Še en svetilnik na kredit

Prvi osebni stečaj, ki ga je oktobra zaznala agencija za javnopravne evidence in storitve (Ajpes), je bil uveden za Andreja Kanduča iz Dravograda. Kanduč, z minimalno plačo zaposlen v računovodskem servisu IKS iz Slovenj Gradca, nima ne premičnega ne nepremičnega premoženja, ki bi ga še bilo mogoče zaseči. Nato je prišel na vrsto brezposelni Franc Klančišar, ravno tako brez premoženja, katerega edini dohodek je 221 evrov socialne pomoči. Ali pa 32-letna Ornela Posavac iz Portoroža, zaposlena v Hotelih Bernardin, ki s 519 evri neto preživlja tudi hčerko. Več kot nekaj gospodinjskih aparatov nima, ugotavlja sodišče.
Kot pri podjetjih je tudi pri posameznikih eden ključnih razlogov za bankrot nezmožnost odplačevanja posojil, povezana z izgubo službe. Največji upniki so banke ali podjetja, pri katerih so ljudje najeli posojila, in zavarovalnice, pri katerih so bila ta posojila zavarovana. Branko Cvek je dolžan skupaj 78 tisoč evrov, največ podjetju za upravljanje nepremičnin SPL Ljubljana in zavarovalnici Adriatic. Zadnji na seznamu je Milan Ogris, ki različnim upnikom dolguje 52 tisoč evrov. Za osebni stečaj se je odločil, ko je izgubil, kot pojasnjuje, dobro plačano službo pri poslovnosvetovalnem podjetju IDS-SCHEER.
Prebiranje sodnih spisov v vsakem od naštetih primerov razkriva osebno zgodbo. Nekdo je zabredel v dolgove zaradi ločitve, drugi zaradi smrti zakonca in morda še kakšne pogodbe o leasingu. Na prvi pogled gre za lahkomiselnost, toda od daleč se tudi statistika osebnih stečajev časovno ujema z učinki finančne krize. Oktobra je bilo sproženih zgolj šest osebnih stečajev, nato pa vsak mesec več. Marca že 36. Od začetka krize pa do sredine aprila je v Sloveniji bankrotiralo 118 »potrošnikov«, poročajo iz Ajpesa, in 141 podjetij ali za polovico več kot pred letom. Večine teh podjetij ne poznamo. Zadnje na seznamu je računovodsko podjetje Etik iz Slovenj Gradca, pred njim pa so podjetje GZL Inženiring, specializirano za rudarsko-gradbena dela, trgovina Maxina iz Celja, potovalna agencija za butični turizem Situla ...

Svetilnik 21. stoletja

Razmere so seveda dramatične. Vendar s tem opisom še zdaleč ne moremo tekmovati z dramaturgijo predsednika vlade. »Položaj velja primerjati s potresom. Naša hiša je razmajana,« je pred tednom dni na tako imenovani prvi razvojni konferenci Borut Pahor državo primerjal z izrednimi razmerami v Posočju. Hiša še stoji, je nadaljeval predsednik vlade, zaradi tega pa naj bi imel marsikdo varljiv občutek, da bi lahko z majhnimi popravki še naprej dovolj varno živeli v njej. »To je zmotna ocena. Ker je ta potres najmočnejši po drugi svetovni vojni, smo v recesiji. Zamajali so se sami temelji naše zgradbe. Zato smo se odločili, da razpok ne bomo samo zakrpali in prebelili, temveč da bomo zgradbo utrdili pri njenih temeljih.«
V prihodnjem letu ali dveh bi morali obnoviti demokratično, pravno in socialno podstat Slovenije, doseči bi morali večjo konkurenčnost in okrepiti solidarnost. »Zaradi krize imamo priložnost, da si uredimo dom,« je dejal Pahor, ki je sedaj besedi konsenz dodal še nove pojme: dinamično ravnovesje, družbeni sporazum in tretje razvojno soglasje po osamosvojitvi in vstopu v evropske integracije. Političnim opazovalcem ni ušla primerjava z Janezom Janšo, ki je po vakuumu velikih zgodb, po osamosvojitvi, vstopu v EU in Nato ter po prevzemu evra, ravno tako napovedal temeljite premike: Slovenijo kot svetilnik 21. stoletja. Pa se mu je prispodoba že čez nekaj mesecev podrla, ko so v državi prevladale popolnoma drugačne, tajkunske razmere. Ima sedanji predsednik vlade razmere še pod nadzorom ali pa se rešuje z izhodom v domišljijski svet?
»Slovenska vlada ve o tem, kako se spopasti s krizo, približno toliko, kot vedo druge vlade v EU, in dela na podoben način,« odgovarja minister za razvoj Mitja Gaspari na kritike. Vlada je oktobra začela reševati banke, v drugem koraku pa je pomoč s subvencioniranim delovnim časom ponudila podjetjem. S takšnim stopnjevanjem ukrepov so sindikalisti in ekonomisti večinoma zadovoljni. Maks Tajnikar z ljubljanske ekonomske fakultete denimo priznava, da bi se število brezposelnih povzpelo na 120 tisoč, če država ne bi uvedla subvencij za krajši delovni čas. Sedaj prihaja na vrsto še tretji sveženj ukrepov. Njegov skupni imenovalec je »prestrukturiranje«, ki bo temeljilo na prešolanju delavcev.

Premiki

Ker po mnenju vladnih makroekonomistov proizvodnja v nekaterih podjetjih ne bo preživela, predlagajo italijanski model. To pomeni, da podjetja delavcev ne bodo odpuščala skozi program presežkov, ampak jih bodo napotila na čakanje na delo za največ devet mesecev. V tem času bo moral delodajalec delavca izobraževati, in sicer približno tri ure na dan.
Minister za delo, družino in socialne zadeve Ivan Svetlik predlaga, naj podjetja pred prejetjem pomoči pripravijo analizo in program strukture delovnih mest, ki jih želijo zapreti, ter pričakovanja glede nove strukture po krizi. Obsežno izobraževanje, v katero bi bilo vključenih okrog 500 podjetij, bi potekalo na zavodih za zaposlovanje ali v podjetjih. Podobne ukrepe sprejemajo tudi v drugih državah. Na Nizozemskem so se odločili za trimesečni rok z možnostjo dvakratnega podaljšanja, pojasnjuje Damjana Košir, generalna direktorica za trg dela na ministrstvu za delo. Pomanjkljiva izobrazba brezposelnih je namreč še vedno velika težava. Med prvimi iskalci zaposlitve, pa tudi med brezposelnimi naj bi bilo po statistiki zavoda za zaposlovanje skoraj 40 odstotkov ljudi brez izobrazbe.
V tretjem svežnju je še več ukrepov, ki bodo stali od 50 do 100 milijonov evrov. Predvideva se enoten sistem socialnih transferjev, država bi namenila enkratno solidarnostno pomoč (150 evrov) vsem prebivalcem iz skupin, ki so zaradi kriznih razmer najbolj ogrožene. Z novim zakonom o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti bi razširili pravice tudi na tiste, ki so zaposleni za določen čas. Dokapitalizirali ali zadolžili bi stanovanjski sklad, ki bi po 1300 evrov za kvadratni meter odkupil stanovanjske projekte, s čimer bi okrepili trg neprofitnih najemnih stanovanj in ljudi spodbudili k nakupu trajnih dobrin, menijo v vladi. In nazadnje bi razširili še programe javnih del za najtežje zaposljive ali dolgotrajno brezposelne, s čimer bi spodbudili razvoj nekaterih javnih storitev, kjer je Slovenija pod povprečjem razvitosti v EU. To so predvsem storitve izobraževanja in socialnega varstva, denimo oskrba starejših, pomoč v gospodinjstvu ali varstvo otrok.
To je zgolj del zgodbe, manjka pa druga plat, pravi Tajnikar. Prepričan je, da bi Slovenija lahko avtonomno ohranjala rast brez tujega povpraševanja, izvoza ali velikih davčnih olajšav, stimulativnih ukrepov in drugih »eksotičnih« stvari. Po njegovem bi morala država več vlagati, a to za zdaj v protikriznih ukrepih ni predvideno. Manjkalo naj bi za približno dve milijardi evrov in pol domačih investicij. »Nemci in Francozi dajejo spodbude avtomobilski industriji, Obama govori o infrastrukturnih načrtih, Velika Britanija tudi, pri nas pa še vedno mislimo, da si lahko pomagamo z davčnimi olajšavami,« odgovarja Tajnikar na zamisli vlade, po katerih bi podjetjem zmanjševali bremena. To bi, meni, vodilo zgolj v povečanje dobičkov.
Sindikati pa pogrešajo predvsem obremenitev premožnejših. Dušan Semolič, vodja Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, omenja denimo »temeljno spremembo vrednot«. A ne z državnim moraliziranjem in priporočili, temveč s spremembo zakonodaje, saj naj bi se tudi nedavno hitro obogateli lastniki sklicevali na zakone. Raznim »lumparijam«, zaradi katerih je razmerje med najvišjimi in najnižjimi plačami sedaj že 1 : 30 ali 1 : 40, je treba narediti konec. Kje vzeti denar? Pri bogatih, seveda. Neto plače je prejšnja vlada ljudem »šenkala«, pa zaradi tega konkurenčnost Slovenije ni nič kaj večja, razmišlja Semolič. Politiki so po njegovem izpostavljeni pritiskom kapitala, zato morajo sindikalisti izvajati še močnejši pritisk. »Drugače prideš do iste točke, na kateri je nastala kriza. Saj so banke in finančni sistem pri prvih ukrepih dobili največ, kar je bilo mogoče!«
Še ostrejši je Dušan Rebolj, vodja sindikata Pergam. Od vlade zahteva revizijo vseh zadnjih menedžerskih prevzemov, objavo imen novih lastnikov, objavo podatkov o plačah in njihovih nagradah. »Če tega ne bomo naredili, nismo naredili nič. Razmišljamo tudi o zakonu o omejitvi plač za eno leto. Predlagamo, da bi najvišje plače znašale deset minimalnih plač,« pravi Rebolj, ki bi poleg tega omejil še udeležbo uprav pri dobičku, če ne bi bili pri dobičku hkrati udeleženi tudi zaposleni.

Večja fleksibilnost?

Eno od ključnih vprašanj je, ali bo Slovenija po tem, ko se bo kriza končala, postala bolj socialna, bolj urejena ali manj regulirana, bolj »fleksibilna« država. Pahor za zdaj zgolj napoveduje reformo pokojninskega sistema, »večjo fleksibilnost trga delovne sile« in reformo zdravstvenega sistema. Ali predsednik vlade v trenutku zaostrenih gospodarskih razmer razmišlja o širitvi pravic? Verjetno ne. Primeri držav, ki jih je dolžniška ali pa gospodarska kriza pahnila v smeri dereguliranega trga, so v zgodovini znani.
Če že govorimo o naravnih katastrofah in ambicioznih načrtih, vzemimo konkreten primer: zaradi gospodarske krize ministri sedaj razmišljajo o še hitrejši gradnji infrastrukturnih objektov. Vlada je nedavno napovedala, da bo poskušala investicijski cikel pospešiti »s skrajšanjem postopkov za izvedbo«. Pri tem imajo ministri v mislih »linijske državne infrastrukturne projekte«, za katere ni gradbenih dovoljenj, pa tudi ne državnih prostorskih načrtov. Postopki pri prostorskem načrtovanju, urejanju prostora in gradnji objektov naj bi se poenostavili.
Sliši se sicer zanimivo - gre za odpravljanje birokratskih ovir. Toda obrnimo zgodbo: v Sloveniji so posledice poplav vse hujše. In kot opozarjajo vodovarstveniki, denimo Lidija Globevnik, predsednica društva vodarjev z inštituta za vode, ne zaradi podnebnih sprememb, temveč zaradi prehitrega gospodarskega razvoja in razrahljane zakonodaje. Za marsikatero tragedijo naj bi bila kriva predvsem prostorska politika, ki ne dohaja interesov novih investitorjev. Vodna zemljišča, mokrišča in poplavna zemljišča so ekonomsko manjvredna (a ekološko najpomembnejša), zaradi česar želi vsaka občina na njih zgraditi obrtno ali trgovsko cono in na teh poceni zemljiščih jo postavi v imenu gospodarske rasti.
Podobnih vprašanj je še več. Zaradi njih so konec koncev nastala tudi trenja med obema največjima sindikatoma, ZSSS in petimi drugimi sindikalnimi centralami, na čelu s sindikatom Pergam, ki so se ta teden zbrale na ločenih shodih. Dušan Rebolj iz Pergama denimo meni, da v zadnjem vladnem svežnju ukrepov ni načrta, s katerim bi razbremenili plače in gospodarstvo. Znižanje socialnih prispevkov bi bil po njegovem dober, razvojno naravnan ukrep, pomemben za razvoj in konkurenčnost države. Poleg tega bi morala vlada premisliti še o spremembi dohodninske lestvice, tako da bi dvignila neto plače revnejšim in srednjemu sloju.
V ZSSS pa zniževanju socialnih prispevkov nasprotujejo. »Nasprotujemo temu, da bi v imenu nižanja stroškov dela zniževali prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Če te prispevke preseliš v proračun, postanejo pravice lahek plen politikov,« odgovarja Semolič, ki je prepričan, da bi ta scenarij vodil v privatizacijo pokojninskega sistema. Po mnenju tega sindikata je treba pokojninske prispevke celo zvišati. In sicer na račun delodajalcev, ki od leta 1996 plačujejo veliko manj kot delavci. Tedaj je Drnovškova vlada začasno uvedla davek na plačilno listo, ki pa je sedaj že odpravljen. Po Semoličevem mnenju večina evropskih držav sledi priporočilom mednarodne organizacije dela, po katerih bi morali delavci in delodajalci plačevati enake prispevke.

Zvišajmo davke!

Politiki seveda morajo imeti vizijo in velike načrte. Toda Pahorjeva vizija tretjega razvojnega konsenza je na prvi razvojni konferenci trajala točno minuto štirideset, dokler besede ni prevzel predsednik države Danilo Türk z nasprotnim predlogom, da nas mora »voditi realizem« in ne pretirana ambicioznost. Svet je res v globoki krizi, toda njene narave še ne poznamo, zato tudi ne vemo, kako dolga bo pot in kdaj bomo dosegli dno, je menil Türk. Opozoril je, da se lahko realizem, glede na prevladujoč nacionalni značaj, sprevrže v pretirani pesimizem. Prav tako je Türk opozoril, da utegne breme tokratne prenove temeljev bolj kot kadarkoli doslej pasti na prihodnje rodove.
Na finančnem ministrstvu so že izračunali, da se bodo samo plačila za obresti z 0,9 odstotka BDP na leto povečala na 1,8 odstotka BDP leta 2013, državni dolg pa bo zrasel s 25 odstotkov BDP na skoraj 50 odstotkov. In to, če bodo sedanji ukrepi zgolj začasni. Tudi Andrej Flajs, vodja sektorja za nacionalne račune pri statističnem uradu, je opozoril, da bo Slovenija ob nespremenjenem trošenju v kratkem iz malo zadolžene države postala zelo zadolžena država. Tega se po njegovem vlada premalo zaveda in je preveč radodarna. Flajs, ki podatke o zadolženosti spremlja vsak mesec in po četrtletjih, opaža, da so »skoki neverjetni« tudi glede na druge države. Dolgoročno to pomeni, da bomo morali v Sloveniji bistveno znižati socialne transferje. Ali pa zvišati davke.
Strukturni problem Slovenije, kot ga vidi sam, je v začaranem krogu. V nasprotju z večino gospodarstvenikov, ki menijo, da se učinkovitost države sodi po nizkih davkih, sam opaža, da so najučinkovitejše države po različnih merilih tiste, ki imajo visoke davke. »Težave imamo, ker imamo nizke davke, čeprav velja splošno prepričanje, da so davki visoki. Imamo strukturo, ki ne prenese visokih davkov, njena posledica pa je tudi, da imamo nizke plače. To je začarani krog. Če boste otroke krmili kot piščance, bodo ostali kot piščanci,« zaključuje Flajs.