bivša vladajoča SDS ne bi trudila dokazati, navkljub nasprotnim trditvam računskega sodišča, da je njena vlada leta 2007 v državni blagajni zapustila presežek.
Medtem ko postajajo gospodarske razmere vse težje, pa je spoznanj, da je Slovenija zaradi tako imenovane izpraznjene blagajne povsem nepripravljena vstopila v čas globoke svetovne recesije, vse več. Ne le Janšev trud, tudi Pahorjeva želja, da odpuščeni delavci odgovornosti ne bi iskali pri politični eliti, ne delujeta več tako samoumevno. Eden izmed ekonomistov, ki so že pred leti opozarjali na obrat, je Janez Prašnikar. »Lahko rečem samo, da Borut Pahor ni ekonomist in da je dostikrat dobrohoten tudi tedaj, ko mu ni treba,« pripominja k Pahorjevemu mnenju, da slovenska politika za gospodarsko krizo ni kriva. Glavna težava je v tem, da Janševa vlada v času konjunkture ni varčevala, da je še spodbujala zadolževanje in investicije v že tako ali tako pregretem gospodarstvu. Zadnje analize naj bi kazale, da se gospodarska kriza ni začela, ker so počili prenapihnjeni baloni, ampak zaradi neskladij v kapitalskih tokovih. Ta so nastala, ker so nekatere države ustvarjale prevelike presežke, druge pa so se preveč zadolževale. Pri tem je sodelovala tudi Slovenija. »Prejšnja vlada bi v času konjukture lahko ustvarila presežek, pa je ustvarila deficit,« trdo ocenjuje Prašnikar.
Takšne trditve ali mnenja so seveda lahko razumljena kot pavšalna in površinska. Toda v analizi gospodarskih dosežkov vlade v prvem letu evra, ki jo je napisal Velimir Bole z Ekonomskega inštituta Pravne fakultete (EIPF), so nekatere »napačne« poteze opisane precej natančno in tudi dovolj dramatično. Danes se obe, opozicija in tudi vlada, strinjata, da mora država v času recesije umetno oživljati gospodarstvo z najrazličnejšimi pomočmi, s finančnimi injekcijami, spodbujanjem investicij in podobno. A zamislimo se: Slovenija naj bi bila te ukrepe »potrošila« že v času konjunkture, trdi Bole. Samo en nazoren podatek: države v evroobmočju so leta 2007 imele povprečno minimalno rast investicij, za približno 2 odstotni točki, v Sloveniji pa so se samo »državne« investicije, denimo Darsa, povečale za več kot 15 odstotnih točk. Za tem je stala politika, dokazuje Bole, in ne tržne razmere.

Milijarda tukaj, milijarda tam

Ena izmed največjih napak prejšnje vlade je bila, da je v obdobju največje konjunkture začela odplačevati domači dolg. In sicer tako, da se je Slovenija z izdajo obveznic zadolžila v tujini. S tem je vlada na pregret domači trg oziroma domačim bankam dejansko spustila dodatno milijardo evrov. Ta injekcija je povzročila izredno visok porast kreditov, pospešila pa je tudi rast vrednosti delnic na borzi. Zadolževanje, ki je bilo zaradi izredno dobrih gospodarskih razmer v tistem času že na zelo visoki ravni, je izračunal Bole, se je s tem povečalo še za 20 odstotkov, hkrati pa je država povečala tudi poroštva, denimo Darsu (za gradnjo avtocest), ki je te kredite - torej na račun tujega dolga - najemal. Takšen ukrep bi bil letos zelo dobrodošel, seveda pa ne leta 2007, ko so bili krediti zaradi vstopa v območje evra poceni in laže dostopni.
Drugi primer je davčna reforma. Odprava davka na izplačane plače je bila sicer sama po sebi dobra poteza, vendar je bil trenutek popolnoma napačen, na kar so ekonomisti tedaj prav tako opozarjali. Danes je jasno, da je odprava davka na izplačane plače, trdi Bole, le še dodatno spodbudila že sicer zelo pregreto gospodarsko rast. Predstavljajmo si: davčna spodbuda, so izračunali na EIPF, ki jo je Janševa vlada samo s tem ukrepom dala gospodarstvu, je bila po velikosti enaka davčni spodbudi, ki jo je ekonomska politika v ZDA dala na začetku leta 2008, da bi se izognila recesiji! V Sloveniji smo torej protirecesijske ukrepe sprejemali že v času konjunkture. Če pa bi prejšnja vlada upoštevala opozorila ekonomistov in v času visoke gospodarske rasti ne bi zniževala davkov tako hitro, bi imela današnja vlada v času recesije na razpolago odličen instrument. Leta 2009 bi lahko samo z odpravo tega davka gospodarstvo razbremenili za dodatno milijardo evrov. Žal pa je bil tudi ta ukrep že potrošen v neprimernem trenutku.
Tretji primer so državni izdatki. Res je sicer, da so se javnofinančni odhodki, relativno glede na visoko rast družbenega bruto proizvoda, po letu 2004 zmanjševali. Toda v primerjavi z drugimi državami v evroobmočju, ki niti niso imele tako visoke gospodarske rasti kot Slovenija, so državni izdatki padali veliko počasneje. Vrstni red ukrepov, meni Bole, bi moral biti obrnjen. Država bi morala najprej znižati potrošnjo in nato zmanjšati davke. Ker pa se je tudi državno trošenje povečevalo, je v trenutku najvišje konjunkture državni proračun pristal pri »nuli«, namesto da bi ustvarili velike presežke. Sedaj, ko bi se morali zadolževati, pa je zaradi teh ponesrečenih ukrepov manevrski prostor zelo zožen.
Andrej Šircelj, bivši sekretar na finančnem ministrstvu, se z očitki ne strinja. Pri hitri odpravi davka na izplačane plače, pravi, je vlada gospodarstvo razbremenila, s čimer naj bi bila prispevala h konkurenčnosti Slovenije. Napačna se mu zdi tudi trditev, da bi morala vlada v času konjunkture gospodarstvo hladiti, denimo tako, da davkov vsaj ne bi zniževala, saj so tedaj vse države zniževale davke. Glede zadolževanja v tujini dodaja, da se na evropskem trgu podjetja in prebivalstvo lahko zadolžujejo, kjer se hočejo, država pa k temu ni kaj bistveno prispevala. Isto pravi prejšnji gospodarski minister Andrej Vizjak. Trdi, da je njegova vlada stabilizirala javne finance. Precej državnih investicij oziroma odhodkov naj bi bilo povezanih s črpanjem evropskih sredstev in nasploh z uvajanjem višje življenjske ravni, od grajenja avtocest do čistilnih naprav. »Naj mi ekonomisti povedo, čemu bi se oni odpovedali. Prej bi od njih pričakoval, da bodo povedali kaj o slabi zapuščini Ropove vlade,« je dejal Vizjak.

Predvolilni golaž

V volilnem letu je prejšnja vlada sprejela še dve pomembni in dragi odločitvi. Po petih letih pogajanj je 150 tisoč javnim uslužbencem s podpisom kolektivne pogodbe za javni sektor začela zviševati plače, uvedla pa je tudi vinjete. Te so sicer med vozniki naletele na splošno navdušenje, a se je sedaj izkazalo, da uvedba le ni tako vzdržna. Izračuni nove medresorske delovne skupine naj bi kazali, da bo Dars letos od osebnih vozil in motornih koles dobil le okrog 105 milijonov evrov, kar je 13 milijonov manj kot leta 2007, ko je veljal odprti sistem, in 30 milijonov manj kot leta 2008. Dars tako s svojimi prihodki ne pokriva več sedanjih in predvidenih nalog pri gradnji osnovnega avtocestnega programa, kaj šele dodatnega. Če bo morala država zaradi pritiskov Evropske komisije uvesti še tedenske vinjete, denimo po 15 evrov, bo moral Dars državni proračun sprazniti še za 27 milijonov evrov na leto.
To pa ni edina težava. Zaradi uvedbe vinjet se lahko zgodi, da bo celotni Darsov dolg padel na državo. Ta trenutek namreč evropski statistični urad Eurostat Darsove prihodke od polletnih in letnih vinjet uvršča med davke in ne med tržne prihodke. Darsov dolg se ne všteva v dolg države le pod pogojem, če tržni prihodki, torej prihodki od cestnin tovornega prometa, sestavljajo vsaj polovico vseh Darsovih stroškov. Težava pa je v tem, da zaradi gospodarske krize občutno upada prav tovorni promet. Če bi k javnemu dolgu Slovenije, ki znaša sedaj 21,6 odstotka BDP, prišteli še Darsove milijarde, bi se zadolženost Slovenije približala 30 odstotkom, to pa bi, jasno, poslabšalo možnost države, da se v času recesije zadolžuje.
Zanimivo je, da se je prejšnja vlada za uvedbo vinjet odločila brez analize. Po domače, bi lahko rekli. Na Darsu so pojasnili, da so prometnemu ministrstvu, kjer so določili ceno vinjet, po potrebi zgolj pošiljali statistične podatke. Toda na prometnem ministrstvu uradnih sledi kakšnih analiz niso našli. V arhivih so zasledili, kot so povedali, eno samo raziskavo na temo vinjet. In sicer raziskavo javnega mnenja. Nobene analize in nobenega dokumenta, s katerim bi vlada ali ministrstvo ustanovilo skupino strokovnjakov, odgovorno za projekt vinjet.
V slogu preskakovanja birokratskih ovir pa je delo v prejšnji vladi končal tudi Gregor Virant. Ta se je na začetku mandata izkazal prav z varčevanjem. Varčeval je pri reprezentančnih stroških na ministrstvu, varčeval je pri nakupu letalskih vozovnic za javne uslužbence, pri zaposlovanju novih uslužbencev in celo pri nakupu elektrike. Nato pa je tik pred volitvami s sindikati javnega sektorja podpisal kolektivno pogodbo, s katero je zvrtal v državni proračun veliko luknjo. Kako velika je ta luknja? Do junija 2008 denimo, ko se javne plače še niso začele zviševati, je država na mesec za plače vsem 150 tisoč javnim uslužbencem namenila okrog 250 milijonov evrov. Decembra 2008, ko so se zaradi uveljavitve kolektivne pogodbe plače že začele postopoma zviševati, pa so te državo stale že 282 milijonov evrov ali 30 milijonov več na mesec. Približno toliko torej, kolikor znaša vsa letošnja »krizna« investicija za zagotavljanje konkurenčnosti majhnih in srednje velikih podjetij. In to vsak mesec!
Res je, da so se javni uslužbenci zadnja leta odpovedali popolnemu usklajevanju plač z inflacijo v zameno za sistemsko ureditev. Kot poudarjajo, so se žrtvovali za uspešen prevzem evra, za to, da je država izpolnila maastrichtska merila. A poleg zmanjševanja neenakosti med uslužbenci je bil pomemben razlog za sistemsko ureditev tudi umiritev splošne rasti javnih plač. Zaradi uspešnih stavk v preteklosti so namreč javne plače močno prehitele primerljive plače v gospodarstvu, kar je seveda nelogično. Toda danes, leta 2009, je jasno, da ta cilj ni bil dosežen. Še huje, medtem ko naj bi se plače v gospodarstvu zmanjševale, bodo plače v javni upravi zrasle kot še nikoli prej. Pahorjeva vlada se je zato zgolj nekaj mesecev po sklenjenem dogovoru poskušala s sindikati javnega sektorja dogovoriti za popravek, pri čemer je bila le delno uspešna. Zakaj je Virant naredil takšno napako?
Za RTV Slovenija je dejal, da junija 2008, ko so slovesno podpisali kolektivno pogodbo z vsemi sindikati javnega sektorja in si nazdravili s šampanjcem, v Sloveniji »ni bilo ekonomista, ki bi napovedal, da prihaja recesija«. Večletna pogajanja je tako vlada končala ob napovedi, da bo Slovenija letos imela vsaj petodstotno rast, je dejal nekdanji minister. Velikost zmote kažejo zadnja poročila vladnega urada za makroekonomske analize (Umar). Danes vemo, da je bila Slovenija konec lanskega leta, ko je kolektivna pogodba začela veljati, že dejansko v recesiji. Toda Virantova trditev, da je bil napačno obveščen, ne drži.
Na našo prošnjo so iz urada za makroekonomske analize poslali dopise, ki jih je urad zadnje leto pošiljal vladi. V njih smo prebrali, da je Umar dejansko nasprotoval poteku pogajanj. Lidija Apohal Vučkovič iz Umarja, ki je sodelovala pri pogajanjih, je dejala, da so vlado neprestano opozarjali. Celo več: da so vladni predlogi prestopili rob javnofinančne vzdržnosti in da bodo razlike v rasti plač v zasebnem in javnem sektorju prevelike. Januarja 2008 je direktor Umarja Boštjan Vasle vladi poslal dopis, v katerem je ugotovil, da bo vladni predlog privedel »do makroekonomsko nevzdržnega povišanja plač ... zato se s predlogom ne strinjamo«. Tudi konec maja Umar ni soglašal z vladnim predlogom, po katerem bi odprava plačnih nesorazmerij v letih 2008-2010 stala 397,3 milijona evrov. Kot so zapisali, naj bi se razlike med rastjo plač v javnem in zasebnem sektorju »še povečale«, razmerje do produktivnosti »pa še poslabšalo«. In pa, da »še večje poslabšanje pričakujemo leta 2009«. Kot je znano, je vlada nato kljub vsem tem nedvoumnim opozorilom odprla pipico in nazadnje z javnimi uslužbenci podpisala predlog, po katerem so bila skupaj ocenjena sredstva 450 milijonov evrov. Še večja torej od zneskov, ki za Umar niso bili sprejemljivi - niti v času visoke gospodarske rasti! Laž je, da opozoril ni bilo. Očitno pa je, da se v vladi nasvetov niso držali. In so, pred volitvami, sindikatom popustili.

Dobra posadka?

Gospodarska kriza je morda res sistemska posledica svetovnega kapitalizma, denimo nenadzorovanega »razvoja« tako imenovanih izvedenih finančnih instrumentov, zaradi česar politiki niso neposredno odgovorni za posledice. Točno tako, kot nas želi prepričati Pahor. Morda bi v Sloveniji, če ga parafraziramo, lahko na tej podlagi prišli celo do nekakšne sprave med desnico in levico, ob skupnem boju proti posledicam. Vendar takšno, že skoraj idilično sliko motijo še sveži spomini iz bližnje preteklosti.
Če prejšnja vlada res ni odgovorna za vse težje gospodarske razmere v Sloveniji in za posledice, potem se lahko vprašamo, zakaj si je v letih konjunkture pripisovala zasluge. Kar spomnimo se: ko je konec leta 2007 Janševa vlada zaradi novinarske peticije pred predsedovanjem EU šla v parlament po zaupnico, je uradno popisala rezultate svojega dela. Dokument z naslovom Povzetek rezultatov dela vlade v sklopu obrazložitve zahteve za odločanje o zaupnici vladi se začne z naštevanjem uspehov: »Pospešena gospodarska aktivnost in višja zaposlenost ter rekordno nizka brezposelnost ...« Samohval zaradi gospodarskih uspehov je bilo še več v predvolilni tekmi, že kar komičen pa je spomin na prepisani Janšev govor v času gospodarskega razcveta, ob dnevu državnosti leta 2007. Govor se konča takole: »Slovenija je v dobri kondiciji. Ima veter v jadrih in krmilo, obrnjeno v pravo smer. Dobro posadko. Mednarodno morje je mirno, le v notranjih vodah je nekaj umetnih valov in oblačkov. A kljub tem oblačkom je obzorje narodove prihodnosti jasno kot še nikoli doslej.«