19. 3. 2009 | Mladina 11
“Prihodnost bo komunistična ali socialistična!”
Zakaj je bil all-star seminar O ideji komunizma, ki ga je na londonskem inštitutu Birkbeck organiziral Slavoj Žižek, filozofski Woodstock in koga naj bo strah
Tovariši in tovarišice, zaupajte filozofiji: Michael Hardt, Slavoj Žižek in Alain Badiou
© Voranc Vogel
14. marca 1883 je Karl Marx, zdelan od akutnega laringitisa, kroničnega bronhitisa in hude ne-spečnosti, zadremal na svojem najljubšem naslonjaču, parkiranem ob kaminu - minuto kasneje je umrl. »Človeštvo je krajše za glavo,« je zapisal Friedrich Engels, njegov prijatelj in mecen. Tri dni kasneje so ga pokopali na londonskem pokopališču Highgate - na pogreb je prišlo le 11 ljudi. Engels, govornik na pogrebu, je famozno dahnil, da bosta »njegovo ime in njegovo delo živeli še stoletja«. Glede na to, da je na pogreb prišlo le 11 ljudi, in glede na to, da so britanski časopisi Marxovo smrt komaj opazili, bi lahko rekli, da se je Engels zelo stegnil in da je v tem črnem trenutku premogel zvrhan koš samozavesti, da ne rečem samoironije, kajti človek, ki je na pogrebu svojega prijatelja naštel le 11 ljudi (s sabo vred), ni mogel biti ravno povsem prepričan, da bo Marxovo ime živelo tudi leta 2009, v času, ko ne bo nihče več verjel v spontanost ljudskih množic, ko ne bo torej nihče več verjel, da lahko proletariatu poči film in da lahko odkoraka na ulice, zruši obstoječi družbeni red, prevzame oblast in ustvari »kraljestvo svobode«.
Ironično, na vsesplošnem, vsezveznem, internacionalnem, globalnem all-star seminarju O ideji komunizma, ki ga je na londonskem Birkbecku, inštitutu za humanistične vede, udarnem in zelo vitalnem členu University of London, organiziral Slavoj Žižek, se je zbralo več Slovencev, kot se je zbralo žalovalcev na pogrebu Karla Marxa. Ne bom vam povedal, koliko Slovencev se je zbralo - in seveda, tudi imen teh Slovencev vam ne bom razkril. Komunisti so se vedno skrivali - in danes se spet. Vedno so bili kriminalizirani in demonizirani - in danes so spet. Ideja komunizma je bila vedno po malem ilegalna - in danes je spet. Komuniste so vedno zapirali - neoliberalcev niso nikoli. In zdaj smo spet tam: neoliberalcev, ki so v zadnjih dvajsetih letih zajebali več kot komunisti (ni primerjave, heh), ne zaprejo - komuniste pa bi najraje kar pregnali. Češ: nehajte, kakšen komunizem neki, samo delavce še odpustimo in banke še saniramo, pa bo kapitalizem katastrofe spet sijal kot najbolj naravno stanje človeštva in kot zadnji stadij zgodovine!
Marx je bil proti temu, da se komunisti - člani tedanje Komunistične lige - skrivajo, toda ko se je 27. avgusta 1849 vkrcal na ladjo City of Boulogne, s katero je odpotoval v Dover (in potem naprej v London), se ni prijavil kot Karl Marx, ampak kot Charles Marx - in v rubriko, v katero bi moral vpisati svoj poklic, ni vpisal »komunist«, »revolucionar«, »kritik politične ekonomije« ali pa »avtor Komunističnega manifesta«, ampak le »Dr.«. Pa tudi v Franciji, iz katere so ga tik pred tem izgnali, je za vsak primer živel pod imenom »gospod Ramboz«. Hja, skoraj Rambo. Razlog več, da vam ne morem povedati, kateri Slovenci so se udeležili simpozija O ideji komunizma, lahko pa vam povem nekaj bolj intrigantnega: tja nismo prišli kot kolektiv, ampak vsak posebej, ne da bi vedeli drug za drugega. Ali bolje rečeno: nihče izmed nas ni vedel, da bo tam še kdo iz Slovenije. Še več: prišla je tudi kopica študentov - in vsi so bili z iste fakultete, celo z istega oddelka, toda drug za drugega niso vedeli. Vsak je prišel v lastnem aranžmaju. Šele tam - v Londonu, v veliki sali inštituta Birkbeck - so se prepoznali in »našli«. Svojega začudenja nis(m)o skrivali. Le kako bi ga? Drug drugega s(m)o presenetili. Rekli boste: aha, vsi skupaj ste prišli skrivaj! Že, toda poanta ni v tem: poanta je v tem, da smo tja prišli spontano. Da smo se torej zgodili spontano. Ha. Toliko o tisti spontanosti, ki da ni več mogoča. Kar pomeni: če smo se lahko spontano zgodili mi, se lahko spontano zgodijo tudi ljudske množice, magari cel svet.
Toda spontanost se tu še ni končala. Daleč od tega. Hec je bil v tem, da so se tam, v veliki sali inštituta Birkbeck, res zgodile ljudske množice - spontano. V nekem smislu se je spontano zgodil cel svet. Žižek je rekel, da so izvirno pričakovali kakih 150 ljudi, ne več, zato so sprva najeli dvorano s 180 sedeži. Toda takoj ko so začeli zbirati prijave, se je vsul plaz - v trenutku se je prijavilo 800 ljudi. S celega sveta. Iz Amerike in Afrike, iz Avstralije in Evrope. Ko so imeli 800 prijav, so zbiranje prijav ustavili, kajti lahko so najeli le dvorano z 800 sedeži - večje pač na inštitutu Birkbeck ni. Ko so rekli »komunizem«, so že imeli spontano množico, katere dejanski potencial je nemogoče izmeriti: le ugibamo lahko namreč, koliko ljudi bi šele prišlo, če bi simpozij priredili na stadionu Wembley. In reč je bila zrela za stadion. Seminar O ideji komunizma je bil filozofski Woodstock.
Woodstock, rock koncert rock koncertov, ki naj bi končal šestdeseta, je trajal tri dni - toliko kot seminar O ideji komunizma, filozofski koncert filozofskih koncertov, ki naj bi končal neoliberalizem. Na Woodstock so prišli vsi tedanji rock stars, vsi največji junaki tedanje kontrakulture - Jefferson Airplane, Grateful Dead, Joan Baez, Who, Joe Co-cker, Ritchie Havens, Country Joe and the Fish, Arlo Guthrie, Santana, Crosby, Stills & Nash, Ten Years After, Sly & the Family Stone, Janis Joplin in Jimmi Hendrix. Na seminar O ideji komunizma so 40 let kasneje prišli vsi sodobni filozofski stars, vsi največji junaki sedanje kontrakulture, heh, »kontrafilozofije« - Judith Balso, Alain Badiou, Bruno Bosteels, Terry Eagleton, Peter Hallward, Michael Hardt, Toni Negri, Jacques Ranciere, Alessandro Russo, Alberto Toscano, Gianni Vattimo in Slavoj Žižek, nedvoumni superstar, »šampion nemogočega«, kot je rekel Eagleton. Na Woodstock je prišla publika z »razširjeno zavestjo« - tudi na seminar O ideji komunizma je prišla publika z razširjeno, angažirano zavestjo, le da za širitev zavesti ni potrebovala toliko elesdeja, toda slogan »Drop out, tune in, turn on«, s katerim je tedaj mahal Timothy Leary, popbudistični guru psihedelične freak-out duše, bi se dobro rimal tudi s seminarjem O ideji komunizma. Odpadi! Vključi se! Vžgi se! Naj ti pride, ko pomisliš na Marxa - ali pa na idejo komunizma!
Timothy Leary je tedaj prekupčevanje z mamili razglasil za »najbolj plemenit poklic na svetu« - na seminarju O ideji komunizma je kot najbolj plemenit poklic na svetu izgledalo prekupčevanje z marksističnimi knjigami. Štanti, ki jih je kar mrgolelo, so se namreč šibili pod knjigami Marxa, Engelsa, Lenina, Trockega, Bakunina, Buharina, Gramscija, Rose Luxemburg, Badiouja, Jamesona, Negrija, Hardta, Eagletona, Ranciera, Žižka in drugih. Woodstock je prišel kot odgovor na vse tiste pokole nedolžnih, ki so se zrolali v šestdesetih -na politične atentate (John F. Kennedy, Martin Luther King, Robert Kennedy, Malcolm X, Che Guevara, Patrice Lumumba ipd.), vojne (Vietnam, Alžirija, Kongo, Nigerija ipd.), invazije (Praga), študentske upore (leto '68), protestne samosežige, križarske pogrome (Indonezija, JAR), policijsko nasilje, hladnovojne norosti (kubanska raketna kriza), izgradnjo berlinskega zidu. Seminar O ideji komunizma pa je prišel kot odgovor na vse tiste pokole nedolžnih, ki so se zrolali po padcu berlinskega zidu - na vse tisto brezdušno in povampirjeno divjanje svobodnega kapitala, na vse tiste neoliberalne »šoke«, ki so pripeljali do 11. septembra, vojne proti terorju, invazije na Irak, zloma finančnih trgov, recesije in gospodarske krize, pa tudi do vrnitve Karla Marxa in ideje komunizma.
John Sebastian je leta 1969 rekel, da je Woodstock »mindfucker of all times«. In tudi seminar O ideji komunizma je bil natanko to: mindfucker. Filozofski Woodstock. Na Woodstocku je bil le en Slovenec - filozofski Woodstock pa je organiziral Slovenec. In če naj se vrnem k spontanosti množic: na Woodstocku so pričakovali 100.000, v najboljšem primeru 150.000 ljudi, toda prišlo jih je pol milijona, celo več, morda milijon. Nihče dejansko ne ve točno, koliko jih je prišlo, toda zdelo se je, da so prišli vsi. Na filozofskem Woodstocku so pričakovali 150 ljudi, v najboljšem primeru 180, toda prišlo jih je 800. Še več, spontanost je bila tako nepričakovana, da so morali en passant zamenjati tri lokacije. Nihče pa dejansko ne ve, koliko bi jih prišlo, če bi se filozofski Woodstock odvrtel na kakem štadionu, toda zdelo se je, da so prišli vsi in da je bil filozofski Woodstock res »hottest ticket in London«, kot je zapisal Guardian. Množica, ki se je spontano zbrala na Woodstocku, na koncu ni zgrabila srpov in kladiv, odkorakala na ulice in zrušila obstoječega družbenega reda - tudi množica, ki se je spontano zbrala na filozofskem Woodstocku, na koncu ni zdrvela na cesto, pa četudi je spominjala na plenum delegatov, zbranih na partijskem kongresu. Kdor je mislil, da bo seminar O ideji komunizma zadnji odcep pred znojem in krvjo revolucije (in komunizma), je bil za svoje dobro preveč spontan. Žižek je že uvodoma obljubil le »znoj in kri« filozofije. Okej, v nedeljo ob 14.00, ko se je filozofski Woodstock končal, je Žižek množico - tovariše in tovarišice, heh - resda pozval, naj zdaj zapoje tisto dobro, staro, znano pesem, ki se začne na črko I (mhm, Internacionalo), toda množica se je le nasmehnila. Tako spontana pa spet ni bila.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.