23. 4. 2009 | Mladina 16 | Družba
Kramljanja ob večerji
Blaž Ogorevc in Zlatko Zajc
© Borut Krajnc
Enkrat pred leti sem nenadoma spoznal, da je moj prijatelj Zlatko nenavadno podoben mrožu. Nekam na Dolenjsko sva šla gobarit, se dolgo gonila po raznih grapah, vrtačah, globačah in kar je še takih kraških pojavov v gmajnah tam nad Turjakom, pa brez kakšnega posebnega uplena, potem pa dolgo in panično bežala pred nekim pobesnelim kmetom, ki ga je neizmerno razjarilo, ko je odkril, da si kaniva v njegovem koruzišču skrivoma odkrhniti nekaj zrelih storžev, takole zgolj za uborno večerjo namesto tiste jalove gobove bere. Ko sva končno ubežala njegovemu lomastenju in krikom, ki so vršali po onih sicer tihih in mirnih hostah, kot da bi se vnovič razdivjala tista znamenita bitka, v kateri je pred približno petimi desetletji po partizanskem zažigu v črnih sajah končal turjaški dvor, sva se znašla ob nekem potoku, pravzaprav že drobni rečici, ki je mirno klokotala med jelšami po precej ozki, a dolgi dolini. Ha, je v lovski strasti kriknil Zlatko, tule pa morajo biti raki, bliskovito zmetal s sebe obleko in v samih gatah pljusknil v vodo. Potem je sopel, prhal in se pljuskajoče metal z enega brega na drugega, brozdal po plitkih tolmunih, da je vse klokotalo in se penilo, ter med globokim in presunljivim vzdihovanjem in stokanjem rinil svoje šapaste, a kot klešče močne roke v globoke blatne račine, ki so se potuhnjeno prikrile med korenine jelš, in iz njih drugega za drugim vlekel na plan te potuhnjene skrivaške mnogočlenarje. Pri tem je bil s svojo mogočno ščetinasto brado, z obilnim telesom, polnim gub, ki so jih tvorile naslage onega trdega podkožnega sala, ter s temnikasto rjavo poltjo res povsem podoben razigranemu mrožu, ki čofota po rečici v idilični slovenski gozdni pokrajini. Čeprav to morda komu ne gre skupaj, torej naša skoraj lirična domačijskost, po kateri brozda tolsti mrož, je mene ta prizor pahnil v tak pesniški navdih, da sem skoraj napisal besedilo za valček, ki bi ga kasneje kakšen narodnozabavni ansambel lahko prepeval na kakšnem festivalu, recimo na Vurberku. Šlo pa bi takole; jaz bi bil zdomec, ki me je pohlepna želja po boljšem zaslužku zvabila v hladna, umazano siva tuja mesta, in sedaj od tam, ves hrepeneč, v pismu sprašujem svojo ubogo betežno mater, če na dvorišču naša stara tepka še vsako leto tako obilno rodi, če se je sosedova že poročila, če po gozdnih livadah še skakljajo srnice, če ji sploh kdo, osamljenki, pomaga pri žetvi in če v potoku za hišo še čofota prijazni stari mrož. No, morda bi bilo primerno, če bi vključil še ljubeznivo klenkanje zvona bližnje podružnične cerkvice. Vendar kasneje s tem komadom ni bilo nič. Kdo bi sicer lahko pomislil, da ta prizor le ni bil tako prepričljiv, kajti že prej sem omenil, da je Zlatko na sebi ohranil le bele bombaževinaste gatke, in konec koncev, kdo pa je že kdaj videl mroža v gatah. Toda fant se je tako vneto lotil prebrozdavanja vsega blata, ki ga je navlekel iz račin, da so se tudi gatke kot seveda vsa koža potopile v ugaslo rdečerjavo barvo mrožev. Nekaj pa me je vendar presenečalo. To, da tega človeka ni prav nič zeblo. Sam sem sicer dvakrat ali trikrat le tja do kolen visoko celo zagazil v vodo, samo tako, da sem simbolično izvlekel nekaj teh vodnih ščurkov, pa me je kaj hitro pričelo kar peči od mraza, kajti jesen je že bila, on pa nič, pljuskanje in čofot sta se brez presledka nadaljevala, čeprav so bili dolga brada in lasje le še mokre franže. Večerja pa je bila izvrstna in ta najina buzara s potočnimi raki je celo izjemno zaslovela med nekaterimi uglednimi ljubljanskimi kulturniki, saj sva se v tak krivolov podala še dvakrat ali trikrat. Seveda me je po količini ulova Zlatko vedno neizmerno prekašal, čeprav je prakticiral le to svojo najbanalnejšo mroževsko tehniko, jaz pa sem pričel posegati po drugih, zelo sofisticiranih tehnikah. Nekje, v neki stari Möderndorferjevi etnografski knjigi, sem celo zasledil v preplet legend pogreznjen notni zapis magičnega »žvižganja rakom«:
Pri tem rahlo čarovniškem postopku pač samo lagodno sedeš na breg potoka in žvižgaš, raki pa naj bi kot uročeni kar sami lezli iz svojih lukenj in se vdano, brez vsake samoohranitvene volje zgrinjali okrog žvižgača. Vendar pri meni ta lagodni stil lova ni deloval, morda sem slab notalist, morda neprepoznavno žvižgam ali pa so raki že popolnoma pozabili na vso tradicijo in jim ni mar več niti za ljudsko izročilo.
Torej, s tem mrožem sem šel na večerjo. A Zlatko je sicer zelo nepredvidljiv možak in nikoli ne veš, kdaj, kje in kako ti jo bo zakuhal. Denimo takrat v Parizu. Včasih smo se tja vozili kar z delavskim avtobusom. Vožnja je bila sicer dolgotrajna, umazana in smrdljiva, a smo si jo vedno lajšali s steklenicami, ki nikdar niso umanjkale v našem popotnem brašnu. No, in nekega ranega jutra je na končni postaji, Pariz so ravno takrat obsijali prvi veselo nagajivi sončni žarki, izstopil tudi sicer do mlahavosti prekrokani, a evforično radostni Zlatko. Ha, je vzkliknil in oči so mu švignile po tam naokoli razmeščenih trgovinicah in kioskih. Ha, je kliknil še enkrat in jadrno izginil v eno izmed njih. Čez nekaj hipov pa se je v velikem zmagoslavju ponovno pojavil s plastično vrečko v rokah, v kateri so cingljale tri litrske steklenice. Izvlekel je eno, jo rokohitrsko odprl, dvignil visoko v zrak, da se je v še povsem poševnih sončnih žarkih vabljivo zaiskrila rujna tekočina, ter vzneseno kriknil: »Pozdravljen, Pariz!« Nato je steklenico pristavil k ustom ter z dolgimi in krepkimi požirki, kakršne zmore le on, hrupno in klokotajoče lokal rubinasto rdečkasto tekočino. Sredi tega, zanj vsaj sprva silno prijetnega opravila, pa se je zmrdnil, grdo spačil, se zvil in se pri tem grabil za vamp, potem pa se debelo usral v hlače. Siromaček, nevešč francoščine, je po neki res usodni napaki namesto vinca, kot je sicer kanil, nabavil kar tri steklenice plemenitega in dobro staranega vinskega kisa. Potem so ga odpeljali k pisateljski kolegici Brini Švigelj, ki je stanovala nekje tam v bližini, da se je očedil.
Toda tokrat me s to večerjo ni mogel presenetiti. Že prej sem doma obljubljal, da bom ob koncu zime še zadnjič napekel krvavic in pečenic, nakuhal kislega zelja in repe, nacvrl ocvirkov ter z njimi izdatno prelil bele krompirjeve žgance. Toda, ko mi je bilo svetovano, naj grem tokrat večerjat z Zlatkom Zajcem, sem to obljubo nemudoma preklical. Saj mi je bilo več kot jasno, da bomo s tem prijateljčkom zavili v kakšno podeželsko gostilno in se zamastili s tako imenovano kmečko pojedino. Zlatko je bil vedno, še posebej pa zadnje čase, kar ima tisto hiško tam spodaj v Beli krajini, velik nasprotnik vsakršni novotariji in zaljubljenec v vse, kar je dandanes že malo prekrito s prahom klene kmetske preteklosti. Že s tem, ko sem si na bolšjem trgu, kamor pogosto zelo rada nekako ritualno zahajava, namesto onih starih, enoličnih klasičnih krožnikov iz težkega in grobega belega porcelana, tistih, brez katerih skoraj ni mogoče servirati klasične domače goveje juhe, raje nabavil neke bolj lahkotne švedske z bogatim, pisanim in gosto našarjenim vzorcem, sem si prislužil tako zaničujoč pogled, s kakršnim bi me oplazila le kakšna fina damica, če bi me zasačila, da sredi popoldneva že pijan debelo ščijem sredi ulice le slabo zakrit s kakšnim polvogalom. Za moj ugled še groznejše pa je bilo njegovo spoznanje, da imam delovno mizo v kuhinji prekrito s plastificiranim prtom. Sem pač samski moški in takole zvečer se mi včasih povsem po naključju prekucne kakšna flaša ali kozarec črnega vina, madeže, ki pri tem nastanejo, pa naslednje jutro povsem enostavno počistim z vlažno gobasto krpico. Rabota s pravimi lanenimi prti, na katere izključno prisega Zlatko, bi bila v tem primeru ena sama mukotrpna jeba. No, in takrat, ko so delnice mojega estetskega okusa že zaradi te plastike v njegovih očeh tako grozotno zgrmele navzdol, se je dogodilo nekaj še grozljivejšega. Zlatko je globoko sopeč s težkimi koraki postopal po mojem malem stanovanjcu, ko se mu je pogled nenadoma ustavil na nekem zanj neznanem gospodinjskem aparatu. Kaj je pa zdaj tole, me je začudeno vprašal in kar nekakšno tesnobo je bilo moč zaslutiti v njegovem glasu. To je pa avtomat za peko kruha, sem se rahlo vzvišeno považil. Kaj, mu je vzelo sapo in možakar dolgo ni prišel k sebi, saj nikakor ni mogel doumeti, da prijateljuje z nekom, ki poseduje nekaj tako nizkotnega, kot je avtomat za peko kruha, saj se, po njegovem, kruhek med peko vendar dobro počuti le v stari kmečki lončeni peči. Taki, kot jo ima on v tisti svoji hiški tam spodaj v Beli krajini.
In tako kot vsaj čustveno, če že ne praktično, noče sprejeti nobene novotarije, je včasih tudi uporen brez razloga. Spomnim se neke noči, ko smo tam nekje pri Novem mestu snemali neke gostilniške prizore za film Dolenjska pomlad režiserja Filipa Robarja. Razumljivo, da sva igrala neke pijance, pogreznjene v šunder vsesplošno klokotajoče zabave, na kateri so se neki avantgardistični umetniki tam nekje po prvi svetovni vojni zapijali skupaj s provincialnimi pijandurami, dekleti dvomljivega slovesa, vojaki in podobnim šodrom. Takrat sva bila namreč nekakšna Fičeva hišna filmska igralca in sva se pojavljala skoraj v vsakem njegovem projektu, nekako tako, kot se sedaj Petko skoraj v vsakem novejšem slovenskem filmu. Vse je šlo gladko, snemanje je teklo, tudi pijača je tekla, tista stvarna in ne samo filmarska pretveza, za tisto noč načrtovano snemanje pa se je že bližalo uspešnemu koncu. Le še en prizor bi veljalo posneti, v njem naj bi se Zlatko nekaj pačil in motovilil s kozarci, potem pa zatulil »Jawohl!« in snemalne kamere bi nehale brneti. Pačenje je bilo v redu, tudi na motoviljenje s kozarci ni bilo pripomb, pri tistem jawohlu pa se je vse ustavilo. Kar na lepem si je nadel telečji izraz in se pogreznil vase. Daj, zavpij še tale jawohl, pa je vsega konec in gremo na še en drink, smo ga vsi bodrili in spodbujali. Ne, je kar nenadoma postal prepričano trmoglav, jawohl pa ne bom izrekel, in pri vsakem ponovnem poskusu prepričevanja postajal bolj trd. Nič ni pomagalo, Zlatko je samo odkimaval s svojo debelo glavo, ne in ne, jawohl pa že ne bom rekel, nikoli! Potem smo ga že vsega naveličani moledovali in prosjačili, a je ostal trd in neizprosen. Fič je ob negodovanju vseh malodušno napovedal uro odmora, pri tem pa mi namignil, naj ga odvlečem na kakšen pir, in če se tudi po tem ne bo omečil, je nekaj namigoval celo na žganjico. In treba je bilo poseči po obeh omenjenih zdravilih proti tej njegovi neizprosni trmi, da smo se končno lahko vrgli v sen. Le tega mi ni nikdar uspelo doumeti in pojasniti, kaj je tistikrat Zlatko pravzaprav imel proti temu vsaj zame povsem nedolžnemu jawohlu. Pravzaprav pa tega nikoli ni doumel niti on sam.
Torej, prav nič me ni presenetilo, ko si je za prizorišče gostije izbral vedno po domačih klobasah dišeči Vegov hram v Dolskem. Tja sta ga zvabili kar dve sentimentalnosti, kajti nekje tam zgoraj v tistem gozdnatem gričevju se je rodil, preživel otroštvo in je ob neki idilični cerkvici, taki, ob kateri sonček vedno najbolj svetlo sije, pokopan tudi njegov oče Dane Zajc. Prav tako je v Dolskem zadnja leta preživel eden njegovih najbolj cenjenih prijateljčkov, sedaj že pokojni Marko Zorko. Zadnji hec, ki sta ga skupaj ugnala, je bil »Tek okrog okupiranega Uniona«. Takrat, ko je v tem hotelu bival princ Charles, so naše oblasti povsem izolirale to stavbo in prepovedale vsakršno gibanje po ulicah, ki jo neposredno obdajajo, nekaj podobnega pa so med drugo svetovno vojno storili tudi Italijani s celotno Ljubljano. Enkrat smo bili torej v našem glavnem mestu omejevani zaradi tuje vojske, drugič pa zaradi tujega monarha. Pa se je po zgledu znamenite manifestacije Tek ob žici okupirane Ljubljane pognal v protestni dir tam naokrog še Zlatko, no, pa še neke punce jima je za to akcijo uspelo zbobnati skupaj. Marko je sodeloval le v mislih, saj mu bolezen kaj drugega ni več dovoljevala. Sploh pa smo se v tem Dolskem v zadnjih dveh ali treh letih veselili kar nekajkrat, kajti Zorko je prav z užitkom organiziral svoje lastne sedmine. Ker je bil silno družaben možak, a je nekako slutil, da nekdo že rahlo trka na njegove duri, si je predstavljal, kako hrupno se bodo njegovi prijateljčki poslovili od njega. In je bil ljubosumen, morda lahko rečemo celo zavisten, da njega pač ne bo več tam zraven. No, in končno se te sedmine, pri katerih je objokovanec še živ in prisoten, ponašajo še s tem, da vanje ne kane niti kapljica pelina, ki je pri onih klasičnih, vsaj dokler se ga žalujoči ne nakrešejo, vedno prisotna. Torej, tistega večera smo se znašli v Dolskem, in komaj smo prestopili prag Vegovega hrama, sem se skoraj zguzil v voziček, na katerem so peljali dolge bele domače rezance s sušenja v kuhinjske lonce. Za hip se mi je zazdelo, da vozijo v kuhinjo velik pladenj crknjenih kostnih črvov, ki so se na toploti že delno posušili in mumificirali. Zato sem, da bi opravil s tem predsodkom, sklenil naročiti juho z domačimi rezanci, čeprav je Zlatko vztrajal pri gobovi. No ja, prej pa sva, povsem razumljivo, zvrnila še šilce jägermaistra. Potem je, seveda in še enkrat seveda, sledila kmečka pojedina z vsemi tistimi klobasami, suhim mesom in žganci ter kislim zeljem, obilno prelitim s popečenimi ocvirki in svinjsko mastjo. Zlatko je nad vsem tem obiljem sladostrastno zacmokal, a vendarle pripomnil, da žgance sicer obožuje, a imajo to napako, da čeprav se jih kar se da obilno napokaš, se že čez pičle pol urice popolnoma zlakotniš. Priznam, da tega nisem popolnoma razumel, še manj pa se z njim strinjal, kajti mene taki obilno zabeljeni beli krompirjevi žganci dobesedno naphejo kar za ves dan. Vendar sem nad to ugotovitvijo samo malo ponergal, saj sem se pravzaprav bal nečesa drugega. Ta moj prijateljček včasih med hranjenjem tako noter pade, da prične v svoji poželjivosti kar malce neokusno goltati. Vendar ima za to hlastno krmljenje ljubeznivo razorožujoč izgovor, vreden le nedolžnega, zelo ješčega otročka. Enkrat, sam bog ve, kje sva že bila, na kakšnem literarnem večeru ali kakšni podobni kulturniški prireditvi, ki ji je sledila bogata pogostitev, se je tam za s pijačo in z jedačo dobro obloženo mizo Zlatko med drugim dokopal tudi do velike svinjske krače. Ha, mi je s polnimi usti pojasnjeval, najboljše pa je tisto meso, ki se tesno drži kosti, in pri tem tako strastno oglodaval pujsovo golenico, da sta se mu mast in oni mezgasti sok v lepljivih sragah dobesedno cedila po košati bradi. Tudi drugi obmizniki so ga pričeli sumničavo pogledovati, zato sem mu diskretno siknil, naj neha tako grdo žreti. Pa me je izza tistih okroglih očal zelo nesrečno pogledal s tisto užaljenostjo, kot jo zapazimo v očeh dojenca, ki ga mama odstavi od jošk, še preden se je dosita nalokal mleka, ter zavzdihnil, ja, kaj pa naj storim, če tako rad jem, in se ponovno prostodušno vrnil k zavzetemu glodanju. A tokrat se je bolj ali manj brzdal, celo pri oblizku, sladoledu z vročimi borovnicami, pa tudi refoška sva popila zgolj dva litra.
Sicer pa se, kot je razvidno iz povedanega, z Zlatkom že dolgo in tesno poznava. Pravzaprav me je z njim seznanil kar njegov oče, danes zelo spoštovani in vsesplošno cenjeni, a žal že kar nekako štiri leta pokojni pesnik Dane Zajc. Vsi trije smo kasneje dolga leta pogosto in mnogo tičali skupaj, premnoga kapljica je v dolgih večerih in nočeh zdrknila niz naša grla, marsikje smo se skupaj klatili in zakuhali premnogo veselo ali grenko. Morda, no res samo morda, sva se z Zlatkom Danetu malce odtujila v zadnjih časih pred njegovo smrtjo, ko se je malo bolj navezal na desno politično opcijo ali, kot je to označil sam Debeluharček, kakor Zlatka tudi ljubkovalno kličem, je Dane z množenjem let postajal vedno bolj črn, medtem ko se on iz dneva v dan blešči bolj rdeče. No, morda bi bilo to natančneje opredeljeno z besedicama »desničar« oziroma »levičar«, kajti Zlatku pripisovati kakršnokoli naklonjenost neki komunistični partiji, samoupravnemu socializmu ali zvezi socialistične mladine bi bilo abotno. Duša ga je vedno vlekla v take bolj anarhistične vode. Je pa zelo hecno, za kakšno osnovno idejno usmerjenost se opredeljuje. Je edini Slovenec in bržčas tudi edini na vsem tem božjem svetu, ki je uradno deklariran kot »vraževerni ateist«, čeprav menim, da je to v praksi najrazširjenejša ideologija. Saj ga ni ateista, ki ne bi, tako v mislih kot v dejanjih, počel kaj obrednega, kakšne na verskih fantazmah utemeljene neumnosti, da ne rečem blaznosti, prav tako pa ga ni vernika, ki se v realnem vsakodnevnem življenju najpogosteje ne bi vedel tako egoistično praktično in brezobzirno samoohranitveno, kot da tam zgoraj ali kjerkoli že sploh ne bi bilo velikega Očeta. Torej nekega toplega in lenobnega popoldneva sva ždela v neki restavraciji in lagodno kramljala, ko mi je Debeli zaupal, da ga je pred dnevi neka punca, ki je prebrala eno izmed njegovih knjig, rahlo zmedena in nesigurna vprašala, v kakšnem stilu sploh piše. Ona, tako je nadaljevala, bi ga označila kar za »nagravžni realizem«. Mislim, da bi ji pritrdil tudi jaz, sem se navdušil, Zlatko pa je nadaljeval, da so te realistično opisane navgravžnosti prisotne tudi v mojih spisih, in od takrat sva deklarirana predstavnika te literarne struje. Ampak, sva se zamislila naprej, vsak tak stil pa vendarle temelji na nekem svetovnem nazoru. Nadalje sva ugotovila, da sva pravzaprav ateista, saj ga pripadniki vseh mogočih in nemogočih religij takole razumsko večinoma le malo preveč po otroško biksajo. Toda, sva se zgrozila, če bova pa v tem ateizmu res dosledna, nama propadejo tako velikonočni zajtrk kot kuhano vino za božič in posloviva se lahko od vseh veselih praznikov, pa naj bo to judovska pasha ali kitajsko novo leto, da ne omenjam zulujskega dneva devic, pa konec bo s pomenljivim trkanjem ob les, nič več se ne bova smela bati strahov, ki se ponoči plazijo po pokopališčih in starih razvalinah, skratka, izhlapele bodo vse slasti, ki jih ponuja vera ali, bolje, vraževerje. Končno pa sva izglodala rešitev v vraževernem ateizmu. Toda mene je kmalu po tem doletela manjša formalna neprijetnost. Naše oblasti so prav takrat opravljale popis prebivalstva in eno izmed ključnih vprašanj je bilo tisto o osebni veroizpovedi. Da ne bi bilo kakšnih manipulacij s katerekoli strani, so pogosto opozarjali, da na to delikatno vprašanje lahko odgovori zgolj popisovana oseba, čeprav v njeni odsotnosti lahko na večino drugih vprašanj odgovorijo tudi bližnji svojci. Le nekaj dni kasneje je v restavracijo, kjer smo se navadno shajali, ves napihnjen od notranjega zadovoljstva, vstopil Debeluharček in slovesno oznanil, da je prav on prvi uradno registrirani vraževerni ateist. Sicer je menda popisovalec malo butasto gledal, toda v prepričanju, da je to spet kakšna nova, njemu neznana, spakljiva sekta, je ta podatek enakovredno vključil med druge. Seveda sem tudi sam nestrpno pričakoval popisovalca. Nekaj dni pozneje pa sem se naključno malo dlje zadrževal v službi, pravzaprav nekje tam zraven službe, ter prišel domov šele pozno popoldne, no, pravzaprav je bila že noč. A naša mama je imela takrat še tanka ušesa in me je začula, ko sem se plazil po stopnišču gor v svoje čumnate. Radostno je skočila na hodnik in mi slovesno sporočila, da je ona, kar se tudi mojega popisa tiče, že vse uredila. Malo me je zazeblo okrog srca, ko sem jo povprašal, kako je pa glede moje veroizpovedi. Tudi to je urejeno, je bila ponosna. In kaj pravzaprav sem, sem bil tesnoben. Ja, tako kot vsi drugi, pošten rimokatolik seveda, se je, misleč, da mi je odvrnila vse skrbi, tiho pogreznila v svoje prostore. Seveda si tega Zlatku dolgo nisem drznil priznati.
Domov sva šla ne pijana in ne trezna. Ampak sva se domenila, da se bova spet pogosteje videvala in dodala še kakšno prigodo na sicer že doslej dokaj visok kup. Kajti tole, kar sem tu natresel, ni skoraj nič, saj ga je ta možak mnogo in pogosto dobro biksal. Za konec pa naj navržem še eno, skoraj nikomur znano, a šokantno dejstvo, da mu pravzaprav sploh ni ime Zlatko Zajc, temveč povsem drugače, in da je otroštvo preživel pod drugim imenom in priimkom. Kako, pa naj za zdaj ostane skrivnost.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.