Spet velika šolska reforma

Slovenskemu šolskemu sistemu se v naslednjih letih obeta velika reforma, ki bo zajela vrtce, osnovne šole, gimnazije in druge srednje šole. Šolski minister dr. Igor Lukšič, ki si je pripravo nove bele knjige, temeljne listine na področju vzgoje in izobraževanja, očitno izbral za ključni projekt svojega mandata, je reforme napovedoval že dlje časa. Tudi konec marca, ko je na okrogli mizi na Ptuju dejal: »Uspešna gospodarska reforma se vedno začne v šolstvu.«
Le nekaj dni zatem je javnosti sporočil, da se projekt šolskih reform uradno začenja. Belo knjigo, ki naj bi pregledala in analizirala dosedanje dogajanje v šolstvu, naj bi pripravila posebna 22-članska nacionalna strokovna skupina, katere vodenje je Lukšič zaupal dekanu ljubljanske pedagoške fakultete dr. Janezu Kreku. Ta je sodeloval že pri prvi veliki reformi slovenskega šolstva, ki je nastala v času šolskega ministra dr. Slavka Gabra. Takrat je uredil zbornik, ki ga je pomagalo spisati 80 strokovnjakov s področja šolstva, petnajst let pozneje pa je postal vodja druge poosamosvojitvene šolske reforme. Ministrstvo naj bi za pripravo bele knjige v naslednjih dveh letih namenilo od 300.000 do 600.000 evrov.

Čemu reforma?

Kljub hitremu začetku, ministrovemu navdušenju in tudi siceršnjim velikim pričakovanjem bo reforma najverjetneje dolgotrajna. Strokovna skupina bo najprej oblikovala delovne skupine, v katere bodo povabljeni zunanji strokovnjaki, in šele potem se bo delo zares začelo. A tudi ko bo bela knjiga spisana, kar naj bi se zgodilo v dveh letih, bo pomenila le podroben načrt za spremembe. Da bi te zaživele, bo treba spremeniti šolsko zakonodajo in druge dokumente. Reforma bo v praksi najverjetneje zaživela šele v mandatu naslednje vlade.
A tudi prva, Gabrova velika reforma je bila dolgotrajna. Prve ideje o prenovi šolskega sistema so se začele porajati že v drugi polovici 80. let, konkretnejše pa so postale po letu 1992, ko je Gaber postal šolski minister. Tristostranska bela knjiga je bila objavljena šele leta 1995. Novi šolski zakoni so bili sprejeti leta 1996. Vse do leta 1999 so se vršile kurikularne spremembe, torej spremembe učnih načrtov. Šele v šolskem letu 1999/2000 so začeli uvajati novosti v šole. Te so bile revolucionarne zlasti v osnovni šoli: namesto osemletke smo dobili devetletko in s tem zgodnejši vstop v šolo, pa nivojski pouk, izbirne predmete v zadnji triadi devetletke ... Da je bil projekt res obsežen, priča podatek, da je v razpravah o spremembah v osnovni šoli pri uvajanju devetletke samo v prvi fazi sodelovalo 5000 ljudi. V drugem delu je bilo samo v skupine za kurikularno prenovo vključenih več kot 500 ljudi. Gaber je že večkrat povedal, da so iskali kompromise tako dolgo, da se je večina strinjala.
Vse seveda ni šlo gladko. Nekateri so menili, da reforma prinaša preveč izbirnih predmetov ter prisiljeno notranje in zunanje preverjanje znanja. Gabru so očitali, da je otroke preveč obremenil. Sam je medtem trdil, da so že podatki iz leta 1996 kazali, da potrebujemo več ur pouka, če se želimo kosati z vrhom evropskih držav. Kot opozarja predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev osnovnega in glasbenega šolstva Slovenije Oton Račečič, je imel »trend reklamirane obremenjenosti« negativni učinek, saj je prisilil učitelje k popuščanju. Zdaj se ponuja odlična priložnost za temeljit premislek o tem, ali so otroci v šoli res preobremenjeni s podatki ali pa so to le govorice.
Strokovnjaki so skoraj soglasni, da je nova bela knjiga na področju šolstva nujno potrebna. Za začetek zato, ker obstoječa temelji na danes že zastarelih podatkih. Med zagovornike nove bele knjige sodi tudi nekdanji minister Gaber: »Seveda pa je ne razumem kot začetek s točke nič, ampak kot pregled stanja v sistemu in kot dograjevanje tistega, kar že imamo. Če smo morali v 90. letih zaradi osamosvojitve sistem postaviti na novo, lahko danes takšna knjiga pokaže, kako lahko razmere izboljšamo.« Glede na evropske standarde naj bi bil zdaj pravzaprav skrajni čas za temeljito analizo šolskega sistema. »Poznam nekaj študij evropskih analitikov, ki jasno opozarjajo, da rešitve deloma na sistemski in tudi na vsebinski ravni v desetih do petnajstih letih zastarijo. Družbeni razvoj in spremembe so zlasti v ''mladih'' državah tako hitre, da deloma že te zahtevajo prilagoditve šolskega sistema,« pravi razvojna psihologinja in članica Krekove skupine Ljubica Marjanovič Umek.
Nova bela knjiga naj bi bila nujna tudi zato, ker nekatere rešitve v prvi niso bile zapisane dovolj jasno ali pa so bile zapisane jasno, pa v praksi niso zaživele. Kakšen prepad lahko nastane med teorijo in prakso, priča naslednji primer. Bela knjiga je v vrtcih napovedala celodnevni, poldnevni in krajši program, s čimer naj bi dosegli čim večjo vključenost otrok v vrtce. V praksi pa je bil pozneje temeljit program na nacionalni ravni narejen le za celodnevni program vrtca. Kmalu se je izkazalo, da delež otrok, vključenih v vrtec, ne raste tako, kot bi si stroka želela. »Da ta zadeva ni bila izpeljana do konca, je katastrofa. Prepričana sem, da s tem prelagamo preveliko odgovornost na vrtce in vzgojiteljice, ki se morajo zdaj pri izvajanju poldnevnega in krajšega programa znajti, kakor vedo in znajo,« pravi Marjanovič Umekova. Najkrajšo so potegnili otroci. Vrtec zaradi te nedodelanosti dokazano obiskuje manj otrok staršev z nizko izobrazbo, čeprav prav nanje najboljše učinkuje.
Še en razlog, zaradi katerega sedanja bela knjiga ni več konsistentna, so številne spremembe šolske zakonodaje. Za mnoge je poskrbel prejšnji minister dr. Milan Zver, ki je sicer trdil, da uvaja zelo majhne spremembe, a mu je stroka ves čas očitala, da je to le krinka za spreminjanje bistvenih sestavin šolskega sistema mimo širše strokovne javnosti in brez zadostne javne razprave. Pa čeprav so bile nekatere spremembe staršem in otrokom všečne. Med Zverovimi novostmi so bili uvedba fleksibilnega predmetnika, odprava splošnega učnega uspeha v osnovni šoli in uvedba drugega tujega jezika v zadnjem triletju devetletke, zaradi katerega se je zmanjšalo število ur za izbirne predmete, ki so bili uvedeni le nekaj let prej z Gabrovo reformo. Zver je spremenil zunanje ocenjevanje. Uvedel je brezplačni vrtec za drugega otroka. Uvedel je tudi subvencionirano toplo malico v srednjih šolah, pri čemer so se mnoge šole, ki nimajo jedilnic ali razdelilnic hrane, znašle v zadregi, saj so se morale na hitro znajti na lastno pest ali pa tvegati denarno kazen. Zver je prevetril zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja, v katerem se je znašel tudi »zloglasni« člen, da bo država zasebne šole financirala v enaki meri kot javne, torej 100-odstotno. Ta predlog, ki je poskrbel za veliko razburjenja, je Zver na koncu umaknil iz zakona. »Sama sem ničkolikokrat pri kakšni spremembi oponirala ministru Zveru. Opozarjala sem ga, da rešitev ne gre skupaj z drugimi rešitvami in se mi zato ne zdi modra. Če je bila rešitev potrebna, bi jo morali premisliti in se lotiti bele knjige. Odgovor ministra je bil vedno takšen, da mu je obstoječa bela knjiga zadostna, a njegove rešitve niso bile skladne z rešitvami v beli knjigi,« pravi Marjanovič Umekova.

Kakšne spremembe?

Nekatere spremembe, ki jih je uvedel prejšnji minister, šele postajajo realnost. Z drugimi besedami: danes, ko se začenja priprava nove reforme, v obstoječi šolski sistem sploh še niso uvedene vse dosedanje spremembe, ki naj bi jih reforma med drugim vzela pod drobnogled. Nekateri starši in učitelji so zaradi nenehnih novosti že povsem iz sebe. »Za učence, učitelje in starše je lahko vsaka sprememba, ki se v sistemu zdi majhna, velika. Razumem zagato tistih učiteljev in staršev, ki so se morali prilagajati na spremembe z danes na jutri. A sistem po petnajstih letih, odkar je bil vzpostavljen, potrebuje analizo in prevetritev,« pravi Marjanovič Umekova. Tudi predsednik združenja ravnateljev osnovnih in glasbenih šol Oton Račečič pravi, da so prepogoste spremembe v zadnjih letih uničevale kontinuiteto dela in si jih v šolstvu zato ne želijo veliko. Po drugi strani pa so nekatere smiselne in logične, saj sistem očitno ne deluje, kot bi moral. Trenutno se mu zdi realna opcija uvedba brezplačnega vrtca za vse otroke. Premisliti bi bilo treba tudi vprašanja avtonomije šolstva, javne uprave v šolstvu, sistem izobraževanja za izobraževalce, pa tudi, do kod naj seže vključevanje otrok s posebnimi potrebami ...
Kaj bi bilo še treba spremeniti? Strokovnjaki opozarjajo, da bi morali predvsem zaščititi tisto, kar je v sistemu dobro, in spremeniti tisto, kar ne funkcionira. Kot pravi Gaber, je med tistimi deli šolskega sistema, ki bi jih morali zavarovati, najbolj generalno gledano javni šolski sistem. Ta bi moral dobiti tudi ponovno potrditev, da mora ostati laičen. Med tistimi deli, ki potrebujejo prevetritev, pa so vse stopnje šolanja, od vrtcev do srednjih in višjih šol: »V zadnjih dveh desetletjih so se zgodile velike spremembe, trenutno smo priča tudi poslavljanju klasičnih družb dela, v katerih šola ne bo več le delocentrična, ampak bo morala upoštevati tudi druge vidike življenja. Razmisliti bi morali o novih tehnologijah, drugačnem odnosu do okolja, o odnosih med kulturami in civilizacijami, o vseživljenjskem izobraževanju.«
Mnogi upajo, da bo skušala Krekova ekipa zagotoviti tudi večjo pravičnost. Profesorica pedagogike na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Klara Skubic Ermenc pravi, da bi jo lahko dosegli s takšnimi »popravki« šolskega sistema, da bi v njem lahko bolje uspevali tisti z nižjim socialnoekonomskim statusom, tisti, ki jim slovenščina ni materinščina, in osebe s posebnimi potrebami. V Sloveniji za zdaj ne premoremo natančnih podatkov o položaju deprivilegiranih družbenih skupin, a dejstvo je, da izobraževanje prispeva k njihovi marginalizaciji. Da bi zagotovili večjo pravičnost, bi bile spremembe potrebne na vseh stopnjah izobraževanja, glede na izkušnje v EU pa zlasti v predšolski vzgoji, poklicnem izobraževanju in izobraževanju odraslih. Dobro bi bilo tudi, če bi bela knjiga ponudila koncept za pripravo nacionalnega ogrodja kvalifikacij, ki je v Evropi trenutno pomembna tema na področju poklicnega izobraževanja. Skubic Ermenčeva sicer pravi, da podpira novo belo knjigo, a priznava, da že zdaj malce dvomi o njenem uspehu. »Ko minister razlaga (če gre verjeti časopisom), da smo se zadnja leta preveč ukvarjali z otroki s posebnimi potrebami, in besedo egalitarizem uporablja v slabšalnem pomenu kot ostanek neke neljube preteklosti, potem se sprašujem, kakšna je njegova socialnodemokratska vizija šolstva. Brez takšne vizije si bistveno drugačno belo knjigo težko predstavljam.«
Ministrove izjave tudi sicer sprožajo največ polemičnih misli o novi beli knjigi. Dr. Zdenko Kodelja s Pedagoškega inštituta, ki je tudi član Krekove reformne skupine, jih je pod drobnogled vzel v zadnji številki Šolskih razgledov, kjer se je vprašal, zakaj Lukšič sploh potrebuje novo belo knjigo, če pa je že večkrat izjavil, da je slovenski šolski sistem dober. »Morda jo potrebuje kot dokaz o izpolnitvi svoje predvolilne obljube ali pa kot strokovno podlago za večje spremembe, ki naj bi bile vpeljane ob koncu mandata. Če jo potrebuje iz prvega razloga, je pravzaprav ne potrebuje kot podlago za spreminjanje šolstva. Če pa jo potrebuje zaradi drugega razloga, potem verjetno ne misli resno, ko pravi, da je slovensko šolstvo v glavnem dobro in da kot tako ne potrebuje večjih sprememb,« je zapisal Kodelja. Dodal je, da belo knjigo kljub vsemu potrebujemo, zlasti zato, da bi se lahko ognili dosedanjemu stihijskemu in ne dovolj premišljenemu vpeljevanju sprememb.
Čeprav bela knjiga šele začenja nastajati in je torej do šolske reforme še daleč, pa je minister Lukšič nedavno že napovedal nekatere takojšnje spremembe šolske zakonodaje. Te so predvidene denimo pri sestavi svetov šol. Vse torej kaže, da bo nova šolska reforma potekala z dvema hitrostma. Strokovnjaki pravijo, da bi bilo z nekaterimi spremembami, ki nimajo usodnejših posledic na šolski sistem, res nesmiselno čakati nekaj let, do priprave bele knjige ali celo še dlje. Da bi se izognili zmedi, pa bi morali tudi te, »malenkostne« spremembe nujno uvajati v soglasju z »reformatorji«, pristojnimi za spremembe, ki zahtevajo več premisleka. Ti naj bi celovito reformo spisali najpozneje do marca 2011. Njihov vodja dr. Krek pa upa, da bo mogoče nekatere dele reforme pripraviti še prej. Bo to res mogoče? »Če jih bodo res naredili že v letu ali letu in pol, potem kapo dol,« pravi nekdanji šolski minister Gaber.