26. 3. 2009 | Mladina 12
»Ko bo kri klicala kri«
Zakaj je Slovenija na tem, da se priključi lunatičnim zanikovalcem holokavsta
Zasedanje komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč: Mitja Ferenc, Marko Štrovs, Jože Dežman, Pavle Jamnik …
© Borut Krajnc
»Morda si, morda boš izvedela, da sem mrtev. Bodi hrabra, kot sem hraber jaz v teh trenutkih. Bodi hladokrvna in se zavedaj da nisi edina, ki je izgubila to kar ji je najdražje. Milijoni so mater na svetu, ki kličejo po svojih sinovih. Umrl sem kot mož in to naj Ti bo v ponos. Ne morem Ti vsega pisati, kar bi hotel, vedi pa eno: ni mi žal, da umrem. Kajti prihaja čas, ko bo težko biti še človek in ko bo kri klicala kri. Oprosti mi vse kar sem Ti hudega naredil, če sem Te žalil ali karkoli. Živi v spominu na mene. Kmalu se vidiva ako postoji posmrtno življenje v katero v zadnjih trenutkih zaupam in verujem.« Tako je svoji materi iz celjskega Starega piskra pisal Vladimir Satler - takoj zatem so ga Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca.
»Če mi je usojeno umreti ne jadikuj. Bog že ve zakaj nam to trpljenje pošilja. Jaz sem pripravljen na smrt.« Tako je svoji ženi iz Starega piskra pisal Ivan Acman - takoj zatem so ga Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca. »Ohranite naju v spominu molite a pomoči ni.« Tako sta svojima staršema iz Starega piskra pisala brata Satler - takoj zatem so ju Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca. »To je moje zadnje pismo,« je svoji mami pisal Ervin Hadolin; »Prišla je moja zadnja ura,« je svojim domačim pisal Franc Hrastnik; »Jaz sem se pripravil na smrt,« je svojim domačim pisal Jože Krumpah; »Najavljam da danes popoldan bom rajžal na drugi svet,« je domačim pisal Lovrenc Goličnik; »Popoldan bom ustreljen,« je svoji sestri pisal Karel Hren; »Usoda je prišla da vas moram z žalostjo mlad zapustiti,« je svoji mami pisal Anton Šumljak; »Zadnje črke mojega življenja,« je svojima staršema pisal Vladimir Strman; »Življenje je samo eno in vsako življenje ima konec tako je sedaj z menoj konec,« je svojim domačim pisal Franc Premrl; »Ni mi žal da padem in upam da ne bom pozabljen na onem svetu,« je svojim domačim pisal Janko Laharnar; »Jaz sem danes v Celju ustreljen,« je svojim domačim pisal Jurij Kušar; »Daj, živi Ti življenje, ki ni bilo usojeno meni,« je svoji sestri pisal Dominik Stermecki; »Ko prejmete to pismo me ne bo več med živimi,« je svojima hčerkama pisal Slavko Karat; »Prosim, oprostite mi, danes bom ustreljena,« je svojim domačim pisala Terezija Zalaznik.
In tako dalje. In tako dalje. Vsi ti Slovenci so svoja poslovilna pisma pisali v celjskem Starem piskru in vse so takoj zatem na dvorišču ustrelili - kot talce. In ta pisma, neponovljivo zbrana v monografiji Poslovilna pisma žrtev za svobodo (1978), so ultimativna kolekcija zadnjih besed, toda predsmrtna groza, s katero nas navdajajo, je v popolnem kontrapunktu z mirnostjo, s katero gredo ti talci v smrt. Vedno znova odhajajo v smrt. Vsakič, ko bereš njihova pisma, gredo v smrt, toda mirno, pogumno in junaško, nekateri celo z radostjo, vdani v usodo, spravljeni s svetom, Bogom in domačimi, priporočeni večnemu spominu in boljšemu svetu. Prav zato so ta pisma tako grozljiva, tako tesnobna, tako mučna. Še toliko bolj, ker veste, da ti, ki ta pisma pišejo, vedo, da bodo umrli. Zelo kmalu, neizogibno - že čez nekaj ur. Na dvorišču Starega piskra so Nemci med 4. septembrom 1941 in 15. avgustom 1942 ustrelili 374 talcev (49 žensk), v tem obdobju pa so tudi dovolili, da so talci svojim bližnjim nekaj ur pred ustrelitvijo napisali poslovilna pisma, toda pisma, ki naj bi Slovence navdala z grozo in strahom pred smrtjo ter jih odvrnila od simpatiziranja z »aktivnimi banditi«, »komunisti«, »panslavisti«, »teroristi«, »rdečimi tolovaji« in drugimi »temnimi elementi«, so bila v resnici apologije dobre smrti.
Stane Terčak je v knjigi Celjski Stari pisker takole povzel višjega upravnega inšpektorja Meierja: »Pred poslopjem zaporov se je zbrala tolikšna množica ljudi, da policijski uradnik, ki je določen za vzdrževanje reda, temu ni bil kos. Avtobus oddelka za streljanje so zasedli do strehe, ker se je od tam lahko videlo na dvorišče zaporov.« Točno, množica ljudi, ki se je zbrala pred poslopjem Starega piskra, ni bila množica protestnikov. Ne, ti ljudje niso prišli protestirat proti smrtni kazni - niti proti množičnim streljanjem talcev. Namesto v teater so šli gledat streljanje talcev. Potem pa na večerni sprehod, večerjo in spat. V Starem piskru so serijsko in množično streljali Slovence - zunaj Starega piskra pa je življenje teklo normalno dalje. So Slovenci, ki so tedaj kolaborirali z Nemci, kaj rekli? So se uprli? So protestirali? So rekli: dovolj? So rekli: tega se ne gremo več? So rekli: pri tem ne bomo sodelovali? So rekli: tega ne bomo gledali? So rekli: odstopamo? So rekli: to je Zločin? So rekli: to je Genocid? So rekli: to so Poboji? Ne, kajti trik kolaboriranja je bil prav v tem, da molčiš. In to so potem počeli: molčali. Kot da se ni nič zgodilo. Kot da o tem ni kaj reči. Kot da o tem obstaja konsenz, stkan iz molka. Tu se začne zima vseh naših molčanj.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.