2. 4. 2009 | Mladina 13 | Kultura
Mit ali resnica o Ekatarini Veliki?
Ob slovenskem prikazovanju dokumentarca Kot bi bilo nekoč
EKV leta 1989: Milan Mladenović, Žika Todorović, Margita Stefanović, Bojan Pečar
Foto: Zoran Trbović
Zdaj, ko se na območju nekdanje Jugoslavije precej razpravlja o pomenu in zgodovinski vlogi nekoč tako nepomembne in danes precej mitologizirane reči, kot je rock''n''roll, predvsem njegovega najinventivnejšega in najzanimivejšega obdobja, ki ga poznamo pod imenom novi val, je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo pojavil filmski dokument o verjetno najvplivnejši jugoslovanski rockovski skupini - Ekatarini Veliki. Milan Mladenović, Margita Stefanović, Bojan Pečar, Ivica Vdović in drugi, ki so na kakršen koli način sodelovali s skupino ali bili del njenega kreativnega motorja, so si v osemdesetih letih zgradili kultni status in močno zaznamovali generacije iz časov pred kataklizmično jugoslovansko morijo. Ekatarina Velika je bila v tedanjih socialističnih jugoslovanskih okvirih kal novega obdobja. Bila je skupina inteligentnih, predanih in kritičnih ustvarjalcev, ki so verjeli v prihodnost, hkrati pa so nanjo gledali precej črnogledo. Ravno v času po smrti Josipa Broza se je v Beogradu, pod velikim vplivom britanske invazije punka, pojavilo nekaj novih glasbenih skupin, ki so se kasneje vpisale v zgodovino s sodelovanjem na legendarni kompilaciji beograjskega novega vala Paket aranžman. Poleg Idolov in Električnega orgazma je na kompilaciji najbolj izstopal nenavadni trio Šarlo akrobata, iz njega pa sta kasneje nastala verjetno najpomembnejša jugoslovanska benda osemdesetih - Disciplina kičme in Ekatarina Velika.
Katarina II, kot se je na začetku imenovala, je poleg Milana Mladenovića in Ivice Vdovića - Vda v svoje vrste sprejela izvrstno, klasično izobraženo klaviaturistko Margito Stefanović - Magi in basista Bojana Pečarja. Že prvo ploščo sta opazila kritika in občinstvo, uspešnost skupine pa je bila od plošče do plošče večja, vse do razpada Jugoslavije - z gotovostjo lahko zatrdimo, da so našteti izvirni člani zasedbe (vsi so preminili med letoma 1992 in 2002) posredne žrtve tega razpada.
Dokumentarni film Kot bi bilo nekoč (Kao da je bilo nekad) režiserja in scenarista Dušana Vesića in koscenaristke Sandre Rančić je bil pred kratkim prikazan na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, prav zdaj pa je na sporedu Kinodvora. Film prikaže pikantne podrobnosti o vseh vidnejših članih benda, še posebej o izvirni zasedbi, predvsem pa o ustvarjalnem duetu Mladenović/Stefanović. Uvedejo ga intrigantne podrobnosti in zgodbe o tem, kako se je po Titovi smrti v Beogradu pojavil cenen heroin, ki je od takrat spremljal večji del beograjske umetniške in kulturniške srenje. Še zanimiveje je, da številni intervjuvanci, med njimi tudi pokojna Sonja Savić, menijo, da je razpečevanje heroina v beograjskih kulturniških krogih organizirala tedanja oblast ali celo kakšna tuja obveščevalna služba. EKV (Ekatarina Velika) je del te heroinske zgodbe, saj so bili njeni člani vanjo precej vpleteni.
»Po Titovi smrti se je znotraj beograjskih kulturniško-umetniških krogov pojavil cenen heroin. Do takrat v Beogradu ni bilo narkoscene - mamila so v mesto prihajala občasno. Če je kdo šel v Indijo, je prinesel kaj hašiša in ta se je potem skadil v prijateljskih krogih. Močno dvomim, da tedanja policija ni vedela ničesar o tem, saj smo bili nadzorovani z vseh strani. V osemdesetih letih se je heroin po Beogradu tako razširil, da je bilo skorajda jasno, da za tem stojijo višje instance. Večina intervjuvancev, ki so o tem spregovorili pred kamero, je bila otrok visokih državnih uslužbencev, policistov ali častnikov JLA, tako da jim verjamem,« meni Dušan Vesić.
»Bistvo zgodbe najinega filma ni v tem, da poskuša odgovoriti na vprašanje. Vprašanje postavljava, da se bo kdo nekoč upal nanj odgovoriti,« doda Sandra Rančić. Vesić o »beograjski heroinski mrzlici« meni, da ni bila izpeljana iz komercialnih, denarnih vzgibov - najverjetneje je šlo za organizirano akcijo, s katero naj bi tedanja oblast oslabila ali uničila napredno in kritično razmišljujoče kroge: »Ljudje, o katerih se v filmu pogovarjamo, večinoma izhajajo iz višjega srednjega sloja, tudi člani skupine EKV. Heroin se je najprej pojavil ravno v teh krogih, dilerji pa so najverjetneje sodelovali s policijo. Dvomim, da so bili tedanji komunisti dovolj pametni za takšno teorijo zarote, zamisel je najverjetneje prišla iz tujine.«
S heroinom se po svoje začne zgodba o razkroju Ekatarine Velike, zgodba o takrat neozdravljivi novi bolezni, ki so jo v Londonu diagnosticirali Ivici Vdoviću - Vdu, bobnarju izvirne zasedbe, ki je nekaj let po diagnozi umrl zaradi aidsa. Vd se je zaradi bolezni umaknil iz benda in od tedaj je bilo ustvarjalno jedro skupine stkano okoli trojice Mladenović/Stefanović/Pečar, bobnarji pa so se ob vsakem albumu menjevali, izjema je bil le Žika Todorović, ki je igral bobne na njihovih najbolj priljubljenih ploščah - Ljubav (1987) in Samo par godina za nas (1989). Tragika, povezana z nenadnima smrtma Milana in Magi, je Todorovića tako prizadela, da od takrat ne želi govoriti niti o glasbi, kaj šele o sodelovanju z EKV.
»Čeprav sva bila dogovorjena za intervju, mi je Žika poslal sms, v katerem je dejal: Dule, jaz tega zares ne zmorem, oprosti,« je povedal Vesić.
A zgodba o EKV, ki jo predstavi film, ni samo tragična - je hkrati zgodba o toplini in ljubezni, o drugačnosti in neprilagodljivosti, o velikih individualcih, ki so intenzivno živeli, za seboj pa jim je uspelo pustiti nekaj neprecenljivega - veliko pozitivne ustvarjalnosti, izvrstno, izvirno glasbo in poetična besedila, ki jih prepeva še današnja mladina, upajmo pa, da jih tudi razume.
In ko smo že pri besedilih. Lani je izšla knjiga avtorja Aleksandra Ilića Vrati unatrag - Razgovori sa Margitom Stefanović o EKV, v kateri je opisal Margitina zadnja leta življenja, njen boj s heroinom in aidsom, zaradi katerega je umrla, pa tudi domnevne razlage Milanovih in Margitinih tekstov, ki naj bi bili tesno povezani z zasvojenostjo. Knjiga je v Srbiji sprožila vroče polemike, marsikateri oboževalec in prijatelj se z zapisanim ne strinja, obstajajo pa tudi nasprotna mnenja. Vesić, ki je poznavalec tedanje scene in Margitin osebni prijatelj, meni: »Aleksandra Ilića poznam in lahko zatrdim, da je knjiga popolnoma resnična. Na podlagi svojega poznavanja te problematike lahko z gotovostjo povem, da je v knjigo vključil zgolj trideset odstotkov tistega, kar je doživel z njo ali mu je ona povedala. Človek ni lažnivec. Besedila pa si vsak lahko razlaga po svoje, v tem je čar Milanove poezije.« Rančićeva to poveže z njunim dokumentarcem: »Eno od bistev najinega filma je ravno to, da gledalec v paketu dobi dobre in slabe plati zgodbe. Mislim, da je Ilić hotel s svojo knjigo doseči podoben učinek.«
Milan in Magi sta bila ustvarjalni rock''n''roll duet, takšen, kakršne poznamo iz zgodovine rock glasbe, jugoslovanski Lennon/McCartney ali Morrissey/Marr. Njuna ustvarjalna kohezija je bila več kot očitna: Margitina klasična izobrazba je pripomogla k polnosti zvoka, njena scenska podoba pa je bila izredno karizmatična. Enako velja za Milana, o katerem Rančićeva pravi: »Milana sem spoznala v najstniških letih, ko sem z njim delala intervju za časopis. To mi je prineslo marsikatero dodatno točko med sošolci. Milan ni bil duhovita oseba, ni se pogosto smejal, bil je popolnoma discipliniran, hkrati pa dobrohoten. Ne morem reči, da je bil seks simbol, prej se mi je zdel kot kakšen oče - strog in dobrohoten. Ravno po tem se je razlikoval od drugih javnih osebnosti. Osredotočenost in širina sta bili njegovi najpomembnejši lastnosti.«
Dolgoletni basist zasedbe Bojan Pečar je bil tretja pomembna oseba v skupini in jo je, tako menita avtorja dokumentarca, držal skupaj. Njegov odhod iz skupine je pretresel Milana in Magi, saj je šlo za profesionalnega in zaupanja vrednega glasbenika, ki jih je na številnih nastopih reševal iz zagat. Kljub njegovemu odhodu je EKV nadaljevala ustvarjanje glasbe, bila je celo prva jugoslovanska skupina, ki je javno spregovorila o nesmiselnosti tedanje jugoslovanske vojne, pa tudi vojne nasploh. Z nekoliko spremenjeno zasedbo sta Milan in Magi izdala zdaj že legendarno ploščo Dum Dum (1991), ki so jo v času najhujših spopadov predvajali celo na hrvaški televiziji. To je bil dodaten dokaz njune globoke svetovljanske drže, hkrati pa pripadnosti nekdanji skupni državi, ki jima je z razkrojem in mačehovsko držo popolnoma uničila življenji.
Vse se je začelo z Vdovo smrtjo leta 1992. EKV je leto zatem posnela svojo zadnjo ploščo Neko nas posmatra (1993), na kateri je temačno razpoloženje odražalo tedanjo žalostno sliko nekoč srečne skupnosti bratstva in enotnosti. Po krajšem izletu v Brazilijo, med katerim je Milan Mladenović z novosadskim glasbenim umetnikom in producentom Mitrom Subotićem - Subo in s sodelujočimi brazilskimi glasbeniki posnel verjetno najboljši album pojugoslovanske popularne glasbe Angel''s Breath, so mu diagnosticirali raka na dvanajstniku. Tri mesece zatem nas je za zmeraj zapustil, z njim pa je nehala obstajati tudi Ekatarina Velika. Bojan Pečar je umrl leta 1998 v Londonu. Margita Stefanović, edina preostala članica skupine, je v devetdesetih letih reizdala in digitalizirala vse albume zasedbe, poskušala je še naprej igrati, a so jo težke gospodarske razmere v Srbiji, zasvojenost in bolezen pahnili na rob revščine. Bila je redek preostali primerek tistega dobrega, razumevajočega, urbanega jugoslovanskega posameznika, ki je do konca verjel v tisto, kar je počel in živel. V njenem primeru sta bili to glasba in njena skupina - Ekatarina Velika. Umrla je leta 2002 v Beogradu.
»Pri vsem tem je najbolj zanimiva simbolika, povezana z EKV. Magi je umrla na Milanov rojstni dan, na isti dan je srbska nacionalna televizija predvajala prvo epizodo najinega dokumentarca. Dva dni po tem je umrla Sonja Savić, ki je sodelovala v našem filmu in prijateljevala s skupino, datum njene smrti pa se ujema z datumom smrti Ivice Vdovića leta 1992,« z začudenjem pove Sandra Rančić.
Dokumentarec Kot bi bilo nekoč je film, ki sta ga avtorja posnela brez kakršne koli denarne pomoči, iz čiste ljubezni in spoštovanja do skupine. Pričevanja gostujočih v filmu nam prikažejo nekoliko drugačna osemdeseta leta, obdobje, v katerem je bilo mogoče čutiti prihajajočo jugokatastrofo, kar v filmu najbolje opiše igralka Sonja Savić: »Marsikdo si misli, da smo bili takrat srečni. Jaz sem bila srečna, ko sem našla enako nesrečne ljudi, kot sem bila sama.«
Iz te misli lahko izpeljemo sklep, da Vesićev dokumentarec ni zgolj zgodba o rockovskem bendu, temveč kronologija razpada neke države, z njo pa tudi cele generacije nerazumljenih in neprilagojenih posameznikov.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.