Pet Shop Boys: Yes

+ + + +

Presenetljivo je, kako se v morju reciklirane glasbe, ki smo ji priča zadnjih nekaj let, znajdejo tudi izvajalci, ki so pred dvajsetimi leti soustvarjali prepoznavno elektropop sceno, hkrati pa so sami adaptirali 'zimzelene' melodije, kot je bila denimo Always On My Mind. Londonski duo Pet Shop Boys je že od začetka delovanja obljubljal zanimivo popularnoglasbeno formulo. Izhajajoč iz britanskega navdušenja nad elektronsko glasbo, ki se je na prehodu iz sedemdesetih let v zlata osemdeseta pojavila na urbanem industrijskem severu, še posebej v Sheffieldu, sta Neil Tennant in Chris Lowe ustanovila duet, ga prilagodila tedaj prevladujočemu novemu romantizmu in ga postavila, kamor je tudi sodil: na plesišča.

Formula je očitno začela hitro delovati in duo Pet Shop Boys je kmalu postal, poleg skupin Depeche Mode, Frankie Goes To Hollywood, Erasure in podobnih, eden izmed prepoznavnejših britanskih pop produktov. Za to so poskrbeli prepoznavna barva Tennantovega glasu, njegova pretirana zgovornost in odlični teksti, ki so se dotikali različnih tem, med drugim tudi večne ljubezenske, in so zmeraj vsebovali kanček prepoznavne britanske ironije, ki jih je skrbno varovala pred prehodom v patetiko. Če k temu dodamo še izvrstne sintetizatorske prijeme in ritmično iznajdljivost Chrisa Lowa, dobimo skupino, ki bi jo v tedanjem času lahko postavili na zlato sredino med New Order in The Smiths, kar je še posebej potrdilo Tennantovo sodelovanje z Johnnyjem Marrom in Bernardom Sumnerjem v skupini Electronic. Pozitivno ustvarjalno obdobje dua se je kazalo z izvrstnimi studijskimi ploščami. Albumi Please (1986), Actually (1987), Introspective (1988), Behaviour (1990) in Very (1993) so ga zagotovo postavili na zmagovalni oder britanske pop glasbe, kjer je, kljub poznejšim slabšim ploščam, tudi ostal. To še posebej dokazuje njegova zadnja plošča Yes, svojevrstna vrnitev v glasbenem, ustvarjalnem in produkcijskem smislu. Pop za odrasle, ki ga brez odvečnih težav prebavijo tudi najstniki, bi lahko bila strnjena opredelitev novega albuma dua Pet Shop Boys. Že uvodna skladba Love Etc. nas popelje v značilno poetiko, kakršne smo vajeni iz osemdesetih let, h konsistentnosti celotnega albuma pa veliko prispeva znana britanska producentska hiša Xenomania. Tennant se v besedilih znova dotika nebes in pekla ljubezenskih razmerij (Pandemonium, The Way It Used To Be), čaščenja svojih vzornikov (Beautiful People) ali globoke izpovednosti, ki zveni precej dvoumno (Vulnerable). V glasbenem smislu smo priča preverjeni sintetizatorski formuli iz osemdesetih, nadgrajeni z vpeljevanjem kitar Johnnyja Marra, ki se mešajo s prepoznavno lahkotnostjo Tennantovega vokala. Toplina, ki se skriva za ironijo, plesna usmerjenost in inteligenten pristop nam na plošči Yes predstavijo duo Pet Shop Boys, kakršen je bil v najboljših časih: brezčasen, lahkoten in večno mlad.