Obdavčimo bogate!

Zakaj je treba obdavčiti bogate? Iz enega samega razloga: ker pomenijo v času finančne krize, ko naj bi se država na debelo in na dolgo zadolževala, lep in jasno razviden vir nujno potrebnih javnih sredstev. So kot mokra krpa, ki jo moramo vzeti v roke. Se vam zdi ta argument preveč plehek ali naiven? Bi morali za ožetje njihovega premoženja najti kakšno bolj sofisticirano, morda celo teoretično razlago? Morda. A zakaj bi se trudili, ko pa so vlade, ki so v preteklih letih premožnejšim zmanjševale bremena, ravno tako postregle s podobno naivnimi in prozornimi razlogi. Ki pa jih je sedaj še ekonomska kriza postavila na glavo.

Erozija srednjega sloja

Razlike so se v zadnjih nekaj desetletjih gromozansko povečale tako med državami kot znotraj njih. Leta 1960 je bila razlika med bogatimi in revnimi državami 1 proti 30, danes pa je poskočila že na 1 proti 75. V praksi to pomeni, da najbogatejših 225 posameznikov danes zasluži toliko kot dve milijardi in pol najrevnejših ali skoraj polovica vsega prebivalstva Zemlje. Ti posamezniki prihajajo večinoma iz ZDA, kjer so nevzdržni trendi razslojevanja ravno tako očitni. Najbogatejših 0,1 odstotka Američanov je leta 1979 zaslužilo 20-krat več kot 90 odstotkov vseh ostalih prebivalcev, leta 2006 pa je ta majhni sloj bogatašev zaslužil že 77-krat več.
Mnogi so zato upravičeno poudarjali, da so se demokracije že zdavnaj prelevile v oligarhije. Ali, kot sledi iz klišeja, da bogatejši postajajo še bogatejši, revnejši pa še bolj revni, v plutokracije. Plutokracija je tip ureditve, kjer niso velike samo družbene neenakosti, tam je tudi socialna mobilnost majhna. Predvsem v ZDA so velike neenakosti pogosto kompenzirali z rekom, češ da je pri njih prav vse mogoče in da lahko vsakdo postane predsednik. Anton Kramberger, preučevalec elit, opozarja, da je v ZDA raziskovanje socialne mobilnosti postala njihova paradna disciplina, s katero so dokazovali odprtost družbe. Vendar se je kasneje izkazalo, da so takšni sklepi relativni. V ZDA resda lahko večkrat menjaš službo, a zaradi nestanovitnosti dejansko v izkušnjah in znanju ne napreduješ. Ekonomska kriza je sedaj razbila še ta mit, s katerim so vzdrževali velike razlike. Obdavčenje visokih nagrad državnih menedžerjev, napadi na bančne institucije v Londonu ali delavske ugrabitve direktorjev dokazujejo, da so ekonomske razlike vse manj sprejemljive.
Kaj pa v Sloveniji? Uradni preučevalec neenakosti, ki pripravlja podatke za vse pomembnejše mednarodne ustanove, kot je denimo Svetovna banka, je Tine Stanovnik z ljubljanske ekonomske fakultete. Njegovi zadnji podatki sicer tako drastičnih sprememb, kot so jim bili priča v ZDA, ne kažejo, a je trend vendarle razviden. Vzemimo podoben primer: leta 1991 je povprečni član vrhnjega sloja slovenske družbe, v katerem je en odstotek vseh zaposlenih ali približno 8000 najbogatejših, zaslužil (neto) devetkrat več kot povprečni član iz skupine 160 tisoč najrevnejših. Leta 2007 pa je povprečni član te slovenske elite zaslužil že 11,3-krat več kot kdo z ekonomskega dna. Njegov relativni položaj se je torej v teh letih izboljšal za 20 odstotkov, če pa bi upoštevali bruto dohodke, se je relativni položaj slovenske ekonomske elite izboljšal za kar 33 odstotkov.
Dejansko danes v Sloveniji tisti z najnižjimi dohodki zaslužijo v relativnem smislu približno toliko kot leta 1991. Razumljivo, za vse vlade v Sloveniji je značilna občutljivost do tako imenovanega socialnega vprašanja. Večinoma obljubljajo izboljšanje položaja najrevnejših, predvsem pa so pozorne, da se ne poslabša tako imenovana stopnja tveganja revščine. Zaradi socialnih transferjev se je v Sloveniji stopnja tveganja revščine v zadnjih letih celo izboljšala. Po zadnjih podatkih statističnega urada je leta 2007 pod pragom revščine živelo 11,5 odstotka ljudi, manj torej kot leta 2006 ali 2005, ko je pod pragom revščine s 460 evri na mesec moralo preživeti 11,7 odstotka ljudi.
Do razlik v slovenski družbi prihaja drugje, v srednjem sloju, ki mu ekonomska moč počasi peša na račun najbogatejših. Po Stanovnikovi razdelitvi slovenske družbe na pet delov obsega srednji sloj okrog 500 tisoč zaposlenih. Leta 1991 so ti delavci prejeli (neto) 54 odstotkov celotnega dohodka v državi, od tedaj naprej pa vsako leto za nekaj desetink odstotka manj in vedno na račun bogatejših. Trend je sicer počasen, vendar stabilen. Leta 1991 je pripadnik slovenske ekonomske elite 8000 najbolje plačanih imel 4,5-krat višje dohodke od njegovega kolega iz srednjega sloja. Leta 2007 pa so bili njegovi dohodki že šestkrat višji. Pričakovano je do poslabšanja enakosti v Sloveniji prišlo prav v letu 2007, ko je začela veljati dohodninska reforma bivše vlade. Od nje so tudi po Stanovnikovih podatkih največje koristi imeli najbogatejši, natančneje, zgornjih 160 tisoč zaposlenih. Glede na te dolgoročne trende bi torej lahko sklenili, da do največjih dohodkovnih sprememb ne prihaja pri dnu slovenske družbe, ampak pri vrhu.

Razlike so še večje

Po vsej verjetnosti pa so dohodkovne razlike med najbogatejšimi in preostalim delom slovenske družbe še večje, kot kažejo ti, uradni izračuni. Stanovnik namreč za svoje izračune od davčne uprave (Durs) vsako leto prejme anonimiziran vzorec dohodkov za 80 tisoč zaposlenih. A kot nam je pojasnil, mu Durs v vzorcu pošlje podatke samo za tiste prebivalce, ki so prejeli regres. Nezaposlenih ali samozaposlenih pri izračunu dohodkovne ne-enakosti ne upošteva. Za izračun tako imenovanega Ginijevega koeficienta oziroma dohodkovne neenakosti za celotno družbo je to verjetno dovolj, verjetno pa ne, če bi želeli ugotoviti, kaj se dogaja na vrhovih ekonomske elite. Samo za primer: na Dursovi lestvici 20 prebivalcev Slovenije, ki so v posameznem letu zaslužili največ, je na prvem mestu zavezanec, ki nima zaposlitve. Na seznamu 20 zavezancev, ki so v letu 2004 plačali največ dohodnine, pa najdemo kar tri, ki zaposlitve nimajo.
Argumentov za ureditev teh, naraščajočih razlik bo še več. Relativni položaj premožnejših se bo v tem letu gotovo še okrepil. Domneva, da bo ekonomska kriza, ki se je skuhala v finančnih inštitucijah, najbolj udarila ravno po najnižjih slojih, se uresničuje tudi v Sloveniji. Ajpes, agencija za javnopravne evidence, vodi poleg števila zaposlenih v gospodarstvu tudi podatke o okrog 22 tisoč tistih, ki so zaposleni na podlagi individualnih pogodb. Večinoma so to prav menedžerji. Medtem ko je začelo v zadnjem četrtletju leta 2008, ko je Slovenija že padla v recesijo, število delavcev skokovito padati, je število zaposlenih po individualnih pogodbah ostalo na približno isti ravni. Drug primer so izplačane neto plače po dejavnostih. Vsota izplačanih čistih plač v finančni in zavarovalniški dejavnosti je v tem letu še vedno na isti ravni kot v letu 2008, medtem ko so denimo v predelovalni dejavnosti letos izplačila padla za sedem odstotnih točk! V slovenskih bankah, ki jim je država pomagala pri odpravljanju likvidnostnih težav, plače ne bodo padale in tudi večjih odpuščanj ni pričakovati.

Koalicijske obljube

Ko je prejšnja vlada pred štirimi leti znižala davke najbogatejšim, ko je torej znižala davke na kapitalske dobičke, olajšala menedžerske prevzeme ter v prid bogatejšim spremenila dohodninsko lestvico, smo slišali, da to počne zaradi reforme nestimulativnega davčnega sistema. Andrej Bajuk, tedanji finančni minister, je večkrat poudaril, da je v Sloveniji najbolj produktiven, morda celo najsposobnejši del prebivalstva, tisti torej, ki zaslužijo največ, zaradi previsokih obremenitev premalo motiviran za dodatno delo.
Prejšnja vlada je bila seveda desna in tako kot še mnoge druge konservativne ali republikanske vlade po svetu, ki so večinoma zagovornice interesov kapitala, je dejansko ponavljala in verjela v njihov klasični argument, in sicer da povečanje neenakosti prispeva k rasti družbenega bruto proizvoda ali celo k splošnemu napredku družbe. Preden so razbremenili premožnejše sloje, so nam pojasnili, da je to v interesu vseh, saj naj bi s tem olajšali dihanje najboljšim vlečnim konjem.
Ali je v konkretnem, slovenskem primeru program razbremenitve premožnejših v zadnjih štirih letih resnično vodil k razcvetu skritih razvojnih potencialov najboljših in najuspešnejših? »Ideja, češ, če boš bogate manj obdavčil, pa bodo več delali, je, jasno, neumna. Ko si bogat, začneš bolj gledati na trade off med prostim časom in zaslužkom,« pravi Jože Mencinger, ki v tem trenutku tako kot še nekateri drugi zagovarja večjo progresivnost obdavčitve zato, da bi lahko na koncu leta, ko bo socialna stiska postala nevzdržna, uvedli univerzalni temeljni dohodek oziroma državljansko plačo.
Odgovora na vprašanje, ali je razbremenitev premožnejših odprla razvojne potenciale, pa v resnici ni treba iskati, saj je na volitvah s socialdemokratskimi obljubami zmagala koalicija pod vodstvom Boruta Pahorja, ki je to politiko zavrgla in obljubila, da bo krmilo obrnila v drugo smer. Pred volitvami in v času volilne tekme so gospodarske razmere, predvsem pa tajkunske zgodbe in domneve o nepravičnem bogatenju ozkega sloja prevladovale in tako je tudi tedanja opozicija v analizi stanja, kasneje pa tudi v koalicijskih pogovorih, te probleme postavljala na prvo mesto. Na koncu so s svojim pristopom, s socialnodemokratskim programom, ki je obljubljal preobrat v času krize, tudi zmagali.
Spomnimo se na nekaj najvidnejših obljub, s katerimi se je sedanja koalicija postavila bolj na levi kot pa na desni pol svetovne politike. V koalicijski pogodbi, ki so jo politični partnerji spisali po dolgotrajnih in natančnih pogajanjih, je zapisanih precej ukrepov, s katerimi so hoteli obremeniti premožnejše. Koalicija naj bi denimo preverila »možnost« popravka splošne davčne olajšave, ki bi jo želeli s sedanjih 2959 evrov dvigniti in približati »letnemu znesku minimalne plače«. To pomeni, da bi jo zvišali na okrog 7000 evrov. Nedvomno bi bil to eden največjih korakov naprej h krepitvi socialne države po letu 1994, ko je vlada Janeza Drnovška v Sloveniji uvedla minimalno plačo in prvič odločno povečala progresivnost obdavčitve osebnih dohodkov. Vendar bi ta ukrep v proračunu pustil tudi temu primerno ogromno luknjo.
Že tedaj so avtorji ideje pojasnjevali, da bi denar za to dobili prav od premožnejših. V koalicijski pogodbi je zato ostala zapisana obljuba, da se bo dohodninska zakonodaja popravila tako, da se bo položaj najnižjih dohodkovnih skupin »optimalneje« porazdelil po davčnih razredih. Bogatejše je sedanja koalicija poleg tega nameravala obremeniti z davkom na nepremičnine, ki bi prišel na mesto sedanjega nadomestila za stavbno zemljišče. Zaradi tega novega davka »novih socialnih pritiskov ali obremenitev za dohodkovno najšibkejše skupine ne bo«, piše v koalicijski pogodbi, saj naj bi več plačevali predvsem tisti, ki uporabljajo nepremičnine za investicije, ali lastniki tistih nepremičnin, ki so nenaseljene.
Koalicija je še obljubila, da bo razmislila tudi o »razširitvi osnove za odmero prispevkov na druge, doslej neobremenjene dohodke«, s čimer bi se predvsem v zdravstveno blagajno nateklo več denarja, ker bo država upoštevala še premoženjsko stanje državljanov. S tem bi pravičneje obremenili predvsem obrtnike ali samostojne podjetnike, ki si sedaj obračunavajo minimalno plačo in plačujejo za to minimalne prispevke, čeprav je jasno, da imajo bistveno višje prihodke. Poleg tega je sedanji razred politikov zmagal tudi z idejami o ponovnem zvišanju davka na dividende ali kapitalske dobičke, ki sicer zaradi nasprotovanja LDS v koalicijski pogodbi ni našlo mesta.

Kaj pa premožnejši?

Kje smo s temi obljubami danes? Razen simboličnih ukrepov, kot so prepolovitev sejnin državnim nadzornikom in znižanje plač predsednikom uprav družb v državni lasti, se za zdaj koalicija za obremenitev bogatejših ni odločila. V prvih dveh protikriznih paketih je vlada ponudila neposredno pomoč podjetjem in finančnim ustanovam. V tretjem protikriznem paketu obljubljajo varčevanje pri javnofinančnih izdatkih. Na prvi konferenci razvojnega dialoga ta teden Pahor tudi med dolgoročnimi ukrepi ni omenil obljubljene dohodninske reforme. Omenil je edino »obdavčitev dela premoženja«. Če gre pri tem za uvedbo nepremičninskega davka, je vredno dodati, da bi ga bilo mogoče uvesti šele za leto 2011, saj bo geodetska uprava vrednotenje nepremičnin v skladu z vladnim sklepom končala maja prihodnje leto.
Priložnost za dohodninsko reformo, s katero bi »optimalneje« obremenili dohodke po razredih, je vlada sicer zamudila že decembra. Morda imajo nekateri ekonomisti prav, ko opozarjajo, da se je treba davčnih reform lotiti premišljeno in pazljivo. Eden izmed njih je tudi Dušan Mramor, bivši finančni minister. Pravi, da imajo davčne spremembe ogromno neekonomskih posledic, zaradi česar je treba premike delati izredno previdno. »Moje mnenje pa je tudi, da premiki, narejeni v prejšnjih štirih letih, niso šli v pravo smer.« S tem Mramor misli predvsem na spremenjeno dohodninsko lestvico, s katero je vlada obremenila srednji sloj.
Toda poglejmo si Avstrijo. Zaradi predčasnih volitev je Avstrija dogovor o novi vladi dobila zgolj teden dni za tem, ko je novo vlado dobila Slovenija. Zaradi prihajajoče ekonomske krize je bil del avstrijskih koalicijskih pogajanj tudi dohodninska reforma. Avstrijci so že kar v koalicijski pogodbi zapisali novo dohodninsko lestvico, s katero so olajšali življenje ravno srednjemu sloju. Prav tisti druščini posameznikov, ki se ji tudi v Sloveniji relativni položaj iz leta v leto slabša. Povprečen avstrijski par s petletnim otrokom, ki zasluži na mesec bruto skupaj 3800 evrov, bo na podlagi tega ukrepa na koncu prihranil 2213 evrov.
Vlada ima sicer še vedno možnost med letom z interventnim zakonom uvesti poseben davek za premožnejše, podobno, kot je pred leti Drnovškova vlada zaradi osušene zdravstvene in pokojninske blagajne začasno uvedla davek na izplačane plače. Tudi ekonomist Marjan Senjur se je v intervjuju za Mladino nedavno zavzel, da bi naredili poseben davčni razred za tiste, ki imajo več kot 70 tisoč evrov letnih bruto dohodkov. Ti bi po njegovem lahko za določen čas, denimo za dve ali tri leta, kolikor pričakujemo, da bo trajala recesija, plačevali 50-odstotni davek. Tako kot Mencinger tudi on predlaga, da bi s tem davkom financirali dodatne socialne izdatke. Ideje torej so. Kje pa je volja?
Voljo naj bi imel državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Miloš Pavlica, eden izmed soustvarjalcev socialne komponente koalicijske pogodbe. Priznal nam je, da je kriza »vsrkala vso pozornost služb«, ki se sedaj ukvarjajo z najnujnejšimi ukrepi, zaradi česar so že omenjene koalicijske obljube odrinjene na stran. Zanimalo ga je, ali bi bilo mogoče tudi v Sloveniji uveljaviti podoben ukrep, kot so ga sprejeli v ZDA, kjer so nagrade menedžerjem v državnih podjetjih obdavčili z 90-odstotno stopnjo. »Davčni strokovnjaki so mi sporočili 10 razlogov, zakaj se to v Sloveniji ne da. Ampak še nisem obupal in tudi predsednika poskušam prepričati, da bi končno nekaj naredili na tej točki,« pravi.
Morda se seveda motimo. In bo vlada na koncu ugotovila, da so v koalicijski pogodbi zapisani ukrepi, s katerimi bi Slovenijo premaknili korak naprej k bolj solidarni družbi, bili še premalo ambiciozni glede na razsežnost krize. In bo denimo vlada uvedla univerzalni temeljni dohodek. »Res bi bilo treba razmisliti, ali ni ta kriza dobra priložnost. Lahko bi začeli z majhnimi koraki. Denimo, da bi vsak dobil 100 evrov na osebo,« pravi Pavlica. Dotlej pa se bodo razlike med najpremožnejšimi in veliko večino prebivalcev iz tako imenovanega srednjega sloja povečevale.
Kot so nam pojasnili v Kompasu, v največji slovenski potovalni agenciji, se jim je v prvih treh mesecih letošnjega leta nakup dražjih potovanj na druge celine celo povečal. Potovanj v Južno Afriko, v ZDA na Florido, Tajsko, Brazilijo ali pa denimo v Dubaj, v najboljše hotele, kakršen je Burj el Arab, je več kot leta 2008. Toda kriza se pozna tudi njim. Pri cenejših, počitniških aranžmajih so v agenciji opazili, da so zakupljene vrednosti po novem nižje, termini pa krajši.