Komandantka Karmina

Za odrom se je zaslišalo besedilo Kozaračkega kola, najbolj znanega partizanskega plesa, ki je dobil ime po bosanski planini, prizorišču številnih bitk. Petje je postajalo vse glasnejše in nenadoma se je začela po odru viti kot kača dolga skupina pojočih deklet, oblečenih v bele srajce, široke sive hlače in baretke. Medtem ko so »upornice« prepevale, se jim je z druge strani odra pridružila še druga skupina pojočih deklet. In ko so končale kolo, se je vse skupaj šele dobro začelo. Na oder je namreč stopila njihova »komandantka« Karmina Šilec, dirigentka dekliškega zbora Carmina Slovenica in avtorica vseh njegovih projektov, tudi tokratnega, ki nosi naslov Na juriš in the mood!.
Potem smo lahko, z glasbeno spremljavo ali brez nje, slišali še vrsto pesmi, ki so nastale na vseh koncih sveta v času, ko sta bila na pohodu fašizem in nacizem, njihov glavni namen pa je bil bolj ali manj angažiran upor proti tema totalitarnima sistemoma. Dekleta so, medtem ko so ploskala, poplesavala, poskakovala ali le sedela, zapela italijansko partizansko pesem Bella ciao, legendarno Lili Marleen, zabavno Kiss Me Goodnight, Sergeant Major, pri kateri je za trenutek z njimi zaplesal tudi vojak, ali pa pesem Je suis swing, ki je bila značilna za francosko mladinsko protinacistično gibanje ... Največja, Gallusova dvorana Cankarjevega doma, je takrat že padla in the mood. In ko je bil tudi dejansko na vrsti ameriški komad In the mood, ki ga je leta 1939 izvajal big band pod taktirko Glenna Millerja, občinstvo ni več zgolj ploskalo, temveč je tudi že močno žvižgalo.
Med krajšim odmorom je ženski glas za menoj vprašal: »Pa bomo tudi mi kaj peli?« Soseda ji je hitro odgovorila: »Saj tukaj smo sami taki, ki bi peli. Tisti, ki jim ni za to, so ostali doma. Ali pa si ne bodo upali nasprotovati.« Dvorana potem sicer ni zapela. Je pa ploskala. In žvižgala. Drugi del koncerta, ki je postregel s slovenskimi partizanskimi pesmimi, je bil sicer bolj statičen, bolj klasično zborovski. A ne brez razloga. Ko so dekleta, tokrat opremljena z rdečimi ruticami in hlačnicami, zatlačenimi v vojaške škornje, dobila nekaj minut pavze, in ko je garda Slovenske vojske pokazala, da bi lahko v miroljubnem času orožje v celoti namenili impresivnemu žongliranju, ki mu je zaploskala še sama obrambna ministrica Ljubica Jelušič, so se namreč Carmini Slovenici na odru pridružili trije moški pevski zbori in Big band Orkestra Slovenske vojske. Tako so bile pesmi za finale še glasnejše in bučnejše. Vse do Hej, brigade in Na juriš.
Zanimivo je, da je najnovejši projekt Karmine Šilec in njenega zbora, ki sodi med enega naših mednarodno najbolj priznanih, na odru prav v času, ko v Sloveniji spet odkrivamo drugo svetovno vojno in povojna grobišča ter je SDS začela celo gonjo proti nekdanjemu jugoslovanskemu voditelju Titu. »Sami smo ta projekt načrtovali že nekaj mesecev in to, da so se ravno zdaj v slovenskem političnem prostoru spet pojavila vprašanja o vrednotah NOB, je naključje,« zagotavlja Karmina. Ko je pred leti brskala po kleti, ji je prišla v roke pesmarica s partizanskimi pesmimi in s kolegicami so jo kasneje odpele na mah. »Bile smo navdušene. Našle smo glasbo, s katero smo odraščale, ki smo jo peli na proslavah. Za nas takrat ni bilo pomembno, koga slavimo in zakaj. Ker je bil to naš prvi stik s pesmijo, pa so ta dela postala del nas.« Že takrat jo je prešinilo, da bi te pesmi lahko še kdaj zapeli. Projekta se je lotila pred pol leta.

Vokalno gledališče

Vokalno glasbo je začela od blizu spoznavati, ko se je kot deklica vpisala v Mladinski pevski zbor Maribor. Ta je bil že takrat najuspešnejši mladinski zbor v Sloveniji, vodil pa ga je priznani zborovodja Branko Rajšter. Ker ji petje ni bilo dovolj, se je že pri šestnajstih prvič preizkusila v vlogi zborovodje. Oziroma dirigentke. »Beseda zborovodja se mi zdi malo arhaična. Pa malce preveč me spominja na izraz strojevodja,« pravi v šali. Ostalo je zgodovina. Leta 1989 je prevzela vodenje zbora, v katerem je začela svojo glasbeno pot. Mnogi se še danes spomnijo neizmerno samozavestnega dekleta, starega le nekaj več kot 20 let, ki je napovedovalo korenite spremembe. Za začetek je zboru priključila »njen« ženski pevski zbor Rotovž, pozneje pa ga je nadgradila še z novo, drugačno pevsko šolo, in ga preimenovala v Carmina Slovenica. Čeprav je marsikdo takrat dvomil o njenih odločitvah, je začela nizati osupljive uspehe. Eden zadnjih je bila nagrada Mednarodnega gledališkega inštituta ITI New Music Theatre za pristop k predstavi Iz veka vekov, ki jo je po glasbi skladatelja Lojzeta Lebiča skupaj z režiserjem Jernejem Lorencijem leta 2006 postavila v mariborski operi.
Že kmalu je ugotovila, da ji klasično razumevanje zborovske glasbe ne leži. »Živela sem v okolju, kjer se je prepeval tradicionalni repertoar: malo zgodnje glasbe, malo romantike in na koncu še malo sodobne glasbe. A to mi nikoli ni bilo blizu,« se spominja. Veliko je razmišljala o tem, kakšno vlogo je imel zbor v starogrških tragedijah. Bil je komentator dogajanja - in to je postalo tudi njeno osnovno izhodišče. Zbora nenadoma ni več razumela kot skupine sopranov, altov, tenorjev in basov. Zato je tudi klasične, »proslavarske« zborovske nastope nadomestila s projekti z rdečo nitjo, zgodbo, kostumografijo, premišljeno osvetlitvijo, gibom, igro. Takšen, projektni način dela je sicer zahtevnejši, tako za izvajalce, ki morajo dve uri zdržati v istem ritmu, kot tudi po produkcijski plati, ki je primerljiva s tisto v drami, operi ali muzikalu. »Zato v našem primeru že davno ne moremo več govoriti o zborovskem petju. To je vokalno gledališče ali gledališče glasov,« pravi Karmina.
Seveda ni bila prva, ki se je odločila povezati petje z gibom, igro in tudi igranjem na inštrumente. S tovrstnimi kombinacijami sta se poleg grške tragedije ukvarjali že denimo klasično japonsko gledališče in indijsko gledališče. Sama je temu dodala neko svojo dinamiko. »Če delaš z velikim številom izvajalcev, je lahko že to, da 40 ljudi pogleda desno, zelo ekspresivno. Gib je že, če vsi hkrati vdihnejo. Seveda pa lahko med petjem tudi plešeš, recimo ljudske plese ali pa boogie woogie.« Količina gibanja v posameznem nastopu je odvisna od pesmi, razpoloženja, pa tudi od tega, s katerim ansamblom nastopa. Pri zboru Carmina Slovenica je največji poudarek še vedno na petju, več manevrskega prostora pa ima pri nastopih z drugimi zasedbami, denimo s profesionalnim ansamblom Kebataola.

Jok in ognjemeti

Njeni projekti so prepotovali že ves svet in pogosto poskrbeli za izjemno čustvene odzive. Ko so denimo leta 2000 na Kitajskem gostovali s projektom Vampirabile, za katerega je doma dobila nagrado Prešernovega sklada, sicer pa se ukvarja z zlimi duhovi, s kriki, šepetanji in z mističnimi glasovi, so se nekateri poslušalci glasbe tako prestrašili, da so v joku bežali iz dvoran. Drugače je bilo v Južni Ameriki. Tam so bili aplavzi tako huronski, da so se nenehno spraševali, ali so tako dobri ali pa so le takšni običaji. »Na Japonskem je bilo pridobivanje naklonjenosti občinstva dolgotrajnejše, a zanimivo je, kako čustveni so bili, čeprav prevladuje prepričanje, da so zelo stoični. Ko smo prišli iz dvorane, so bili topli, postavili so se v špalir, nam delili darilca, pripravili so ognjemete,« se spominja ene zadnjih turnej. Na tujem na podlagi njenega pristopa k vokalni glasbi sicer že nastajajo podiplomske naloge, vse več ima tudi posnemovalcev.
In kako se je po takšnih izkušnjah vrniti pred bistveno manj številčno slovensko občinstvo? Karmina priznava, da je bil po prihodu iz Japonske, kjer so gostovali v tehnično brezhibno opremljenih dvoranah, sestop v lokalne, vaške dvorane za vse nekoliko težak. A dodaja, da je to druga plat njihovega dela. »Vedno poudarjam, da moramo imeti do vseh poslušalcev enak odnos, saj vsi pridejo na koncert zaradi nas.« Sicer pa se ji zdi, da bi bilo treba pri nas še veliko storiti glede ustvarjanja ugodnejših razmer za vokalno gledališče. Občinstvo ga še ne pozna dovolj dobro, pa tudi tovrstna glasba je, kot priznava sama, včasih težje poslušljiva. »Da prepoznaš kvaliteto v vokalni glasbi, moraš že nekaj vedeti o njej. Mi pa živimo bolj ali manj v okolju, kjer nam glasbeni okus krojijo drugi. Saj mogoče bi ljudje z velikim veseljem poslušali tudi kakšne druge glasbene izraze, ne pa le tisto, kar se jim ponuja na vsakem koraku. A nekateri preprosto niso imeli priložnosti, da bi izvedeli kaj več o tem.«
Morda so tudi zato njeni projekti tako raznoliki. Nekateri so odkrito populistični, denimo najnovejši protifašistični projekt ali pa Adiemus, ki je nastal na podlagi Jenkinsonovega popularnega vokalno-instrumentalnega dela, ki sodi v zvrst simfonične glasbe s pridihom etnične glasbe. Drugi so bolj avantgardni, minimalistični ali historični. »Ko smo pripravili minimalistični projekt CS Light, smo se zavedali, da ga bo težje poslušati, saj večina poslušalcev ni navajena poslušanja repetitivne glasbe. A morda jim tako odpiramo nove svetove,« pravi Karmina. Res pa je, da so se prav ob tem projektu tudi kritiki spraševali, ali minimalizem sodi v vokalno skupino.

Študijsko brskljanje

Kot ugotavljajo njeni sopotniki, ki v glavnem vztrajajo pri klasični zborovski glasbi, je izjemno zahtevna do sebe in do drugih. Čeprav večina njenemu pristopu ne sledi, ji priznavajo, da je njeno delo z generacijami mladih resna investicija v prihodnost slovenske glasbe. Njene pevke namreč, kot pravi ena od poznavalk, »delajo kot urica«. Karmina se strinja, da polovičarstva ne sprejema. »Vsi, ki sodelujejo pri mojih projektih, morajo dati vse od sebe. Fizično, čustveno in intelektualno.« Marsikdo je pod pritiskom že popustil, a sama je prepričana, da končni rezultat vedno prekaša odrekanja, ki so potrebna za dosego cilja, čeprav tudi teh ni malo.
Njen najprepoznavnejši projekt v našem prostoru, zbor Carmina Slovenica, danes šteje okoli 40 članic. Trenutno ga sestavljajo deklice, ki hodijo v osnovno in srednjo šolo, med njimi pa niso le Štajerke, temveč prihajajo od vsepovsod, tudi denimo iz Škofje Loke. »V preteklosti sem že vodila moški in mešani ansambel, a vedno se mi je zdelo, da so mlade ženske najboljši inštrument. So najpogumnejše, najdrznejše, najbolj odprte in nimajo še preveč naloženega balasta, ki bi ga morala najprej umakniti. Vse to imajo tudi dekleta, s katerimi delam: so izjemno inteligentna, izobražena, imajo delovne navade, poleg tega pa so pripravljene tudi na eksperimente.« Pri izbiri sodelavcev je najbolj pozorna na njihov psihološki profil in intelektualne sposobnosti. »To je namreč izjemno intelektualno delo. Morda tega ni videti, a tudi če se smehljaš, je toliko stvari, na katere moraš biti pozoren, da če nisi pri svari, če nimaš delovnih navad, pa tudi ne poguma, drznosti, samozavesti ... zadeva ne more uspeti.« Tudi sicer jo zelo zanima ustvarjanje kolektiva, veliko se ukvarja z vodenjem in skupinsko motivacijo, o čemer na predavanjih v tujini poučuje tudi druge kolege. Sama tako še zdaleč ni le dirigentka. Poprime za vsako funkcijo, tudi za menedžersko.
Ob vsem tem ne preseneča, da so tudi njeni glasbeni projekti plod temeljitih raziskav. Pogosto tudi zato, ker obravnava glasbene zvrsti, o katerih se ni prav lahko podučiti. Ko je pred nekaj leti pripravljala projekt Musica Inaudita o glasbi redovnic, je denimo ugotovila, da gre za tematiko, ki niti muzikološko niti zgodovinsko še ni bila raziskana. Kako torej išče informacije? Pravi, da brsklja in brsklja. Pregleduje rokopise, tudi antropološke študije, pomaga si tudi z znanci po vsem svetu. Menda posamezni projekti zorijo približno leto in pol, na koncu pa nanje spominja vsaj po ena velika škatla virov.
Pri najnovejšem projektu so bili viri na srečo lažje dosegljivi. »Začne se tako. Nekje vidiš slovensko partizansko pesem. Potem se vprašaš, kako bi jo umestili v program. Na kakšen način jo bomo izvajali. Kakšna bodo naša čustva ob tem. Potem iščeš, kaj se je v tem času dogajalo drugod po svetu. In potem je treba na nastop pripraviti še izvajalce, ki nimajo lastne izkušnje s tem časom, da dobijo potrebno energijo. To ni lahko. V gibu, v očeh, v ekspresiji se vidi, kdaj igraš in kdaj to, kar izvajaš, preprosto si,« je prepričana. In, kot kaže, ji uspeva. V obrazložitvi nagrade New Music Theatre so namreč zapisali, da njen nagrajeni projekt izstopa prav po nadpovprečni angažiranosti izvajalcev.
Na torkovi premieri je med pevkami Carmine Slovenice in pevci treh moških pevskih zborov zevala konkretna starostna razlika. A ko so deklice nagovarjale možake: »Kdo pa so ti mladi fantje, ki korakajo skoz vas ...« in ko so jim ti vrnili vprašanje: »Kdo pa so dekleta mlada, puške imajo na ramah ....«, se je zdelo njihovo glasbeno koketiranje naravno. Kot da so vsi iz nekega istega, že minulega, a zaradi dnevne politike še vedno aktualnega časa.