Depeche Mode: Sounds Of The Universe

+ + +

Depeche Mode je bend, ki mu je v kratkem času uspelo postati več kot navaden pop bend; gre verjetno za prvi elektropop bend, ki mu je uspelo pritegniti širše množice in razprodati stadione po vsem svetu. S takrat inovativno formulo ''romantičnega elektropopa'' se je prebil v vrhove tedanjih glasbenih lestvic, pri čemer mu je na začetku pomagal Vince Clarke, ustanovni član benda, ki je kmalu po objavi prvenca Speak & Spell odšel in z Alison Moyet ustanovil kratkotrajni duo Yazoo, nazadnje pa se je zasidral v pop duetu Erasure. Skupina Depeche Mode se je iz albuma v album približevala svetovnemu glasbenemu uspehu in v osemdesetih letih dosegla vrhunec s ploščo Music For The Masses in razprodano stadionsko turnejo, zabeleženo na zdaj že legendarni živi plošči 101. Z albumom Violator (1990) se je pot navzgor nadaljevala, hkrati pa se je poglabljal prepad med Davom Gahanom, izrazito prepoznavnim vokalistom, in Martinom Gorom, glavnim avtorjem glasbe in besedil.

Album Songs of Faith and Devotion (1993) je skupino predstavil v nekoliko drugačni luči; v njenem glasbenem izrazu so se poleg značilnih sintetizatorjev in ritemmašin znašle tudi kitare, ki so prinesle svež zvok in vnesle v njeno glasbo prvine rocka in bluesa, najverjetneje zaradi tedanje ekspanzije ameriškega alternativnega rocka. S tem se je začela očitno prilagajati svetovnim glasbenim usmeritvam. Nesoglasja med Gahanom in Gorom ter Gahanova heroinska zasvojenost so pripeljali do daljšega premora v delovanju skupine, vrnitev pa je bila kljub temu zmagoslavna. Brez Alana Wilderja - ta je skupino vmes zapustil - so leta 1997 izdali briljantno ploščo Ultra, ki jih je znova izstrelila v sam vrh svetovne glasbene produkcije, uspeh pa so ponovili z nekoliko slabšim albumom Exciter (2001) in predzadnjo ploščo Playing the Angel (2005). Kaj torej ponujajo po skoraj tridesetletni karieri na svojem dvanajstem studijskem albumu? Sounds of The Universe je podobno kot predhodnik zasnovan izrazito pretenciozno. Že uvodna skladba In Chains obljublja dobro strukturiran album, a se vse skupaj pokvari, ko poslušalec ugotovi, da Depeche Mode skoraj v vsakem komadu ponavlja že tolikokrat preverjene formule: izrazito refleksivna besedila, značilne vokale in dinamiko same glasbe, ki tudi v tem primeru zveni zgolj kot recikliranje neke druge, nekoč izvirne skupine Depeche Mode. Hladne, elegične melodije se menjavajo, nekateri komadi zvenijo, kot da bili preslikani z drugih albumov (In Sympathy), z uporabo analognih sintetizatorjev pa se samo še dodatno pogrezajo v (ne)kreativnost, ki včasih spominja na zlato obdobje nemških elektropionirjev (Peace). Zaradi tega se Depeche Mode brez težav lahko uvrsti med glasbene mastodonte, ki se po toliko letih ne znajdejo več na glasbeni sceni in poskušajo z veliko prilagajanja in recikliranja podoživeti svoja zlata leta.