Mag. Julijana Bizjak Mlakar, predsednica strokovnega sveta SD za zdravje in članica odbora Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravja

Mag. Julijana Bizjak Mlakar je predsednica strokovnega sveta SD za zdravje in ena od pobudnic Gibanja za ohranitev in izboljšanje javnega zdravja, ki je leta 2006, v času zasebnikom naklonjene zdravstvene politike ministra Bručana, povezalo okoli 80.000 ljudi. Z njo smo se pogovarjali o tem, zakaj je osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti, ki trenutno nastaja na ministrstvu za zdravje, tako razburil javnost, da nekateri ministra Miklavčiča že primerjajo z nekdanjim ministrom Bručanom.

Najbolj vas poznamo po civilnodružbenem angažmaju na področju zdravstva, a ste tudi članica SD; zanjo ste pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami pripravili tudi del alternativnega vladnega programa. Zakaj ste se odločili javno nastopiti na obeh področjih?

> Že od leta 2000 delujem na področju zdravstvenega varstva in trudim se, da bi se evropske vrednote začele upoštevati tudi v slovenskem zdravstvu. V tem času sem ugotovila, da samo prek civilne družbe ni mogoče doseči potrebnih sprememb na področju zdravstva. Če želimo spremeniti zdravstveni sistem tako, da bo v korist zdravja ljudi, da bo zdravstveno varstvo univerzalno, zdravstvene storitve pa kakovostne in vsem dostopne, morajo tudi politične stranke te vrednote vključiti v svoje programe. Borut Pahor me je zaprosil, da bi bila njegova svetovalka za področje zdravstva, in pred štirimi leti sem v to privolila. Pred volitvami sem tako res vodila skupino okrog 50 strokovnjakov in predstavnikov civilne družbe, s katerimi smo pripravili alternativni vladni program SD v korist zdravja ljudi. To namreč doslej ni bilo v ospredju. Namesto tega smo se s procesi komercializacije in privatizacije zdravstva v Sloveniji vse bolj odmikali od evropskih vrednot.

Iz nastopov Gibanje za ohranitev javnega zdravstva je bilo razumeti, da se je ta proces najbolj okrepil v mandatu prejšnje vlade.

> Vse se je začelo že leta 1992. Res pa je, da se je v zadnjih letih pod ministroma Bručanom in Mazej Kukovičevo to močno pospešilo. Nesprejemljivo je že to, da je bilo leta 1992 odpravljeno univerzalno zdravstveno varstvo, ki se je odrazilo s prenosom previsokih bremen doplačil na same prebivalce - tudi tiste manj premožne in revne. Ta moramo seveda plačevati sami ali pa se zanje zavarovati. Nesprejemljivo je tudi zato, ker morajo tudi revni in manj premožni plačevati iz lastnega žepa, da sploh lahko koristijo nekatere pravice iz obveznega zdravstvenega varstva. Od javnih sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja je trenutno odrinjenih okoli 40.000 oseb. Zaradi visokih doplačil oziroma dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki za mnoge pomeni velik mesečni strošek, je glede na trenutno gospodarsko krizo verjetno odrinjenih okrog 200.000 ljudi. Druga stvar, ki je povečala neenakost, pa je seveda privatizacija zdravstvene dejavnosti.

Ali ni gibanje nastalo prav zaradi nasprotovanja Bručanovi politiki?

> Tako je, gibanje je prav zaradi te nasilne komercializacije in privatizacije zdravstva, ki jo je izvajal in želel v še večji meri izvesti minister Bručan, nastalo junija 2006. Ideja se je čez noč prijela in kar naenkrat nas je podprlo skoraj 80.000 ljudi. Zanimivo je, da je prav junija 2006 tudi Svet EU določil podobne, skoraj enake vrednote za vse države EU kot naše gibanje, h katerim je seveda zavezana tudi Slovenija.

SD je že pred volitvami napovedovala reformo obstoječe situacije in tudi druge stranke, ki so zdaj v koaliciji, so napovedovale spremenjen način financiranja zdravstva, skrajšanje čakalnih vrst, previdnejše podeljevanje koncesij. Pričakovanja so zato velika. Se strinjate?

> Na nek način smo tako s pomočjo gibanja kot tudi s pomočjo delovanja strank ljudi osvestili, kaj se dogaja na tem področju, in jim povedali, da ni nujno, da se to dogaja. Z obstoječim sistemom namreč nihče ni zadovoljen. Niti pacienti niti številno zdravstveno osebje. Zanimivo je, da me dostikrat pokličejo zdravniki in rečejo, naj že uredimo ta sistem, pa četudi bodo imeli nižjo plačo, da se bo le vedelo, kdo pije in kdo plača.

Pa vam res rečejo, da bi privolili tudi v nižjo plačo?

> Tudi ta poudarek je bil. Verjetno ni prijetno niti dobro za ljudi, da se zaradi neurejenih razmer v zdravstvu izgublja ugled zdravstvenega osebja. Zdravniki pri nas niso bistveno drugačni od zdravnikov na Švedskem, pa se pri nas zaradi obstoječega sistema kljub temu izgublja zaupanje v njih. Za to je nedvomno kriva politika, ki ni zaustavila neoliberalnih vrednot, ki so se vsadile v družbo in tudi v zdravstveni sistem.

Obljubljena zdravstvena reforma se zdaj začenja. Minister Miklavčič pripravlja dva obsežna zakona in osnutek prvega je že pricurljal v javnost. V nasprotju s pričakovanji pa je poskrbel za veliko razburjenja. Menda naj bi nekateri predlogi osupljivo spominjali na predloge, ki jih je želel v preteklosti uveljaviti minister Bručan. Ste zaradi velikih pričakovanj zdaj razočarani?

> Tukaj ni prostora za razočaranje. Mislim, da je treba pogledati objektivna dejstva in ocenjevati predloge s stališča približevanja ali odmika od evropskih vrednot. Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) je imel v preteklih letih, vse od leta 1992, v rokah velik del zdravstvene politike - četudi s soglasjem ministra. To seveda ni bilo ustrezno, saj zdravstvena politika sodi drugam, na ministrstvo za zdravje. Ker pa je stanje takšno, kakršno je, je prihajalo do konflikta interesov. Zavod je želel zagotoviti svoje pozitivno poslovanje in to je počel tudi tako, da je pravice, ki so jih imeli zavarovanci v osnovnem zdravstvenem zavarovanju, prenašal na njih same. Iz osnovnega zdravstvenega zavarovanja jih je premeščal denimo na doplačila oziroma na dopolnilno zdravstveno zavarovanje, kar pa je treba posebej plačevati. Takšno možnost ZZZS ima in jo je pač izkoristil. Nekateri ljudje, ki so izvajali politiko, ki ni skladna z evropskimi vrednotami na področju zdravstva, so se nato preselili na ministrstvo, in nekako je bilo pričakovati, da svojih vrednot ne bodo zamenjali čez noč.

Ali ta očitek leti na ministra Miklavčiča, ki je bil v preteklosti prvi mož ZZZS, ali na koga drugega?

> Ne bi želela nikogar posebej izpostavljati, ve pa se, kdo so bili ključni kadri na ZZZS. Kljub temu pa je bilo presenečenje, da je osnutek zakona o zdravstveni dejavnosti, ki je nastal pod okriljem ministra Miklavčiča, v sedmi različici, ki sem jo dobila v roke, vseboval prav tiste rešitve, ki smo jim v času ministra Bručana nasprotovali. Zaradi njih je minister Bručan tudi doživel interpelacijo tedanje opozicije oziroma sedanje vlade. Bručanov zakon je takrat na srečo obležal v predalu ...

Ali ni primerjava Miklavčiča z Bručanom nekoliko ostra? Miklavčič zagotavlja, da tudi sam s sedanjimi razmerami ni zadovoljen in da jih bo uredil.

> Ko sem brala zakon, nisem vedela, kdo ga je pripravljal. Sem pa glede na vsebino in določene predloge domnevala, da gre za isti krog ljudi, ki je pripravljal zakonodajo ministru Bručanu. Potem se je izkazalo, da so bila moja ugibanja pravilna. Med pisci je bil mag. Martin Toth iz ZZZS, pa menda dr. Rajko Pirnat, ki naj bi pisal tudi nekatere zakone, ki so zelo naklonjeni javno-zasebnemu partnerstvu tudi v zdravstvu, torej vrednotam, ki jih skušamo danes nekako vsaj v zdravstvu opustiti.

Katere rešitve so torej prepisane od Bručana?

> Koncept je podoben. Prednost daje koncesionarjem in svobodnim zdravnikom na račun zdravstvenih domov in bolnišnic. Ni ločitve javnega od zasebnega. Legalizira se sedanje stanje, čeprav z njim ni nihče zadovoljen. Tu je še recimo predlog, da bi koncesije trajale od 7 do 25 let in da bi se dedovale. Ali pa predlog, da bi se zakona o koncesijah gradenj in o javno-zasebnem partnerstvu uporabljala tudi na področju zdravstva. Določbe zakona o koncesijah gradenj naj bi imele celo prednost pred rešitvami v zakonu o zdravstveni dejavnosti. Znani profesor Martin McKee je lani na mednarodni konferenci v Ljubljani povedal, da se obljube, na podlagi katerih so v Veliki Britaniji uvajali javno-zasebno partnerstvo, niso pokazale kot uresničljive. Britanci so namreč sklenili dogovor, da bo zasebni sektor zgradil bolnišnice in jih dal v najem javnemu sektorju, potem pa se je izkazalo, da je to zelo drago ter da bi bilo bistveno enostavneje in ceneje, če bi država gradila z lastnimi sredstvi. Zdaj mora država reševati situacijo in po vsej verjetnosti bo prešla na prejšnji sistem gradenj. In to ni samo britanska izkušnja.

Zdi se, da je minister pričakoval kritike na svoj račun. Dejal je, da je težko ustreči vsem.

> Ni njegova dolžnost, da napiše zakon, ki bi zadovoljil vse. Njegova dolžnost je, da napiše zakon, ki bo v korist zdravja ljudi.

Minister vztraja, da se zavzema za javno zdravje in da ga bo uredil, racionaliziral, korenito ločil javno od zasebnega. Sami pa menite, da njegov zakon vsaj slednjega nikakor ne prinaša. Zakaj?

> Če se dovoli, da na primer koncesionarji v času, ko morajo opravljati javno službo, opravljajo tudi nadstandardne zdravstvene storitve, kar omogoča 133. člen osnutka, potem to seveda ni ločeno. To pomeni, da tisti, ki opravljajo javno zdravstveno dejavnost, lahko opravljajo tudi zasebno dejavnost. Zaradi tega prihaja do konflikta interesov, ta pa lahko vodi v zlorabe sredstev, delovnega časa in pacientov v javnem zdravstvu. Znano je, da nekateri zdravniki, ki delajo v javnem in zasebnem sistemu, že danes med izvajanjem javne dejavnosti ustvarjajo umetne čakalne vrste in preusmerjajo paciente v dejavnost, ki jo izvajajo popoldne kot zasebniki in ki je seveda plačljiva. Vse skupaj je precej neurejeno in s tem se dela krivica tistim zdravnikom, ki tega neurejenega sistema ne izkoriščajo. Končna posledica tega pa je, da imajo tisti, ki lahko plačajo zdravstvene storitve, prednost pred tistimi, ki jih ne morejo plačati.

Minister pravi, da je odlika bodočega zakona prav v tem, da bo uvedel po-ostren nadzor nad podeljevanjem koncesij in nad samimi koncesionarji, za katere predvideva kazni in v primeru goljufanja tudi odvzem koncesije.

> V nobenem primeru ni mogoče vzpostaviti takšnega nadzora, da bi lahko to, kar sem pravkar povedala, preprečili. Sicer pa za obstoječe razmere v zdravstvu ni krivo zdravstveno osebje. Krivi so tisti, ki so dopustili, da imamo takšne razmere. Pomembna pa se mi zdi še ena stvar. Zaskrbljena sem, ker je avtor tega zakonskega osnutka mag. Martin Toth izjavil, da jih je pri pisanju osnutka navdihoval švedski model, kjer naj bi imeli 90 odstotkov svobodnih zdravnikov. Ta informacija ni točna. Leta 1970 so šli Švedi v zdravstveno reformo, s katero so ustanovili zdravstvene centre na primarni ravni po jugoslovanskem vzoru, ki ga je državam priporočala Svetovna zdravstvena organizacija. Tedaj so tudi prepovedali zasebno delo, zato so vsi zdravniki postali javni uslužbenci. Petnajst let pozneje, v obdobju liberalizacije, so mislili, da bodo boljših zdravstvenih storitev deležni v zasebni pobudi. Sprostili so pravila in spet dovolili zasebne zdravnike. A kljub temu je bilo na Švedskem leta 2004 od 27.000 zdravnikov in fizioterapevtov zasebnih le 1107 zdravnikov in okoli 1400 fizioterapevtov. Zasebnikov je bilo torej le okoli 10 odstotkov. Zasebnih zdravnikov pa je bilo le 4 odstotke. Približno takšno je tudi sedanje stanje.

Predlog o uvedbi svobodnih zdravnikov je tudi sicer poskrbel za največ razburjenja. Zakaj?

> Svobodni zdravniki specialisti v EU obstajajo samo na Nizozemskem. Ker imajo monopol, pomenijo veliko težavo za zdravstveni sistem, saj ga dražijo. Glede na predlog zakona bi lahko svobodni zdravniki tudi pri nas izsiljevali ceno in pogoje, pod katerimi so pripravljeni delati. Zato bi bilo zdravstveni sistem težko uravnavati v korist ljudi. Tudi z vrha nizozemske zdravstvene politike je čutiti, da niso zadovoljni, da imajo takšen sistem, in da bi bili zelo zadovoljni, če bi imeli drugačnega.

Niso ustvarjalci zakona predvideli nekakšnih varovalk?

> V zakonu je bilo predvideno, da naj bi bila zdravniška zbornica tista, ki bi v soglasju z ZZZS in ministrstvom za zdravje odločala o standardih, po katerih bi se določile cene in razmere za delo teh zdravnikov. Ko sva že pri zdravniški zbornici, moram opozoriti na še en konflikt interesov, ki ga ponujeni osnutek zakona ne rešuje. Osnovni namen združevanja v zbornice je varovanje interesov njenih članov. To pa je prav gotovo v konfliktu z opravljanjem strokovnega nadzora in licenciranja, ki sta prav tako v pristojnosti zbornic. Smiselno bi bilo, da bi se ta pooblastila prenesla na nek urad pri ministrstvu ali na neodvisno agencijo, ki bi bila pod nadzorom parlamenta.

Kakšna bi bila pravzaprav razlika med koncesionarji in svobodnimi zdravniki?

> Zakon je za zdaj še premalo dorečen, dejstvo pa je, da je svobodni zdravnik izšel iz želje, da bi se nekateri zdravniki lahko selili iz ene do druge bolnišnice, tam opravljali zahtevne operacije in tako služili svoj denar. Iz osnutka je razvidno, da se želi hkrati prisiliti bolnišnice v sklepanje pogodb s temi zdravniki, po cenah in pod pogoji, ki bi jih določala zdravniška zbornica. Bili bi torej privilegirani, saj ne bi bili čisto podvrženi trgu, hkrati pa bi služili denar v javnem sektorju. Če se želi ločiti javno od zasebnega, bi morali tisti, ki želijo delati v zasebni zdravstveni dejavnosti, delati le v tej dejavnosti. Tisti, ki bi delali v javni zdravstveni dejavnosti, pa bi morali opravljati le to dejavnost. Izjema je lahko le situacija, kjer tega zaradi doplačil oziroma dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja ni mogoče ločiti. Če uvedemo svobodne zdravnike, bo to sprožilo vrsto vprašanj o kakovosti dela, o odgovornosti, o tem, kakšen kader bi ostal v bolnišnicah. Morda bi bili to samo še začetniki.

Se vam ne zdi, da se vse to do neke mere dogaja že zadnjih nekaj let? Že zdaj prihaja do tega, da največji strokovnjaki odhajajo med zasebnike.

> Z uveljavitvijo tega osnutka zakona bi bilo vse to, kar imamo že zdaj, legalizirano. Sedaj se ve, da je to nelegalno. Seveda pa ni prava usmeritev, da se legalizira vse, torej tudi tisto, kar vodi k poslabšanju zdravstvenega sistema.

Kako bi lahko zdravnike zadržali v javnem sektorju?

> Do razgradnje javnega zdravstva prihaja na takšen način, da jemljejo kadre, finančna sredstva javnim institucijam in jih dajejo zasebnikom, ti potem upravljajo s temi sredstvi, in kar prihranijo, gre njim v žep. To je gotovo motivacija, ki pa lahko vodi tudi do zlorab, ki jih trenutni sistem omogoča. Res pa je, z obstoječimi razmerami tudi zdravstveno osebje ni zadovoljno. Če ni narejenih ustreznih standardov dela, je logično, da prihaja do vprašanj, zakaj nekateri delajo preveč, drugi premalo, zakaj nekateri delajo veliko, pa ne zaslužijo toliko kot drugi, ki delajo manj, zakaj so nekateri preobremenjeni, drugi ne ... V osnutku tega zakona ni videti mehanizmov, ki bi zdravstveni sistem lahko izboljšali. Glede na gospodarsko situacijo pa je zdaj dobesedno pet minut pred dvanajsto, da se reši zdravstvena varnost slojev prebivalstva, ki jih bo gospodarska kriza najbolj prizadela. Ljudje s 300 evri plače nimajo niti za preživetje, kaj šele za visoka doplačila ali plačilo premije dopolnilnega zavarovanja, ki znaša okoli 25 evrov mesečno. In teh ljudi je čedalje več. Tudi če odgovorni vse od leta 1992 tega niso videli oziroma niso želeli videti, je zdaj, v času gospodarske krize, skrajni čas, da se to uredi. S temi vprašanji se bo verjetno ukvarjal novi zakon o zdravstvenem varstvu, ki je tudi že v pripravi. A morda ni slabo, če svoja pričakovanja izrazim že zdaj.

Avtorji osnutka zakona o zdravstveni dejavnosti pravijo, da javnim izvajalcem ni mogoče prepovedati dejavnosti na trgu, saj to dovoljuje zakon o javnih zavodih in obstaja tudi v visokem šolstvu.

> Večina bolnikov ne zna oceniti, kaj potrebuje in kakšna je kakovost zdravstvene storitve, in ne more ugotoviti, ali je cena, ki mu jo izstavi zdravnik, prava. Ker v takšni situaciji krajši konec vedno potegne pacient, tuji zdravstveni ekonomisti zagovarjajo stališče, da se zdravstvene storitve ne smejo prepustiti trgu. Poglejmo samo zobozdravstvo, ki je v obupnem stanju. Še vedno deluje na podlagi standardov iz 80. let, kot da zobozdravstvo v tem času ne bi napredovalo. To pomeni, da je stroka v tem času zaostala, preventiva se je v vseh pogledih zmanjšala. Za zobozdravstvene storitve gre danes samo še štiri odstotke vseh javnih sredstev. Približno takšen odstotek pa morajo ljudje že plačevati iz svojega žepa v obliki doplačil ali premije dodatnega zavarovanja. To pomeni, da mnogi ljudje ne morejo več priti do zobozdravnika.

Znano je, da 27 odstotkov Slovencev nima izbranega zobozdravnika. Mnogi med njimi si ga sicer želijo, a jih zobozdravniki ne sprejmejo.

> V zadnjih letih se je število zobo-zdravnikov povečalo, hkrati pa se je zmanjšalo število zobozdravstvenih storitev, ki jih ti zdravniki opravijo. To pomeni, da je s tem sistemom nekaj močno narobe. Če bo približno takšna situacija prešla tudi na druga področja, si lahko predstavljate, kaj to pomeni za zdravje ljudi. V državah, kjer jim je uspelo zrušiti zdravstveni sistem z enakimi metodami, s katerimi se ruši pri nas, recimo v Sovjetski zvezi, se je povprečna življenjska doba moških znižala za pet let.

Kaj bi bilo treba storiti, da bi izboljšali dostopnost do javnih zdravstvenih storitev?

> Spremeniti je treba vrednote na področju zdravstvenega sistema. Z legalizacijo obstoječega sistema, ki jo uvaja ta zakonski osnutek, ne bomo rešili ničesar. V zobozdravstvu je recimo eden ključnih problemov tudi ta, da se je obseg financiranja zelo zmanjšal. Potrebnih bi bilo torej tudi več sredstev. Obenem pa bi se moralo najrevnejšim omogočiti, da lahko brezplačno pridejo do teh storitev.

Sami ste se zavzemali za povečanje sredstev za področje zdravstva, zdaj pa vse kaže, da bo to zelo težko doseči. Še več, morda se bodo pravice bolnikov celo zmanjšale. Delodajalci so nedavno skušali na skupščini ZZZS že uveljaviti določilo o tem, da prvi trije dnevi bolniške ne bi bili več plačani.

> Tovrstne odločitve ne bi smele biti v rokah ZZZS. Četudi potrebujejo soglasje ministra, je dejstvo, da nastajajo v okviru ZSSS. Trenutno financiranje tudi ni pravično urejeno. Prispevne stopnje, ki jih plačujemo v zdravstveno blagajno, se zbirajo iz plač, pokojnin in drugih osnov, ne bremenijo pa dohodkov, od katerih nekateri najbolj bogatijo. Od obresti in dobičkov ne gre v zdravstveno blagajno niti en sam evro. To pomeni, da najpremožnejši namenjajo v zdravstveno blagajno bistveno nižji delež svojega dohodka kot najrevnejši. Obenem se je zdravstveni sistem tako naravnal, da so ravno revni odrinjeni od zdravstvenega varstva. Ni presenetljivo, da smo na lestvici pravičnosti financiranja zdravstvenega varstva Svetovne zdravstvene organizacije pristali na tako slabem mestu. Leta 2000 smo se uvrstili na slabo 82.-83. mesto, ZDA pa so se uvrstile na 54. mesto. V zbirki visoko razvitih držav smo verjetno edina država, ki je pri vrednotah zdravstvenega sistema tako zelo sledila vrednotam ZDA. Takšno politiko je, kot rečeno, v veliki meri spodbujal ZZZS, ki je imel v rokah del zdravstvene politike.

Kje v zdravstvu bi lahko v času vsesplošnega varčevanja prihranili? Pri opremi, birokraciji?

> Kot rečeno, je treba najprej odpraviti vse obstoječe konflikte v zdravstvenem sistemu. Konflikt med javnim in zasebnim. Konflikt, ki obstaja v samem ZZZS, ki ima v rokah vzvode zdravstvene politike. Konflikt pri pooblastilih zdravniške zbornice ... Vse dokler se to ne bo zgodilo, se nam bodo zadeve samo še slabšale in rušile. Vzpostaviti pa je treba tudi učinkovitejšo organizacijo dela, urediti področje nabav in investicij. Po nekaterih ocenah naj bi se prek raznih pogodb z dobavitelji zdravstvene opreme izgubilo kar 30 odstotkov denarja za to področje. To je res veliko.

Večkrat ste že omenili, da naj bi imel ZZZS velik vpliv na oblikovanje zdravstvene politike. Kaj pa dobavitelji, investitorji ...

> Po mandatu ministra Bručana je bilo ugotovljeno, da približno 30 odstotkov zdravstvenih domov ne more več opravljati z zakonom predpisane zdravstvene dejavnosti, ker so jim odvzeli finančna sredstva in programe ter jih odpeljali v zasebne roke. V zadnjih štirih letih smo torej prišli do tega, da zdravstveni domovi ne morejo več opravljati svoje zakonsko predpisane vloge za zagotavljanje zdravstvene varnosti prebivalstva. In najmanj, kaj bi človek pričakoval, je, da bo nekdo nosil odgovornost za to. Hkrati se ve, da so se koncesije podeljevale mimo javnih razpisov in da se ni preverjalo, ali je bila podelitev koncesij upravičena in v javnem interesu. Tudi podelitev koncesije ministrovemu svetovalcu Bitencu, kjer je šlo za ogromne denarje, je bila najmanj nehigienična, če ne še kaj drugega. Pri gradnji Pediatrične klinike so bila dana sredstva za davčno svetovanje pri polaganju kablov, tu je še slaba kakovost operacijskih miz, pa afera helikopterskih prevozov. Za nepravilnosti bi moral nekdo odgovarjati. Ministrstvo za zdravje opravlja upravni nadzor in bi moralo ukrepati v skladu s pooblastili. Zaostriti je treba tudi odgovornost za varovanje javnega interesa tistih, ki imajo v rokah škarje in platno, da spremenijo obstoječo zdravstveno politiko.

Do trenutnega osnutka zakona o zdravstveni dejavnosti so kritični v vseh koalicijskih strankah, ker naj bi bil v neskladju s koalicijskim sporazumom. Ministra celo pozivajo, naj ga bistveno spremeni ali umakne. Če je besedilo res tako sporno, zakaj je potem sploh nastalo?

> Trenutno gre šele za osnutek. Res pa zbuja skrb, da je takšen osnutek sploh nastal. Kako naj zdravstvena reforma steče v korist ljudi, če gre pa ta osnutek čisto v drugo smer? Morda bi se morala zamenjati ekipa, ki je pripravila zakon, da bi na koncu nastalo nekaj boljšega.

Mislite, da bo prišlo do kakšnih korenitih sprememb, čeprav je predsednik vlade že nekajkrat javno podprl ministra Miklavčiča in njegova prizadevanja za novo zdravstveno reformo?

> To je razumljivo. Kdo ne bi podprl svojega ministra? Saj ga tudi jaz podpiram v tem, da bi naredil zakon v korist zdravja ljudi. Tega osnutka pa ni mogoče podpirati.

Predsednik vlade se glede osnutka doslej ni odzval kritično.

> Dejstvo je, da je to besedilo za zdaj še v fazi osnutka in javni odziv ni bil potreben. Zdi pa se mi zelo dobro, da ste novinarji izbrskali ta osnutek in da ste bili pozorni na njegovo vsebino. Pokazalo se je, da so ljudje vse bolj obveščeni in osveščeni ter da vedo, kaj je dobro in kaj ni dobro za njihovo zdravje.

In če bo minister vztrajal pri doslej ponujenih rešitvah?

> Ne verjamem, da bo.

Ste prepričani? Vas bo predsednik vlade poslušal?

> S predsednikom vlade sva se vedno znala pogovoriti in tudi on je vedno znal prisluhniti argumentom. Tukaj pa gre samo za argumente. Verjamem, da jim je pripravljen prisluhniti tudi minister.

V teh dneh se spet prebuja Gibanje za ohranitev javnega zdravstva, ki se je medtem preimenovalo v Gibanje za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva ...

> Res je, v teh dneh ustanavljamo Združenje za državljanski nadzor javnega zdravstva, in sicer zato, ker potrebujemo operativnejšo pravno obliko delovanja. Gibanje se s tem ne razpušča, temveč dobiva dodatno obliko, v kateri bo mogoče še bolj aktivno sodelovati pri spremembah zdravstvenega sistema. Vse od leta 1992 praktično nobena bistvena sprememba ni šla v tisto smer, ki bi bila v korist zdravja ljudi, vse je šlo v smer večje komercializacije in privatizacije, in prišli smo do trenutka, ko je zdravstveno varstvo že resno v krizi.

Gibanje se je nazadnje s protestom oglasilo, ko je Bručanova naslednica Mazej Kukovičeva ob slovesu na hitro podelila še 50 koncesij.

> Že to veliko pove o tem, kako se je zdravstvena politika povezala z lobiji ter skušala mimo oči javnosti delati v korist zasebnih interesov in v škodo zdravja ljudi.

Se boste javno odzvali tudi na Miklavčičev zakonski osnutek?

> Trenutno imamo v gibanju pripravljenih 16 strani pripomb k ministrovemu zakonskemu osnutku. Kolikor mi je znano, imajo tudi drugi, tudi poslanske skupine in sindikati, številne pripombe, zato upam, da bodo pripombe v pomoč, da se bo zdravstvena reforma zasukala v drugo smer od te, ki jo prinašajo dosedanji predlogi.

Če se ne bi odzvali, bi vam verjetno očitali, da se oglašate samo v času ministrov SDS ...

> Naše gibanje se ni ustanovilo zaradi te ali one politične stranke, temveč zaradi potrebe po spremembi vrednot, ki so se uveljavile v zdravstvenem sistemu, da ta ne deluje več v ustrezni meri v korist zdravja prebivalstva. Navsezadnje so v gibanju ljudje iz vseh političnih opcij, in če jih seštejete, lahko ugotovite, da jih je bistveno več kot ljudi v vseh slovenskih političnih strankah. Največ pa je seveda takšnih, ki niso privrženci nobene stranke.