19. 3. 2009 | Mladina 11
Komandantka Karmina
Karmina Šilec - tista mednarodno priznana dirigentka, ki je vokalno glasbo približala občinstvu in se zdaj vrača z novim, protifašističnim projektom Na juriš in the mood!
Dirigentka Karmina Šilec
© Borut Krajnc
Za odrom se je zaslišalo besedilo Kozaračkega kola, najbolj znanega partizanskega plesa, ki je dobil ime po bosanski planini, prizorišču številnih bitk. Petje je postajalo vse glasnejše in nenadoma se je začela po odru viti kot kača dolga skupina pojočih deklet, oblečenih v bele srajce, široke sive hlače in baretke. Medtem ko so »upornice« prepevale, se jim je z druge strani odra pridružila še druga skupina pojočih deklet. In ko so končale kolo, se je vse skupaj šele dobro začelo. Na oder je namreč stopila njihova »komandantka« Karmina Šilec, dirigentka dekliškega zbora Carmina Slovenica in avtorica vseh njegovih projektov, tudi tokratnega, ki nosi naslov Na juriš in the mood!.
Potem smo lahko, z glasbeno spremljavo ali brez nje, slišali še vrsto pesmi, ki so nastale na vseh koncih sveta v času, ko sta bila na pohodu fašizem in nacizem, njihov glavni namen pa je bil bolj ali manj angažiran upor proti tema totalitarnima sistemoma. Dekleta so, medtem ko so ploskala, poplesavala, poskakovala ali le sedela, zapela italijansko partizansko pesem Bella ciao, legendarno Lili Marleen, zabavno Kiss Me Goodnight, Sergeant Major, pri kateri je za trenutek z njimi zaplesal tudi vojak, ali pa pesem Je suis swing, ki je bila značilna za francosko mladinsko protinacistično gibanje ... Največja, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, je takrat že padla in the mood. In ko je bil tudi dejansko na vrsti ameriški komad In the mood, ki ga je leta 1939 izvajal big band pod taktirko Glenna Millerja, občinstvo ni več zgolj ploskalo, temveč je tudi že močno žvižgalo.
Med krajšim odmorom je ženski glas za menoj vprašal: »Pa bomo tudi mi kaj peli?« Soseda ji je hitro odgovorila: »Saj tukaj smo sami taki, ki bi peli. Tisti, ki jim ni za to, so ostali doma. Ali pa si ne bodo upali nasprotovati.« Dvorana potem sicer ni zapela. Je pa ploskala. In žvižgala. Drugi del koncerta, ki je postregel s slovenskimi partizanskimi pesmimi, je bil sicer bolj statičen, bolj klasično zborovski. A ne brez razloga. Ko so dekleta, tokrat opremljena z rdečimi ruticami in hlačnicami, zatlačenimi v vojaške škornje, dobila nekaj minut pavze, in ko je garda Slovenske vojske pokazala, da bi lahko v miroljubnem času orožje v celoti namenili impresivnemu žongliranju, ki mu je zaploskala še sama obrambna ministrica Ljubica Jelušič, so se namreč Carmini Slovenici na odru pridružili trije moški pevski zbori in Big band Orkestra Slovenske vojske. Tako so bile pesmi za finale še glasnejše in bučnejše. Vse do Hej, brigade in Na juriš.
Zanimivo je, da je najnovejši projekt Karmine Šilec in njenega zbora, ki sodi med enega naših mednarodno najbolj priznanih, na odru prav v času, ko v Sloveniji spet odkrivamo drugo svetovno vojno in povojna grobišča ter je SDS začela celo gonjo proti nekdanjemu jugoslovanskemu voditelju Titu. »Sami smo ta projekt načrtovali že nekaj mesecev in to, da so se ravno zdaj v slovenskem političnem prostoru spet pojavila vprašanja o vrednotah NOB, je naključje,« zagotavlja Karmina. Ko je pred leti brskala po kleti, ji je prišla v roke pesmarica s partizanskimi pesmimi in s kolegicami so jo kasneje odpele na mah. »Bile smo navdušene. Našle smo glasbo, s katero smo odraščale, ki smo jo peli na proslavah. Za nas takrat ni bilo pomembno, koga slavimo in zakaj. Ker je bil to naš prvi stik s pesmijo, pa so ta dela postala del nas.« Že takrat jo je prešinilo, da bi te pesmi lahko še kdaj zapeli. Projekta se je lotila pred pol leta.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.