Black Dice: Repo

+ + +

Peti studijski album brooklynskih ekscentrikov Black Dice poslušaš prvič in pomisliš, kdo ima tu koga za norca. Pa ga poslušaš drugič in se ti zazdi, da se v bizarni zvočnosti vendarle izriše neka (oporna) ideja. Pri tretjem poslušanju se vnovič popraskaš po glavi in vprašaš, kdo je tu izgubil kompas. Ob vsem tem poslušanju pa je pravzaprav jasno le eno: Repo ni album, ki bi ga povprečno priseben človek zmogel poslušati na repeat. Je preprosto preveč zvočno naporen, celo neprijeten, iritirajoč. Smisel plošče najlažje poiščeš v tem, da pač nima smisla. Oziroma da s to svojo brezsmiselnostjo in grotesknostjo le lucidno reflektira banalnost in sprevrženost sodobnega časa. Skupina Black Dice z Repom torej naredi nekaj podobnega kot Koen Mortier z Ex Drummerjem. Sodobni družbi nastavi ogledalo in ji skozi zvok nesfiltrirano izriše nerazumljivo in nelagodno zmešnjavo, v kateri se je znašla. Za brata Copeland in Aarona Warrena to seveda ni nekaj novega, pa vendar se zdi, da prav z novo ploščo najbolj radikalno posežejo v estetiko absurda, v neki - vsled kolapsa vrednot - emocionalno izpraznjeni prostor. To je pravzaprav edina možna razlaga 'praznosti' albuma Repo, saj je trojec v svojih začetkih zvočnost iskal v precej bolj razumljivih (sicer še vedno nekonvencionalnih) glasbenih vsebinah.

Ubral je torej povsem drugačno pot kot sorodni zasedbi Animal Collective in Gang Gang Dance, s katerima si je nekaj let delil prostore (pa tudi zvočne domislice). AC in GGD z vsakim albumom krepita pop formo, Black Dice pa očitno stavi na dekonstrukcijo. S tem se (hote ali nehote) pokažejo vzporednice z dada gibanjem z začetka dvajsetega stoletja, le da se je to povsem odpovedalo do tedaj znanim praksam, glasba brooklynskega terceta pa ne skriva številnih vplivov. Repo v svoji ritmiki odkriva sledi hiphopa, techna in tribalnih muzik, ni moč zgrešiti estetike sodobnega hrupa, v katerem pomembno vlogo igra oblikovanje prostora, nekaj (vokalno podprtih) sekvenc pa nakaže tudi spogledovanje s popom. Na posluh spontano kaotično, kakofonično gnetenje suhoparne zvočne materije je najlepši približek razumevanju glasbenega eksperimentiranja. Zdi se, da pravzaprav zvok vodi glasbenike in ne obratno. To sicer ni nujno vedno dobro, vendar zasedbi po dvanajstih letih rokovanja z zvočnimi bizarnostmi to početje ne povzroča nobenih težav. Če kaže Repo razumeti kot odraz absurda, ujetega v sodobnem času in prostoru, s pohvalami ne gre skopariti. Če pa mu v zobe pogledamo skozi prizmo glasbenega artefakta, pripomnimo, da je v preteklosti zasedba Black Dice to znala narediti že prepričljiveje. Nedvomno pa njeno glasbeno vrednost lažje ocenimo v koncertnem kontekstu, za kar bo priložnost že prihodnji ponedeljek, ko jo gosti Menza pri koritu.