Jure Aleksič

 |  Mladina 15

\"Pa saj to je, kot če bi mi domov prikotalila sod vina!!!\"

Milan Kleč, z računalniškimi igrami zasvojeni pisatelj

»Ogromno sem potoval, a na koncu me ni po raznih Moskvah in Bangkokih zanimalo čisto nič drugega kot piratske tržnice ... To je bilo zame, kot da bi vstopal v hram.«

»Ogromno sem potoval, a na koncu me ni po raznih Moskvah in Bangkokih zanimalo čisto nič drugega kot piratske tržnice ... To je bilo zame, kot da bi vstopal v hram.«
© Miha Fras

Nedavno so v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru odprli razstavo Razočarala me je Lara Croft, ki je posvečena slikam iz računalniških iger. Pomembna je zato, ker je pri nas prvič, da se je to na vsakem koraku podcenjevano področje tudi uradno postavilo v kontekst visoke umetnosti. Eden od gonilnih motorjev razstave je bil Milan Kleč, markantna figura z ljubljanskih ulic, plodovit pisatelj in dobitnik nagrade Prešernovega sklada za književnost. Vštric z dogodkom je izšel tudi njegov zadnji roman King Kong, ki popisuje njegovo dolgoletno zasvojenost z igrami, o čemer je pisal tudi že prej, v romanu Zaključna špica. V kulturnih redakcijah raznih televizij slovi po tem, da mu sploh nima smisla več niti reči za intervju, ker ga za televizijo prav gotovo ne bo dal; za Mladino je privolil v sekundi. Pogovor z njim je bil potem brutalno iskrena, pa vendar neznansko osvežujoča izkušnja.

Na otvoritvi razstave so te predstavili kot nekoga, ki je z igrami ''zasvojen''. Ni to vseeno malo prehuda beseda?

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Jure Aleksič

 |  Mladina 15

»Ogromno sem potoval, a na koncu me ni po raznih Moskvah in Bangkokih zanimalo čisto nič drugega kot piratske tržnice ... To je bilo zame, kot da bi vstopal v hram.«

»Ogromno sem potoval, a na koncu me ni po raznih Moskvah in Bangkokih zanimalo čisto nič drugega kot piratske tržnice ... To je bilo zame, kot da bi vstopal v hram.«
© Miha Fras

Nedavno so v ljubljanskem Mednarodnem grafičnem likovnem centru odprli razstavo Razočarala me je Lara Croft, ki je posvečena slikam iz računalniških iger. Pomembna je zato, ker je pri nas prvič, da se je to na vsakem koraku podcenjevano področje tudi uradno postavilo v kontekst visoke umetnosti. Eden od gonilnih motorjev razstave je bil Milan Kleč, markantna figura z ljubljanskih ulic, plodovit pisatelj in dobitnik nagrade Prešernovega sklada za književnost. Vštric z dogodkom je izšel tudi njegov zadnji roman King Kong, ki popisuje njegovo dolgoletno zasvojenost z igrami, o čemer je pisal tudi že prej, v romanu Zaključna špica. V kulturnih redakcijah raznih televizij slovi po tem, da mu sploh nima smisla več niti reči za intervju, ker ga za televizijo prav gotovo ne bo dal; za Mladino je privolil v sekundi. Pogovor z njim je bil potem brutalno iskrena, pa vendar neznansko osvežujoča izkušnja.

Na otvoritvi razstave so te predstavili kot nekoga, ki je z igrami ''zasvojen''. Ni to vseeno malo prehuda beseda?

> Ma kje pa - takrat, ko je bilo najhuje, je bilo grozno, to ni za povedat. Takrat nisem mogel spati, ker sem kar naprej razmišljal o tem. Ko se mi je v polsnu utrnila ideja, kako bi likvidiral tega ali onega bossa, nisem nikoli mogel počakati do jutra, ampak sem seveda takoj planil za mašino. Ker, moram poudariti, sem imel ves čas ta odnos, da me je žrla slaba vest, če sem vklopil goljufije - torej cheat-kode in te reči.

Tako govori pravi moški!

> Ja, ampak so šle pa zadeve na ta račun v strašno zasvojenost. Ker če ne uporabljaš goljufij, znajo biti ti špili strašno zaguljeni - in v določenih obdobjih nisem bil sposoben početi čisto nič drugega. Preprosto nisem več dvigoval rolet v stanovanju, ker ni bilo potrebe. Vsi mislijo, da mi je en zakon propadel zaradi alkohola - pa mi je v resnici zaradi iger! Hudo je bilo. Pazi, to so bili tudi časi, ko še nisi imel povsod shranjevanja položaja v igrah - ko si moral imeti od začetka do konca blazno koncentracijo, tudi po par ur skupaj! To te je izželo. Evo, v svoji novi knjigi King Kong med drugim pišem o tem, kako sem se na ruševinah enega zakona naučil, da zdaj z mirno vestjo vklopim goljufije in likvidiram bosse z enim samim strelom. Z mirno vestjo. To je moj edini pravi napredek v življenju.

Po koliko ur na dan si jih pa nabijal, ko je bilo najhuje?

> Pa saj sploh ne gre samo za to, koliko časa sediš za monitorjem! Najboljše igre te potegnejo noter celega in potem lahko ves dan razmišljaš samo o njih. Cele ure lahko sediš nekje čisto drugje in se pogovarjaš neke čisto tretje reči, a v glavi ti ves čas utripa samo, kako boš prišel domov in zaštartal mašino. Sčasoma nehaš dvigati telefon in izgineš. Potem pa je bil tu še tisti specifični zgodovinski moment, ko človek ni bil obseden samo s samimi špili, temveč tudi z nabavo teh špilov - torej ta neskončno vznemirljivi svet piratov: ali posamezna zadeva sploh bo ali ne bo prišla do nas, ilegalne diskete, druženje s sumljivimi liki po končnih postajah avtobusov ... Ogromno sem potoval, a na koncu me ni po raznih Moskvah in Bangkokih zanimalo čisto nič drugega kot piratske tržnice ... To je bilo zame, kot da bi vstopal v hram. Ne razumi me narobe: perfektno je bilo, perfektno! Nikoli več ne bo tako, zdaj, ko si lahko karkoli potegneš dol z interneta.

Kdaj točno si sploh začel? S Spectrumom?

> Ne, jaz sem začel šele s PC-ji. Prva konkretna stvar, ki se je spomnim, je bil tisti prvi originalni perzijski princ, Prince of Persia. To je bil prelomen špil za praktično vse moje znance, ki so še danes zasvojeni z igrami. Ko sem si kupil računalnik, sem si predstavljal, da bom imel gor kak Tetris in morda še šah, in to bo to ... Kakšna zabloda! S tem, da se mi je perzijski princ, ko sem si ga prvič naložil, zdel strahovito neumen. Zato si tudi lahko predstavljam, kakšno se zdi to celo področje nekomu, ki o njem ne ve nič. Če bi jaz na podlagi svojih začetnih izkušenj s princem, ko sem kar naprej padal tja v neka brezna na neke meče, slišal, da delajo eni tipi tako razstavo, kot smo jo zdaj naredili mi, bi se mi zdeli ti tipi gotovo čisti idioti. Skratka: tudi jaz sem od začetka podcenjeval te stvari, tako kot se v tem prostoru nasploh strahovito podcenjuje celotno področje računalniških iger. In to iz čistega neznanja. Ampak potem mi je pa enkrat uspelo skočiti čez tiste meče, in takrat je bilo za dolgo konec z mano.

Ha ha, ko si preskočil meče, je prišla zasvojenost ...

> Absolutno.

No, saj od tega je minil že kar lep čas. Prvi Prince of Persia - tega je zdaj kakih petnajst, sedemnajst let?

> Uf, tega ti ne znam povedati na ta način ... Lahko ti povem edino, s katero žensko sem takrat živel.

Zanimiv pristop h koledarništvu.

> To vem tako natančno zato, ker je vse skupaj takrat ravno tako spektakularno propadalo. Joj, ko se spomnim ... Takrat si igre od piratov dobival na cenenih disketkah. Na začetku je bilo meni samemu do piratov nerodno hoditi, zato sem po robo pošiljal ženo ... In ko sem videl, kako okolica zaradi moje zasvojenosti trpi, sem potem kak večer zbrisal disketo - v stilu Evo, to je bil moj zadnji požirek!!! Pa sem potem naslednji dan ženo spet poslal v ogenj do pirata, naj mi prinese natanko isto zadevo. Hudo je bilo. To je bilo obdobje pred nastopom opcije save game, ko si moral Ricka Dangerousa nabijati po par ur, da si prišel do zadnjega bossa ... In to je še danes ena mojih največjih slabih vesti, namreč da mi ni nikoli uspelo likvidirati zadnjega bossa v Ricku Dangerousu.

Svojemu zadnjemu romanu si dal naslov King Kong, in sicer po istoimenskem špilu. Zakaj ravno po tem?

> Tako je naneslo. Predvsem zato, ker mi je ženska podarila original. Pri King Kongu je crack izšel kasneje kot pri drugih igrah in nad tem sem takrat doma pogosto malo bentil, nakar mi je enkrat prinesla original ... In sem ji rekel: Hvala, ampak kaj vendar ne razumeš, da je to, kot če bi mi domov prikotalila sod vina!!! Itak, da ne nehaš piti, dokler ni sod prazen.

Še vedno ne razumem, zakaj ravno King Kong. Mislim, saj je čisto v redu špil, ampak ...

> Zato, ker je bil original. In ker je bil vezan na neko konkretno žensko. In ker je bil darilo.

Aha. Sklepamo lahko torej, da se roman v veliki meri veže na resničnost.

> Skoraj v celoti. Jaz si težko kaj preveč zmišljujem, raje povem tako, kot je bilo. Roman je razdeljen na tri sklope. V prvem popišem svoja širna romanja po piratskih palačah Moskve, Istanbula in Bangkoka. Drugi del govori o tem mojem razpadlem zakonu in se dogaja v času osamosvojitve, torej v obdobju, ko so zunaj padale bombe, jaz pa sem nabijal Ricka Dangerousa.

Jaz pa A-10 Tank Killer na Amigi, ha ha ha!

> No, jaz sem bil ravno na tem, da ubijem šefa - pa je zmanjkalo elektrike! In takrat sem pa res orenk in enkrat za vselej preklel Srbe. Takrat so vsi, ki sem jih poznal, drgetali po zakloniščih, jaz pa nisem čutil nobene resne nevarnosti in sem pač sam tam gori v stanovanju nabijal Ricka, vmes sem šel pa od časa do časa v zaklonišče malo pocrkljat ženo. No, ko je po par urah mojega truda zmanjkalo elektrike ravno pred šefom, takrat sem prvič začutil, da gre zares. Kakšne bombe neki - bombe so vendar tisto, kar mečem jaz v Ricku Dangerousu! Ko so tulile sirene, sem vedno najprej mislil, da tulijo notri v igri. No, tretji sklop romana se ukvarja s tem, kako mi ženska podari original King Konga in kako ga jaz potem ves teden mrzlično skušam ne odpreti. To mi seveda udari na živce in dobim vizijo King Konga, kako domnevno iz užaljenosti mendra Ruskega carja, ampak v resnici je prišel, da bi v pesti mimo mojega okna odnesel mojo žensko, in potem seveda popustim in odprem igro in sem za ta svet za nekaj časa spet zgubljen.

In kakšne igre imaš najraje?

> Prvoosebne streljačine.

Zakaj pa?

> Pojma nimam. To mi nekako najbolj leži. Sigurno ne zato, ker bi imel željo koga pobijati ali kaj podobnega ...

In katera ti je najljubša?

> Ne bi mogel izbrati najljubše. Jih je kar par, ki so pustile neizbrisen vtis. Spomnim se recimo Duka Nukema. Kakšen špil! To sem nabijal, ko mi je umiral oče. To so bili tudi časi, ko sem začel kupovati revijo Joker. Tole se mi zdi pomembno pripomniti: Jokerjevemu Sergeju Hvali bi po mojem morali že zdavnaj dati Rožančevo nagrado za esejistiko. To sem zadnjič omenil na Beletrinini tiskovni konferenci, pa so me vsi blazno čudno gledali. Še enkrat se je pokazalo, kako se pri nas podcenjuje to celo področje iger, medtem ko se a priori povzdiguje neka ... neka ...

Votla okostenela kvaziscena prepitih analognežev, ki so napisali več knjig, kot so jih prebrali?

> No, to si zdaj morda malo radikalno zastavil, ampak v osnovi sva se pa razumela. Ta scena je še vedno neverjetno toga: po mojem bi bil Marjan Rožanc prvi za moj predlog glede Sergeja, ker Marjan je bil kot človek dovolj širok za kaj takega ... Ampak tile danes: kje pa. Saj ne gre samo za igre, tudi kakšnemu Štefančiču nočejo dati nagrade, ker pač piše o filmih, razni filmi in navdušenje nad računalniškimi »igricami« pa pri nas niso niti približno tako legitimna inspiracija kot recimo smrt. Ampak objektivno gledano so Sergejevi teksti že leta in leta vrhunski. Vrhunski!

Jaz bi mu mirno dal Prešernovo nagrado. Ker izzivam kogarkoli, naj navede osebo, ki je v zadnjih desetih letih za svežost slovenskega jezika naredila več kot Sergej Hvala. Samo zaradi njega se to odmirajoče kljuse, ki je slovenščina, sploh še lahko pretvarja, da je kos enaindvajsetemu stoletju.

> Tudi med mojimi prijatelji so redki tisti, ki so sposobni prebaviti, ko rečem, da je Joker boljša revija kot Nova revija. Ko to rečem, me ponavadi skoraj zažgejo.

Pa saj je logično. Daj povprečnemu slovenskemu literatu v roke Jokerja, pa ga sploh ne bo razumel. Deloval mu bo kot marsovščina. Ob tem se bo počutil tako ogroženega, da bo moral takoj odgrizniti naslednji zamašek.

> Mene ponavadi ob teh debatah gledajo, kot da sem pritegnjen. Najbolj pa jim zamerim to, da ne bo šel tega potem nihče preverit.

Je še kak znan slovenski pisatelj, ki igra igre?

> Ne da bi vedel. Sva pa dobra prijatelja z Levom Menašejem, našim uglednim umetnostnim zgodovinarjem. To so zame najkvalitetnejša druženja. Midva imava že dolgo ambicijo sodelovati pri nastanku kakšne nove igre: da bi recimo napisala scenarij zanjo. In ko sva v ta namen med postavljanjem razstave nagovorila dva slovenska akademska slikarja, če bi ju zanimalo sodelovanje pri takem projektu, sta naju gledala, kakor da bi bila kužna. To je zame nič manj kot pretresljivo. Kako nimajo pri nas te zacementirane umetniške glave čisto nobenega odnosa do iger, ki so v resnici praviloma bolj umetniške od njihovih artiklov.

In kakšne igre ima rad Lev Menaše?

> Oh, on je mahnjen bolj na strategije. In pa - to je tisto, česar ne bom nikoli razumel - na tisti svoj Train Simulator. Zakurbla vlak na Dunaju in se odpelje v Pariz. To traja par ur in vmes v glavnem gleda skozi okno ter opazuje pokrajino, ampak on pri tem neizmerno uživa. Kot sem rekel: tega ne bom nikoli razumel, imam pa vseeno kot do posebnega igričarskega žanra tudi do tega neko zelo veliko spoštovanje. Zdaj se je med slovenskimi pisatelji pojavil še Peter Semolič, ki je obseden s smučarskimi skoki. Kar pa, kot žanr, mogoče tudi jaz malo podcenjujem.

Jaz tudi.

> Ne, ampak ni prav. Konec koncev sem tudi jaz za desno roko skoraj rabil opornico, ko je bil aktualen Ski Jump Deluxe ... Ampak jaz bi Petru rad samo pomagal, da osvoji tudi kak drug žanr. Da zabrede še malo globlje.

Da tudi koga ustreli ali mu odseka glavo, kajne?

> Ne ne, sploh ne nujno to, samo da zastavi malo globlje. Ker stvari so danes vizualno tako imenitne, da bi bilo to škoda zamuditi.

Zadnja leta še nažigaš toliko kot v zlatih časih?

> Ne, igre se mi zdijo že par let v krizi. Same neke licenčnice in nadaljevanja nadaljevanj. Redko pride ven kaka sveža roba. Lani se mi je po dolgem času spet zgodilo ... Celega me je noter potegnila neodvisna arkada Aquaria, izjemna zadeva, po dolgih letih končno spet nekaj novega. Z miško se moraš naučiti risati napeve male morske deklice, ti napevi pa so v resnici njene čarovnije, s katerimi se mora osvoboditi iz podzemlja ... In evo, končno spet enkrat zjutraj nisem dvigoval rolet.

No, ampak če prav razumem, te je vmes zadnja leta malo spustilo. Torej si na nek način zdravljen igroholik?

> Bah, za pijanca pravijo, da ga kozarec čaka natanko tam, kjer ga je pustil. In z igrami je po mojem zelo podobno. Igram res manj, ampak malo tudi zato, ker mi peša mašina. Bo treba menjat.

In ko boš menjal, bo najbrž spet nevarno obdobje, da, ee, padeš z vagona ...

> Ja. S tem, da je tu zdaj še ena nova dilema: ali kupiti nov PC ali končno vendarle iti na konzolo. Mami me Playstation 3.

Kaj dilema - oboje!! Kje bi tu lahko bila dilema?

> Saj vem.

Samo ''trenutno žensko'' bi bilo morda pošteno par mesecev vnaprej opozoriti, kaj vse se zna zgoditi. Da ji daš priložnost, da se malce čustveno odmakne.

> Ej, na to se ne da opozoriti. Ker si človek, ki tega ne ve iz lastne izkušnje, preprosto ne zna predstavljati, kako hudo zna to biti. Tudi pri alkoholikih si marsikatera misli: Ne, jaz ga bom rešila! - in šele potem sčasoma sprevidi, kako zelo ona ni na prvem mestu. Meni so se na račun iger dogajale ljubosumnosti, ki so bile na trenutke celo hujše in bolj strupene kot ljubosumnosti, kakršne sprožajo druge ženske iz krvi in mesa.

Pa si kdaj ob kakem posebej finem špilu narolaš kak džojnt, da še bolj padeš noter?

> Ne, to pa nikoli. Travo jaz pravzaprav zelo slabo poznam - mi preprosto ni. V bistvu imam alergijo na vse, kar je povezano s travo. Že sami tisti gibi mi grejo na živce. Jaz sem človek kozarca. Ampak v resnici tudi pijem zraven igranja ne. Te reči imam rad čim bolj ločene: kadar delam, delam; kadar pijem, pijem; in kadar igram, igram. Edino eno obdobje je bilo v mojem življenju - mater, kako je bilo takrat fajn! - ko sem igral Half-Life ... Perfektna igra, čisto sem padel noter, ampak zraven sem imel pa ogromno nujnega dela - in sem to uskladil tako, da sem zraven pil po osem litrov bevande na dan. Takrat je pa šlo, te tri ključne aktivnosti so se perfektno poklopile - prvič in zadnjič!

Saj saj, ključ do dobrega življenja je prav gotovo tisto optimalno razmerje med igrami, delom in drogami.

> Tako je, jaz ta optimum iščem že 55 let!
(Ko sem ga naslednji dan klical, da se dogovoriva za avtorizacijo, sem ga dobil v BTC-ju, kamor je šel ravno kupovat novo mašino, ker da ga je najin pogovor totalno razrajcal v to smer. Zelo resno je razmišljal tudi o nabavi Playstationa.)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.