“Prihodnost bo komunistična ali socialistična!”

14. marca 1883 je Karl Marx, zdelan od akutnega laringitisa, kroničnega bronhitisa in hude ne-spečnosti, zadremal na svojem najljubšem naslonjaču, parkiranem ob kaminu - minuto kasneje je umrl. »Človeštvo je krajše za glavo,« je zapisal Friedrich Engels, njegov prijatelj in mecen. Tri dni kasneje so ga pokopali na londonskem pokopališču Highgate - na pogreb je prišlo le 11 ljudi. Engels, govornik na pogrebu, je famozno dahnil, da bosta »njegovo ime in njegovo delo živeli še stoletja«. Glede na to, da je na pogreb prišlo le 11 ljudi, in glede na to, da so britanski časopisi Marxovo smrt komaj opazili, bi lahko rekli, da se je Engels zelo stegnil in da je v tem črnem trenutku premogel zvrhan koš samozavesti, da ne rečem samoironije, kajti človek, ki je na pogrebu svojega prijatelja naštel le 11 ljudi (s sabo vred), ni mogel biti ravno povsem prepričan, da bo Marxovo ime živelo tudi leta 2009, v času, ko ne bo nihče več verjel v spontanost ljudskih množic, ko ne bo torej nihče več verjel, da lahko proletariatu poči film in da lahko odkoraka na ulice, zruši obstoječi družbeni red, prevzame oblast in ustvari »kraljestvo svobode«.
Ironično, na vsesplošnem, vsezveznem, internacionalnem, globalnem all-star seminarju O ideji komunizma, ki ga je na londonskem Birkbecku, inštitutu za humanistične vede, udarnem in zelo vitalnem členu University of London, organiziral Slavoj Žižek, se je zbralo več Slovencev, kot se je zbralo žalovalcev na pogrebu Karla Marxa. Ne bom vam povedal, koliko Slovencev se je zbralo - in seveda, tudi imen teh Slovencev vam ne bom razkril. Komunisti so se vedno skrivali - in danes se spet. Vedno so bili kriminalizirani in demonizirani - in danes so spet. Ideja komunizma je bila vedno po malem ilegalna - in danes je spet. Komuniste so vedno zapirali - neoliberalcev niso nikoli. In zdaj smo spet tam: neoliberalcev, ki so v zadnjih dvajsetih letih zajebali več kot komunisti (ni primerjave, heh), ne zaprejo - komuniste pa bi najraje kar pregnali. Češ: nehajte, kakšen komunizem neki, samo delavce še odpustimo in banke še saniramo, pa bo kapitalizem katastrofe spet sijal kot najbolj naravno stanje človeštva in kot zadnji stadij zgodovine!
Marx je bil proti temu, da se komunisti - člani tedanje Komunistične lige - skrivajo, toda ko se je 27. avgusta 1849 vkrcal na ladjo City of Boulogne, s katero je odpotoval v Dover (in potem naprej v London), se ni prijavil kot Karl Marx, ampak kot Charles Marx - in v rubriko, v katero bi moral vpisati svoj poklic, ni vpisal »komunist«, »revolucionar«, »kritik politične ekonomije« ali pa »avtor Komunističnega manifesta«, ampak le »Dr.«. Pa tudi v Franciji, iz katere so ga tik pred tem izgnali, je za vsak primer živel pod imenom »gospod Ramboz«. Hja, skoraj Rambo. Razlog več, da vam ne morem povedati, kateri Slovenci so se udeležili simpozija O ideji komunizma, lahko pa vam povem nekaj bolj intrigantnega: tja nismo prišli kot kolektiv, ampak vsak posebej, ne da bi vedeli drug za drugega. Ali bolje rečeno: nihče izmed nas ni vedel, da bo tam še kdo iz Slovenije. Še več: prišla je tudi kopica študentov - in vsi so bili z iste fakultete, celo z istega oddelka, toda drug za drugega niso vedeli. Vsak je prišel v lastnem aranžmaju. Šele tam - v Londonu, v veliki sali inštituta Birkbeck - so se prepoznali in »našli«. Svojega začudenja nis(m)o skrivali. Le kako bi ga? Drug drugega s(m)o presenetili. Rekli boste: aha, vsi skupaj ste prišli skrivaj! Že, toda poanta ni v tem: poanta je v tem, da smo tja prišli spontano. Da smo se torej zgodili spontano. Ha. Toliko o tisti spontanosti, ki da ni več mogoča. Kar pomeni: če smo se lahko spontano zgodili mi, se lahko spontano zgodijo tudi ljudske množice, magari cel svet.
Toda spontanost se tu še ni končala. Daleč od tega. Hec je bil v tem, da so se tam, v veliki sali inštituta Birkbeck, res zgodile ljudske množice - spontano. V nekem smislu se je spontano zgodil cel svet. Žižek je rekel, da so izvirno pričakovali kakih 150 ljudi, ne več, zato so sprva najeli dvorano s 180 sedeži. Toda takoj ko so začeli zbirati prijave, se je vsul plaz - v trenutku se je prijavilo 800 ljudi. S celega sveta. Iz Amerike in Afrike, iz Avstralije in Evrope. Ko so imeli 800 prijav, so zbiranje prijav ustavili, kajti lahko so najeli le dvorano z 800 sedeži - večje pač na inštitutu Birkbeck ni. Ko so rekli »komunizem«, so že imeli spontano množico, katere dejanski potencial je nemogoče izmeriti: le ugibamo lahko namreč, koliko ljudi bi šele prišlo, če bi simpozij priredili na stadionu Wembley. In reč je bila zrela za stadion. Seminar O ideji komunizma je bil filozofski Woodstock.
Woodstock, rock koncert rock koncertov, ki naj bi končal šestdeseta, je trajal tri dni - toliko kot seminar O ideji komunizma, filozofski koncert filozofskih koncertov, ki naj bi končal neoliberalizem. Na Woodstock so prišli vsi tedanji rock stars, vsi največji junaki tedanje kontrakulture - Jefferson Airplane, Grateful Dead, Joan Baez, Who, Joe Co-cker, Ritchie Havens, Country Joe and the Fish, Arlo Guthrie, Santana, Crosby, Stills & Nash, Ten Years After, Sly & the Family Stone, Janis Joplin in Jimmi Hendrix. Na seminar O ideji komunizma so 40 let kasneje prišli vsi sodobni filozofski stars, vsi največji junaki sedanje kontrakulture, heh, »kontrafilozofije« - Judith Balso, Alain Badiou, Bruno Bosteels, Terry Eagleton, Peter Hallward, Michael Hardt, Toni Negri, Jacques Ranciere, Alessandro Russo, Alberto Toscano, Gianni Vattimo in Slavoj Žižek, nedvoumni superstar, »šampion nemogočega«, kot je rekel Eagleton. Na Woodstock je prišla publika z »razširjeno zavestjo« - tudi na seminar O ideji komunizma je prišla publika z razširjeno, angažirano zavestjo, le da za širitev zavesti ni potrebovala toliko elesdeja, toda slogan »Drop out, tune in, turn on«, s katerim je tedaj mahal Timothy Leary, popbudistični guru psihedelične freak-out duše, bi se dobro rimal tudi s seminarjem O ideji komunizma. Odpadi! Vključi se! Vžgi se! Naj ti pride, ko pomisliš na Marxa - ali pa na idejo komunizma!
Timothy Leary je tedaj prekupčevanje z mamili razglasil za »najbolj plemenit poklic na svetu« - na seminarju O ideji komunizma je kot najbolj plemenit poklic na svetu izgledalo prekupčevanje z marksističnimi knjigami. Štanti, ki jih je kar mrgolelo, so se namreč šibili pod knjigami Marxa, Engelsa, Lenina, Trockega, Bakunina, Buharina, Gramscija, Rose Luxemburg, Badiouja, Jamesona, Negrija, Hardta, Eagletona, Ranciera, Žižka in drugih. Woodstock je prišel kot odgovor na vse tiste pokole nedolžnih, ki so se zrolali v šestdesetih -na politične atentate (John F. Kennedy, Martin Luther King, Robert Kennedy, Malcolm X, Che Guevara, Patrice Lumumba ipd.), vojne (Vietnam, Alžirija, Kongo, Nigerija ipd.), invazije (Praga), študentske upore (leto '68), protestne samosežige, križarske pogrome (Indonezija, JAR), policijsko nasilje, hladnovojne norosti (kubanska raketna kriza), izgradnjo berlinskega zidu. Seminar O ideji komunizma pa je prišel kot odgovor na vse tiste pokole nedolžnih, ki so se zrolali po padcu berlinskega zidu - na vse tisto brezdušno in povampirjeno divjanje svobodnega kapitala, na vse tiste neoliberalne »šoke«, ki so pripeljali do 11. septembra, vojne proti terorju, invazije na Irak, zloma finančnih trgov, recesije in gospodarske krize, pa tudi do vrnitve Karla Marxa in ideje komunizma.
John Sebastian je leta 1969 rekel, da je Woodstock »mindfucker of all times«. In tudi seminar O ideji komunizma je bil natanko to: mindfucker. Filozofski Woodstock. Na Woodstocku je bil le en Slovenec - filozofski Woodstock pa je organiziral Slovenec. In če naj se vrnem k spontanosti množic: na Woodstocku so pričakovali 100.000, v najboljšem primeru 150.000 ljudi, toda prišlo jih je pol milijona, celo več, morda milijon. Nihče dejansko ne ve točno, koliko jih je prišlo, toda zdelo se je, da so prišli vsi. Na filozofskem Woodstocku so pričakovali 150 ljudi, v najboljšem primeru 180, toda prišlo jih je 800. Še več, spontanost je bila tako nepričakovana, da so morali en passant zamenjati tri lokacije. Nihče pa dejansko ne ve, koliko bi jih prišlo, če bi se filozofski Woodstock odvrtel na kakem štadionu, toda zdelo se je, da so prišli vsi in da je bil filozofski Woodstock res »hottest ticket in London«, kot je zapisal Guardian. Množica, ki se je spontano zbrala na Woodstocku, na koncu ni zgrabila srpov in kladiv, odkorakala na ulice in zrušila obstoječega družbenega reda - tudi množica, ki se je spontano zbrala na filozofskem Woodstocku, na koncu ni zdrvela na cesto, pa četudi je spominjala na plenum delegatov, zbranih na partijskem kongresu. Kdor je mislil, da bo seminar O ideji komunizma zadnji odcep pred znojem in krvjo revolucije (in komunizma), je bil za svoje dobro preveč spontan. Žižek je že uvodoma obljubil le »znoj in kri« filozofije. Okej, v nedeljo ob 14.00, ko se je filozofski Woodstock končal, je Žižek množico - tovariše in tovarišice, heh - resda pozval, naj zdaj zapoje tisto dobro, staro, znano pesem, ki se začne na črko I (mhm, Internacionalo), toda množica se je le nasmehnila. Tako spontana pa spet ni bila.

Bodite leninisti

Nekateri »delegati« so sicer težili, da so to, kar so govorili filozofi, že prebrali v njihovih knjigah (»Ne podcenjujte nas, saj vas beremo«), toda s tem so zgrešili poanto: filozofska predavanja, ki so se zrolala od petka do nedelje (od 13. do 15. marca), so bila strukturirana oz. formatirana tako kot nastopi rockerjev na Woodstocku. Gotovo se spomnite, kako so izgledali nastopi rockerjev na Woodstocku: rocker ali bend je zaigral nekaj svojih hitov, primernih trenutku in ideji, ki je vse skupaj združila, vse to pa je začinil z nekaj udarnimi, budilnimi, angažiranimi, priložnostnimi replikami, malimi improvizacijami, podanimi v afektu - hja, spontano, saj veste, ko je skušal malce pokoketirati s publiko.
Tudi filozofi, zbrani na Birkbecku, so zaigrali nekaj svojih hitov, ali bolje rečeno - povedali so nam to, kar so nam že povedali v svojih esejih, razpravah in knjigah. Povedali so nam to, po čemer jih poznamo. Zaigrali so nam to, po čemer slovijo. Kar pa naj vas ne zavede: tisti, ki pravijo, da zdaj ni čas za špekulacije, se motijo, pravi Žižek - če kdaj, potem je prav zdaj čas za špekulacije. Radikalni časi zahtevajo radikalno misel - in ti časi so tako radikalni, da kar sami silijo k radikalni misli. Ker pa ti časi že kar sami silijo k misli, je čas, da začnemo misliti - in to radikalno. Radikalnost misli je najbolj radikalno dejanje. In da ne bo kakega dvoma: ta del njihovega nastopa je bil običajno strogo filozofski. Akademski. Teoretičen. »Znoj in kri« filozofije pač. »Ne bojte se - zaupajte teoriji,« kot je rekel Žižek. »Bodite leninisti!« Hej, ko je ruska realnost kar klicala po angažmaju in revoluciji, je šel Lenin brat Heglovo Znanost logike.
Tako so filozofi govorili o Platonu, Kantu, Heglu, francoski revoluciji, jakobincih, termidorju, Leninu, Mau, kitajski kulturni revoluciji, dandizmu, Shakespearovem Viharju, vrnitvi k Marksu, kritiki politične ekonomije in enakosti, ki da je kapitalistični pojem, ker temelji na menjalni vrednosti, pa o menjalni vrednosti, ki da je požrla uporabno vrednost, izkoriščanju, kritiki lastnine, ukinitvi privatne lastnine, zatonu industrijske produkcije in kapitalistih, ki so tako bogati, da jim ni treba misliti na denar, poudarjali, da med privatno in javno lastnino ni nobene razlike, da sta to de facto ena in ista stvar in da javno še zdaleč ni isto kot skupno (ko bodo nacionalizirali privatne banke, bodo postale javne, toda mi sami od tega ne bomo nič imeli), in opozarjali (predvsem via Michael Hardt), da industrijska produkcija, ki se ji je morala nekoč prilagajati vsa človeška produkcija, ni več dominantna in da zdaj dominantna postaja nematerialna - alias kognitivna - produkcija (informacije, ideje, jeziki, kodeksi, znanje, afekti, klicni centri, računalniški programi ipd.), ki je kapitalizmu trn v peti, ker jo je težje privatizirati in ker stremi k skupnemu dobremu (»common«). Razlog več, da je neoliberalizem v stalni vojni proti skupnemu dobremu in da ga skuša za vsako ceno privatizirati (spomnite se le, kakšne težave ima kapital s piratizacijo, z downloadingom ipd.).
In razlog več, da postaja konflikt med lastnino in skupnim dobrim glavni konflikt sodobne družbe in da je človeštvo ukinitvi lastnine bližje kot kadarkoli. Kapital, ki sta mu že Marx in Engels očitala, da ustvarja svoje lastne grobarje (industrijski proletariat), je očitno sam ustvaril možnosti za osvoboditev od kapitala - in tej osvobojenosti, v kateri »človek producira človeka«, se reče skupno dobro, »common«, common-ism, hja, komunizem. Problem je le v tem, pravi Žižek, da za uveljavljanje skupnega dobrega ne potrebuješ nujno komunizma - skupno dobro lahko uveljavi tudi avtoritarni kapitalizem ali pa nacionalsocializem. Tudi hardcore Antonio Negri pravi, da je skupno dobro primarno, obenem pa opozarja, da lahko močnejši od tistih, ki vladajo, postanemo le z uporom, s štrajki, s protesti in z dolgim, organiziranim bojem. Oh, in z disciplino, kot je dodal Ranciere, ki dvomi o spontanosti množic in ki pravi, da ne vemo, kako bi izgledal komunizem, ker da se iz tega, kar je bilo, o samem komunizmu ne moremo ničesar naučiti. Paradoks življenja v kapitalizmu, ki itak ni več pri sebi, je na dlani: kako vse to prenese toliko ljudi? Kako to, da toliko ljudi prenese toliko poniževanja? Kako vsi skupaj prenesemo, »da naše življenje dela za kapital«, kot pravi Negri. »Smo v večini, toda živimo kot manjšina,« je rekel Ranciere. Nič, vsi bi morali postati kognitivni, nematerialni delavci. Nehati bi morali delati v klasičnem smislu tega izraza. Ali bolje rečeno: vsi bi se morali šolati in izobraževati, da bi se lahko vključili v kognitivno, nematerialno produkcijo, ki je kapitalizem ne more obvladati - in ki je očitno smrt za kapitalizem.

Strašilo komunizma

Kar nas pripelje do točke, ko so filozofi, podobno kot rockerji na Woodstocku, svoje hite prešpikali z idejo, ki jih je združila - z idejo komunizma. Z idejo komunizma v času, ko noče nihče več veljati za komunista. Badiou, ki sicer meni, da zunaj kapitalizma ne moremo živeti (Negri tega ne razume), pravi, da mora beseda komunizem, ki je bila stigmatizirana, kriminalizirana in demonizirana, postati pozitivni filozofski pojem, da je treba koncept komunizma, ki se je spremenil v pošast, rehabilitirati, da je treba staro rabo tega koncepta zavreči, da ga je treba osvoboditi vse pretekle navlake, da je treba 20. stoletje pozabiti in da je treba komunizem misliti ločeno od gulagov, stalinizma, komunistične partije v klasičnem smislu, državne kontrole, državnega socializma, diktature, Kima Džonga Ila in Fidela Castra, pa tudi mimo Kitajske, ki itak nima nobene zveze s Komunističnim manifestom, kot je rekel Russo. Komunizem je temeljni filozofski koncept, lepo ime za filozofijo, »edina politična ideja, vredna filozofskega premisleka,« kot pravi Žižek. Ne smemo dopustiti, da bi zmagal antikomunizem, pravi Badiou, kajti če to dopustimo, pomeni, da kolektivna akcija ni več mogoča, da ni mogoče ničesar več spremeniti, da se lahko brigamo le še zase in da je neenakost naravno stanje človeštva.
Nič, partijske etape komunizma je konec, toda komunizem vrača udarec kot iznakaženi, demonični Jason v Petkih trinajstega, pravi Žižek. Marx in Engels bi verjetno rekla: »Strašilo lazi po Evropi - strašilo komunizma.« Tisti, ki so komunizem z gnusom zavrgli, se bodo zdaj spreobrnili v fanatične komuniste, pravi Žižek - in ko jih bodo dajali v poslednje olje, se ne bodo spravljali z Bogom, ampak z Marxom. »Umreti hočejo spravljeni z idejo komunizma.« Zato je dovolj opravičevanja, samoobtoževanja, pohlevnosti in življenja v senci - ne, komunistom se ni treba več opravičevati. Zdaj so na vrsti neoliberalci: so se opravičili za grozote, ki so jih povzročili? So se opravičili za gulage v Iraku? So se opravičili za pokole nedolžnih? So se opravičili trumi brezposelnih, ogoljufanih, bankrotiranih, degradiranih, odpuščenih? Vidite.
»Ne sprašujte se, kaj bi naredil Jezus, ampak kaj bi naredil Žižek,« je rekel Bruno Bosteels, ko je poudaril, da se je treba vrniti h komunizmu in da se je treba odreči levici, to pa zato, ker levičarji med komunisti že od nekdaj sejejo le zmedo - le sektašijo, intrigirajo in minirajo boj. Levičarstvo je le otroška bolezen. »Dobro je, da jo preboliš, ko si še majhen.« Levičarstvo je pač fafaško in moteno, nagnjeno k neodločnosti, kompromisom, iskanju konsenza in parlamentarizmu. »Komunizem je vojna proti parlamentu, ki je povsem depolitiziran in ki ne omogoča več nobene politične inventivnosti,« je rekel Alessandro Russo, Negri pa je dodal, da je komunizem tudi vojna proti državi, kajti prav država je tista, ki organizira kapital in ki obenem preprečuje, da bi to, kar smo ustvarili skupaj, res postalo naše, skupno dobro. Državi je treba postaviti nemogoče zahteve, toda hej, če nimate ideje, kaj naj bi zamenjalo državo, potem nikar ne zamenjajte države, je rekel Badiou, s čimer je prikimal Žižku, ki dvomi, da se bo neoliberalni kapitalizem odrekel močni državi: če hoče zaščititi rentništvo in privatno lastnino, potrebuje prav avtoritarno, diktatorsko državo. Kapitalizem ne potrebuje več demokracije. Prav obratno: demokracija je za kapitalizem le še ovira. Pomeni, da se ne smemo vrniti niti k neoliberalizmu niti k levičarstvu niti k socializmu. Socializma ne moremo več razumeti kot »nižje stopnje« komunizma, ampak kot njegovega tekmeca. »Prihodnost bo komunistična ali socialistična.« In levičarji? Nič, tistim, ki so na oblasti, so le praskali jajca, pravi Žižek - gre pa za to, da jim jajca odrežemo!
Ko so filozofi svoje hite prešpikali z idejo, ki jih je združila, je bil le še korak do začimbe - do udarnih, budilnih, priložnostnih replik, malih improvizacij, podanih spontano, saj veste, v trenutkih anekdotičnega, na videz sproščenega in neobveznega koketiranja s publiko. Prav v tej spontanosti filozofije - v teh odvrženih »smeteh«, navržkih in anekdotah - pa se je skrival ves subverzivni, revolucionarni potencial trenutka. V tej koketni spontanosti filozofije so se porajala vsa tista fina vprašanja: je novo res že v starem? Je komunizem res že v kapitalizmu? Je kognitivni »proletariat« res grobar kapitalizma? Je komunizem res imanenten kapitalizmu, tako da ga je mogoče odčitati v teženju po skupnem dobrem, v željah po enakosti, socialni pravičnosti, spremembi in revoluciji, v napetostih, solidarnosti in odtujenosti, nemara v odporu do dela? Smo že v situaciji, ko ni več mogoče čakati, ali pa komunizem potrebujemo le zato, da bi nas izvlekel iz tega sranja? Lahko v komunizem pridemo brez revolucije in koliko časa bo kapitalizem še potreboval, da se bo samouničil in padel v luknjo, ki si jo koplje? Je bil komunizem le prehodno obdobje kapitalizma ali pa lahko komunizem začenja le na začetku, in to vedno znova, ker je vedno pred svojim časom? Moramo svet spremeniti ali pa mora kapitalizem postati komunizem, če hoče preživeti? Kaj nam lahko pove komunizem, ki ga še ni, in kaj lahko mi, ki nas ni več, povemo komunizmu? Se komunizem lahko rodi iz krize kapitalizma ali pa se lahko iz krize kapitalizma rodijo le vojne? »Ne zanašajte se na krizo kapitalizma,« je rekla Judith Balso. Zgodovina ne prinaša rešitev, ampak probleme in slepe ulice, hujše od kapitalizma, zato ne bi bilo nič čudnega, pravi Žižek, če nas ta kriza ne bi prebudila iz spanca, ampak bi nas v spanec vrnila. Trenutna logika že kaže v to smer: tiste, ki so zajebali, rešujejo, namesto da bi jih kaznovali, nagnali ali pustili v bankrot, rešujejo pa jih zato, da bi se izognili večji katastrofi. Ne, kriza ne bo zlomila sistema, ampak bo zaupanje vanj le še utrdila, še toliko bolj, ker je red sodobnega kapitalizma tako porušen, da se mora sam stalno revolucionirati in šokirati - kako se boriš proti sistemu, ki samega sebe stalno revolucionira in šokira?
»Narediti moramo, kar lahko naredimo - in to, kar lahko naredimo, moramo narediti,« pravi Badiou, toda Negri, ki je za akcijo, ki ima Chaveza za svojega brata in ki pravi, da moramo nazaj dobiti to, kar so nam vzeli, tega spet ni hotel razumeti. Logično: komunizem je le hipoteza, medtem ko praktično noben komunizem ni pravi. Tudi tisti v Južni Ameriki - bolivarski, Chavezov, Moralesov - ne. Gianni Vattimo, ki je bil nekaj let evropski poslanec, je lahko le spontano, anekdotično dahnil: »Če se hoče EU emancipirati od Amerike, se mora povezati z bolivarsko revolucijo.« Točno, v teh koketnih trenutkih spontanosti so šli filozofi čez sebe in povedali več, kot so rekli - v teh trenutkih so se stegnili kot Engels, ko je rekel, da bo Marxovo delo živelo še stoletja. »Politične okoliščine so take, da ne moremo molčati,« je rekel Eagleton, ko je ugotovil, da moramo govoriti o tem, o čemer ne moremo govoriti. »Komunizem je nasilen prav zato, ker je nemogoč,« je dodal Toscano, ki dobro ve, da je ta »nepredstavljiva« sprememba mogoča, toda le nasilno. Pa kaj? Zakaj bi imeli komunizem, če ni terorja? Hej, kapitalizem je razorožil ljudstvo tako kot Bush Irak: na čigavi strani ste?

Vrnitev k Stalinu

Bolj ko so skušali biti filozofi anekdotični, koketni in spontani, bolj ko so torej pozabljali na svoje hite in to, da je komunizem le hipoteza, bolj se je zdelo, da skušajo s svojim vztrajanjem pri tem, da je komunizem temeljni filozofski koncept, prikriti, da je temeljni filozofski koncept v resnici teror. Ni naključje, da so koncept terorja najbolj filozofsko izrekali prav v anekdotah, v tistih neobveznih trenutkih spontanosti in koketiranja s publiko. Vattimo je recimo pripovedoval, kako so Italijane po II. svetovni vojni strašili s kozaki, brutalnimi, barbarskimi, umazanimi, posiljevalskimi enotami Stalinove vojske: Italijane so skušali pač čim bolj nazorno odvrniti od komunizma. Hej, ne norite - na Trgu sv. Petra boste imeli kozake! Tedaj jih nisem hotel na Trgu sv. Petra, pravi Vattimo, toda zdaj jih hočem, ker je to edini način, da se znebimo Vatikana, Boga, Resnice in Kapitalizma. Ja, Stalin je bil svinja, toda hej: kdo nas je rešil pred Hitlerjem? Stalin.
Kaj torej: bi bilo treba Stalina rehabilitirati? Rečeno ironično: pravi filozofski izziv ni vrnitev k Marxu, ampak vrnitev k Stalinu. Na ta izziv je najbolje odgovoril Žižek, ko je namignil, da je Stalin stalno rezal glave sovjetski eliti - saj veste, politikom in direktorjem. Brez milosti: če si zajebal, ti je šla glava. In to takoj. Če si zafural podjetje, si šel pred strelski vod. Če si si izplačal previsoko nagrado, si šel pred strelski vod. Pri Stalinu ni bilo nobenih pogajanj, nobenih sporazumnih prekinitev pogodb, nobenih debat o odpravninah. Ne, Stalin ni dajal odpravnin. Tisti, ki so se skrili v »davčna nebesa«, niso mogli zbežati. Spomnite se le Trockega. In lepo prosim: kdo pa ni danes za to, da se porežejo vse glave? Le v kom se ne prebudi Stalin, ko gleda vse tiste politične in direktorske glave, ki so zajebale? Mar ni Naomi Klein rekla, da bi morali vse tiste, ki so svet vrgli s tečajev, nagnati? Jasno, ljudje so zaradi Stalina nehali biti komunisti, kot pravi Žižek, toda zdaj bodo zaradi njega začeli postajati komunisti.
Seminar O ideji komunizma je zelo spominjal na tista famozna Žižkova predavanja iz osemdesetih, recimo v Gallusovi dvorani. Publika je bila skoraj identična: iste face, isti kostumi, isti slog, iste reakcije. Tako danes kot tedaj je misel silila k dejanskosti in dejanskost k misli, zato smo Žižka razumeli onstran tega, kar je rekel. Tudi če bi vsi skupaj le sedeli in - vključno z njim - ves čas molčali, bi vedeli, kaj mislimo. Tako tedaj kot danes. Tako kot je francoska revolucija samo sebe dojela šele skozi svojo »ponovitev« na Haitiju, je Slovenija samo sebe dojela šele skozi svojo »ponovitev« v Londonu: sredi osemdesetih, ko je komunizem crkaval, smo mislili, da smo za Zahodom, toda v resnici smo bili 25 let pred njim. Zdaj nas je končno ujel.