Poberite svoj denar iz bank!

Je finančna in gospodarska kriza za nas, ki smo šli skozi socializem, res nekaj novega? Bolečega? Travmatičnega? Neverjetnega? Nezaslišanega? Šokantnega? Apokaliptičnega? Je finančna in gospodarska kriza za nas, ki smo šli skozi socializem, res nekaj, česar še nismo izkusili? Je finančna in gospodarska kriza za nas, ki smo šli skozi socializem, res nekaj, česar ne pomnimo že vse tja od II. svetovne vojne ali pa vse tja od tridesetih let, od velike depresije? Ne, ravno obratno: finančna in gospodarska kriza je za nas čisti déjà-vu. Pač nekaj, skozi kar smo že šli. Nekaj, kar smo že izkusili. Nekaj, kar nas je že streslo in šokiralo.
Finančna in gospodarska kriza se je v Jugoslaviji začela že pred Titovo smrtjo, toda po njegovi smrti je dobila pospešek in gravitacijo: na začetku osemdesetih, v času priseganj na »Tita po Titu«, smo tako izkusili drastične varčevalne ukrepe, zategovanje pasu, omejevanje vožnje z avtomobili po načelu sodih in lihih registrskih številk, bone za nakup bencina, depozite za prehod državne meje, redukcije električnega toka, devalvacijo dinarja, strašno inflacijo, hiperinflacijo, stagnacijo, rekordno brezposelnost, stavke, črno borzo, krizologijo, brezmejno zadolževanje v tujini in famozno poslovanje z nepokritimi menicami (via Agrokomerc).
Krizo so tedaj skušali premagati z masivnimi javnimi deli, recimo z organizacijo zimskih olimpijskih iger v Sarajevu. Zdaj bomo skušali krizo premagati z novimi masivnimi javnimi deli - z organizacijo Univerzijade. Razumete: ne Olimpijade, ampak Univerzijade. Možnosti sta le dve: da smo povsem izgubili domišljijo ali pa da te krize ne jemljemo tako resno, ker smo jih že vajeni in ker imamo z njimi že tako bogate izkušnje, da v njih ne vidimo takega unikata kot zahod. Nič, to krizo očitno doživljamo kot farsično ponovitev tiste prve, tragične krize, skozi katero smo šli v osemdesetih. Da se je začela v Međugorju prav tedaj prikazovati Devica Marija, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da je prav tedaj - leta 1980 v Trbovljah - nastal bend Laibach, ki je Sloveniji razložil, da umetnost zavezuje k fanatizmu, da so umetniki inženirji človeških duš, da se umetnost in totalitarizem ne izključujeta, da se bodo svobodno razosebili, da bodo triumf anonimnosti zaostrili do absoluta, da bodo dobrovoljno prevzeli vlogo ideologije, da je ideologija najbolj avtentična oblika družbene zavesti in da so vsi podvrženi politični manipulaciji, razen tistih, ki govorijo z jezikom te iste manipulacije.
Tevtonski dekor, v katerega so se odeli, je dajal vtis, da mislijo resno. Smrtno resno. Oblast je ponorela. Ljudje so bili zgroženi, užaljeni. Mediji so pozivali k linču: Kaj je zdaj to? Sredi Ljubljane vstaja tretji rajh! V Laibachu so videli vrnitev fašizma. Kar je bila tipična, predvidljiva, panična reakcija: ker so bili vsi pod vtisom finančne in gospodarske krize, so rekli - s krizo vedno pride fašizem! Saj veste, tako kot v tridesetih. Tista kriza v tridesetih se je končala z II. svetovno vojno - jugoslovanska kriza v osemdesetih se je končala z balkanskimi vojnami. Zdaj spet vsi napovedujejo, da se bo ta kriza končala s prihodom novega Hitlerja, z vzponom novega tretjega rajha in z začetkom nove vojne. Razlog več, da bi imeli slovenski ekonomisti, ki so šli skozi krizo v osemdesetih, veliko povedati zahodnim ekonomistom, za katere je ta kriza nekaj novega, radikalno nova izkušnja, pravi šok, prvi fuk, izguba nedolžnosti. Toda ko so voditelji G20 nedavno razlagali, kako bodo reševali krizo in odločali o usodi človeštva, Slovenije ni bilo zraven. Argentine tudi ne, pa bi imela voditeljem G20 kaj povedati, navsezadnje, ob koncu osemdesetih je šla skozi to, skozi kar je šla Jugoslavija na začetku osemdesetih.

Salbuchijeva shema

In prav argentinski pogled na krizo je zdaj mali spletni hit. Mali youtubski hit, se razume. Avtor te handicamske video prezentacije - naslovljene Poberite svoj denar iz bank, in to hitro! Globalno finančno taljenje skozi argentinske oči - je Adrian Salbuchi, Argentinec, »mednarodni analitik«, kot si pravi sam. In Salbuchi - »argentinski glas iz ekonomske divjine«, ki je preživel že tri take krize (1975, 1989, 2001) - si vzame 15 minut, da nam dokaj suvereno, samozavestno, profesorsko in elokventno razloži, zakaj ni to, kar smo videli, še nič, zakaj finančna kriza, o kateri zdaj prede Prvi svet, v resnici sploh ni finančna kriza, ampak nepovratno globalno sistemsko finančno taljenje, zakaj nas čaka neizogibni globalni finančni kolaps in zakaj je najbolje, da svoj denar čim prej - takoj! fast! now! - poberemo iz bank. Salbuchi svoje predavanje o koncu sveta začne s tiste simpatične perspektive, s katero se zlahka identificiramo in ki gre dobro v ušesa - hja, s perspektive tistega déjà-vu, češ za nas, Argentince, ni ta kriza nič novega. Tako kot za Slovence ne. Argentinski državljani imajo pri razumevanju tovrstne krize in spopadanju z njo veliko prednost pred ostalimi narodi, vključno z ameriškimi državljani, saj so vse tja od začetka sedemdesetih pa do danes že doživeli vse to, kar se zdaj dogaja globalno. Argentinci so ta film že videli. »Šli smo skozi inflacije, hiperinflacije, sistemske bančne zlome, tečajne spremembe, preoblikavanja dolgov in terjatev, megapreoblikavanja dolgov in terjatev, oživljanja finančnih trgov, bančne počitnice in zamrzovanja bančnih računov, potemtakem skozi vse, kar si lahko predstavljate, da je povezano s popolnim zlomom nekega nacionalnega bančnega in finančnega sistema.«
Logično, doživeli so tudi vse tiste dobro znane posledice: davkoplačevalsko reševanje bank, izginotje pokojninskih skladov, uničenje delovnih mest in vsesplošno obubožanje prebivalstva. Zato upoštevajte naše dolgoletne izkušnje s finančnimi taljenji! »Če bi me vprašali, kaj glede na naše izkušnje storiti, bi rekel: poberite svoj denar iz bank, in to hitro! Ponavljam: hitro poberite svoj denar iz bank! Kupite si kaj. Hišo, karkoli - avto, zlato.« Zakaj? Ker so si finance v ekstremnem kapitalizmu uzurpirale mesto, ki ne ustreza realni ekonomiji - finančni sistem in finančne institucije so daleč nad realno ekonomijo, moralo pa bi biti ravno obratno. Finančni sistem bi moral biti podrejen realni ekonomiji (npr. gradnji hiš, izdelovanju letal in avtov, pridelovanju hrane ipd.). Med financami in ekonomijo je bila vojna, ki so jo dobile finance - jasno, ekonomija je katastrofalno izgubila. Še več, finance so maligni tumor, ki zdaj doživlja metastaze, žre samega sebe in uničuje ekonomijo. Z eno besedo: finance nas bodo totalno uničile. In na koncu naredile samomor.
Toda finance niso le tumor, ampak tudi ponzijeva shema. Za ponzijevo shemo smo izvedeli, ko so prijeli Bernarda Madoffa, uglednega ameriškega finančnika, nekdanjega direktorja Nasdaqa, ki je apokaliptično ogoljufal trumo svojih vlagateljev. Tako kot vse »piramidne igre« tudi ponzijeva shema temelji na obljubljanju bajnih naložb in bajnih zaslužkov, toda ti bajni zaslužki niso rezultat dobička, ampak po eni strani denarja, ki ga v to shemo vplačujejo novi in novi vlagatelji, po drugi strani pa manevra, s katerim »Ponzi« - veliki goljuf - vlagatelje prepriča, da svojih dobičkov ne dvigujejo, temveč jih raje sproti reinvestirajo, češ da je pred njimi še večja zgodba in še večja priložnost. Madoff, nekdanji direktor Nasdaqa - le kdo mu ne bi zaupal? Shema lahko tako traja leta in leta, celo desetletja. Dokler ne poči ali pa se stali. Problem je v tem, pravi Salbuchi, »da je cel globalni finančni sistem ponzijeva shema.« Deluje pač piramidno - kot ponzijeva shema. Globalni finančni sistem ima štiri nivoje.
1. Prvi nivo: realni denar izdaja država, centralna banka, toda sistem je organiziran tako, da ni za ekonomijo nikoli dovolj realnega denarja. Manko realnega denarja je načrtovan, sprogramiran, umetno ustvarjen.
2. Vstopi drugi nivo te piramide: realni denar, ki ga ni dovolj, nadomestijo z irealnim denarjem, ki ga izdajajo privatne banke. Potrebujete denar? Pridite! Privatne banke s posojanjem tega izmišljenega denarja in visokimi obrestmi bajno služijo - kot jamstvo jemljejo realne stvari, recimo hiše, avtomobile, podjetja. In ta irealni, sekundarni, izmišljeni, virtualni denar, funny money, se potem - na rovaš stalnega in dobro organiziranega manka realnega, primarnega denarja - eksponenčno množi.
3. Vstopi tretji nivo: vse finančno poslovanje temelji na dolgovih, kreditih - če hoče finančni sistem delovati, potem morajo biti vsi stalno zadolženi. Rabite denar? Ni problema - damo vam kredit! Komurkoli, kadarkoli. Rezultat: vse države so hudo zadolžene, vse korporacije so hudo zadolžene, vsi posamezniki so hudo zadolženi. In tega irealnega, virtualnega denarja je toliko, da je dobesedno preplavil in utopil ekonomijo. Količine tega irealnega denarja so tolikšne, da ne pomaga več noben bailout. »Vsi dolgujejo denar, toda vprašanje je: komu?«
4. Vstopi četrti nivo: dobički se privatizirajo, izgube pa se socializirajo. Dokler sistem nemoteno deluje, se dobički kanalizirajo v privatne roke - ko se sistem zlomi, pa izgube pokrivajo z našim, davkoplačevalskim denarjem.
A. Zdaj skušajo vlade po svetu to luknjo, ki jo je ustvaril irealni, sekundarni denar, zapolniti z realnim denarjem. To je plan A.
B. Ker pa bodo vlade ugotovile, da je to luknjo nemogoče zapolniti, bodo Američani zelo verjetno prešli na plan B. Vpeljali bodo novi dolar, podložen z zlatom. Zlati dolar, »sveto zlato«. Ni nujno, da bo res zlat - lahko da bo vseboval le kak čip ali hologram, tako da ga bo nemogoče ponarediti. Ta novi dolar bo vreden bistveno več od starega, kar pomeni, da se bodo skušali starih dolarjev vsi znebiti - ameriškim državljanom in ameriškim zaveznikom jih bodo menjali 1 : 1, ostalim delom sveta, Latinski Ameriki, Srednji Evropi, Afriki, muslimanskim deželam ipd., pa drugače, recimo 2 : 1, 3 : 1, 10 : 1 ali 100 : 1 - nihče ne ve točno, kakšno bo razmerje, kajti vse skupaj bodo prepustili prostemu trgu. Ljudje v drugih državah bodo panično kupovali nove dolarje, s čimer bo Amerika svoje visoke izgube izvozila.
C. Ker pa bo tudi plan B na koncu verjetno spodletel, nas čaka plan C: velika, globalna vojna. Tako kot se je zgodilo v tridesetih: hja, krizo je končala šele II. svetovna vojna. Toda v nasprotju z II. svetovno vojno, ki se je končala z detonacijo dveh atomskih bomb, se bo III. svetovna vojna že začela z detonacijami atomskih bomb - in nihče ne ve, kako se bo končala.

Teorija zarote

Ali se lahko še rešimo? Seveda, pravi Salbuchi. »Še je čas!« Kako? »Tako, da dojamemo mehanizme, ki so v ozadju, da identificiramo tiste, ki so odgovorni za vse to, in da v zvezi s tem kaj storimo.« Odprite oči! Iskreno rečeno, pričakovali bi, da bo Salbuchi ostal konsistenten in rekel: Svet lahko pred III. svetovno vojno rešimo le tako, da poberemo svoj denar iz bank! To bi bilo vsaj za silo logično - to, kar pravi, pa je povsem nelogično. Če smo sredi neizogibnega in nepovratnega globalnega finančnega taljenja in tik pred III. svetovno vojno, potem nas to, da odpremo oči (da dojamemo mehanizme v ozadju, da identificiramo krivce v ozadju ipd.), ne more več rešiti. Je pa res, da so take rešitve - odprimo oči, dojemimo zakulisne mehanizme, identificirajmo zarotnike ipd. - povsem običajni, tako rekoč tipični del konspirološkega kanona. Kar pa naj vas ne zavede: Adrian Salbuchi je res konspirolog, ki ga ljubijo in citirajo predvsem drugi konspirologi - njegova video prezentacija je teorija zarote, de facto prečiščena verzija njegovega daljšega, praktično istoimenskega teksta, objavljenega lani.
Ali bolje rečeno: da prezentacija ne bi izgledala konspirološko, da bi torej izgledala čim bolj racionalno in prepričljivo, je očiščena vseh preveč očitnih konspiroloških primesi - pač vsega tistega, kar bi jo lahko izdalo in vnaprej diskreditiralo. Salbuchi, ustanovitelj argentinskega Gibanja za drugo republiko, namreč v svojih tekstih zelo rad uporablja izraze »kabala«, »osebe v senci«, »Globalni sistem moči« in »Novi svetovni red«, prav tako rad pa tudi omenja organizacije, ki iz ozadja vodijo »Novi svetovni red«, recimo Trilateralo, Bilderberge in Council on Foreign Relations, skratka vse običajne osumljence, ki polnijo teorije zarote, vse dramatis personae klasične konspirološke naracije. V tej video prezentaciji tega ni. Niti »kabale« niti »Novega svetovnega reda« niti Bilderbergov. Oh, še več - v tej video prezentaciji celo izraza »zarota« ne slišimo. Ko v svojih tekstih našteva in povezuje organizacije, ki da zarotniško režirajo »Novi svetovni red«, se zdi običajno sam sebi tako prepričljiv, da navdušeno dahne: Vidite, temu ne morete več reči teorija zarote! Za človeka, ki je v svojih tekstih in knjigah obseden z »Novim svetovnim redom«, je presenetljivo, da izraza »Novi svetovni red« v svoji video prezentaciji ne uporabi. Kot rečeno: noče se izdati. Noče, da ga odpravimo kot konspirologa.
Salbuchi ne more skriti, da je konspirolog. Svet vidi kot mrežo zarot, kar potrjuje njegova prezentacija. Vsi »nivoji« in vsi »plani« so zarote, le da jih ne imenuje tako. In dalje, niti največjim ekonomistom ni uspelo napovedati prihodnosti, velike finančne in gospodarske krize, finančnega taljenja, Salbuchi pa skuša biti v svoji napovedi celo prepričljiv, ali natančneje - Salbuchi skuša biti preveč prepričljiv. In preveč logičen. Vse se ujema. Od začetka do apokaliptičnega konca. Kar je spet tipično za konspirologe. Ne morejo iz svoje kože. Slej ko prej klonejo: čaka nas »sveto zlato«, čaka nas III. svetovna vojna, čaka nas konec sveta (ki ga lahko preprečimo tako, da takoj poberemo denar iz bank). Običajno so v teorije zarote vpleteni tudi Judje - in Salbuchija v tekstih zelo obsedajo Judje in cionisti, ki so del »zarote«, motor »Novega svetovnega reda«. In kot pravi v nekem svojem tekstu, tudi ameriški predsednik Barack Obama, ki je sicer kul, ne bo mogel ničesar narediti, ker je obdan s samimi cionisti - ne, z njimi se ni obdal sam, ampak so ga z njimi obdale zarotniške sile »Novega svetovnega reda«. Obama je le marioneta cionistov in kabalskih sil »Novega svetovnega reda«. Toda v njegovi video prezentaciji ni ne Judov ne cionistov. Ne brez razloga, se razume: svojo video prezentacijo skuša zaščititi pred samim sabo. Svojo video prezentacijo, svojo teorijo je skušal narediti čim bolj kredibilno, čim bolj racionalno in čim bolj konzumno, sprejemljivo tudi za tiste, ki konspirologije ne prebavljajo. Še več: svojo video prezentacijo je skušal formatirati kot napoved - kot napoved tiste »prave«, »skrite« krize, nepovratnega globalnega sistemskega finančnega taljenja, ki prihaja za to finančno krizo, sredi katere smo - in ki jo je pred nekaj leti napovedal Nouriel Roubini.

Boj za napovedovanje prihodnosti

Kot veste, velja Nouriel Roubini zdaj za človeka, ki je napovedal prihodnost - katastrofo. Za človeka, ki je napovedal financial meltdown, finančni kolaps, finančno krizo, za »profeta najhujše gospodarske in finančne krize po veliki depresiji«. Roubini, ameriški ekonomist judovsko-iranskega rodu, profesor na Stern School of Business (New York University) in predsednik svetovalne firme RGE Monitor, »globalni nomad« in »Dr. Doom«, ima dobro, prestižno, insajdersko kilometrino: po eni strani je učenec Jeffreyja Sachsa, ki je nekoč novim državam pomagal z »doktrino šoka« (trudil se je tudi pri nas), po drugi strani pa je učenec Larryja Summersa, nekdanjega predsednika univerze Harvard, zdaj direktorja Obamovega Nacionalnega sveta za ekonomijo. In dalje, delal je za Mednarodni denarni sklad, Svetovno banko in Bank of Israel, obenem pa je svetoval Clintonovi administraciji, še posebej Timothyju Geithnerju, ki se zdaj preživlja kot Obamov finančni minister. Že leta 2006 je napovedal, da špekulacije, ki ženejo in napihujejo finančni kapitalizem, vodijo v neizogibni zlom. In da so rekordni profiti in orjaške nagrade le dimne zavese, ki prikrivajo pot v pogubo - v recesijo ter hudo finančno in gospodarsko krizo. In da se ne bo mogel nihče - niti Amerika niti EU in niti Japonska niti novi trgi - izogniti »hudim bolečinam«. To je potem ponavljal, nadgrajeval in vse bolj odločno zaostroval - tudi na Svetovnem ekonomskem forumu v švicarskem Davosu. Nekaterim se je zdelo to, kar je govoril, premalo znanstveno, drugi so v tem videli le špekuliranje, tretji pa le panično deviacijo. In povsem verjetno je, da mu je kdo tudi siknil: Nehaj, zveniš kot kak konspirolog!
Danes je seveda drugače. Vse se je odvrtelo tako, kot je napovedal. Ali bolje rečeno: kriza se je odvrtela po Roubinijevem scenariju - po njegovi »teoriji zarote«. Rezultat: Roubini je zdaj globalni superzvezdnik, ekonomski superjunak, guru nove recesijske dobe, najbolj iskani svetovalec. Bi radi kaj vedeli? Vprašajte Roubinija! Bi radi imeli prst na pulzu svetovne ekonomije? Berite Roubinija! Nič, Roubini velja za ekonomista, ki je korak pred zgodovino. Še več - korak pred prihodnostjo. Roubini se lahko sicer tolaži, da je prihodnost videl pred drugimi, toda obenem mora nase vzeti vse frustracije junakov sci-fi filmov, ki odpotujejo v prihodnost, da bi rešili sedanjost, a potem v grozi spoznajo, da prihodnosti ne morejo spremeniti. Četudi je vedel, kaj se bo zgodilo, tega ni mogel preprečiti. In v tem vendarle malce spominja na konspirologe, ki ob vsaki katastrofi, ob vsaki krizi in ob vsakem atentatu kriknejo: no, kaj smo vam rekli?! Kdaj smo že to napovedali! Kdaj smo že rekli, da se bo zgodilo natanko to! Vse se je zgodilo tako, kot smo rekli, da se bo zgodilo! Razlika je kakopak v tem, da konspirologi napovejo veliko reči, upajoč, da se bo po naključju ali po načelu verjetnosti izpolnila vsaj ena (»sveto zlato«, III. svetovna vojna, konec sveta ipd.), ki jim bo dala težo in kredibilnost - problem pa je v tem, da jim vse tiste intuitivne, lunatične napovedi, ki zgrešijo, krebilnost in težo jemljejo. Toda konspirologi običajno potem naredijo še ultimativni korak v blaznost, rekoč: sile »Novega svetovnega reda« katastrofe prikrivajo, da bi diskreditirale naše napovedi! Kar je približno tako, kot da bi skušale sile »Novega svetovnega« reda finančno in gospodarsko krizo še pravi čas preprečiti, da bi diskreditirale Roubinijeve napovedi.
Konspirologi živijo v večni katastrofi, v večni prihodnosti, v večni antiutopiji - napovejo ogromno katastrof, toda nobene ne preprečijo, kar jih spreminja v personifikacije »nesrečne zavesti«. In ko se katastrofa enkrat zgodi, tako kot se je zdaj, sile »Novega svetovnega reda« hitro oznanijo, da jo je napovedal kak simpatizer ali agent sil »Novega svetovnega reda«, kakršen je Nouriel Roubini, to pa zato, da bi ja čim bolj diskreditirali nas, konspirologe! Predstavljajte si zdaj frustriranost, ogorčenje in resentiment vseh teh konspirologov, ko gledajo Roubinija in njegovo slavo. Predstavljajte si frustracije recimo kakega Matthiasa Changa, zelo agilnega spletnega konspirologa in velikega Salbuchijevega fana, ki ima občutek, da je to, kar je napovedal Roubini, napovedal že sam, in sicer v knjigi Skriti posojevalci denarja in globalni finančni cunami, ki jo je objavil leta 2006, ko je na sceno s svojo napovedjo stopil tudi Roubini. Zato lažje razumete, zakaj se spletna konspirološka skupnost tako trudi, da bi Salbuchijevo teorijo zarote lansirala in popularizirala kot racionalno, tehtno, tako rekoč roubinijevsko napoved. A po drugi strani, dobro veste, kaj pravijo za racionalne teorije zarote - 80 odstotkov od tega, kar napletajo, drži. Vprašanje je le, katerih 20 odstotkov v Salbuchijevi shemi ne drži.