Meje morajo stran

Diego Marani pisateljevanja nikoli ni jemal resno. Zaljubljen v jezike in očaran z zgodbami ljudi, ki jih govorijo, je sklenil kompromis in se odločil za študij prevajalstva. A ves čas je pisal. Do štiridesetega leta, pravi, je njegovo pisanje zorelo naskrivaj. Popisani listi so se kopičili po predalih. »Videl sem, da je veliko pisateljev, ogromno knjig in premalo bralcev,« se nasmehne petdesetletnik. Že 28 let živi v prestolnici Evrope, kjer dela pri evropski komisiji, na oddelku za jezike. Bruselj je s svojimi jeziki in pestrostjo postal njegovo mesto. Sebe še vedno vidi kot Italijana, a je tudi evropski pisatelj, avtor v slovenščino prevedene uspešnice Nova finska slovnica.

Pravite, da berete samo knjige, ki so stare vsaj 30 let. Če pogledamo Novo finsko slovnico in vaš zadnji roman Prijatelj žensk, ki se dogaja v 80. letih v Trstu, se zdi, da tudi pišete zgodbe, ki so se zgodile pred vsaj 30 leti.

> Kar res bo. Veliko razlogov je za to. Zadnji roman se dogaja v 80. letih, ker je bil tisti čas koristen za mojo zgodbo v mestu, kot je Trst. Šlo je za oblegano mesto ali vsaj občutek je bil tak. Vse naokoli je bila domnevna grožnja komunizma, hkrati se je mesto počutilo zavedeno in zapuščeno od Italije. Mesto je bilo polno vojakov, saj je bila italijanska vojska izrazito prisotna na meji z Jugoslavijo. Ker sem želel pisati o liku, ki je nestabilen in ima težave v odnosih z drugimi ljudmi, je bilo to mesto tistega trenutka koristno. Hkrati gre za Italijo, ki jo najbolje poznam. Zdaj ne živim več tam. Če bi hotel pisati o sedanji Italiji, bi bilo to na silo in umetno ali pa bi moral podrobno raziskati razmere. Trst 80. let je bil moje mesto; ko sem bil študent, sem ga dobro poznal. In nazadnje je tu še dejstvo, da ne maram modernosti. Ne bi mogel napisati zgodbe, kjer ljudje uporabljajo mobilne telefone. Ne vem, zakaj. Nimam racionalne razlage. Všeč so mi pretekli časi, ki so minili. Lahko presodim, kaj je bilo pomembno in kaj ne v 80. letih. Za sedanji čas tega ne morem.

Tudi zdravnik v Novi finski slovnici pripoveduje o preteklosti in jo s tem hkrati nadzoruje. Ne le da je on zakuhal vse skupaj, jemlje si tudi pravico o tem pripovedovati in to razlagati.

> V tem pogledu gre za sprevrženost. Zdravnik ima globok občutek krivde. Do svoje preteklosti, svojega naroda, glede dejanj svojega očeta. Hkrati zameri domovini, kako je z njim ravnala. Poskuša najti pot nazaj, da bi bil ponovno sprejet, a mu ne uspe. Zaprt je iz svoje države, izgubil je svojo zgodovino in identiteto. Oseba, ki jo sreča, nezavedno postane njegov talec. Zdravnik sanja, da bi se tudi sam lahko vrnil s tem, ko bi to osebo vrnil Finski. Polasti se identitete človeka, ki je zaradi izgube spomina ostal brez nje. Zdravnik je perverznež. Bolan človek.

Je Evropa takšna?

> Evropa ima veliko bolezni. Vsa je polna ran, ki se niso nikoli zacelile, ker se z njimi nismo pogumno so-očili. Nismo popravili krivic, ki so bile storjene, ali pa smo jih popravili le del, ne celovito in z vseh strani. Še danes se raje izogibamo pogovorom o nekaterih poglavjih svoje zgodovine. Verjamemo, da bodo preprosto zbledela. Res je, da je čas najboljši zdravnik, a zdravljenje dolgo traja. Bolje, hitreje in tudi bolj zdravo za blaginjo naših družb in integracijo naših držav bi bilo, če bi rane pozdravili. Še vedno ostajajo sveže brazgotine na Balkanu, pa na slovensko-italijanski meji, na meji Madžarske in Romunije, Poljske in Nemčije ... Še danes nismo pripravljeni o tem resno govoriti in priznati krivde, napak in zločinov, ki so bili storjeni.

Počnemo to, ker se nočemo spominjati, ampak hočemo pozabiti, da to ne bi bilo del naših identitet?

> Identitete so zgrajene na pozabi. Moramo pozabiti, da se zavarujemo. Ne moremo se spominjati vsega. Nekatere stvari so preveč boleče, zato jih zbrišemo. Družbe in posamezniki. To je potrebno in zdravo. Taka je tudi Evropa. Toliko identitet se tu sreča in križa, da ne more biti univerzalnega recepta. Moramo izoblikovati svoje identitete. Ko je bila Slovenija del imperija, Slovenci niso obstajali kot ljudje, ampak kot sluge, tako kot številni drugi. Nekateri so se razglasili za Avstrijce. To ni bilo dobro in slej ko prej je moralo eksplodirati. Lahko bi se razvilo drugače. Demokracija bi lahko prinesla vsem ljudem priznanje njihovih pravic, ne da bi se bilo treba za to ločiti od drugih in ustanoviti lastne nacionalne identitete. A smo potrebovali svojo zemljo, da smo rekli, to je naše, to je naša sveta gruda. Zame je to začetek absolutnega zla. Pripeljalo nas je do prve in nato zaradi nemogočih in nepravičnih meja, ki so se začrtale, še do druge svetovne vojne. Razumeti le jezik kot temelj identitete nujno vodi v pogubo. Če greste v Koper ali Trst, kateri jezik govorijo tam? Ni samo eden. In identiteto tistih krajev tvorijo vsi ti jeziki. Patrioti so, kot vsak od nas, a njihova identiteta je zapisana v dveh, včasih treh jezikih. Lahko si pravi Slovenec, četudi je tvoj materni jezik madžarščina. Spoštuješ družbo, v kateri živiš. Če bi se lahko znebili ideje o narodu v nacionalističnem smislu, bi se lahko v Evropi oblikoval resničen občutek pripadnosti, zavedanja in vzajemnega spoštovanja. Podobno je z raso. Še vedno ločujemo med rasami. To je nevarno, saj prinaša ločnice. Da bi ustvarili razumevanje med ljudmi, si moramo priznati, da ni pomembno, katere barve si ali kateri jezik govoriš, ne glede na to si lahko sijajen in zaupanja vreden državljan.

Trst ste izbrali za kraj, kjer se dogaja vaš roman, zaradi mejne lege. Meje so vedno zanimive ravno zaradi več svetov, ki jih ločujejo. Evropa želi meje izbrisati. Kaj bomo s tem izgubili?

> Res je, da brišemo meje, a ravno z namenom, da se ponovno vzpostavijo strukture, socialne povezave in ozračje, ki so nekdaj obstajali tam. Kajti meje v Evropi, ki so jih zarisali pred več kot petdesetimi leti, so bile rezi, rane, ki so jih zadali živi družbeni tvorbi. Italija je z vzhodno mejo prerezala družbo, ki je bila homogena in je živela tam stoletja. Namen je, da se te rane spet zašijejo, da se ljudje vnovič pomešajo. To je pomen brisanja mej. Zbrisati želimo jezikovne meje, ker so neumnost, ki je v preteklosti ni bilo. Njihovo pomembnost smo začeli poudarjati v času nacionalistične eksplozije, ker smo potrebovali meje. To je bila ena večjih napak v evropski zgodovini.

Ampak brisanje jezikovnih meja ne pomeni brisanja jezikov?

> Ne. Pomeni, da so prehodi mehkejši. V Italiji, ko se bližaš Trstu, vidiš, da je »italijanskost« vse manj očitna, ko se približuješ meji. Še vedno je Italija, a drugačna. Čuti se vpliv slovenske, hrvaške, nemške kulture. Tudi ko prestopiš mejo, tam ni prava Slovenija, ampak še vedno obstaja mešanica. Bliže ko si Ljubljani, bolj je vse »slovensko«. Obstajajo različne intenzitete nacionalnih značilnosti, spreminjajo se značaj ljudi, način življenja, jezik. Italijani iz Trsta prav tako niso enaki Italijanom iz Benetk ali Neaplja. Tako je povsod in to je prava Evropa; sestavljena iz različnih odtenkov, razlik, prilagoditev. To je njeno bogastvo.

Torej je za pisatelja tudi okolje brez meja navdihujoče?

> Vse, kar me navdihuje, je mešanica. Ko se nekaj zmeša, postane zanimivo, ustvari inovacije. Omogoči, da vidiš stvari vsaj iz dveh zornih kotov. Firence so sijajno mesto, bogato z umetnostjo, arhitekturo. A so samo italijansko mesto. Če greste v Trst ali Marseilles, obstaja tam drugačno kulturno bogastvo, ki nastane, ker se mešata dve kulturi, dva jezika in vsak prinese nekaj svojega v enoten prostor. Ker so moja strast jeziki, me zanimajo kraji, kjer se ti prepletajo. Za vsa velika evropska mesta je bilo značilno vse polno teh mešanj. Bratislava je danes le prestolnica Slovaške. Pred dvesto leti so tam živeli Židje, Nemci, Italijani, Madžari, za kratek čas je bila celo prestolnica Madžarske. Stikanje in mešanje različnih jezikov in kultur sta ustvarila posebno, produktivno okolje, ki je dalo mestu njemu lasten značaj v njegovi raznolikosti. To je zame vedno bogastvo.

A ni preprosto.

> Absolutno. Kajti vzgojeni in naučeni smo, da se moramo deliti in da ima vsak od nas svoj dom, svojo domovino, kjer mora ostati. Toda sedaj se spet obrača. Neizogibno je, da ljudje danes potujejo, se selijo iz mesta v mesto. Mesta spet postajajo večkulturna in večjezikovna. Metode, kako se s tem spoprijeti, pa so različne.

Kako velika je vaša Evropa? Desetletja je bila meja Evrope Italija. Shengenska meja in meja evra sta jasni, a vendar se zdi, da je Evropa še nekaj več.

> Če gledam politično, mislim, da je Evropa polna. Z Romunijo in Bolgarijo smo združba, ki je politično delujoča. Na mednarodnem prizorišču lahko legitimno nastopamo, sposobni smo delovati. Če me vprašate s kulturnega vidika, potem je treba vključiti v Evropo še del Rusije. Kulturno, ne politično. Prav tako tudi vse države nekdanje Jugoslavije, ki pa se bodo slej ko prej pridružile tudi EU.

Govorili ste o Evropi v preteklosti in latinščini kot univerzalnem jeziku, kar se ozemeljsko nekako ujema z rimskim imperijem. Torej vzamemo za svojo tudi Turčijo?

> Politično mislim, da ne. Turčija je lahko del našega sveta. Del naše ekonomske družine je že, je naš bratranec ali sestrična. A če želi biti EU politični akter, mislim, da so interesi Turčije drugod, bolj na vzhodu, kjer je veliko turškega prebivalstva in gre tradicionalno za območja pod turškim vplivom. Če pa govorimo le o kulturnem vplivu, potem je to vsekakor naš svet, prav tako celotno Sredozemlje. Rim je bil središče, kasneje Konstantinopel. Naša zgodovina je zelo gosta in prepletena, tako da lahko zajamemo marsikaj. Odvisno od tega, kaj želimo narediti. Če gre samo za to, da se hočemo spoznavati, potem več ko nas je, bolje bo. Če gre za vprašanje politične učinkovitosti, je drugače. Vendar je Sredozemlje celovit prostor interakcij, povezav in dialoga, za katerega je pomembno, da se vzdržuje - z ekonomskega, kulturnega in socialnega vidika.

V Novi finski slovnici igra pomembno vlogo finski pastor. Ko se dotaknemo Turčije, hitro pridemo do vprašanja religije in zamisli, da bi bilo v evropsko ustavo treba zapisati tudi krščanske temelje. Kaj pomeni religija v evropski identiteti?

> Zadeva z ustavo je zelo občutljiva, saj si, kakor hitro želiš definirati skupne temelje ali vrednote, v pasti. Nikakor ne moreš postaviti verskih vrednot za temelje. Veliko je ljudi, ki jim religija ni mar. Religija mora biti zasebna stvar. Nikakor ne javna ali celo bistvena za definiranje družbe. Ko želiš definirati skupne vrednote, si takoj sredi zmede. Kaj je to? Edina smiselna skupna vrednota, ki jo gre upoštevati, je lahko ta, da si želimo biti skupaj. In to je več kot dovolj. Seveda religija obstaja in oblikuje našo zavest tudi sedaj. Nisem vernik. A to, kako razmišljam in kako vrednotim družbo in svet, je sooblikoval tudi katolicizem. Enako velja za protestante. Ta verska razlika je v Evropi veliko močnejša kot geografska razlika sever-jug. Protestanti v svojem odnosu do boga nimajo posrednika. Če so uspešni v življenju, to pomeni, da je bog z njimi. To je protestantski, kapitalistični pogled, ki je tudi razlog za uspeh severnega kapitalizma. Katoliki imajo četico posrednikov, preden pridejo do boga, in tako imajo še vseskozi možnost, da se pokesajo. Če si katolik, imaš občutek, da lahko grešiš, se grdo vedeš, kajti nazadnje se lahko vedno pokesaš in boš blažen. Zaradi tega imaš popolnoma drugačen odnos do življenja - hočeš uživati, izkoristiti življenje. Ker, če nekoliko pretiravam, minuto pred smrtjo se lahko še vedno za vse pokesaš. To se zdijo malenkosti, a v resnici niso. Oblikujejo drugačen način vedenja in drugačna merila, kaj je pravično, pravilno, pomembno. Ne moremo se spremeniti. Ne morem spremeniti, kdo sem, in tudi hočem biti to, kar sem. Večidel se to oblikuje skozi vzgojo. Pomembno je, da se zavedamo teh mehanizmov, saj lahko potem s širšim zavedanjem opazujemo druge. Vemo, da so tudi oni pod vplivom vzgoje; četudi niso bili vzgojeni versko, sta nanje vplivala družba in okolje. Tu je vloga religije v Evropi. Nikakor pa ne more biti religija temelj družbe. Je zasebna stvar. Vsakemu mora biti omogočeno, da počne, kar želi, a v svoji zasebni sferi.

V knjigi Nova finska slovnica se dotaknete tudi pomena žrtvovanja za državo. Ima to smisel?

> Ne. Prav nesmiselnost tega sem želel pokazati. Ko obstaja nacionalizem, je edini način, kako določiš sebe kot pripadnika neke države, ta, da se zanjo žrtvuješ. Samo smrt da priznanje tudi nekomu, katerega ime ni priznano za časa njegovega življenja. Ne priznajo, da obstajaš, dokler ne umreš. Želel sem pokazati, da je nacionalistični pogled zgrešen. Ne pripelje te nikamor.

V knjigi se osredotočite na osebno zgodbo, ki jo postavite pred kuliso druge svetovne vojne. O vojni ne pišete kaj dosti, čeprav je ta razlog, da se vse sploh pripeti. Se to preslika v realnost? Vidimo le velike politične interpretacije in pozabljamo na ljudi zadaj?

> Večinoma. Hkrati je tu spet vprašanje identitete. Nikoli nisi svoboden, da bi bil, kar hočeš biti. Nate vpliva to, od kod prihajaš, kaj drugi pričakujejo od tebe, kako hočejo, da se vedeš ... To je veliko globlje in bolj zapleteno kot jezik. Konec koncev nikoli dokončno ne definiraš, kdo si, pri čemer pa te precej določajo tudi ljudje okoli tebe. Ljudje v Bruslju od mene pričakujejo, da se vedem kot Italijan. Drugače nisem kredibilen, zbudim sumničavost, saj ljudje ne vejo, kaj naj si mislijo in kam naj me uvrstijo. Če ne izpolnjujem njihovih pričakovanj, je to vedno zmuzljivo.