Kdo je čefur?

Beseda čefur je na nek način duhovni bratranec besede peder, saj je natanko toliko problematična, kot je uporabna: totalno. Res je, da je beseda peder vmes prerasla ozke konotacije v službi homofobičnih izbruhov, a je zato zdaj kvečjemu še toliko bolj problematična in uporabna. Na eni strani imamo upravičen resentiment legebitrovske skupnosti nad dejstvom, da se vse bedno, šibko in ničvredno (''pedrsko'') leta 2009 še vedno označuje s slabšalnim sinonimom za homoseksualno osebo ... Na drugi strani pa imamo potrebe pri živem telesu gnijočega garjavega kljuseta po imenu slovenščina, ki si preprosto ne izmišljuje novih besed, ki nekritično in vsepovprek prevzema svetovno na angleščini temelječo latovščino in ki ima še poseben manko v kategoriji vitalnih vulgarizmov, brez katerih je vsakdan kot zvodnik brez baseballskega kija. Beseda čefur sicer ostaja pri svoji prvi konotaciji - a jo k večji sprejemljivosti sedaj počasi rine dejstvo, da so jo začeli uporabljati sami potomci priseljencev, natanko tako kot ameriški črnci besedo nigger. Če besedo čefur uporabi Džasmin ali Stevo, je okej, če pa se skuša v tej smeri navedati kak Primož, je to problematično in bo tako najbrž še nekaj časa ostalo.

Vzklik samozavesti

V zadnjem času je veliko prahu dvignil roman Čefurji raus! - predvsem seveda po tem, ko je vodstvo slovenske policije s poskusom tožbe dokazalo, da bi utegnile biti v tekstu podane diagnoze na rovaš naših plavih angelov v veliki meri resnične. A roman je s svojo kombinacijo fužinskega slenga in trpkih getovskih resnic pritegnil pozornost tudi že, preden je ministrica Katarina tako možato naredila red. Da je Čefurji raus! pomemben kulturni mejnik čisto sam na sebi, dokazuje tudi to, da je po romanu že mnogo pred tožbo začela nastajati dramska uprizoritev, ki je bila dva dni po premieri razprodana za cel mesec vnaprej.
Čefurji raus! je tako zdaj tudi monodrama v režiji Mareta Bulca, v glavni in edini vlogi pa blesti Sašo Rajaković. Beseda čefur leti na odru ljubljanskega Gleja okrog tako sproščeno kot beseda in. »Res je,« pravi režiser in avtor scenarija Mare Bulc, ki je vse tiste različne fužinske zgodbe in družbenokritične odvode bravurozno združil v en sam uro in dvajset minut trajajoči monolog: »Beseda čefur kar naenkrat skorajda ni več politično nekorektna in je postala tako rekoč vsakdanji izraz. Veliko ima s tem seveda Magnifico, v zadnjem času pa je odločilni preboj naredila Vojnovićeva knjiga. Še več: nekoč rasistična sovražna psovka je lahko danes celo vzklik samozavesti. To se mi zdi super. Če bi v najdi.si še pred dvema letoma vtipkal ''čefurji raus'', bi najbrž dobil predvsem spletna domovanja kakih skinheadov ... Danes pa med prvimi zadetki najdeš vse živo, od knjige do žurov.« Žurov? »O ja. Tudi to sem našel - turbo-balkan žur s krovnim nazivom ''Čefurji raus!''.«
Naslovno vlogo nosi Sašo Rajaković, ki je igralsko totalen naturščik in s tem dokaz, da v Sloveniji ne potrebujemo igralskih akademij, saj se bodo tisti pravi igralci očitno naredili kar sami od sebe. Sašo v fizično izjemno napornem performansu po odru celih osemdeset minut besni kot pravi fužinski derviš, žonglira z neštetimi liki (od pretepaških trogloditov preko svetniških mater do izsušenih bosanskih čičic) ter pri tem pridno tala čelne, jodla skupaj z Miletom Kitićem in joka na tleh pred razjarjenim fotrom - vse to in kar je še drugih biserov iz literarnega čefurskega vsakdana.
V celi predstavi me je zmotila ena sama stvar - in sicer to, da je Sale, ko je govoril v slovenščini (česar je v predstavi vsaj pol, če ne več kot pol), govoril tako korektno in pravilno pogovorno slovenščino, da me preprosto ni prepričal, da je čefur. Glede tega sva se potem z Maretom Bulcem preko SMS-ov malo spričkala. Jaz sem trdil, da bi morali biti l-ji vseeno malo bolj poudarjeni, Mare pa je odvrnil, da Sale pač govori tako, kot govori normalno. Okej, sem tipkal jaz, ampak problem je v tem, da Sale v resnici pač ni čefur, na kar mi je Mare poslal nazaj samo: Itak, da je.
Na to temo sem potem zaslišal štiri ljudi, ki Saleta poznajo od prej: dva sta rekla, da je čefur, dva sta rekla, da ni čefur - čisto vsi štirje pa so začeli potem nekaj mencati na temo, češ, ja kaj točno naj bi pa danes sploh bilo ''čefur''. Takrat se mi je utrnila ideja za ta članek: šele takrat sem namreč doumel, da polnomastni čefurji niso nujno samo glasna in domnevno nekoliko bolj nevarna bitja v trenirkah, ki so v Atlantisu tudi po pol ure skupaj sposobna s plosko dlanjo udarjati po vodni gladini in ki rada berejo članke o tem, kako trimesečna hčerka Jelene Karleuše nosi posebne male roza čeveljčke z roza štiklami. Čez pet dni se mi je to že zdelo logično in nekaj najbolj normalnega, ampak takrat je bilo pa vseeno eno tako manjše razodetje.
»Ti, ja. Jaz sem čefur, ja,« mi je Sale na konkretno vprašanje odgovoril par večerov kasneje. »Nisi pa niti približno edini, ki ga je moja lublanščina med predstavo motila. Saj veš, da jasne definicije čefurja ni: po nekaterih definicijah sem, po nekaterih nisem. Ja, znam zelo lepo govoriti slovensko in sem imel slovenščino v šoli vedno pet - znam pa zelo dobro tudi po južno. Moj materin jezik je srbščina, doma pa smo se vedno pogovarjali v neki mešanici z velikim poudarkom na slovenščini. Razen ko je fotr popizdil - tega pa seveda ni mogel v slovenščini, ha ha.« In zakaj je tvoj materin jezik srbščina, čeprav ste doma pretežno govorili po slovensko? »Ma glede tega se je bilo treba opredeliti že v osnovni šoli in sem jaz takrat sklenil, da bom izhajal iz samega izraza ''materin jezik''. Ja kateri pa je jezik od moje mame, sem se vprašal - in ker prihaja moja mati od dol, sem čisto tehnično sklepal, da je moj ''materin jezik'' srbščina.«
Ena osnovnih poant knjige in posledično tudi drame se Saletu zdi, da imaš danes cel kup čefurjev, ki niso več sinovi ali hčere, temveč vnuki ali vnukinje priseljenske generacije. Kljub temu se mu beseda čefur ne zdi tako totalno razelektrena kot komu drugemu. Če čefur reče čefurju čefur, ni to niti malo problematično, kot tudi ne, če to stori nezlonamerni Slovenec - naj pa slednji raje vseeno zelo pazi na kontekst, ker bi znal biti marsikdo še vedno zelo užaljen. »Čefurstvo je v resnici kompleksen pojav, značilen za vsako družbo. Imaš samo okolja, ki ta vprašanja rešujejo bolje, in okolja, ki jih rešujejo slabše. Med slabšimi rešitvami je vsekakor zgraditi te ali one fužine ter tja noter pometati čim več čefurjev, da bo mir. Ker jaz ti garantiram, da je imel čisto vsak otrok ''od dol'' na tej ali oni točki težave s svojo identiteto. Jaz sem ta problem na srečo rešil precej zgodaj - in sicer z močno avtosugestijo, s katero sem se prepričal, da sem kvečjemu toliko bogatejši, kolikor imam dostop do dveh kultur. Mnogi so imeli s tem večje probleme. Ne bi rad posploševal, ampak moja izkušnja je ta, da so bili največji čefurji vedno tisti iz mešanih zakonov, pol-pol. Je pa res, da je čefurstvo danes subkultura, v katero je ufuran tudi marsikateri Jošt in Aljaž.«

Švedi so Čehi

Najbrž ne bi smelo biti odveč povedati, da imamo glede odraščanja in nacionalizmov Mare, Sale in jaz zelo podobno izkušnjo - namreč vrhniško. Prečudni kraj bi lahko namreč v času našega otroštva - tako se za nazaj strinjamo vsi trije - služil kot redek model mednacionalne sloge in strpnosti, od česar so nazadnje profitirali prav vsi. Vrhnika je bila kot industrijsko krepka in premožna občina z veliko kasarno naravnost idealno prizorišče za fuzijo dveh kultur. Na eni strani smo imeli zelo strpne, skrajno dobronamerne kmečke staroselce, na drugi pa močno prezenco nakuliranih, totalno prijetnih oficirskih otrok. Ta dva principa sta se na veliko družila in oplajala - in ko je generacija dozorela, se je Vrhnika za par nepozabnih let spremenila v pravi mali London z izjemno pestro kulturno kreativo ter z najboljšimi žuri daleč naokrog. Danes, ko se industrijsko zavoženo in pokradeno mesto čedalje bolj profilira kot spalno naselje za drugoligaško prestolnično javno upravo in ko se marsikateri občan dejansko čuti kulturno ogroženega od Logatca (ki je še v času naše srednje šole veljal za tisto res tazadnje selo), nam je ob vsem drugem, za kar nam je lahko žal, najbrž lahko žal tudi za marsikoga, ki se je odselil v času osamosvojitve.
Vsi pa seveda niso imeli te sreče, da bi odraščali v taki oazi etnične harmonije. Prav gotovo to ne velja za Gorana Vojnovića, sedaj že razvpitega avtorja sedaj že razvpite knjige Čefurji raus!. Tja noter je združil nešteto zgodb, predvsem zgodbe o sivini družinskega življenja na štiridesetih kvadratih, zgodbe o trajnih brazgotinah nacionalizma in pa tudi zgodbe o tem, da je biti čefur v Sloveniji še vedno bolje kot biti praktično karkoli v napol porušeni Bosni.
Tako kot večina literarnih prvencev temelji roman na reflektirani avtobiografiji, čeprav so vsi liki v njem izrazito kompozitni. Goran ni tako v resnici nikoli v zadnji sekundi zadel koša za naslov državnega prvaka in ni imel tudi nikoli nobenih resnejših težav s policijo - so mu pa nekateri policaji kasneje povedali, da so jih nekateri odstavki v njegovi knjigi s svojo verodostojnostjo prepričali, da jih je gotovo moral imeti. V živo je to visok, vljuden in duhovit fant: pred tedni je dal za Dnevnikov Objektiv luciden in pronicljiv intervju, kakršnih od naših literatov preprosto nismo vajeni. Na najin domenek je prišel z dvajsetminutno zamudo, ker se mu je zavleklo snemanje Polnočnega kluba, kjer so se z Esadom Babačićem in Slavišo Stojanovićem z malo bolj izbranimi besedami pogovarjali prav o čefurstvu.
»Ne, beseda čefur je postala sprejemljiva že pred mojo knjigo,« mi pove v bifeju pod blokom v širšem Centru, kamor se je preselil s Fužin. »Odrasla je generacija, ki je rasla gor z Magnificom: mi smo celo otroštvo govorili ''mi čefurji'' ali ''vi čefurji'', tako da to za nas sploh ni več problematično. Je pa spet res, da to velja kakor kje: v Velenju, recimo, te besede ne boš slišal kar tako.« In zakaj se je po tvojem prijela ravno beseda čefur, zakaj ne recimo ''čapac''? »Pa, ''čapac'' je bila vedno taka malo umetna beseda. Znotraj čefurske populacije ni bil čapac nikoli pravi čefur - ampak prej nekdo, ki se dela čefurja, šmeko, nekdo, ki čefurja izigrava. Čapci so bili kot neke vrste geji znotraj čefurstva - ali pa recimo metroseksualci, eni taki metročefurji. Stil se da posnemati, čefurstva pač ne. Marsikdo se je trudil biti čefur, pa je bil v resnici samo čapac.«
Ha ha, okej, kaj pa recimo nekoč za te potrebe tudi perspektivna beseda ''švedi''? »Ma švedi, to je pa direkten prevod čefurske besede ''šveđani'', ki v čefurščini pomeni nekaj podobnega kot v slovenščini ''čehi''. Šved je torej za bosanca neke vrste ''papak''.«
Švedi so za Bosance torej čehi? Okej, ta se pa vseeno zdi malo preveč bosa ... »Ma kaj pa vem, pa saj tudi Švedi niso v čisto vseh pogledih taki totalni kralji.« Aha, no, v katerih konkretnih pogledih v primerjavi z Bosanci Švedi niso kralji? »V fuzbalu.« Daj daj, če bi Bosna in Švedska v naslednjem mesecu igrali trideset tekem, bi jih Švedi gotovo dobili vsaj dvajset. »Ja, ampak čisto samo zato, ker zanje igra en res hud čefur, ha ha.«
Goran pravi, da danes, marca 2009, ni več sposoben podati kratke koncizne definicije besede ''čefur''. »Ne, to se je zdaj vse sesulo. Na portalu čefurji.net se je svojčas razpravljalo celo o tem, ali je Janez Janša čefur ali ne. Kolikor se spomnim, so pri njem našli kar osem različnih osnovnih čefurskih značilnosti. Recimo? Recimo: rad ima fuzbal in ga tudi dobro igra, govori z naglasom in obenem slabo govori tuje jezike, nikoli ne prizna svoje krivde in jo vedno išče v drugih, poleg tega je pa še avtoritativen, bojevit, maščevalen mačo tip z grobimi obraznimi potezami. Bilo je še par pomenljivih karakteristik, ampak tiste sem žal že pozabil.«
Zanimivo se mi je zdelo, da mi je Goran, ko sva se po telefonu dogovarjala za sestanek, deloval celo še manjši čefur kot Sale - kar pomeni, da je imel Mare Bulc povsem prav: čefurji lahko znajo danes po lublansko tako dobro kot vsak Tilen ali Polona. »Itak,« pojasni Goran in na dušek srebne, kar mu je ostalo od kratke kave, »mi smo generacija, ki se je slovensko naučila od staršev, ki so večinoma dejansko znali govoriti slovensko. Mi smo tretja generacija.« Stvari se spreminjajo: tudi Fužine. Vrstniki, pravi, so se večinoma odselili; ker pa so tam cene stanovanj še vedno nižje kot drugod, so se začeli na Fužine priseljevati mladi od vsepovsod, tudi recimo marsikdo iz njegove generacije na Gimnaziji Bežigrad. Novih masovnih migracij iz južnih republik ni. V EU se je neprimerno težje preseliti kot nekoč v sklopu skupne države gor v Slovenijo in tudi, kar zadeva sezonsko delovno silo, so Bosanci na račun sistema kvot občutno izgubili tržni delež zaradi raznih Romunov in Slovakov. »Tisti pa, ki se resnično želijo preseliti na zahod,« pojasni Goran, »grejo raje v Nemčijo ali na Švedsko. Zakaj bi šli ravno v Slovenijo?«

4,5 od 5

Da vseeno ne bi izpadlo, kot da je čefur postala povsem detabuizirana in neproblematična beseda, sem se namenil za (sila kratko!) mnenje pobarati tudi kakega neonacista, pa so me prijatelji prepričali, da po tovrstne ilustracije sploh ni treba vandrati v tako temačno hosto. S primitivizmi, ki jih moraš dejansko videti, da lahko verjameš, naj bi bili na topic Čefurji raus! namreč poplavljeni mnogi čisto navadni forumi. In res: čeprav administratorji v skladu z zakonodajo najhujše ekscese pridno brišejo, se na forumih bohoti tudi najgrši možni plevel nacionalizma. Z lahkoto ga najdete celo na forumih raznih elitnih ljubljanskih fakultet, pa čeprav se tam avtorji najbrž počutijo blazno pametne, ko napišejo kaj v stilu: Ne ne, pa saj mi vendar rabimo čefurje - kdo nam bo pa drugače pucal sekrete?
Res ni treba daleč, da vidiš, s kakim žolčem tik pod površino brbota lobotomiziran džingoizem. Če v Google vtipkaš ''čefur'', dobiš kot prvi zadetek link na videoprezentacijo, v kateri med drugim zveš:
- da čefurji Slovencem kradejo, jih zmerjajo, pretepajo, v nekaterih primerih celo ubijajo in posiljujejo,
- da širijo bosansko nekulturo in poskušajo uničiti vse, kar diši po slovenstvu,
- da so to potomci ljudi, ki so izdali svojo domovino, ker so se zaradi osebnih koristi preselili v Slovenijo,
- da so znani po nizki stopnji inteligence in veliki poraščenosti, zato se zelo približujejo eni od vrst (na zaslonu se prikaže fotografija šimpanza),
- da večinoma ne poznajo nikakršne etike in da so nerazgledani egoisti, ki so brez vsakršnega razumevanja do drugačnih od sebe.
Ponovimo: gre za prvi zadetek, ki ti ga na to temo izstreli Google. Do sedaj si je posnetek na YouTubu ogledalo 117.595 ljudi - 744 od njih ga je tudi ocenilo in mu od petih možnih zvezdic v povprečju dalo oceno 4,5.
Kako sploh odgovoriti na tak debilizem? Najbrž nikakor. Zakaj bi človek govoril v prazno? Lepo je to razdelal Slavoj Žižek, ki je na lanskem predavanju v Gorici razpredel tezo, da cela Evropa potrebuje svoje čefurje. Balkan je po njegovem tista osnovna meja, od katere bi se radi vsi ločili. Kje sploh je Balkan, se je vprašal Slavoj - in si odgovoril: nikjer! Zato, ker nihče noče biti Balkan. Srb bo rekel, da brani Evropo pred balkanskimi primitivizmi Albancev in drugih ciganov, Hrvati branijo Evropo pred ortodoksnimi tropi z juga, Slovenci so Evropo od balkanskega kotla zamejili s Kolpo, Italijani in Avstrijci so sami zase tisti res zadnji zadnji branik pred Slovani, za marsikaterega Nemca je Avstrija s svojim mešanjem ras že tak malo na izi Balkan, za kakega Angleža je pa Balkan kar cela kontinentalna Evropa.
Na jugu - nič več Slavoj, tole dodajam jaz - živijo vedno zelo-poraščeni šimpanzi, znani po nizki stopnji inteligence, najrazličnejši Mi (recimo mogočna tisočletna civilizacija Slovencev) pa so vedno herojski zadnji branik. A razlika med letom 1996 in 2009 je v tem, da so se tovrstne ''polemike'' z ulice preselile predvsem na internetne forume. Padec uličnih napetosti glede na sredino devetdesetih - ko smo srednješolci praktično vsak teden slišali novo srhljivo zgodbo tipa Andrej je šel včeraj zvečer samo na burek, pa so ga čefurji tako razmontirali, da ne more hoditi - pripisuje Goran Vojnović več dejavnikom: »Sredi devetdesetih je bila na Fužinah prav res največja štala. To je bila posledica napetosti zaradi vojne v Bosni, pa dejstva, da je šlo za bum generacijo res velikega števila fužinskih otrok, tudi naš življenjski standard je bil veliko slabši ... Zaradi vseh beguncev in podobnih reči pa je bilo veliko več nestrpnosti tudi do čefurjev. Torej: res je bilo več čefurske agresije in kriminala, ampak je bilo tudi neprimerno več skinheadov. Potem so se stvari na srečo umirile. Vojna se je končala, standard je vsaj za silo zrasel, poleg tega pa se je kar ene par bolj problematičnih čefurjev preselilo nazaj dol.«
Naš eminentni urbanolog Grega Tomc po drugi strani opozarja, da je umiritev pojava agresivnega čefurstva veliko dolgovala tudi sami notranji dinamiki subkulture kot take. »S pojmoma čefur in čefurstvo sem se sam prvič srečal ravno nekje takrat, torej sredi devetdesetih, ko je imel s tem probleme moj otrok. Pogosto, ko je šel v mesto, smo potem kaj slišali na to temo - in kake dvakrat so mu tudi ukradli mobitel. Potem je ta scena počasi poniknila. Vzpostaviti subkulturo pomeni namreč vsakodnevni referendum o tem, ali boš veliko svoje energije investiral v nekaj, kar bo šokiralo in razbesnelo tako tvoje starše kot dominantno kulturo. To zahteva ogromen oseben angažma zelo aktivnega jedra - in pri čefurjih so potem očitno prišle neke precej bolj pasivne generacije.«
Čefurstvo je zanj nič manj kot prva avtohtona subkultura na Slovenskem: »Do tedaj smo vse omembe vredne subkulture uvozili. Ne rečem, saj smo jih potem inovirali, ampak osnovni obrazec je bil vedno prekopiran. To čefurstvo je pa čisto res samo naše - že v Zagrebu ga ne bi več razumeli, kaj šele v Beogradu. Tam je kaj takega mainstream, tam to ne bi sprovociralo čisto nikogar. Za tiste mlade ljudi, ki se sredi devetdesetih niso počutili doma nikjer, je bil to v bistvu res velik izziv: kako z neko svojo lastno kulturo šokirati tako starše, ki so imeli radi balkan kulturo, kot tudi Slovence, ki smo prav tako vedno tradicionalno z veseljem konzumirali balkan kulturo? Edini način je bil, da so objeli turbofolk - kič, ki so ga prezirali tako starši kot slovenski sošolci. Po svoje je bilo to genialno. Vsekakor je bilo zelo uspešno: najhujši možni poraz subkulture je namreč, če ne šokira oziroma če ne postane predmet zgražanja.«
Na vprašanje, ali se ne boji, da bosta vsesplošna revščina in beda, ki prihajata tudi k nam, opazno znižali raven strpnosti, Tomc ne kaže pretirane zaskrbljenosti. »Okej, Slovenija se gotovo bo polarizirala, ampak na srečo smo država, ki nima velikih objektivnih težav z manjšinami. Imamo namreč priseljence, ki so nam zelo podobni - naši priseljenci so Balkanci tako kot mi, pa čeprav se s tem tako neradi soočimo. Naše manjšine so integrirane in sodelujejo na trgu dela, pravih getov tako rekoč nimamo. Iz Fužin delamo sicer nek mit, ampak to je v resnici neko povsem urejeno mirno spalno naselje na robu mesta, v katerem živijo pretežno Slovenci. Naša edina radikalno drugačna manjšina so Romi - in prav zato imamo z njimi tudi tako velike težave. Pri nas je samo okrog deset odstotkov vsega prebivalstva neslovenskega - kar je v evropskem merilu skoraj nič. Naši socialni problemi s tega vidika so več kot obvladljivi ... Bi nas pa morali po mojem bistveno bolj skrbeti naši realni problemi, namreč kako kulturno šibek in nepotenten narod smo postali, kako dolgočasno in pusto mesto je recimo Ljubljana.«
Žebljico na glavico. Naj se na tole slednje za zaključek navežem še sam z eno svojo lastno nestrpnostjo - torej z nestrpnostjo čefurja, ki se je že zdavnaj začel podpisovati s trdim č, ker je bil v življenju na jugu najdlje do Zagreba in ker svetu in sebi preprosto ni bil več sposoben lagati, da je karkoli drugega kot zgledno morbiden in zatežen Slovenec. Torej, pred desetimi leti sem z gnusom v glasu napovedal, da bo naš eter čez cirka šest let dobesedno preplavljen s kugo najrazličnejših domačih reperskih plagiatov, med katerimi bodo seveda prevladovali najrazličnejši abotni čefurčki, ki bodo v šmeki trenirkah emulirali MTV-jevsko nesnago in mimo vsakega posluha na veliko krulili o tem, kak zakon da je Rakova Jelša. Pred šestimi leti sem potem presenečen ugotovil, da saj niti ni tako hudo - pa se je potem izkazalo, da samo zato, ker je Slovenija kljub razmahu interneta popkulturno še vedno vsaj osem let za razvitim svetom.
Pravo eksplozijo točno tistega, kar sem napovedal pred desetimi leti, smo opazili šele v zadnjih dveh ... Po eni tistih neverjetnih piruet usode pa moram osuplo poudariti, da so mi mnogi ti poskakujoči kapucinarji zadnje generacije na raznih Čarlijih in Adriah dejansko všeč - vsekakor neprimerno bolj kot razni avtohtoni belohaljni kastrati in joškoidne lajdre s TV Paprike. Mnogi izmed teh novih reperjev so glasbeno inventivni, iz njihovih besed pa buta pravičen socialni srd - srd še ene brihtne in perspektivne generacije, ki je podedovala docela usmrajeno državo in celo še bolj usmrajen svet. Očitno to pasivno resignirano slepo črevce, ki si pravi Slovenija, res potrebuje nekega komaj polnoletnega čefurčka, da skozi svoje verze izrazi tudi kako mnenje v smeri: ''Drnovšek je falil.'' - drugje kot na TV Čarli takega mnenja v zadnjih petih letih nisem zasledil. Pa če je to komu všeč ali ne, predstavlja tretja generacija čefurjev - torej Goran Vojnović in njegovi glasbeni vrstniki - našo vest in obenem sàmo ost slovenske socialne kritike ... In če je naši tako ožji kot najširši domovini v zadnjih desetih letih kronično manjkala ena stvar, je bil to prav gotovo srd ostre socialne kritike.