23. 4. 2009 | Mladina 16 | Kultura | Plošča
Black Dice: Repo
2009, Paw Tracks
+ + +
Peti studijski album brooklynskih ekscentrikov Black Dice poslušaš prvič in pomisliš, kdo ima tu koga za norca. Pa ga poslušaš drugič in se ti zazdi, da se v bizarni zvočnosti vendarle izriše neka (oporna) ideja. Pri tretjem poslušanju se vnovič popraskaš po glavi in vprašaš, kdo je tu izgubil kompas. Ob vsem tem poslušanju pa je pravzaprav jasno le eno: Repo ni album, ki bi ga povprečno priseben človek zmogel poslušati na repeat. Je preprosto preveč zvočno naporen, celo neprijeten, iritirajoč. Smisel plošče najlažje poiščeš v tem, da pač nima smisla. Oziroma da s to svojo brezsmiselnostjo in grotesknostjo le lucidno reflektira banalnost in sprevrženost sodobnega časa. Skupina Black Dice z Repom torej naredi nekaj podobnega kot Koen Mortier z Ex Drummerjem. Sodobni družbi nastavi ogledalo in ji skozi zvok nesfiltrirano izriše nerazumljivo in nelagodno zmešnjavo, v kateri se je znašla. Za brata Copeland in Aarona Warrena to seveda ni nekaj novega, pa vendar se zdi, da prav z novo ploščo najbolj radikalno posežejo v estetiko absurda, v neki - vsled kolapsa vrednot - emocionalno izpraznjeni prostor. To je pravzaprav edina možna razlaga 'praznosti' albuma Repo, saj je trojec v svojih začetkih zvočnost iskal v precej bolj razumljivih (sicer še vedno nekonvencionalnih) glasbenih vsebinah.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.