Kaj nam pa morete?

Ameriško javnost je presenetila novica, da je njihova največja zavarovalnica AIG (American International Group) svojim menedžerjem izplačala visoke nagrade. Med drugim je denimo uprava porabila skoraj pol milijona dolarjev za savne, bankete in igranje golfa ter za drago lovsko avanturo (ta je stala 86 tisoč dolarjev). Javnost se ni toliko zgražala nad visokimi nagradami v trenutku globalne recesije kot nad tem, da je AIG tista, ki je v prvem svežnju ameriških protikriznih ukrepov prejela več kot 170 milijard dolarjev državne pomoči. In sicer tako, da je država vstopila v njeno lastništvo. Sedaj pa je vodstvo zavarovalnice del omenjene državne pomoči, natančneje, 218 milijonov dolarjev, razdelilo za nagrade svojim menedžerjem, ki bi naj bili do denarja, v skladu z veljavnimi individualnimi pogodbami, tudi upravičeni.
Ker je AIG ena največjih zavarovalnic, ki je bila v preteklosti udeležena pri zavarovanju bank, so bile njihove menedžerske odločitve eden glavnih vzrokov za začetek finančne krize. Si menedžerji, ki so s svojimi lahkovernimi odločitvami varovali hrbet bankam, ki so nato lahkomiselno podeljevale rizične kredite, sedaj zaslužijo še nagrade za minulo leto? Nekateri ameriški kongresniki so predlagali celo japonski model: direktorji naj stopijo pred javnost, se opravičijo in naredijo harakiri. Nova ameriška administracija se je odzvala bliskovito. Na kocki je bilo zaupanje v vso njihovo politiko gospodarske pomoči. V petek je javnost izvedela za visoke menedžerske nagrade. V nedeljo se je osupel oglasil vodja ameriške centralne banke. V ponedeljek še predsednik Obama in v četrtek je kongres že sprejel zakon, s katerim so nagrade menedžerjem v državnih podjetjih obdavčili za kar 90 odstotkov. Praktično jim je država v zgolj nekaj dneh nagrade odvzela.

Veselinovičev rojstni dan

Tudi v Sloveniji se politika ukvarja s podobnimi vprašanji. Nimamo sicer AIG, imamo pa NLB in NKBM. Imamo tudi državne direktorje, pa menedžerje, ki so v času gospodarskega razcveta špekulirali. Ob zadnji novici urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar), po kateri naj bi se slovenski BDP skrčil za 4 odstotke, na koncu leta pa naj bi brez dela ostalo celo 100 tisoč ljudi, je predsednik vlade vedril javnost, da ni razloga za paniko. »Vlada je sposobna rešiti problem, s katerim smo soočeni. Ob tem bomo potrebovali veliko poguma, velikopoteznosti in odločnosti ter tudi zavezanosti k socialnemu dialogu,« je menil Pahor, ki ne želi izgubiti zaupanja ali socialnega miru.
Tudi nekaj dni pred objavo Umarja, v trenutku, ko se je v ZDA zapletla in razpletla zgodba z AIG, smo v Sloveniji debatirali o finančni krizi. Natančneje, o njej so gospodarstveniki in politiki razpravljali na rojstnodnevni zabavi predsednika uprave NLB Draška Veselinoviča. Samo po sebi ni sporno, da je Veselinovič za svoj 50. rojstni dan najel kongresno dvorano v središču Ljubljane, v hotelu Lev. A je prav on nekaj dni pred tem vladi poslal pismo v imenu uprave NLB, v katerem se je uprl znižanju plač v skladu z vladnim priporočilom, češ da NLB ni v večinski državni lasti. Izračunal je pač, da država in paradržavna SOD in KAD skupaj nimata več kot 50 odstotkov, pri tem pa ni hotel upoštevati še državnih deležev, ki jih ima v banki skupina Triglav. Želja nove uprave je bila seveda popolnoma neprimerna, nekateri menedžerji na zahodu se namreč trudijo svoj ugled izboljšati s prostovoljnim delom.
Draško Veselinovič naj bi se po nekaterih informacijah s prihodom v NLB dogovoril za okoli 16 tisoč evrov bruto mesečne plače. Če bi upoštevali predlagano vladno priporočilo, ki govori o tem, da si morajo državni direktorji plače znižati na nivo petkratnika povprečne letne plače iz dejavnosti, bi moral Veselinovič prejemati okrog 11 tisoč evrov bruto plače. Ker pa omenjeno priporočilo pri največjih gospodarskih družbah v večinski lasti državi »dovoljuje« šestkrat višjo plačo, kot je povprečje v dejavnosti, bi moral Veselinovič imeti 13 tisoč evrov plače.
Takšno vladno priporočilo ne pomeni posebnega zatiskanja pasu. Prvi akt, s katerimi je želela vlada urediti plače direktorjev družb, v katerih ima država odločujoč vpliv, sega v leto 1998. Pravzaprav ne gre za sklep, ampak za priporočilo državnim nadzornikom, kako naj določajo plače. V sklepu piše, da je izjemoma lahko najvišja plača največje družbe v lasti države šestkratnik povprečja med osnovno plačo v državi in povprečno plačo v dejavnosti. Iz tega lahko ugotovimo, da je Pahorjeva vlada v resnici raven priporočenih plač dvignila, saj bi Veselinovič glede na priporočilo iz leta 1998 moral zaslužiti »zgolj« 10 tisoč evrov.
Kljub temu se Veselinovič s priporočilom sprva ni strinjal. Na znižanje je pristal šele, ko so nanj pritisnili iz finančnega ministrstva. NLB je namreč v začetku marca prosila finančno ministrstvo za 2,5 milijarde evrov, ki jih želi banka s pomočjo poroštva države dobiti prek izdaje obveznic. Finančno ministrstvo je svojo privolitev - neuradno seveda - pogojevalo prav z nižjimi plačami Veselinoviča in uprave. Zaradi tega je prvi mož NLB na tiskovni konferenci ta teden javnost lahko obvestil, da si bo uprava osmega aprila plače uskladila »z usmeritvami in željami vlade« in pa, da bo NLB pred poletjem izdala svojo obveznico, za katero ji je država odobrila poroštvo.

Tajkunom prva pomoč

Znižanje plač državnim direktorjem je morda res simbolično vprašanje. Ne tako simbolična pa je druga tema, o kateri so politiki in gospodarstveniki ravno tako razpravljali na rojstnodnevni zabavi Draška Veselinoviča. V trenutku, ko so v ZDA menedžerjem pristrigli peruti, je namreč NLB slovenskim menedžerjem, ki so se zašpekulirali, nudila prvo pomoč. In to v nasprotju z vsemi javnimi zagotovili vladajočih politikov, skorajda v skladu z oceno Janeza Janše, da so si tajkuni ob Pahorjevi izvolitvi odpirali šampanjce.
Načelno stališče vladajoče politike do tako imenovanega tajkunskega vprašanja je sicer jasno. Stranke so v koalicijski pogodbi zapisale, da bo morala del bremen »za premagovanje gospodarske negotovosti nositi tudi ekonomska in politična elita«, ob volilnih in povolilnih razpravah pa se je med politiki utrdilo še prepričanje, da država in državne banke ne bi smele z reprogramiranjem kreditov pomagati tistim lastnikom, ki so šli v tvegane menedžerske prevzeme. Logično. Konec koncev je samo ob preprodaji delnic Mercatorja, ki jih je Bavčar dobil netransparentno in po političnem ključu, Istrabenz zaslužil okrog 100 milijonov evrov. Te je nato pri naskoku na Petrol tudi zapravil. Zakaj bi mu sedaj pomagali?
»Moje stališče je, da moramo reševati podjetja in zaposlene, ne pa tudi lastnikov, ki so se izpostavili v različnih oblikah lastniške konsolidacije. Če bi namreč kar po vrsti reševali vse, bi s tem sprožili moralni hazard. Ne zdi se mi pošteno, da bi tiste, ki so podjetja izpostavili pretiranemu tveganju za to, da bi sami v zelo kratkem času pridobili zelo veliko premoženje, reševali ob pomoči vseh davkoplačevalcev. Za takšne lastniške igre morajo plačati lastniki sami,« je dejal gospodarski minister Matej Lahovnik nedavno v intervjuju za Mladino.
A se je zgodilo prav to. Spomnimo se, da je NLB marca lani NFD Holdingu pod vodstvom Staneta Valanta odobrila 54 milijonov evrov posojila za nakup delnic Istrabenza, ki ga je v dogovoru z NFD Holdingom prevzemal Bavčar. Bavčar in Valant sta se seveda hudo zakalkulirala, kot vemo danes, in sedaj Valant mesečnih anuitet ne more odplačevati. Zato je prišel po pomoč k največji državni banki. In Veselinovič, novi predsednik uprave NLB, nesojeni poslanec LDS, mu je pomoč tudi dal. Valantu, ki se je z NFD Holdingom šel tvegano igro prevzemanja Istrabenza, je Nova Ljubljanska banka podaljšala oziroma reprogramirala posojilo.
S tem je paradržavna pomoč toliko kritiziranim menedžerskim prevzemom postala pravilo. Teh primerov je namreč že kar nekaj. Decembra lani denimo je NLB zaradi težav z vračanjem kredita reprogramirala dolg Pivovarni Laško, ki se je ravno tako zadolžila v času menedžerskega prevzemanja. Poleg tega je NLB v konzorciju 19 bank privolila, da tudi Istrabenzu do konca tega meseca ni treba plačati 160 milijonov evrov kratkoročnih posojil.

Menedžerska neodgovornost

Kdo torej zares prevzema breme gospodarske krize? Breme gotovo čutijo obrtniki ter majhna in srednja podjetja. Vilijem Pšeničny, vodja obrtno-podjetniške zbornice Slovenije, opozarja na enormno podaljšanje plačilnih rokov. »Velika podjetja dobavitelje obveščajo, na primer, da rok ni več 60 dni, ampak 120 ali celo 150 dni. Sam takšnih primerov slišim vsaj pet na dan. Tega je res veliko.« S tem se povečujejo tudi zahteve podjetij po premostitvenih kreditih, ki pa so za podjetnike sedaj bolj tvegana, saj so, kot pravi Pšeničny, po novem dvojno in trojno zavarovana.
Kaj pa Pahorjeva gospodarska elita? Vzemimo primer Gorenja. Vlada je že pred časom napovedala gospodarsko pomoč Gorenju. Gorenje naj bi dobilo dovolj veliko posojilo za preživetje krize, pa razvojne spodbude, tudi iz državnega proračuna in deloma iz posojila Evropske investicijske banke. Slovenija naj bi podpirala »nacionalne« šampione, je nedavno napovedal tudi finančni minister. A Franjo Bobinac, predsednik uprave, kot so nam potrdili tudi v podjetju, si je plačo zvišal, preden jo je »iz solidarnosti« do delavcev, ki sedaj prehajajo že na 32-urni delavnik, znižal sebi in vsem drugim zaposlenim v administraciji. Še lani poleti je imel Bobinac okrog 17.400 evrov plače, nato si jo je zvišal za 25 odstotkov na okoli 22 tisoč evrov. Nadzorni svet, pojasnjujejo iz Gorenja, naj bi ob tem upošteval, da so prejemki Gorenjevih menedžerjev 10- do 20-krat nižji od evropskih in svetovnih konkurentov, rezultati Gorenja pa so boljši od konkurence. Decembra pa si je uprava, vključno z vsemi ostalimi vodstvenimi kadri, plače znižala za 10 odstotkov. Bobinac tako po novem prejme okoli 19.500 evrov.
Primerov, ko so direktorji v času krize pripravljeni delati za 1 dolar, je veliko. Poleg uprave AIG še v Citigroupu, Fordu, General Motorsu, Chryslerju, Yahooju, v Nemški pošti ... Vodja Istrabenza, ki sedaj računa na razumevanje bank, pa tudi Boško Šrot, ki mu je NLB že reprogramirala kredite, sta si mesečne plače znižala za 25 odstotkov. Ali sta s tem prevzela breme ekonomske negotovosti? Po podatkih za prejšnja leta znaša Bavčarjev povprečni mesečni dohodek okrog 37 tisoč evrov. Ko je bil na prelomu tisočletja še minister, je zaslužil malce manj kot milijon starih tolarjev bruto ali okrog 4000 evrov. Znižanje plače za eno četrtino torej njegovega osebnega standarda ne bo posebej prizadelo. Še celo stečaj Istrabenza ne bo prizadel Bavčarjevih nepremičnin v Postojni, veterinarske klinike, 20 hektarjev vinogradov v Brdih ali nepremičnine v Parecagu nad Sečoveljskimi solinami.
Gospodarski minister Lahovnik je pred časom dejal, da bi bilo tudi »zelo koristno«, če bi bil končno kdo obsojen zaradi dela ali nedela, zaradi opustitve potrebne skrbnosti v nadzornih organih ali v upravi kakšne družbe, že zato, ker se sedaj »vsi prerivajo za mesta v nadzornih svetih družb.« A posledice Bavčarjevih odločitev niso omejene zgolj na »skrbnost«, saj je vse bolj jasno, da škodijo celo strateškim interesom države.
Spomnimo se začetka devetdesetih. Ko se je Istrabenz kot bivši SOZD ločil od Petrola in izgubil polovico trga, je v boju za preživetje začel iskati strateškega partnerja. Sprva je bil v igri italijanski Agip, toda tedanja vlada zaradi političnih razlogov povezave Istrabenza z Agipom ni dovolila, dovolila pa je povezavo z avstrijskim OMV. Tako je nastalo skupno podjetje Istrabenz-OMV. Nato je na vrh podjetja prišel Igor Bavčar, politik, ki ga je politika razočarala. Istrabenz je prodal črpalke, s čimer je Petrol dobil novega, močnega konkurenta. Denar so vložili v turizem, živilsko-predelovalno industrijo in v menedžerski prevzem podjetja. Bavčarjeve visoke aspiracije, ki so se izkazale pri naskoku na Petrol in pri menedžerskem odkupu, niso pahnile v pogubo zgolj podjetja. Za svoje poteze se je moral zadolžiti, največja Istrabenzova upnica, ki si bo v vsakem primeru odrezala največji kos pogače, pa je - paradoksalno - danes prav italijanska banka Unicredit.
Vodi jo France Arhar, politik desnice, ki pogosto poudarja pomen slovenstva. V okviru konzorcija 19 bank, kjer so v preteklih mesecih iskali rešitev za Istrabenz in ki mu Arhar predseduje, je prav on poudarjal solidarnost. »Ali soglasje vseh ali ukrepanje po zakonu. Individualnih rešitev ne bo. Veste, kaj zakon predvideva, in zakon ni od včeraj,« je dejal pred časom na tiskovni konferenci o uspehih banke Unicredit. Ob tem je še dodal, da mora imeti pravi bančnik širši pogled in ne videti samo svoje lastne situacije v nekem trenutku. Velik sistem lahko zaradi svoje vpetosti v slovensko gospodarstvo, strateškega pomena nekaterih svojih delov (hrana, energija) za sabo potegne marsikaj, je dejal. A ko je prišel odločilni trenutek, je prav Arhar v imenu italijanske banke prvi prekršil dogovor. Enostransko, po principu »kdor prej pride, prej melje« je banka Unicredit »unovčila« pogodbe z Istrabenzom in postala lastnica 8,01 odstotka Mercatorja, 1,3 odstotka Petrola in dveh odstotkov Save.

Politika kritičnega opazovanja

Pahorjeva vlada, je kritičen ekonomist Maks Tajnikar, je napako naredila že tedaj, ko se je predsednik vlade odločil, da morajo člani nadzornih svetov ravnati po svoji volji. »Vloga države je, da reagira. Pri Istrabenzu se stvari packajo, čeprav je država v teh podjetjih prisotna. Tudi lastniško, prek Petrola denimo. Zato bi lahko potegnila konkretne poteze.« Ministri, po njegovem, morajo imeti toliko moči, da spremenijo tudi zakon, če je to potrebno, ali da svojo voljo uveljavijo prek obeh bank ali pa Petrola. »Nekaj je treba narediti, ne pa zgolj govoriti,« pravi Tajnikar, ki, seveda, predlaga stečaj Istrabenza. In to čim prej. V Istrabenzovem primeru, ki je konglomerat podjetij, ki jih finančna kriza ne bo udarila, strahu, da bi zaradi tega delavci ostali na cesti, tako ali tako ni. Na cesti bi ostali le menedžerji, z Bavčarjem na čelu.
Toda Veselinovič je ta teden sklenil, da je morebiten stečaj Istrabenza najslabša rešitev. NLB se zavzema za prisilno poravnavo, želi pa Bavčarju tudi reprogramirati dolg, pod »absolutnim« pogojem, da vodstvo Istrabenza odstopi. Na prvi pogled pravilna in odločna poteza. Toda v tem primeru Bavčar kot lastnik Istrabenza ni kaznovan. Ne prevzame tveganja. Prisilna poravnava namreč pomeni, da se banke dogovorijo zgolj o načinu, na katerega se bodo obveznosti poravnale, v lastniški kapital pa ne posegajo. Kar pomeni, da tudi Bavčarjev lastniški delež ostane v bistvu nedotaknjen. Če pa pride do stečaja, lastnikom običajno nič ne ostane. Scenarij, za katerega se sedaj zavzema NLB, je zato scenarij pomoči, pravi Tajnikar. Zakaj NLB to počne? Morda zato, ker so ravno njihovi, »politični« krediti najslabše zavarovani. Arhar se lahko ob vsem tem - smeji. Brez politične intervencije se torej tajkunski problem v Sloveniji ne bo rešil.
Tajnikar tudi ni edini, ki je prišel do sklepa, da je politika premalo odločna. Lojzeta Udeta z ljubljanske pravne fakultete so denimo razjezile nekatere visoke nagrade menedžerjem, visoke odpravnine ali pa visoke svetovalne pogodbe, o katerih so pisali mediji. Še vedno ni dokončne odločitve, na primer, ali bivšemu predsedniku uprave NLB Marjanu Kramarju res pripada milijon evrov nagrade. »Moti me,« pravi Ude, »ko mi celo politiki rečejo, hja, takšna je pač pogodba. Nehajte govoriti o tem, da je pogodbe treba malikovati. Obstaja cela vrsta drugih institutov.« V zakonu o gospodarskih službah je denimo člen, po katerem lahko nadzorni svet enostransko zniža plačila upravi. Potem obstaja pravno načelo, po katerem so pogodbe nične, kadar je pogodbena obveznost v nasprotju z ustavo in prisilnimi predpisi ter tudi z moralnimi načeli. Splošno pravno načelo pa je, da so pogodbe nične tudi, če se okoliščine korenito spremenijo. Taka sprememba svetovna kriza gotovo je.

Moralni bankrot

»Ljudje vas resnično sovražijo. In sedaj bodo začeli sovražiti še nas, ker se z vami družimo. Morate nam pomagati, da ta problem rešimo,« je pred meseci odkritosrčno dejal vodja finančnega odbora v ameriškem kongresu Barney Frank skupini investicijskih bankirjev na zaslišanju v ameriškem kongresu, ki so prišli prosit za državna poroštva. Barney je imel prav, imel pa je tudi vizijo. Če obupani finančni ministri, ki so v preteklih mesecih na trg zmetali že milijarde dolarjev pomoči za oživitev gospodarstva, vse glasneje opozarjajo, da je problem pravzaprav v pomanjkanju zaupanja, ki ga z denarjem ne morejo povrniti, potem največjo grožnjo v bližnji prihodnosti pomeni tudi izguba zaupanja v politično elito. Bankrotu gospodarskih konglomeratov lahko sledi še politični in moralni bankrot. Pretekli teden so se tega problema kristalno jasno zavedeli v ZDA.