Anarhija in avtokratsko vodenje

Franc Žnidaršič je predsednik poslanske skupine DeSUS. Na volilnem kongresu te stranke se bo s Karlom Erjavcem spopadel za položaj predsednika. Z razmerami v stranki ni zadovoljen, pravi, da se stranka vodi avtokratsko, da se ne spoštuje statut in da bo, če se bo takšno vodenje nadaljevalo, stranka lahko celo izginila s slovenskega političnega zemljevida.

V kakšni kondiciji je stranka DeSUS?

> Glede na volilni rezultat je naša stranka v dobri kondiciji. Imamo sedem poslancev, smo člani vladne koalicije, lahko bi dobro delovali, žal pa naša vladna garnitura ni dovolj vztrajna pri uresničevanju vsebin iz koalicijskega sporazuma.

Zdi se, da DeSUS v vladi ne obstaja, nekatere stranke vladne koalicije so v sporih, druge poskušajo vpeljati svoje rešitve, DeSUS javno ne nastopa.

> Problem je v tem, da si je naša stranka po zadnjih volitvah zaželela državotvorno ministrstvo, ki pa ni povezano z našim programom. Poslanci smo imeli drugačno mnenje, bolj smiselno bi bilo, če bi DeSUS vodila ministrstvo za delo, morda tudi ministrstvo za zdravje. Ravno na teh področjih smo tudi najbolj sooblikovali koalicijski sporazum. Sam sem sicer zelo zadovoljen, ker smo na koncu vseeno dobili eno od teh ministrstev, ki ga vodi dr. Ivan Svetlik.

Bilo je očitno, da je predsednik DeSUS dolgo vztrajal pri državotvornem ministrstvu, nekaj časa se je celo zdelo, da DeSUS ne bo postal član vladne koalicije. Je bila takšna pogajalska taktika smiselna?

> Težava je bila v tem, da stranka sploh ni razmišljala o programu, o vgradnji strankinega programa v koalicijski sporazum, v ospredju je bilo zgolj vprašanje, kakšna ministrstva bomo dobili, kdo jih bo zasedel. Še več, ni se razmišljalo o širšem naboru kandidatov, in ko smo končno dosegli dogovor z mandatarjem Borutom Pahorjem, je bilo znano samo predsednikovo ime. Druge smo poiskali s pomočjo poslanske skupine, četudi so nam nekateri v stranki očitali, da smo strankinim kadrom onemogočili, da se prebijejo na ta mesta. Kar ni res, reševali smo le zagato, ker stranka svojega dela ni opravila, kadrovska komisija se ni sestala niti pred imenovanjem ministrov niti pred imenovanjem sekretarjev.

Zakaj ste tako kritični do svojega predsednika? DeSUS je pod predsedovanjem Karla Erjavca dosegel največji uspeh v svoji zgodovini.

> Uspeh na zadnjih volitvah se znotraj stranke pripisuje zgolj predsedniku. Sam sem prepričan, da je bil velik del uspeha na volitvah posledica upornega ravnanja poslanske skupine, odločnega nasprotovanja Janševim potezam. V stranki prav tako ni bilo nobene prave analize volitev. Stranka očitno pozablja na pomen poslanske skupine, na njeno vlogo, na vlogo njenih poslancev. Moja kritika pa ni usmerjena le v predsednika, pač pa tudi v izvršni odbor stranke. Ta je pravzaprav prevzel funkcijo sveta stranke, ki je odločujoč organ. Svet stranke je velikokrat zadnji izvedel za stvari, o katerih naj bi sam odločil. Zgolj za primer - kongres in procedure zanj so bile izpeljane, še preden je svet stranke odločil o datumu in o ključu za izbor delegatov. Zame je to nedemokratičen pristop, gre za anarhično delovanje v smislu nespoštovanja lastnih pravil v stranki, ki so zapisana v statutu.

Zakaj se to dogaja?

> Zato ker so nekateri člani organov stranke nagnjeni k temu, da ne spoštujejo pravil. Sam sem na številnih sestankih izvršnega odbora opozarjal na spoštovanje statuta. Brez pravega učinka. Bliža se kongres, in ker znotrajstrankarska opozorila niso zalegla, članom stranke ni mogoče drugače kot skozi medije sporočiti, kaj se dogaja. V perspektivi je spoštovanje pravil edini pogoj, da bo stranka preživela na naslednjih volitvah.

Pa ne gre za pranje umazanega perila v javnosti?

> Če se jih ne prime, da naj spoštujejo statut, potem to ni moje umazano perilo, pač pa kvečjemu umazano perilo stranke.

V prejšnjem mandatu je bila poslanska skupina velikokrat drugačnega mnenja kot predsednik stranke. Je ta konflikt ostal?

> V mandatu vlade Janeza Janše je strankina vladna garnitura zagotavljala idilično sliko enotnosti in sijajnega delovanja vladne koalicije. V parlament pa so prišle rešitve, ki so bile včasih v neposrednem nasprotju z našim programom. Denimo zakon o socialnih transferjih, nekateri zakoni za področje zdravstva ... Poslanci smo imeli tako velike težave, ko smo v javni razpravi napadali slabe rešitve, ki so preživele vladno glasovanje. Na ta način smo postali moteči element. Vsaj dva, Vili Rezman in sam, sva bila s strani Janeza Janše ocenjena kot tista dva, ki naj ne bi delovala v skladu s pričakovanji. Sam imam veliko zadoščenje, ker sva se upirala mnogim rešitvam, zakonom, ki so kasneje padli na ustavnem sodišču.

Kakšna je razlika med vami in Karlom Erjavcem? Kje se politično razlikujeta?

> Sebe ne vidim kot protikandidata predsedniku stranke, pač pa kot kandidata, ki je na razpolago stranki kot alternativa. Glede na izkušnje iz ravnanja stranke v prejšnjem mandatu in glede na očitke, ki sem jih bil deležen, ker sem pred volitvami za Mladino izjavil, da nikoli več ne pojdem v Janševo koalicijo, se upravičeno bojim, da stranka znova leze v desno stran. In da bo pripravljena za uresničitev osebnih interesov vedno znova vstopiti v desno koalicijo, v kateri pa nismo dobili ničesar. Naši dogovori znotraj koalicijske pogodbe se niso izpolnili, še več, namerno so se ignorirali.

Ali ni premik na sredino za malo politično stranko logičen, tako lažje kohabitira s katerokoli koalicijo?

> Lahko, a če imam najslabšo možno izkušnjo, potem tega ne bi smela več storiti. Dokazano je, da v Janševi vladi DeSUS ni dosegla praktično ničesar. Veliko besed o usklajevanju pokojnin je izmišljenih. Res je, da smo se dogovorili o usklajevanju pokojnin s plačami, a to se je dogajalo invalidno. Enako je bilo tudi z letnim dodatkom.

No, s Pahorjevo koalicijo gotovo bolje sodelujete kot s prejšnjo.

> Res je, s strankami te koalicije smo si programsko bližje. A paradoksalno je situacija po svoje celo težja. SD in Zares sta, kar se tiče vprašanj socialne države ali pa na področju zdravstva, zelo podobni DeSUS, zato se lažje pogovarjamo o skupnih rešitvah, je pa zato naš prispevek k rešitvam manj viden.

Zakon, ki ga je pripravil minister za zdravje Borut Miklavčič, naj bi bil po mnenju nekaterih zelo podoben spornemu Bručanovemu. Kako to, da govorite o bolj socialni drži te koalicije?

> Ja, bil mu je blizu, vendar smo ga skoraj v celoti predelali. Končna verzija naj bi bila daleč stran od izvornih zamisli prejšnjih dveh ministrov.

Omenili ste draginjski dodatek. Janševa vlada je upokojencem izplačala draginjski dodatek, DeSUS ga je podprla. Sedaj je SDS to predlagala še enkrat, a bili ste proti. Še več, Pahorjeva vlada draginjskega dodatka ni izplačala, četudi naj bi bil to eden od pogojev za vstop v koalicijo. Kako to?

> Draginjski dodatek je bil med koalicijskimi pogajanji dogovorjen zato, ker DeSUS ni uspela s predlogom, da bi zvišali najnižje pokojnine. Res pa je, da sem imel takrat tudi sam pomisleke, ali je to dobro ali ni. Takšna rešitev namreč ne zajame vseh, zahteva po draginjskem dodatku samo za upokojence je krivična do prejemnikov socialne pomoči, do nezaposlenih, do slabo plačanih delavcev ... Zato mi ni bilo težko odstopiti od koalicijskega dogovora o draginjskem dodatku, tudi zato, ker naj bi bil ta denar namenjen za reševanje gospodarstva, posredno torej tudi socialnim transferjem in pokojninam.

Kakšna bo usoda draginjskega dodatka upokojencem?

> Dogovor je, da se bo izplačala enkratna pomoč vsem revnim, ne samo upokojencem. Meja za upravičence bi bila nekaj manj kot 500 evrov mesečnih dohodkov, a točno še ni določena.

Zakaj je DeSUS pred letom dni podprla draginjski dodatek, sedaj pa ne?

> Bila je drugačna situacija. Takrat ni bilo gospodarske krize, v proračunu je bilo dovolj denarja. A vedeti je treba, kakšen je bil izvor tega denarja. Izvor je bil zelo problematičen. Šlo je za prihranke iz postavke socialnih transferjev. Vlada je zaradi zakonske spremembe takrat prihranila na transferjih okoli 34,7 milijona evra in potem skoraj enak znesek dala upokojencem kot predvolilno darilo.

Zakaj se je vaša stranka odločila, da samostojno nastopi na evropskih volitvah?

> O evropskih volitvah je odločal izvršni odbor stranke, četudi bi moral o tem odločati svet stranke, ki je o odločitvi zvedel iz medijev, post festum. Odločitev za evropske volitve je sicer slaba. Stranka nima dovolj denarja za volilno kampanjo. Bolj smiselno bi bilo, če bi se ta denar porabil za lokalne volitve, za delovanje odborov na občinski ravni, za ustanovitve občinskih odborov v tistih okoljih, kjer stranka ne deluje. V volilnem okraju Trebnje imamo recimo 550 članov, kar je številka, o kateri lahko Ljubljana samo sanja.

Nosilec evropske liste je Erjavec, se vam zdi to optimalna izbira?

> Težko je voditi stranko iz Bruslja ...

... Borutu Pahorju je uspelo.

> V SD je vrsta ljudi, ki so kompenzirali njegovo odsotnost. Kadrovski nabor v DeSUS je skromnejši. Morebitni evropski uspeh stranki ne bi prinesel veliko koristi, lahko pa izgubimo predsednika v vladni garnituri. Kar bi bilo za stranko zelo slabo.

Kako ocenjujete svoje možnosti na kongresu stranke?

> Kot omejene. Tudi zato, ker je bil ključ za izbiro delegatov zelo čuden. Zgolj za primer, sam imam kot predsednik občinskega odbora za 400 članov samo enega kandidata, tako kot tista občinska organizacija, ki ima samo 10 članov. Kar je skregano z zdravo pametjo.

Kaj se bo zgodilo s stranko, če vaših opozoril ne bo poslušala?

> Če stranka ne bo spremenila svojega ravnanja, če ne bo opustila namere avtokratskega vodenja, potem je čez štiri leta ne bo več. Če sem iskren, ni moja ambicija biti predsednik stranke, pač pa omogočiti stranki preživetje z drugačnim načinom vodenja. Skratka, alternativa je v spoštovanju demokratičnih načel in najširšega članstva, kar sedaj ni strankina praksa.