Tim Hecker: An Imaginary Country

+ + + + +

Pisalo se je leto 2001, ko je kanadski elektronski producent Tim Hecker objavil prvenec Haunt me, Haunt me, Do It Again, s katerim je redefiniral ambientalno glasbo na sledi Briana Ena in Richarda D. Jamesa. Uspeh te plošče zato ni presenetljiv, je pa vsekakor presenetljiva Heckerjeva konsistentnost pri objavljanju novega materiala, sploh če vemo, da je v zadnjih osmih letih to estetiko posvojil prenekateri žanr. Najočitnejše odvode lahko iščemo v temačnih ambientalnih in avantgardnih metalskih muzikah, takšno dronanje pa navdušuje celo elektronske producente, ki so še do nedavnega prisegali na izrazito ritmične oblike. Povrhu vsega se mnogi med njimi teh vsebin lotevajo zelo prepričljivo, zato se iskanje presežka z vsakim novim albumom - sploh ob vztrajanju pri isti formi - zdi malodane utopično početje. A ne za Heckerja. S petim (samostojnim) albumom pod svojim pravim imenom še enkrat upraviči izstop iz vrst s technom navdihnjenih elektrončkarjev. Jetonova ritmična ukalupljenost ostaja stvar preteklosti, v prvem planu je ponovno nizanje amorfnih, hrupnih zvočnih plasti, iz katerih pronicajo - tokrat še izrazitejše - melodične teme. Novih dvanajst skladb je razpetih med shoegazenjem skupine My Bloody Valentine in hrupnostjo benda Sonic Youth na eni ter temačno prefinjenostjo Selected Ambient Works II Aphexa Twina na drugi strani. Pikolovci najbrž porečejo, da Fennesz nekaj podobnega počne že petnajst let, kar je sicer res, vendar je med njima - če poslušamo njuna zadnja albuma - (vsaj) ena bistvena razlika. Avstrijčeve skladbe vse pripovedujejo isto zgodbo, Hecker pa vsako skladbo prikroji svoji naraciji. Pa to ne govori le v prid dinamiki albuma slednjega. Zdi se, da Hecker nameni več časa sestavljanju posameznih skladb, kar se nazadnje izrazi v večji domišljenosti, predvsem pa te skladbe prej ostanejo v ušesu. A čeprav navadno velja, da se uho teh zaradi hitre všečnosti prej naveliča, plošča An Imaginary Country dokazuje nasprotno.

Vtis tudi po večkratnem poslušanju ne zbledi, glasba pa poslušalca vsakič znova popelje po nostalgičnem, melanholičnem zvočnem užitkarjenju v »namišljeni deželi«. V krhkih, včasih hrupnih plasteh se prepletajo sprocesirani zvoki kitare in klavirja, ki Heckerjevo izraznost oddaljijo od klišejskih predstav o »hladni« elektronski glasbi. Emotivna vrednost se staplja v fluidni, organski zvočnosti, iz katere na površje pronicajo teme izolacije, odsotnosti, iskanja. Paradoksno pa poslušalec ob njih ne občuti tesnobnosti, ampak prej neko pomirjenost. Ujame se v varno, ugajajoče zavetje kontemplativne glasbe in brska po spominih. Sicer bržkone tistih bridkih, a se z njimi brez težav sprijazni. Če se je le pripravljen spustiti v globine Heckerjevih (introspektivnih) zvočnih pejsažev.