Dovolj kozlov!

V napeti drami o podaljšanju 150-milijonskega kredita Pivovarni Laško za znani nakup Mercatorja je vlogo zaščitnika nacionalnega interesa zaigral predsednik uprave NLB Draško Veselinovič. »Kar je dobro za NLB, je dobro za Slovenijo,« je dejal, kot da je še vedno politik, izvoljeni predstavnik ljudstva, poslanec LDS. Dejanski politik Borut Pahor, ki je očitno Veselinoviča v dogovoru z LDS politično in brez javnega razpisa postavil na vrh NLB, je tokrat skupaj s Katarino Kresal zaigral na strokovno noto: »Na preizkušnji je zaveza, da se politika ne vtika v gospodarstvo,« je dejal Pahor malo za tem, ko se je vtaknil v gospodarstvo s tem, ko je menedžerjem znižal plače. Sledi Boško Šrot, ki se je v več obtožujočih pismih proti vladajoči politiki in govorih o »Baselskih kriterijih« oglasil šele, ko mu je Veselinovič podaljšal kredit. In troublemakerja, Gregor Golobič in Matej Lahovnik, ki sta vse omenjeno zakuhala. Dilema pa je ostala: če pomagamo tajkunom, ali pomagamo tudi Sloveniji?

Lignit

Zgodba, prek katere bomo morda dobili odgovor na zastavljeno vprašanje, je povezana s premogom. Natančneje, z lignitom, znanim »velenjčanom«, iz istoimenskega premogovnika. V petek, 30. januarja, je moral namreč Premogovnik Velenje na svoji spletni strani objaviti novico, ki je na prvi pogled nesmiselna. Ima naslov: »Spremembe deležev v lastniški strukturi Premogovnika Velenje«. V njej piše, da je moral premogovnik v skladu z zakonom o trgu finančnih inštrumentov objaviti informacijo o tem, da je sredi decembra 2008 družba Center naložbe prodala 345.494 delnic Premogovnika Velenje, natančneje, 12,77-odstotni delež, Novi Ljubljanski banki. Zakaj NLB zanima premog?
Zanimivo, nerazumljivih novic te vrste je še kar nekaj. Bančnike sredi največje finančne krize ni začel zanimati le lignit, temveč tudi orodja, strojegradnja in program odkovkov. Nekaj mesecev pred tem smo lahko na spletni strani drugega podjetja, družbe Unior, prebrali podobno novico. In sicer da je podjetje Center naložbe konec julija 2008 Novi Ljubljanski banki prodala 245.689 delnic podjetja Unior Kovaška industrija, d. d., ali 10,51 odstotka omenjenega podjetja. Oba posla, nakup premogovnika in nakup Uniorja, naj bi glede na tržne razmere skupaj stala okrog 30 milijonov evrov.
Matej Narat, stari član uprave NLB, je na nedavni tiskovni konferenci razkril, da je NLB finančno krizo začutila že julija 2007, »ko smo se pogovarjali za neko subordinirano strukturo, so se dogovarjanja zelo podaljševala in so se spreminjali pogoji. Začutili smo, da se stvari spreminjajo«, je pripovedoval. Zakaj je torej največja slovenska banka v kriznih časih, ki se jih je julija 2008 že zavedala, kupovala kovaško industrijo in premog? Odgovor na to vprašanje ni tako očiten. Še direktor Premogovnika Velenje, Milan Medved, doktor znanosti po izobrazbi, nam je sporočil, da teh poslov ne pozna. In torej ne ve, kam mu je pred kratkim poniknil drugi največji lastnik, podjetje Center naložbe.
Precej skrivnostno. Še posebej, če vemo, da je podjetje Center naložbe eno od ključnih, s pomočjo katerih je Boško Šrot izvedel menedžerski prevzem skupine Pivovarna Laško, ki jo skupaj s svojo ženo, Anico Šrot Aužner, tudi nadzoruje. Družba Center naložbe je namreč največji lastnik Infond Holdinga, ta pa je največji lastnik Pivovarne Laško, Mercatorja, Dela, s tem Večera in tako naprej. Nekoč se je Center naložbe imenoval Infond Holding 1, nastal pa je iz certifikatne privatizacije, in naših (ali mojih) certifikatov, a ga je na nek nepojasnjen način mariborska Nova KBM izpustila iz rok. Zakaj sedaj bivše »certifikatne« deleže v tem podjetju ponovno odkupuje državna banka NLB?

To ni tajkunski kredit!

Omenjeni zgodbi v slovensko javnost nista zašli. Je pa pretekli teden precejšnjo odmevnost doživel nek drug aranžma, in sicer podaljšanje 150 milijonov težkega kredita Pivovarni Laško za znani nakup Mercatorja izpred štirih let.
Novi predsednik uprave NLB Draško Veselinovič je pritrdil kreditnemu odboru banke in Bošku Šrotu odobril podaljšanje. Na tiskovni konferenci so nato nestrokovni javnosti poskušali pojasniti razloge. Denimo: NLB s podaljševanjem kreditov slovenskemu gospodarstvu omogoča, da v sedanjih razmerah, ko je dostop do finančnih virov omejen, posluje nemoteno. »Če bi prenehali s podaljševanjem kreditov, bi bile širše posledice po sistemu domin v celotnem gospodarstvu,« je dejal Veselinovič. Tveganj za banko ob tem naj ne bi bilo, ker so tudi posojila za menedžerske odkupe odlično zavarovana. Toda: nasilno unovčevanje zavarovanj v primerih, ko je kredit zavarovan z vrednostnimi papirji, lahko vseeno po besedah člana uprave NLB, pristojnega za poslovanje s podjetji, Alojza Jamnika, vodi »v bistveno slabšo situacijo v podjetju in v banki sami«.
Oglasil se je tudi Boško Šrot. Na Odmevih na RTV Slovenija je trdil dvoje. Prvič, da skupina Pivovarna Laško vzorno servisira vse svoje dolgove in da ni v težavah. Zaradi tega ni razlogov, da ji tudi 150-milijonskega kredita za nakup Mercatorja ne bi več podaljševali. In drugič, da v sedaj aktualnem primeru nikakor ne gre za tajkunski kredit: »Poglejte, mi vse svoje kredite normalno servisiramo. Imamo dolgoročne vire, ki jih normalno odplačujemo, in seveda odplačujemo vse kredite, obresti, normalno, tako kot smo jih plačevali tudi pred krizo,« je dejal Šrot. In še, da so na predlog bank vzeli »kratkoročni kredit, ki ni bil noben tako imenovan tajkunski kredit, ampak je to bil kredit za nakup Mercatorja, ki je naša strateška naložba,« je dodal.
Problem s temi argumenti je, da je vlada že 4. decembra 2009 sprejela »uredbo o merilih in pogojih za izdajanje poroštev po 86. a členu Zakona o javnih financah.« V njenem drugem členu so novi ministri tudi formalno zapisali predvolilne obljube, da banke kreditov, ki so bili namenjeni menedžerskim prevzemom, z javnim denarjem ne bodo več smele vzdrževati. Takole piše: »Kreditne institucije morajo sredstva, pridobljena s poroštvom Republike Slovenije na podlagi zakona in te uredbe, uporabiti za spodbujanje gospodarske aktivnosti in za zagotovitev ustrezne kreditne podpore gospodarstvu in prebivalstvu, a ne za kreditiranje ali refinanciranje kreditov, namenjenih odkupom podjetij s strani uprav in z njimi povezanih oseb.«
Vodstvo NLB sicer meni, da omenjena prepoved velja zgolj za poroštva, ki jih banka še ni prejela. Toda takšne argumente bi lahko zagovarjala kakšna Unicredit banka, ali katerakoli druga banka, ki bo ravno tako upravičena do poroštev, manj pa NLB, ki jo je država tudi sanirala; ki jo bo očitno še morala reševati in ki predstavlja tudi enega osnovnih mehanizmov državne ekonomske politike. Antonu Ropu (SD), predsedniku parlamentarnega odbora za finance, ki je omenjeno rešitev v parlamentu predlagal, je situacija jasna: »Mi smo se sistemsko dogovorili, da določenih reprogramov ali kreditov ne bomo dali. In absolutno ne s pomočjo davkoplačevalcev in absolutno ne prek državnih bank. Samo za to gre. To je načelno vprašanje. Tudi predsednik vlade Borut Pahor se je k temu zavezal na odboru za finance. Enostavno ni manevrskega prostora za reprogram kreditov. Tukaj se zgodba konča,« pravi.
Rop meni, da v tem primeru novo vodstvo banke (Veselinovič), pomešano s starimi kadri, nadaljuje sporno politiko banke. »Ta poslovna politika je domačijsko zaprta v krogu njihovih mrež prijateljev, ki si dajejo kredite in prevzemajo gospodarstvo. Ni poslovna odločitev, če banka ves svoj poslovni potencial namenja za reprogram tajkunskih kreditov. Morali bi jih plasirati drugam,« meni Rop. Na isto načelnost je opozoril tudi minister za razvoj Mitja Gaspari: »Če bodo banke menile, da s takšno prakso nadaljujejo, potem vsaj po mojem mnenju ne morejo biti upravičene do poroštev davkoplačevalcev.

Pomoč tajkunu

Vrnimo se sedaj k lignitu. Ali res drži, da NLB ne pomaga pri tajkunskih kreditih, kot meni Šrot, in da Pivovarna Laško ni v težavah, da redno plačuje dolgove, zaradi česar ni razloga, da ji kreditov ne bi podaljšali? Dovolj sprenevedanja. Ko smo skrivnostne posle NLB s Premogovnikom Velenje in podjetjem Unior izpred nekaj mesecev pokazali borzni analitičarki Ani Klemenčič iz gorenjske borznoposredniške družbe GBD, ji je bilo takoj jasno, v čem je kavelj. »V teh primerih gre za začasno prodajo. Za repo posel. Tega je bilo nekoč kar precej.« pravi. Kaj je »repo« posel ali t. i. repurchase agreement? Repo posel je način, ko podjetje banki začasno proda delnice, a se hkrati obveže, da bo čez določen čas in po določeni ceni te delnice odkupila. Z drugimi besedami, v bistvu gre za način kreditiranja in - kar priznava tudi Klemenčičeva - za način pomoči podjetju.
Tudi iz odgovora, ki smo ga prejeli iz NLB, je mogoče razbrati, da gre v teh primerih, za tako imenovane repo posle: »Kot smo že večkrat zapisali, konkretnih poslov oz. poslovnih odnosov s strankami, skladno z zakonodajo, bančnim kodeksom in dobro poslovno prakso, ne moremo in ne smemo komentirati,« odgovarjajo iz NLB na naše vprašanje, zakaj so nedavno kupili Premogovnik Velenje. In dodajajo: »Drži, da banka praviloma ne predvideva vstopanj v lastniško strukturo družb in je potrebno razločevati med primeri, ko gre za običajne bančne repo posle in med vstopi banke v lastništvo družb.« Na spletni strani NLB lahko dodatno k temu še preberemo, da je »repo v večini primerov kreditiranje«. Gre pa tudi za pomoč: »Kaj hitro se lahko zgodi,« pišejo v NLB, »da finančna institucija zaradi slabše posojilne sposobnosti oziroma prevelike posojilne izpostavljenosti do banke za potrebe svojega poslovanja ne more pridobiti denarja oziroma ga dobi po visoki obrestni meri.« V tem primeru predlagajo repo posel.
Stvar je torej dejansko črno na belem. Nova Ljubljanska banka, državna banka, ki ji vsi pomagamo in ji bomo še pomagali zaradi likvidnostnih težav, nudi še celo nove t. i. tajkunske kredite ali prvo pomoč zašpekuliranim menedžerjem, ki so poskušali prevzeti podjetja. V tem primeru je namreč bil posel sklenjen s Centrom naložbe, prek katerega je bila skupina prevzeta. In to 16. decembra, dva tedna po tistem, ko je vlada tudi uradno sklenila, da banke kreditov, ki so bili namenjeni menedžerskim prevzemom, z javnim denarjem ne bodo več smele vzdrževati. To niti niso kratkoročne pomoči ali majhne vsote. Koliko je 30 milijonov tajkunske pomoči, kot sta bila vredna oba omenjena repo posla? Približno toliko, kolikor NLB v tem trenutku pomaga srednjim in majhnim podjetjem. »Naša banka ima sedaj v akciji posebno kreditno linijo za srednja in mala podjetja v višini 44 milijonov evrov,« je na zadnji tiskovni konferenci poudarjal Draško Veselinovič.
Omenjeni repo pogodbi ne razkrivata le, da je NLB še pred kratkim pomagala, servisirala in dajala tudi »tajkunske« kredite, namenjene prevzemu skupine. Temveč tudi, da je NLB to storila prek aranžmajev, ki so značilni predvsem za podjetja, ki so v finančnih težavah oziroma so preveč »posojilno izpostavljena«, kot sami priznavajo. O tem pravzaprav niti ne bi smelo biti dvoma. V NLB so namreč že pojasnili, da, odkar je nastopila finančna kriza, podjetjem dajejo le še kratkoročne, trimesečne kredite. Na naše vprašanje, zakaj dajejo še krajše, 45-dnevne kredite, pa nam je predstavnik uprave NLB iz banke KBC Claude Deroose pojasnil, da se za to odločijo, če ocenijo, da podjetje na primer ni dovolj likvidno, pa tudi če banka nima zadosti rezerv.

Posledice

Vodjo Zaresa Gregorja Golobiča namerava Pivovarna Laško tožiti zaradi njegove trditve, da Pivovarna Laško zaradi prevelike zadolženosti izčrpava podjetja v skupini. Golobič seveda ni edini, ki tako meni. Rop pravi, da je sporno, da je do tovrstnih kreditov sploh prišlo. »Prevzemanje podjetij zaradi prevzemanja nima nobenega smisla ali razloga, da se jih podpira. Krediti, plasirani v prevzemanje, niso v nobenem primeru vodili v povečanje aktivnosti njihovih bančnih komintentov. Torej poslovni rezultati, kot posledica prevzemov, so bili popolnoma nevtralni ali pa so se izkazali kot negativni.« Kljub temu torej NLB te avanture še naprej podpira.
Indicev, da s tem Laško podjetja izčrpava, pa je vse več. Nekateri so že bili izpostavljeni v javnosti. Fructal (v lasti pivovarne) je denimo začel v zadnjem času intenzivno kupovati delnice Infond Holdinga (v lasti pivovarne). V le nekaj tednih je za to namenil več kot šest milijonov evrov. S tem poslom, po mnenju analitikov, Boško Šrot vzdržuje visoko ceno delnic, s katerimi so zavarovani krediti. Radenska, ki je tudi v večinski lasti skupine Pivovarna Laško, je ravno tako v zadnjih dneh začela pospešeno kupovati delnice Pivovarne Laško. Omenimo še en primer, ki v javnosti ni toliko znan: novembra 2008 je »zaradi poslovnih interesov« Delo postalo 80-odstotni lastnik Večera. Na prvi pogled zato ni bilo razlogov, saj je Laško že prej nadzorovalo, prek povezanih podjetij, 80 odstotkov Večera. Tako je mogoč samo en razlog, zaradi katerega je moralo Delo zbrati 20 milijonov evrov in posredovati povezanim družbam: pivovarna je potrebovala denar. In tudi Večer je za svoje razvojne projekte moral najeti kredit, kljub dobičkom, ki so odplavali prek dividend k lastnikom.
Verjetnost, da bo Pivovarna Laško od Nove Ljubljanske banke ponovno odkupila premogovnik ali pa Unior, je vse manj verjetna. Vse bolj verjetno pa je, da bo potrebna nova sanacija bank, pa reševanje kontaminiranih kreditov in dolgotrajna prodaja takšnih investicij, za katere se je NLB odločila v svoji politiki inercije. Dlje časa, ko bodo banke podaljševale agonijo Pivovarne Laško, težje bo podjetjem, ki so v njeni skupini. Konec koncev bi bil lahko to tudi nauk predolgotrajne agonije Istrabenza. Zato sklep: če pomagamo tajkunom, državi ne pomagamo.