100.000 ljudi brez službe

Maribor 1993. V mestu, ki je nekoč slovelo kot drugo največje industrijsko središče v Jugoslaviji, se je skorajda čez noč brezposelnost dvignila na 20 odstotkov, ponekod, denimo v občini Lenart, pa je bila brezposelna celo večina občanov. Velika podjetja z nekaj tisoč zaposlenimi so propadala eno za drugim. TAM, Metalna, TVT Boris Kidrič. Recesija je iz mesta v nekaj letih po osamosvojitvi izbrisala vso tekstilno industrijo v Melju, od MTT-ja, PIK-a, Svile do Lileta. Luknja je bila toliko bolj očitna, ker je še malo prej, konec osemdesetih, povprečna brezposelnost v državi znašala le kakšen odstotek. Vse seveda ni pogorelo. A tista podjetja, ki so najtežja leta preživela, so v spremenjenih razmerah postala drugorazredna. Novi strateški partnerji so za začetek preprosto zaprli razvojne oddelke. Ali vladni makroekonomski analitiki leto 1993 sedaj napovedujejo vsej Sloveniji?

Ujeti na Trgu svobode

Ko je vladni urad za makroekonomske analize in razvoj v začetku marca sporočil, da se je v zadnjem četrtletju 2008, prvič po 16 letih, gospodarska rast v Sloveniji obrnila navzdol, se je marsikdo spomnil prav na Maribor, ki je zaradi zgoščenosti težke industrije plačal največjo ceno za tako imenovano strukturno prilagajanje po osamosvojitvi. Majda Tovornik, sedaj svetovalka pri predsedniku države Danilu Türku, ki je tedaj vodila mariborsko skupščino, ima v spominu »črne dneve na Trgu svobode«, kot imenuje neskončne delavske štrajke v središču mesta, ki so se začeli leta 1988 in ki so trajali vse tja do začetka devetdesetih, ko je večina ugotovila, da je tudi država nemočna.
Kolateralna škoda tiste krize je bila velika. Z brezposelnostjo, ki je sledila, se je poslabšalo zdravstveno stanje ljudi, več je bilo kriminala, drog, nasilnih dejanj, čeprav je država tedaj pomagala z za današnje razmere skrajnimi ukrepi, denimo z upokojevanjem pri petdesetih. Bilo pa je tudi v marsikaterem pogledu lažje. Olajševalna okoliščina leta 1993 je bila, da socialne razlike niso bile tako velike: »Pomagala je zavest, da smo vsi v istem čolnu. In da se rojevamo kot nova država, zaradi česar se nihče ni počutil samega. In navajeni smo bili na drug, nižji družbeni standard.« Morda presenetljivo, se spominja Tovornikova, da je ravno v tistih letih v Mariboru zacvetelo gledališče, kot nekakšen nadomestek za recesijo. »Ko telo propade in duh išče nove poti,« dodaja poetično.
Presenečeni Pahor
Zgodba z začetka devetdesetih naj bi sedaj dobila reprizo. Skok brezposelnih z okrog 70 tisoč na 100 tisoč se je Sloveniji zadnjič zgodil med letoma 1991 in 1992. Od tedaj je število brezposelnih raslo vse do leta 1998, ko je doseglo število 130 tisoč, nato pa je počasi začelo padati. Na vladnem uradu za makroekonomske analize sedaj napovedujejo, da se bo BDP glede na minulo leto zmanjšal za kar štiri odstotke, število brezposelnih pa naj bi se v samo enem letu povečalo za 30 tisoč na okrog 100 tisoč, in to kljub do sedaj sprejetim vladnim ukrepom, ki požar le delno blažijo. Te statistične napovedi lahko spominjajo na krizna osemdeseta. Na finančnem ministrstvu so denimo izračunali, da bi v primeru neukrepanja javnofinančni primanjkljaj znašal kar 6,5 odstotka.
Direktor urada Boštjan Vasle je za vse slabše napovedi navedel »hitro poslabšanje razmer v mednarodnem okolju«. Znižanje dodane vrednosti naj bi začutili v vseh panogah, najhuje bo predvsem v predelovalni dejavnosti in gradbeništvu. Ti podatki so za zdaj najverjetnejša napoved Umarja, »zaradi močnega in hitrega poslabšanja razmer na mednarodnem trgu pa naj bi obstajala velika tveganja za še nižjo gospodarsko rast«, je napovedal Vasle. Do podobne, a ne tako dramatične številke so prišli tudi v Banki Slovenije. Njen guverner Marko Kranjec je napovedal dvoodstotni padec BDP in približno 20 tisoč več brezposelnih.
Mnogo ekonomistov, presenečenih nad tako črno napovedjo Umarja, je v prvem tednu špekuliralo, ali morda Umar ne pretirava. Po navadi je namreč Slovenija »dohitevala« razvite države in vedno dosegala malce boljše gospodarske rezultate. Tudi Pahorjeva nenavadna reakcija je marsikoga navdala z mislijo, da gre za scenarij šoka, ki politiki dovoljuje izredne ukrepe. Ko je namreč Vasle predsedniku vlade Borutu Pahorju, kot po navadi, dva tedna pred obravnavo na vladi predstavil podatke, jih je Pahor takoj sporočil javnosti. »Ko sem jih dobil, sem ocenil, da z njimi ne bomo čakali na tiskovno konferenco urada. Podatki so bili takšni, da je bilo treba javnost takoj obvestiti in povedati, da Slovenija skupaj z razvitim svetom živi v - narobe bi bilo reči izrednih, a zagotovo v izjemnih razmerah. In da so zato potrebni izjemni ukrepi,« je dejal. Kako verodostojne so Umarjeve napovedi?
Umar začne gospodarsko rast in druge kazalce napovedovati potem, ko dobi ustrezne ocene iz tujine. Kar pomeni, da so njegove predpostavke mednarodnega okolja odvisne predvsem od ocen OECD, Evropske komisije, Mednarodnega denarnega sklada in nekaterih drugih ustanov, denimo mednarodne hiše Consensus Economics, ki zbira napovedi različnih institucij z vsega sveta. Drugi ključni element so podatki iz domače ekonomije. Tu si na uradu pomagajo še s preteklimi vzorci. Padec izvoza za 25 odstotkov in pa padec industrijske proizvodnje za 20 odstotkov v zadnjem letu je denimo eden takšnih, močnih znakov, razlaga Vasle. Na podlagi napovedi posameznih agregatov, do katerih pridejo s pomočjo simulacij in modelov, nato izračunajo, kakšna bo gospodarska rast. Na koncu svoje napovedi še preverijo. Ko imajo številke na mizi, povabijo na sestanek vse druge organizacije, ki se ravno tako ukvarjajo z napovedmi gospodarskih gibanj, od Ekonomskega inštituta Pravne fakultete, obeh ekonomskih fakultet, gospodarske zbornice in Banke Slovenije, in jim predstavijo izsledke. Sledi pisna obrazložitev, s katero seznanijo vlado.
Zaradi jasnega trenda, po katerem so iz meseca v mesec napovedi za področje evra padale po eno odstotno točko, na Umarju menijo, da je štiriodstotno zmanjšanje gospodarske aktivnosti realistična napoved. Consensus Economics je denimo za Nemčijo septembra leta 2008 napovedal 0,8-odstotno gospodarsko rast v tem letu. Naslednji mesec je oceno popravil na 0,3. Novembra je Nemčiji že pripisal recesijo v višini -0,4, decembra je ocena padla na -1,2, januarja na -2, februarja na -2,5 in končno marca na -3,2. Nemčija je seveda ena najpomembnejših slovenskih zunanjetrgovinskih partneric. Ali se je negativni trend s tem ustavil?
»Mi mislimo, da dna še nismo dosegli,« pravi Vasle. Slika je v bistvu res precej pesimistična. Sedanja recesija je denimo podobna začetku devetdesetih, z eno, pomembno razliko: tedaj so se podjetja iz Jugoslavije lahko preusmerila proti Evropski uniji, sedaj pa novih trgov ni več. Pri protikriznih ukrepih zato Umar vlado opozarja, da utegne kriza trajati dlje časa, kar lahko izčrpa javne finance.

Odvisni od Volkswagna

Številka 30 ali 40 tisoč brezposelnih ni nova. Ravno tako niso novi problemi, ki jih sedaj razkriva kriza. Že leta 2003 je skupina ekonomistov pod vodstvom Velimirja Boleta in Janeza Prašnikarja napovedala, da lahko v Sloveniji pride do velikega odpuščanja. V analizi posledic zunanjih šokov na zaposlenost in poslovanje podjetij, kot se je imenovala ta raziskava, so napovedali, da je bilo že tedaj ogroženih 27 tisoč delovnih mest, če pa bi do krize prišlo hitro, v obdobju enega leta, so napovedali, da bi lahko v Sloveniji dobili novih 40 tisoč brezposelnih. Problem je seveda v nekonkurenčnosti vrste slovenskih podjetij in njihovi veliki odvisnosti. Pa tudi v tem, ker imajo slovenska podjetja zaradi majhnosti s prestrukturiranjem oziroma iskanjem novih trgov velike stroške, zaradi česar vztrajajo v neugodnih razmerah, dokler je le mogoče.
Fenomen je znan. Če Volkswagen danes napove, da bo znižal stroške za 10 odstotkov, potem lahko to pomeni, da bo njegov slovenski podizvajalec, denimo Prevent, moral zmanjšati proizvodnjo za 80 odstotkov. Slovenija je dejansko zamudila priložnost, da bi te težave odpravljala postopoma, v zadnjih letih debelih krav. Stiska delavcev je zato sedaj velika in nenadna. V neki koroški družini, ki jo poznamo na uredništvu, sta oče in mati zaposlena v Preventu. Oče bo v po vsej verjetnosti kmalu izgubil službo in prav lahko se enako zgodi tudi materi. Družina ima dva otroka. Dva otroka ima tudi družina, ki živi v njihovi neposredni soseščini, saj so v bližnjem sorodu. Tudi tam oče dela v Preventu, mama pa je v tem podjetju delala nekoč. Sedaj je že brez službe. Obe družini ne vesta, kaj se bo zgodilo z njima čez nekaj mesecev.
Aktualni vladni ukrepi, na primer najrazličnejše hitre pomoči podjetjem, kot je subvencioniranje delovnega časa, so kratkotrajna rešitev. Bili bi seveda najboljši način pomoči, če bo denimo kriza trajala zgolj kakšno leto, nato pa bi se tuje povpraševanje po slovenskih polizdelkih vrnilo v normalne tirnice. Tudi zadnja ideja, v tako imenovanem tretjem svežnju protikriznih ukrepov, je zamišljena le kot kratkotrajni ukrep. Matej Lahovnik je zaradi dramatičnih gospodarskih napovedi o štiriodstotnem skrčenju bruto domačega proizvoda napovedal kar »slovenski« model, »realizacije zamisli o univerzalnem temeljnem dohodku«, s katerim bi del presežnih delavcev prenesli za določen čas na eno od državnih institucij, tako da bi del stroškov prilagajanja padcu naročil prevzela država. A če se vrnemo k Preventu: Osnovno vprašanje je, ali se bodo Prevent in podobna podjetja čez leto dni res šli business as usual?
Jože Mencinger odgovarja, da je to po vsej verjetnosti prazno upanje. »Lahko se motim, če bo recimo Nemčija zelo hitro rešila avtomobilsko industrijo. Vendar je to odvisno od drugih in ne od nas.« Kratkoročni ukrepi sicer pomagajo reševati socialne težave, a so po njegovem bolj odločitve iz obupa. Kar nekaj ekonomistov je že opozorilo, da za zdaj politika kaj več od gašenja požara ni ponudila in da deluje kot »razglašen orkester«. Mencinger daje za primer ukrep pomoči pri subvencioniranju skrajšanega delovnega časa. Po njegovem bi morala vlada postaviti podjetjem, ki želijo dobiti takšne subvencije, še nek dodaten, bistveni pogoj. In sicer da postane država solastnik, če podjetje kasneje pomoči ne more vračati. V tem primeru bi pomoč res vzela tista podjetja, ki jo potrebujejo.
Z natančnimi številkami o tem, kaj menijo v podjetjih, nam je postregel Borut Meh, predsednik združenja delodajalcev. V združenju so namreč naredili anketo med podjetji, ki jih je finančna kriza najbolj prizadela in ki so izgubila največ naročil. Zanimalo jih je, koliko izmed njih se je odločilo za vladno pomoč, s katerimi so se podjetja tudi zavezala, da zaposlenih ne bodo odpuščala. Ugotovili so, da je takšnih podjetij le 45 odstotkov, kar pomeni, da večina direktorjev predvideva, da bo kriza dolgotrajnejša in da bodo morali delavce odpuščati za daljše obdobje. Tukaj pa nastane dilema. »Tako kot nihče ne upa predvidevati, koliko časa bo kriza trajala, tako tudi nihče ne ve prav natančno, kaj naj počne, da bi se krize rešili,« odgovarja Meh.

Maribor II

Marjan Čuš, sedaj profesor na mariborski Strojni fakulteti, je bil sredi devetdesetih koordinator za prestrukturiranje mestnih mastodontov. Veliko mariborskih podjetij, ocenjuje, pravzaprav ne bi smelo propasti, saj niso izdelovala slabih, neuporabnih izdelkov. Podjetja so pogosto propadla zaradi finančnih razmer, predvsem visoke inflacije, ki je zdesetkala njihove mesečne zaslužke. »Ljudje, ki so bili takrat na nekaterih vodilnih položajih v gospodarstvu, niso razmišljali o sanaciji, temveč o privatizaciji. Zaradi tega marsikateri razvojni projekt ni uspel,« pravi. Njegovo opozorilo je umestno. Najprej pride kriza in z njo odpuščanje. Po krizi pa pride na vrsto druga faza. Pridejo neki ljudje, ki iz tistega nič potegnejo dobiček. Kar ljudi naredi še bolj čemerne. Ne Maribor ne noben drug kraj si ne zasluži, da bi to doživel dvakrat v kratkih dvajsetih letih.