Vedno izberem najtežjo pot

»Ti, pa si prepričan, da pride k nam prav ta konkretni Zmaj in ne kak mlajši trenažnik?« sem pisal kolegu Peterlinu in elektronsko mi je odvrnil: »Ja, ja - to je ta nindža s posnetka, on pride!« Posnetek, o katerem sva govorila, je bil fascinantni desetminutni klip z YouTuba, ki mi ga je bil pripel na zadnji mejl. Šlo je za posnetek oddaje z angleške televizije, na katerem skušajo Shifu Shi Yanzija v zabavo jutranjih gledalcev pravzaprav ubiti.
Najprej mu štirje precej konkretni mandeljci v goli trebuh kot naskakovalnega ovna zabijajo mogočen hlod, nakar neki tip s palico na vso moč udriha po njegovih golih rebrih. Vmes ga z isto palico nekdo parkrat na polno kresne tudi po podlahti iztegnjene roke, nakar mora Shifu za veliki finale leže položiti svojo obrito glavo na opeko. Neki vse prej kot kilavi tip mu potem na drugo sence, eno najšibkejših točk človeškega telesa, položi še tri opeke, nakar s četrto divje trešči obnje. Opeke se raztreščijo, Shifujeva buča pač ne. Enako dostojanstveno kot dela očitno vse v tem življenju, se pobere s tal in sklene roke pred sabo, najbrž, da bi si še malo uravnovesil či. Angleški voditelj ob tem nakremženo dahne: »No, poglejte - in vendarle si je dovolil en tak droben nasmešek!«

Šaolin

Nekje v petem stoletju našega štetja je osemindvajseti patriarh Bodhidharma (po kitajsko Da Mo) zapustil Indijo, da bi po Kitajskem širil modrosti indijskega budizma. Zase ga je najprej hotel sam cesar, a ga je Bodhidharma zavrnil, saj se mu v uk ni zdelo vredno vzeti enega samega človeka. Po obdobju daljšega romanja je prišel do šaolinskega templja ob vznožju gore Songshan. Tudi menihi so ga povabili, naj jih nauči svojih mojstrstev, in v bistvu je rekel ja - le da je najprej skočil še v bližnjo jamo in tam devet let skupaj besno meditiral. V tem času je sedel tako nepremično, da je sonce njegovo sedečo silhueto za vedno vžgalo v steno jame - to se bojda vidi še danes in zato si t. i. jamo Da Mo vsako leto ogleda na tisoče obiskovalcev.
Ko je odmeditiral svoje, je zakoračil v šaolinski tempelj, a je kmalu ugotovil, da so menihi fizično prešibki, da bi sledili njegovim zahtevam po celodnevni aktivni meditaciji ... Zato je iz pradavne indijske joge razvil poseben režim vaj in jih strnil v dveh knjigah, ki sta danes temelj atomske šole po imenu Shaolin Qi Gong. Mojstri šaolinskih tehnik so se naučili v celoti obvladati svoje telo in ga fizično dodelati v nepremagljivo turbino, bolezni nepristopno harmonijo psihe in some, ki se ji po šaolinsko reče 'diamantno telo'.
Shifu Shi Yanzi je ponosni član 34. generacije mojstrov šaolinskega templja. O neverjetnih zmožnostih človeškega organizma se je učil že v najmlajših letih, saj je bil njegov oče lokalno slovit ribič in potapljač: ne samo da je brez problema zadrževal sapo tudi več kot pet minut, temveč je z leti svojo zavest izvežbal do te mere, da je ribo ujel z golimi rokami, ne da bi sploh gledal.
Mladi Shifu je s petnajstimi leti vstopil v tempelj in po štirih mesecih postal vladajoči šampion kung fuja, kar je pretreslo marsikaterega old-skool mojstra. Najbrž ga je tudi zato za osebnega učenca izbral sam opat in mu je skozi dolgoletno vežbo dobesedno reprogramiral telo. »Ko sva dosegla tretjo stopnjo,« je Shifu zapisal v svojem spletnem rezimeju, »sem začutil, da je moje telo tako polno energije, da bi mi lahko uspel praktično kakršenkoli fizični podvig ... In postal sem nepremagljiv.« Vsekakor ne gre za prazno bahaštvo, saj je bil Shifu osemkrat kitajski in dvakrat svetovni prvak v sanshouu, kitajski verziji prostega ena-na-ena kickboxinga.
Učenje šaolinskih veščin je bilo dolga stoletja dovoljeno samo znotraj templja, saj je bil ta nivo znanja namenjen izključno tistim z odlično razvitim razumevanjem Bodhidharmovega budizma s krovnim imenom chan. A v zadnjem času se je vodstvo odločilo, da bo svoje znanje delilo z Zahodom, zato je leta 1998 Shifuja opat kot svojega uradnega odposlanca poslal v London, da bi tam odprl britanski tempelj. Prav to ambasadorsko poslanstvo je bilo tudi razlog za njegov nedavni obisk pri nas, saj skupaj z nekaterimi svojimi slovenskimi učenci intenzivno razmišlja, da bi podobno zadevo odprli tudi tu.
Za začetek je v ljubljanskem društvu Premik vodil seminar šaolinske meditacije, či gonga in gong fuja. Seminar je trajal dva dni in ga je obiskalo preko trideset slovenskih nedeljskih nindž - med njimi recimo Mateja Svet in ljubko srboriti čopek kolega Peterlina. Rečeno je bilo, da je seminar primeren tudi za popolne začetnike - je pa res, da je treba biti pri takih rečeh očitno vseeno malo previden, saj se je takoj v soboto zjutraj med intenzivno meditacijo neki fant onesvestil in si pri padcu razbil arkado ... A potem popoldne z obvezo že bodro telovadil naprej, in ko je bilo treba, z nogo natanko 108-krat topotnil ob tla.
Mojster Shifu na človeka s svojim krotkim nasmehom takoj naredi absolutno prijeten vtis. Ko sem ga opazoval, kako tri ure skupaj poučuje osnove kung fuja, sem v njem uzrl neko zavidanja vredno centriranost, skalibriranost v svoje telo ... A to skalibriranost bi glede na njegov napol mitološki status v njem nedvomno uzrl tudi, če bi ga videl v komi. Prav gotovo pa sem na njegovem obrazu zasledil tisto pripravljenost vzhodnjaškega modreca, da se vedno znova iz srca smeji preprostim večnim resnicam - ugibal bi, da zato, ker je to zdravo.
Svojim učencem je na srce položil mnoge stvari - recimo to, da ti znajo, kadar delaš kung fu na pravi način, od čija preplavljeni lasje električno štrleti na vse konce, in da moraš pri tem jezik ves čas potiskati v trdno stisnjene zobe, kot da bi jih hotel razfukati. Najboljši čas za vadbo je drugače med tretjo in peto uro ponoči, saj imamo takrat najbolj izostrene čute. Svojčas so šaolinski menihi recimo itak vadili samo ponoči - saj znanje kung fuja v tem času napreduje z dvakratno hitrostjo, še posebej v gorah. »Edini problem pri vas tu v Sloveniji,« se je pohecal bojni menih, »bi znal biti, da imate, kakor slišim, še na hribčkih sredi mesta medvede!«
V treh urah so bodoči nindže pod njegovo taktirko v glavnem izvajali osnovne vaje ter si vmes pridno zapisali, da je nasprotnikov udarec najbolje kontrolirati v izvoru (torej v kolku ali v rami), najslabše pa ga je sploh ne kontrolirati. »Če se učite kung fuja,« jim je zabičal mojster, »potem se ga raje zelo dobro naučite. Ker če se ga naučite slabo, potem je postalo vaše življenje neprimerno bolj nevarno, kot je bilo prej. Neprimerno bolj nevarno, kot če ne bi znali ničesar. Ker potem se znajdete v toliko večji skušnjavi, da ne rečete: 'Seveda, gospod ropar, kar vzemite moj denar!'« Ta stavek je pospremil s prav navdahnjeno mimiko modro-ponižnega oropanca, potem pa je bil počasi že čas za vajo, v kateri je bilo treba točno 108-krat topotniti ob tla. Kdor to dovolj pridno vadi, se sčasoma nauči z enim samim sunkom razpočiti kamnita tla.
V nekem intervjuju je Shifu pred časom povedal, da je tisto, kar vidimo zahodni gledalci po raznih halah pod krovnim nazivom šaolinskih spektaklov, ponavadi taka izrazito druga liga. Na te turneje se praviloma odpravijo mladinci - tistim pravim dolgoletnim mojstrom kaj takega ne pade na pamet, ker jih preprosto ne zanima. Vodstvo templja je itak čedalje bolj skeptično do takih ekshibicij, saj jih podjetja, ki skrbijo za logistiko in marketing, čedalje bolj skušajo spreminjati v cirkusante. »Tradicionalni kung fu ni niti približno tako spektakularen kot tiste odrske zadeve. Tudi zato sem bil najbrž poslan v Anglijo. Opazil sem, da zahodni ljudje spoštujejo šaolinsko tradicijo, vendar nimajo dostopa do najboljših učiteljev. Moja naloga je, da jim pomagam spoznati tisto pristno šaolinsko tradicijo.«
V londonskem templju tako že deset let poučuje tri osnovne aspekte šaolinske kulture. Prvi je zen budizem, drugi so borilne veščine, tretji je či gong za dobro zdravje. Slednji je tudi osnovni del borilnih veščin, saj lahko učencu pomiri um, okrepi koncentracijo, spremeni njegov karakter ter okrepi notranje organe. Vsakodnevna vadba dokazano prečisti kostni mozeg, izboljša moč kit, odpre meridiane in izboljša prekrvavitev - v bistvu nasploh opazno upočasni proces staranja.
To zadnje bo vsekakor držalo. S kolegom Peterlinom sva ugibala, koliko je star, in sva mu zaradi njegove neverjetno gladke kože prisodila največ 35 let ... Pa se nama je ob neposrednem vprašanju samo nasmehnil in rekel, da ne pove, ampak da jih ima vsekakor čez 40.
Po napornem celodnevnem treningu so nama mojstrovi gostitelji odmerili dobrih petnajst minut z njim. Najprej sem ga vprašal, kdaj se je nazadnje zares tepel, in odgovoril mi je, da se je na Kitajskem, ko je pomagal FBI-ju proti kriminalcem, tepel kar naprej - odkar je pred desetimi leti prišel na Zahod, pa niti enkrat. Na vprašanje, koliko tipov naenkrat bi bilo v povprečju treba, da bi mu prešteli rebra (Devet? Enajst?), se je globoko zamislil in nazadnje odgovoril, da je na to vprašanje nemogoče odgovoriti. Ne samo da obstaja preveč ključnih spremenljivk (Kakšni tipi? Kje se tepemo?), temveč je ključno tudi to, ali mu je pri obrambi vse dovoljeno - torej ali lahko nasprotnike po mili volji ubije ... In če je odgovor ja, potem kdo ve - ker se v taki situaciji še ni znašel in je v normalnih okoliščinah tudi ni mogoče stestirati.
Enkrat - pred dolgimi leti - se je na Kitajskem stepel z dvajsetimi tipi naenkrat in jih pognal v beg. Potem ko so prvi trije po par sekundah obležali na tleh (prvi negibno, drugi s peno na ustih, tretji s štrlečo kostjo skozi komolec), so ostali izgubili pogum. Šlo je za lokalno bando malih kriminalcev, s katerimi se je zakačil, ker so nadlegovali neka dekleta. Ko sem rekel, da je imel srečo, da ni imel nobeden od njih s sabo pištole, se je nakremžil: »Okej, recimo, ampak na Kitajskem itak skoraj nihče od kriminalcev ne nosi pištole. Ker če ubiješ človeka, potem imaš resne težave z zakonom. To je pri nas zelo dobro znano dejstvo. Dokler samo polomiš kako kost, ni problema - ampak če koga ubiješ, potem ti pa pogosto tudi podkupnina policijskih pajdašev ne pomaga dosti.«
Sreča se mu v kontekstu uličnih bojev zdi precej zanemarljiv faktor - in tudi v spopadu dveh mojstrov z enakim nivojem znanja bo po njegovem zmagal pametnejši, ne srečnejši. Na vprašanje, zakaj si je izbral prav to življenjsko pot, ni imel odgovora: »Kakšno pojasnilo bi bilo tu sploh možno? To je v tvoji krvi, to je v tvojih možganih.« Del odgovora bi morda lahko našli skozi njegovo zavezanost šaolinskemu budizmu - katerega vodilo je, da se vsako sekundo iščeš in izzivaš z izbiro najtežje možne poti z namenom samorazsvetlitve in pomoči sočloveku. »In če vedno iščeš najtežjo pot - potem seveda MORAŠ izbrati prav kung fu, kjer ni trening itak nikoli končan, ker sploh ne more biti. Takoj ko samo malo popustiš, gre tvoje mojstrstvo strmo navzdol.«
Ne, ko mu štirje mandeljci na vso silo v goli trebuh zabijajo hlod, ga ne boli - niti malo. Tako se je pač izvežbal in tako se lahko izvežba vsak od nas v času enega do treh let ... Dokler seveda čisto vsak dan brez pardona vadi po štiri do šest ur, kot je počel on, dokler je živel v kitajskem templju. Poleg vseh spektakularnih akrobacij se je tam naučil tudi marsičesa, kar ni tako zelo opazno. Naučil se je recimo, da ga ni zdaj ničesar strah, še najmanj smrti, poleg tega se je naučil zdraviti z rokami ... A to počne zelo redko, saj obolele raje skuša naučiti, kako naj zdravijo sami sebe.
Kolega Peterlina je zanimalo, koliko je kaj resnice v teoriji, da seks človeku izsesa življenjsko moč - in Shifu je odgovoril, da to sploh ni teorija, ampak dejstvo. »Kar pojdi in seksaj vsak dan, pa bova kmalu videla, česa si še zmožen in česa nisi. Koliko cesarjev nam je v stoletjih pomrlo mladih, ker so imeli toliko konkubin!« Ko sva torej začela vrtati o konkretnih podrobnostih, pa je najinega sogovornika preplavila nekakšna sramežljivost - in odgovoril nama je, da to niso primerna vprašanja za šaolinskega borca. »Da ne bo potem moj opat tega bral in rekel: Sem te mar poslal v London, da boš govoril o takih rečeh?!«
Za konec sem ga tako raje vprašal, od kod je dobil tisto precej močno rožnato brazgotino na levem licu (v posnetku na YouTubu je namreč še ni bilo) ... In nasmehnil se je, da od zarjavele vzmeti iz disfunkcionalne trenažne boksarske vreče. Kar je logično - kdo pri zdravi pameti bi si sploh upal izzvati 34. generacijo mojstrov šaolinskega templja ...? A mojster Shifu pravi, da vsaj na Kitajskem, žal, marsikdo: »Pa saj te ne poslušajo. Poveš jim, da si osemkratni prvak Kitajske in da naj dajo raje mir - pa misliš, da sploh slišijo? Eh ja.«