»Izguba službe se v psihološkem doživljanju kaže kot oblika žalovanja«

Kakšne so psihološke posledice gospodarske krize, kako jih prepoznati in kje poiskati pomoč - na ta vprašanja odgovarjajo tri zdravnice Kliničnega oddelka za mentalno zdravje Psihiatrične klinike v Ljubljani. V kratkem bodo začele triletno raziskavo, s katero želijo oceniti stopnjo pojavljanja anksioznosti, depresivnosti in samomorilnega vedenja v slovenski populaciji v času gospodarske krize.

Evropska komisija je še januarja napovedovala, da bo letošnja negativna gospodarska rast v evroobmočju 1,9-odstotna, a je že zdaj dosegla tri odstotke, do konca leta pa bo skoraj zagotovo štiriodstotna. To pomeni, da bo letos v EU ostalo brez službe 18 milijonov ljudi, v letu 2010 pa se to število lahko poveča na 25 milijonov. Kako tako velika kriza vpliva na duševno zdravje populacije?

> Avguštin Avčin: Aktualna gospodarska kriza s svojimi številnimi posledicami pomembno vpliva tako na duševno kot tudi fizično zdravje zelo različnih profilov ljudi. Kot najpomembnejšo posledico krize, ki povzroča veliko psihološko stisko številnih slovenskih družin, bi izpostavila revščino. Revščina je namreč dokazano neposreden dejavnik tveganja za razvoj psiholoških in fizičnih težav, višja je tudi stopnja umrljivosti. Dokazano je, da ljudje, ki imajo zaradi finančne stiske dolgove, dvakrat do trikrat pogosteje zbolevajo zaradi depresije, pogosteje zlorabljajo alkohol in nedovoljene droge. Ob tem bi želela poudariti, da kratkoročne in dolgoročne posledice revščine čuti celotna družina. Lahko si predstavljamo stisko družine, v kateri je mož pravkar izgubil službo v propadajoči mesni industriji, kjer že od začetka leta ni dobil plače, mati, ki dela v tekstilni tovarni, pa se v strahu sprašuje, če bo ena od devetsto odpuščenih delavcev. Otroci čutijo stisko staršev, zaradi revščine imajo manjše možnosti izobraževanja, počutijo se stigmatizirani ... V času krize pa se ljudje poleg izgube finančne stabilnosti soočajo še s številnimi drugimi izgubami, ki pomembno vplivajo na duševno zdravje in med katere sodijo tudi izguba službe in sočasno izguba poklicne identitete, izguba socialne mreže, nezmožnosti izobraževanja in tako naprej.

Kako pa se počuti poslovnež, ki je izgubil velike vsote denarja?

> Avguštin Avčin: Občutek revščine je zelo subjektiven. Tudi poslovnež, ki je izgubil pomemben del svojega premoženja, ob čemer mu je ostalo dovolj sredstev za nekajletno preživetje, lahko ob tem doživlja hudo stisko in zelo trpi. Pogosto so temu pridruženi občutki krivde in samoobtoževanje. Doživljanje izgube je torej zelo subjektivno in odvisno od realne situacije kot tudi osebnostnih značilnosti posameznika. V našem okolju pomeni svetovna gospodarska kriza prvo pomembno finančno krizo po osamosvojitvi in prehodu v kapitalizem. Številni poslovneži, ki so bili v preteklih letih vajeni predvsem visokih donosov in gospodarske rasti, se sedaj prvič soočajo z velikimi izgubami premoženja na borzi in (ali) negotovo situacijo njihovih podjetij. Zdi se mi, da številni na to situacijo niso bili pripravljeni in se v njej ne znajdejo, kar jih posledično spravlja v psihično stisko.

Številni so že izgubili službe, mnogim to še grozi. Kakšne so psihološke posledice?

> Avguštin Avčin: Poleg relativne revščine je izguba službe in posledični občutek izgube poklicne identitete najpomembnejši dejavnik tveganja za psihosocialne težave in poznejši razvoj bolezni. Izgubo službe oziroma občutek grozeče izgube namreč lahko doživljamo, kot da smo izgubili pomemben del sebe, svojega samospoštovanja, in čutimo stigmo. Veliki večini ljudi delo namreč ne pomeni zgolj sredstva za preživetje, ampak tudi pomemben del identitete. Določa nam dan, daje nam občutek samospoštovanja, občutek, da o nečem odločamo. Ko delamo, smo v socialnih interakcijah, s strani okolice lahko dobivamo potrdila o svoji uspešnosti in tako naprej. To, kar delamo, pomembno vpliva na naš občutek o samem sebi. Žal je delo, ki ga opravljajo, v življenju nekaterih pogosto najpomembnejši, osrednji del njihove identitete in občutka o sebi. V psihološkem smislu je izguba službe ali tudi grozeča izguba službe v njihovem doživljanju najhuje, kar bi se jim v življenju lahko zgodilo. Predstavljajmo si na primer poslovneža, ki mu delo pomeni osrednji del življenja in njegove samopodobe in je bil vrsto let navajen sprejemati pomembne odločitve. Ob izgubi premoženja, nekega položaja v službi, izgubi najpomembnejši ali celo edini del svoje identitete in s tem se lahko popolnoma poruši njegova predstava o sebi in povzroči vznemirjenje: »Ali sem uspešen ali pa sem nihče. In tako ne morem živeti.« To je seveda radikalen primer, a posameznika dela izrazito ranljivega za razvoj duševnih motenj. Zato je pomembno, da sebe lahko vidimo kot človeško bitje, ki je sposobno tvoriti in vzdrževati odnose, čustvovati, torej da imamo poleg dela še druge pomembne vrednote, aktivnosti, hobije. Ti nam namreč v primeru izgube poklicne identitete pomagajo prebroditi izgubo, najti nove izzive in nadaljevati življenje.

Kakšen proces se dogaja v človeku po izgubi službe?

> Avguštin Avčin: Izguba službe se v psihološkem doživljanju kaže kot oblika žalovanja. Gre za univerzalni pojav, ki pa ga vsak posameznik doživlja in predela na svoj način. V prvem obdobju šoka se oseba, ki je izgubila službo, še ne zaveda, kaj se dogaja, tudi čustvenega odziva ni. Začne se spraševati: »Kdo sem jaz? Kaj sedaj? Kako naprej? Kaj bom počel jutri zjutraj ob osmih zjutraj? Bom vstal? Ali naj kar ostanem v postelji?« Sledi obdobje, ki ga imenujemo faza protesta, ko oseba, ki je izgubila službo, govori, da to, kar se je zgodilo, ni pravično, sprašuje se, zakaj se je zgodilo prav njej; ne more se sprijazniti z izgubo službe, želi poiskati drugo službo. V tako imenovanem obdobju dezorganizacije oseba ugotavlja, da je izguba službe nepovratna. Izkušnje pa kažejo, da se, če v tem obdobju oseba ne more dobiti službe, začne vdajati pesimizmu. Dvomi o svoji uspešnosti, upade ji samozavest, pojavijo se težave v družini in socialna izolacija, čemur pogosto sledi občutek vdanosti v usodo in apatije. Brezposelna oseba vse bolj pasivno spremlja svoj položaj in zaposlitve ne išče več aktivno. V tem obdobju osebi v stiski ob strani najpogosteje stoji družina oziroma drugi pomembni ljudje. Najpogosteje je njihova pomoč učinkovita in zadostna.

Kako lahko pomagajo družina, prijatelji, svojci?

> Avguštin Avčin: Najpomembnejši vidik pomoči je občutek, da se prizadeti ne počuti sam in ni edini, ki doživlja težke trenutke, torej da se lahko pogovori o svojih težavah in sliši, kako drugi premagujejo to obdobje, kaj pomaga in kaj lahko sam ukrene. Pogosto si ljudje v stiski lajšajo težave s pitjem alkohola ali z jemanjem pomirjeval ali drog. Pomembno je vedeti, da takšno vedenje zelo škodi, saj zmanjša razsodnost in poveča nevarnost impulzivnih dejanj. Pri dlje trajajočem pitju alkoholnih pijač in zlorabi substanc, ki povzročajo odvisnost, pa je predvsem problem razvoja odvisnosti, ki za sabo potegne številne druge zaplete.

Kakšni so znaki kriznega stanja?

> Novak Šarotar: Zelo raznoliki. Pogosto je izražena anksioznost z vsemi psihološkimi in fiziološkimi značilnostmi, nemirom, mišično napetostjo, nespečnostjo, utrujenostjo, apetit je lahko zmanjšan. Pogosto je človekova pozornost usmerjena zgolj v en sam vidik njegovih težav, spremeni se časovna perspektiva, vse potrebe postanejo enako pomembne. Pogosto je prisoten tudi občutek osamljenosti, odtujenosti, poveča se sugestibilnost, izgubi se samozaupanje. Samomor lahko postane sredstvo bega iz take neznosne situacije.
Marsikdo bolj občuti telesno bolečino kot tesnobo. Tesnoba in strah se lahko izražata tudi z vrsto telesnih težav, kot so glavobol, bolečine v sklepih, bolečine v želodcu, spolne motnje, hitro bitje srca, potenje, zaprtost, povišan krvni tlak ...

Kako stroka sploh definira psihično krizo?

> Novak Šarotar: Verjetno vsi poznamo pojem živčni zlom, ki pa si ga vsak razlaga po svoje. Krizno stanje sicer opredelimo kot porušenje duševnega ravnovesja, ki nastane zaradi izgube ali zaradi grožnje pred njo ter ju človek zaznava kot neznosni do mere, ki presega njegove zmožnosti obvladovanja. Krizno stanje samo po sebi še ni bolezen, lahko pa vodi do hudih in nepovratnih sprememb, ki prestopijo mejo bolezenskega, ko je ogrožena integriteta osebnosti. Stopnja človekove prizadetosti je odvisna od same teže stresnega dogodka ter od njegovih osebnostnih lastnostih s poudarkom na sposobnostih prilagajanja in obvladovanja različnih situacij ter socialnih okoliščin. Poznamo razvojne krize, ki so življenjske prelomnice, del običajnega življenja, ob katerih se človek sooči z novimi psihosocialnimi zahtevami in nalogami. Mednje sodijo osamosvajanje, vstop v šolo, poroka, rojstvo otroka, nastop službe, selitev, klimakterij, upokojitev in tako naprej. Travmatska krizna stanja pa so naključni dogodki, ki ogrozijo človekovo duševno ravnovesje. Med njimi so najpogostejši smrt bližnje osebe, huda bolezen, nenadna invalidnost, ločitev, izguba službe in druga katastrofična doživetja. Travmatske krize so nepredvidljive in se človek nanje ne more pripraviti.

Katere oblike duševnih motenj najpogosteje spremljajo ekonomsko krizo?

> Novak Šarotar: Ekonomska kriza s svojimi posledicami je pomemben psihološki stresor. V stresnih situacijah so lahko prizadeta človekovo razmišljanje, čustvovanje in tudi vedenje. Psihološke posledice ekonomske krize se lahko odražajo kot poslabšanja že prej prisotnih duševnih motenj, sicer pa se izrazijo predvsem s simptomi anksioznih in depresivnih motenj. Depresija se tipično kaže z depresivnim razpoloženjem, tesnobo, občutki praznine, pomanjkanjem volje ter s številnimi telesnimi simptomi, motnjami apetita, spanja, bolečinami. Pri moških je klinična slika depresije nekoliko drugačna. Pogosto so razdražljivi in impulzivni, zaradi napadov jeze prihajajo v konflikte z okolico, stisko pa si lajšajo s pitjem alkohola ali jemanjem drog, kar seveda lahko vodi v razvoj odvisnosti. Moški po navadi redkeje verbalno izražajo svoja čustva, težje se sprijaznijo z občutki nemoči in z neuspehom, bolezen pogosto zanikajo. Zaradi tega dolgo ne poiščejo strokovne pomoči, kar pa depresijo vse bolj poglablja in povečuje nevarnost samomorilnega vedenja.

Je v urgentni ambulanti od izbruha krize naraslo število ljudi, ki iščejo pomoč?

> Novak Šarotar: Po naših kliničnih izkušnjah v zadnjih mesecih narašča število ljudi, ki iščejo pomoč zaradi stiske, ki se je pojavila po izgubi službe oziroma jim ta grozi ali pa je bil zaradi krize prizadet družinski član.

Se je po izbruhu krize povečala poraba antidepresivov in drugih psihiatričnih zdravil?

> Novak Šarotar: Natančnih podatkov nimamo, saj tovrstna analiza pri nas še ni bila opravljena in za zdaj tudi v svetu ne. V zadnjih letih je prišlo do povečanega predpisovanja antidepresivov, vendar predvsem zaradi boljšega prepoznavanja in zdravljenja anksiozno-depresivnih motenj. Analize bodo še potrdile, ali je v zadnjih mesecih prišlo do dodatnega porasta v predpisovanju omenjenih zdravil.

Znano je, da duševne bolezni pomenijo velik strošek. V EU znašajo kar tri do štiri odstotke BDP.

> Užmah Kučina: Produktivnost oseb z duševno motnjo je zmanjšana tudi zaradi bolniških odsotnosti in nesreč pri delu. Strošek pa so tudi psihotropna zdravila. Raziskave kažejo, da je bolniški stalež med nezaposlenimi šest mesecev po izgubi službe povprečno pet dni, med zaposlenimi pa v enakem časovnem obdobju le 0,9 dneva. Obiski zdravnika so petkrat pogostejši v skupini nezaposlenih kot med zaposlenimi. Nezaposleni v povprečju jemljejo dvakrat več zdravil kot zaposleni, čeprav se število diagnosticiranih bolezni med skupinama ne razlikuje. Predvideva se, da bo do leta 2020 depresija dosegla drugo mesto med svetovnimi zdravstvenimi problemi. Trenutno je že na drugem mestu v starostni skupini med 15 do 44 let.

Se po pomoč v ambulanto zatečejo le navadni delavci, ki so izgubili službo in so se znašli v socialni stiski, ali morda tudi bogati menedžerji in borzniki, ki so v tej krizi izgubili veliko premoženja ali pa so na dan prišle njihove pretekle napake?

> Novak Šarotar: Pomoč iščejo oboji. Po kliničnem vtisu bi lahko rekli, da so bili ob začetku krize, v jeseni 2008, sprva bolj prizadeti finančniki, ki so se težko soočili z velikimi izgubami na borzi in ki so takrat pogosto iskali psihiatrično pomoč. V zadnjih mesecih pa se večkrat oglašajo v urgentnih službah delavci, ki so službo izgubili ali pa jim izguba službe šele grozi ter se bojujejo za vsakodnevno preživetje.

Iz tujine vsake toliko slišimo za samomor kakega vplivnega menedžerja. Se to dogaja tudi pri nas? Za koliko se je po izbruha krize povečalo število samomorov? V ZDA so izračunali, da dvig brezposelnosti za eno odstotno točko pomeni približno 1200 samomorov več.

> Novak Šarotar: V najbolj splošnem bi lahko rekli, da gre pri samomoru za individualni pojav, v katerem se prepletajo različni biološki, psihološki, sociološki in ekonomski dejavniki. Po neuradnih podatkih strokovnih služb na terenu je zaznati trend rasti izvedenih samomorov, ki bi lahko bili povezani s posledicami trenutne gospodarske krize. Šele uradni podatki Inštituta za varovanje zdravja bodo to lahko potrdili. Vemo pa, da prisotnost duševne motnje izrazito poveča tveganje za samomor, ki je še toliko večje ob neugodnih socialnih razmerah. V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je ZDA zajela huda finančna in gospodarska kriza, se je število samomorov povečalo kar za dvajset odstotkov.

Veliko ljudi ne ve, na koga se v duševni stiski obrniti po pomoč.

> Novak Šarotar: Krizno situacijo po navadi skušamo sami razrešiti v skladu z našimi sposobnostmi in zmožnostmi. Pogosto za pomoč najprej prosimo naše bližnje, če se sami ne znajdemo oziroma pri razreševanju stiske nismo uspešni. Če se izrazijo že opisani simptomi anksiozno-depresivnih motenj, je prav, da poiščemo strokovno pomoč, da se oglasimo pri izbranem družinskem zdravniku, ki nato presodi, ali je potreben tudi pregled v psihiatrični ambulanti ter ali je morebiti potrebna celo uvedba ustreznih zdravil. Predvsem je potrebno hitro ukrepanje, če je prisotna nevarnost samomorilnega vedenja. V okviru Psihiatrične klinike v Ljubljani deluje vsak delavnik urgentna psihiatrična ambulanta na Polikliniki, v popoldanskem in nočnem času pa je organizirana dežurna služba na Zaloški 29 ter na Studencu 48. Prav tako je tudi v vseh slovenskih psihiatričnih bolnišnicah organizirana urgentna služba.

Kako psihiatrija lahko pomaga tistim, ki so se zaradi gospodarske krize znašli v depresiji?

> Novak Šarotar: Medicina, psihiatrija, naj bi v razreševanje stiske vstopala res šele takrat, ko so izčrpane posameznikove sposobnosti obvladovanja in prilagajanja. Predvsem je treba prepoznati pojav duševne motnje, ki lahko nastane kot posledica stresne situacije, in jo tudi ustrezno obravnavati, kadar je to potrebno, tudi z zdravili ali celo s hospitalizacijo, če je ogroženo bolnikovo življenje zaradi nevarnosti samomora.

Nekomu, ki je zaradi izgube službe ali prevelike zadolženosti tik pred osebnim bankrotom, verjetno bolj malo koristi, če se zgolj napolni z antidepresivi.

> Novak Šarotar: Prav gotovo. Zagotoviti socialno in finančno varnost je bistveno. S psihološkimi intervencijami in tudi z antidepresivi pa lahko človeku v krizi pomagamo k lažjemu in hitrejšemu razreševanju kriznega stanja in k zmanjšanju psihične bolečine, tako da se lahko sam nato s krizo sooči in jo tudi razreši.

Duševno zdravje je še vedno močno povezano s stigmatizacijo, diskriminacijo in strahom. Kako to preseči?

> Avguštin Avčin: Številni, ki so v hudi psihološki stiski, zaradi predsodkov in samo-stigme, ne poiščejo pomoči strokovnjaka. Žal zato ostane njihova bolezen neprepoznana in nezdravljena, kar zgolj podaljša in stopnjuje duševno bolečino, lahko pa pripelje do resnejših poslabšanj bolezni in nepovratnih posledic. Kot pomembni pri zmanjševanju stigme so se pokazali izobraževalni programi in stik z osebo, ki se je zdravila zaradi duševne motnje. Kot izjemno uspešna metoda destigmatizacije pa se je pokazala javna izpostavitev lastne izkušnje duševne bolezni znanih oseb. Številni ljudje so poiskali pomoč strokovnjaka šele po tem, ko je katera izmed znanih in priljubljenih javnih osebnosti izpostavila svojo lastno izkušnjo in možnost uspešnega zdravljenja. Pomembno vlogo pri destigmatizaciji duševnih motenj imate prav mediji, ki z načinom svojega poročanja vplivate na odnos do duševnih motenj.

V kratkem nameravate začeti triletno raziskavo, v kateri želite ugotoviti psihološke posledice ekonomske krize. Na katera vprašanja naj bi odgovorila?

> Užmah Kučina: Namen naše raziskave je oceniti stopnjo pojavljanja anksioznosti, depresivnosti in tudi samomorilnega vedenja v slovenski populaciji v času ekonomske krize. V raziskavi, ki bo predvidoma trajala tri leta, bomo vsako leto beležili stopnjo pojavljanja duševnih motenj. Hkrati bomo v okviru raziskave poskušali organizirati delavnice za upravljanje s stresom ter delavnice za anksiozne in depresivne motnje. Cilj raziskave je slediti pojavljanju duševnih motenj in na podlagi rezultatov sprejeti ukrepe za zgodnje prepoznavanje in zdravljenje duševnih motenj oziroma njihovo preprečevanje.

Kako bo raziskava potekala in kdo bo v njej sodeloval?

> Užmah Kučina: Namen in naravo raziskave nameravamo predstaviti slovenskim podjetjem in javnim zavodom. Naš interes je k raziskavi povabiti čim več zaposlenih v javnem in zasebnem sektorju. Primerjali bomo stopnjo pojavljanja depresije in anksioznosti v obeh skupinah. Na podlagi rezultatov želimo pripraviti sistemske načrte za diagnosticiranje in zdravljenje, da bi tako zmanjšali dolgotrajne posledice in preprečili razvoj kronične duševne motnje, preprečili samomorilno vedenje in posledično znižali stroške zdravljenja.